Atributi: Jezuitska in kardinalska oblačila, križ in knjiga
Imena: Robert, Bob, Rob, Robertino, Roberto, Robi, Robin; Roberta
Rodil se je v družini z dvanajstimi otroki. Štirinajst let star je šel v jezuitski kolegij v rojstnem kraju Montepulciano v Toskani, čez tri leta je vstopil k jezuitom. Po dovršeni filozofiji so ga poslali za magistra v firenški kolegij. Z enaindvajsetimi leti je že pridigal v stolnici. Čez tri leta ga je predstojnik poslal v bogoslovje v Padovo. Tudi tu je pridigal v jezuitski cerkvi. Na vrhuncu govorniške slave je moral leta 1569 oditi v Leuven (Louvain) v Belgijo, kjer so potrebovali latinskega pridigarja za študente. Tu je bil naslednje leto posvečen v duhovnika. Cerkev sv. Mihaela, ki je mogla sprejeti dva tisoč vernikov, je bila ob njegovih pridigah vedno polna.
Papež Gregor XlII. je leta 1576 Roberta poklical v Rim, kjer je bil naslednjih dvanajst let professor za »kontroverze« (sporna vprašanja med katoličani in drugoverci) na Collegium Romanum (današnja Gregoriana). Veljal je za odličnega predavatelja. Predavanja je izdal v treh debelih zvezkih. Protestanti so se tega temeljitega dela ustrašili, katoličani pa so ga bili zelo veseli. Leta 1597 je izdal »Mali katekizem za ljudstvo«, ki je dosegel štiristo izdaj in je preveden v šestdeset jezikov. Po dvanajstih letih profesure je moral spet na okrevanje, nato pa je postal spiritual v rimskem kolegiju. Po štirih letih spiritualske službe je bil imenovan za rektorja na istem kolegiju, čez dve leti pa je že odšel za provinciala v Neapelj. Leta 1596 je papež Klement VIII. Roberta poklical nazaj v Rim in ga imenoval za papeškega teologa, čez tri leta pa za za kardinala z besedami: »Izbrali smo tega moža, ki mu glede učenosti ni enakega v Cerkvi.«
Njegovi odnosi do papežev pa so bili kaj različni. Zato se ni čuditi, da ga je papež poslal, čeprav kardinala, za nadškofa v mesto Kapuo blizu Neaplja.
Tam so novega nadpastirja sprejeli z navdušenjem. Kakor vsako službo je tudi nadškofovsko v Kapui vzel zelo resno. Najprej se je pozanimal za duhovnike, da bi bili bolje poučeni. Doslej so pridigali samo v adventu in postu. Bellarmin je uvedel pridige za vsako nedeljo in praznik. Skrbel je posebej za reveže. Ljudstvo je zelo žalovalo, ko je moral leta 1605 iti nazaj v Rim, kjer je do smrti leta 1621 deloval v visokih službah rimske kurije. Pokopan je ob grobu sv. Alojzija, ker je bil ta mladi svetnik njegov najljubši učenec v rimskem kolegiju.
Goduje 17. septembra.
Vir
Sv. Robert Bellarmino, o katerem vam želim danes spregovoriti, nas popelje v čas bolečega razkola zahodnega krščanstva, ko je huda politična in verska kriza sprožila odcepitev celih držav od apostolskega sedeža.
Učiteljsko in vodstveno delo
Rodil se je 4. oktobra 1542 v Montepulcianu pri Sieni, po materini strani je bil nečak papeža Marcela II. Deležen je bil izvrstne humanistične izobrazbe, še preden je 20. septembra 1560 vstopil v jezuitski red. Študij filozofije in teologije, ki ga je opravil v Rimskem kolegiju, Padovi in Louvainu, se je ves vrtel okoli sv. Tomaža in cerkvenih očetov; to je bilo odločilno za njegovo teološko usmeritev. V duhovnika je bil posvečen 25. marca 1570, potem je bil nekaj let profesor teologije v Louvainu. Zatem je bil poklican v Rim za profesorja na Rimskem kolegiju, kjer mu je bila zaupana katedra za »apologetiko«. V letih 15761586 je dodelal tečaj predavanj, ki se je kasneje zlil v Controversiae. To delo je takoj zaslovelo zaradi jasnosti in bogate vsebine, pa tudi zaradi zgodovinskega trenutka. Malo pred tem se je končal tridentinski koncil in katoliška Cerkev je morala okrepiti in utrditi lastno identiteto tudi zaradi protestantske reformacije. Bellarminovo delovanje sodi na to področje. Od 1588 do 1594 je bil najprej duhovni oče jezuitskih študentov v Rimskem kolegiju, potem pa tudi redovni predstojnik. Papež Klemen VIII. ga je imenoval za papeškega teologa, konzultorja svetega oficija in rektorja kolegija penitenciarijev v baziliki sv. Petra. V letih 15971598 je nastal njegov katekizem, Krščanski nauk, ki je njegovo najbolj znano delo.
3. marca 1599 ga je papež Klemen VIII. imenoval za kardinala in 18. marca 1602 za nadškofa v Capui. Škofovsko posvečenje je prejel 21. aprila istega leta. V treh letih škofovanja se je odlikoval po gorečnosti v pridiganju v svoji stolnici, po tedenskem vizitiranju župnij, po treh škofijskih sinodah in enem pokrajinskem koncilu. Po konklavah, kjer sta bila izvoljena papeža Leon XI. in Pavel V., so ga poklicali nazaj v Rim, kjer je bil član mnogih kongregacij in je opravljal tudi diplomatske naloge. V zadnjih letih je spisal razne duhovne knjige. Umrl je v Rimu 17. septembra 1621. Papež Pij XI. ga je razglasil za blaženega leta 1923, za svetnika 1930, za cerkvenega učitelja pa 1931.
Controversiae in pridige
Sv. Robert Bellarmino je odigral pomembno vlogo v Cerkvi zadnjih desetletij 16. stoletja in prvih 17. Na njegove Controversiae so se sklicevali v katoliški ekleziologiji glede mnogih vprašanj. V tem delu se z vsem poudarkom pokaže institucionalni vidik Cerkve zaradi zmot, ki so se tedaj širile. Vendar pa je Bellarmino pojasnil tudi nevidne vidike Cerkve kot skrivnostnega telesa in jih orisal z analogijo telesa in duše. V tem monumentalnem delu se izogiba slehernemu polemičnemu in napadalnemu pristopu v soočenju z idejami reformacije, ampak ob uporabi argumentov iz izročila Cerkve jasno in učinkovito oriše katoliški nauk.
Ker je bil kot duhovnik in škof predvsem pastir duš, je čutil dolžnost, da marljivo pridiga. Ohranjenih je na stotine homilij. Nič manj številne niso njegove razlage za župnike, redovnice, študente Rimskega kolegija, ki imajo pogosto za predmet Sveto pismo, zlasti Pavlova pisma. Njegove pridige in kateheze so zaznamovane z isto zjedrenostjo na bistveno, ki se je je naučil od Ignacija.
Na prvem mestu – Kristusov nauk
V spisih tega vodilnega moža je mogoče jasno zaznati, da prvo mesto pripisuje Kristusovemu nauku. Sv. Robert tako ponuja model molitve, ki posluša Gospodovo besedo, se ne sklanja sama vase, ampak se veselo prepušča Bogu. Značilna poteza Bellarminove duhovnosti je živo in osebno dojemanje neizmerne božje dobrote. V svoji knjigi O dviganju duha k Bogu vzklika: »O duša, tvoj vzornik je Bog, neskončna lepota, luč brez sence, sijaj, ki presega luninega in sončevega. Povzdigni oči k Bogu, kjer so pravzori vseh stvari. Zato moraš priti do sklepa: kdor najde Boga, najde vse; kdor izgubi Boga, izgubi vse.«
V tem besedilu čutimo odmev znamenite kontemplacije, s katero si pridobimo ljubezen, iz Duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega. V knjigi O umetnosti dobrega umiranja nakazuje kot zanesljivo pravilo za dobro življenje in tudi za dobro smrt pogosto in resno premišljevati o tem, da bo treba pred Bogom položiti račune za svoje ravnanje. V knjigi O ječanju goloba, kjer golob predstavlja Cerkev, s silovitostjo vabi vse k osebni in konkretni prenovi lastnega življenja po nauku Svetega pisma in svetnikov. Bellarmino zelo jasno in z zgledom lastnega življenja uči, da prava prenova Cerkve ni mogoča, če se prej osebno ne prenovimo in se ne spreobrnemo v svojem srcu.
Iz Duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega je Bellarmino črpal nasvete, kako tudi najpreprostejšim na globok način posredovati skrivnosti vere: »Če si moder, razumi, da si ustvarjen za božjo slavo in za tvoje večno odrešenje. To je tvoj cilj, to je središče tvoje duše, to je zaklad tvojega srca. Zato imej za resnično dobrino to, kar te vodi k tvojemu cilju, za pravo zlo pa to, kar te od njega odvrača. Prilike in neprilike, bogastvo in revščina, zdravje in bolezen, časti in prezir, življenje in smrt, vsega tega modrec ne sme niti iskati niti bežati pred tem. Dobro in zaželeno je to, če prispeva k božji slavi in tvoji večni sreči; in slabo je, tako da se je treba tega ogniti, če to ovirajo.«
Te besede nikakor niso zastarele, ampak je prav, da jih še danes veliko premišljujemo, da bomo znali usmerjati svoja pota na tem svetu. Spominjajo nas, da je cilj našega življenja Gospod, Bog, ki se je razodel v Jezusu Kristusu. Spominjajo nas, kako pomembno je zaupati v Gospoda in z molitvijo razsvetliti vsako dejanje našega življenja, tako da se vedno bolj stegujemo k zedinjenju z njim. Hvala.
Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 23. februarja 2011
Prevedel br. Miran Špelič
Vir
Sveti Robert Bellarmin, škof in cerkveni učitelj, iz Družbe Jezusove, ki je s posebnim in tankočutnim mišljenjem jasno razlagal o spornih teoloških vprašanjih svojega časa. Ko je postal kardinal, se je zelo posvetil pastoralni službi v capuanski Cerkvi. Slednjič je prevzel mnogo napora, da je branil apostolski sedež in verski nauk.
Vir
“Kratki zapopadek kristjanskega nauka” – je naslov slovenskega prevoda katekizma, ki ga je napisal sv. Robert Bellarmin, današnji godovnik, jezuit, škof, kardinal in cerkveni učitelj. V slovenskem prevodu je katekizem izšel leta 1725, pol stoletja kasneje pa še njegov katekizem za otroke.
Vendar pa je živel kaki dve stoletji prej. Rodil se je namreč 4. oktobra 1542, torej na god sv. Frančiška Asiškega, v toskanskem mestecu Montepulciano kot tretji v družini z dvanajstimi otroki, kjer je prejel tudi zelo dobro versko vzgojo. Pri štirinajstih letih je vstopil v novoustanovljeni jezuitski kolegij v svojem rojstnem mestu. Po končanem študiju filozofije so predstojniki Roberta poslali za magistra (učitelja) v firenški jezuitski kolegij, kjer je bil povabljen, naj pridiga ljudem. Kot govornik je zaslovel v univerzitetnem mestecu Mondovi v Piemontu, kjer je opravljal najrazličnejša dela. Leta 1569 je zato moral oditi v Louvain v Belgiji, kjer so potrebovali latinskega pridigarja za študente. Po nekaj letih je odšel v Rim, kjer so mu izročili profesorsko stolico za kontroverze (sporna vprašanja med katoličani in drugoverci). Na tem mestu je ostal enajst let in svoja temeljita in jasna predavanja je izdal v treh debelih zvezkih, ki so jih kupovali katoličani in protestanti.
Po dvanajstih letih poučevanja so ga imenovali za duhovnega voditelja (spirituala) mladih jezuitov v rimskem kolegiju. Vodil jih je z jasno besedo in s svetlim zgledom. Njegovo duhovno življenje je bilo izredno globoko. Kadar je molil, je bil tako zbran, da so ga morali stresti, če so ga hoteli kam poklicati. Maševal je tako pobožno in spoštljivo, kakor da bi gledal Gospoda Jezusa iz oči v oči. Med njegovimi gojenci je bil tudi svetniški Alojzij Gon– zaga. Ko je Alojzij umiral, je Robert z njim molil molitve za umirajoče. V oporoki je zapisal: »Pokopljite me ob nogah blaženega Alojzija!« Zatem je bil imenovan za ravnatelja rimskega kolegija, nato za provinciala v Neaplju. Papež Klement VIII. ga je imenoval za svojega teologa. Dal mu je dovoljenje za natis katekizma za otroke in odrasle. Ti dve deli sta bili prevedeni v 62 jezikov in bili v veljavi do prvega vatikanskega koncila.
Leta 1599 je papež Klement VIII. Roberta Bellarmina imenoval za kardinala, “ker mu glede učenosti ni enakega v božji Cerkvi”. Malo pozneje ga je poslal za nadškofa v bližino Neaplja, kjer so ga ljudje z navdušenjem sprejeli. Tam je ostal malo časa, kajti novi papež Pavel V. mu je dal številne naloge v Rimu. Proti koncu avgusta leta 1621 je Robert resno zbolel. Takoj je začel z veseljem pripovedovati, da bo odšel ‘domov’. Njegovo življenje se je izteklo 17. septembra. Ob pogrebu se je zgrnila množica ljudi, ki ga je častila kot svetnika. Vendar je zaradi razpustitve Družbe leta 1773 (obnovljena je bila leta 1814), na uradno priznanje moral čakati nad 300 let, piše revija Ognjišče.
Vir
Zavetnik: odvetnikov, katehistov, katehumenov; nadškofije Cincinnati.
Atributi: Križ in knjiga
Plemenita in pobožna družina, zlasti pa materina vzgoja, so Robertu že v zgodnji mladosti vcepila v srce ljubezen do Boga in Marije. Bil je nadarjen in bister otrok s čutom za čisto življenje. Globoko veren mladenič je s štirinajstimi leti vstopil v jezuitski kolegij v domačem kraju in prejel odlično izobrazbo, s sedemnajstimi leti pa se je odločil, da vstopi v jezuitski red. V Rimu je kljub bolezni blestel v študijih in bil najboljši slušatelj. Po končanem filozofskem študiju so ga poslali v Firence za učitelja v tamkajšnjem kolegiju. Bil je odličen govornik in velik latinist, po postavi sicer majhen, a prodornega glasu. S pridigami je hitro zaslovel, ne samo v Firencah, pač pa tudi drugje. Kmalu so ga premestili v univerzitetno mestece Mondovi v Piemontu, po treh letih pa v Padovo. Iz Padove ga je pot vodila v belgijsko mesto Louvain, kjer je bil leta 1570 posvečen v mašnika. Jezuiti so v času njegovega bivanja v Louvainu smeli odpreti tečaj za bogoslovje. Bellarmin je bil prvi profesor, postal je študijski prefekt in spiritual. Zaradi načetega zdravja so ga po nekaj letih poklicali v Rim, kjer je bil naslednjih dvanajst let profesor teologije, ki je proučevala sporna vprašanja med katoličani in drugoverci. Njegova predavanja so bila dobro obiskana in iz tega je nastalo Bellarminovo najznamenitejše delo »Razprave o spornih vprašanjih krščanske vere«. Z njim ni samo branil katoliške vere, pač pa spreobrnil tudi mnogo protestantov. Od njegovih številnih del naj omenimo še »Mali katekizem za ljudstvo«, ki je dosegel štiristo izdaj in bil preveden tudi v slovenščino. Ko mu je zdravje odpovedalo, so ga imenovali za spirituala v rimskem kolegiju. Tu je bil med njegovimi gojenci tudi Alojzij Gonzaga, ki ga je Bellarmin zelo cenil in si prizadeval za njegovo beatifikacijo. Ko je nekaj časa preživel kot provincial v Neaplju, ga je papež Klemen VIII. poklical v Rim za svojega teologa. Kljub temu, da si ni želel, je bil imenovan za kardinala. Rim je zapustil še enkrat, ko ga je zaradi nestrinjanja z njim papež poslal za nadškofa v Capuo blizu Neaplja. V Rim se je vrnil po papeževi smrti in do svoje smrti deloval v različnih visokih službah rimske kurije. Povsod, je bil mil predstojnik, vesele in duhovite narave, ponižen in skromen, človek tihe molitve. Njegova posebna skrb so bili reveži, za katere je razdal večino svojih dohodkov. Ljudje so začutili njegovo svetost in ga imeli radi, kar dokazuje tudi dejstvo, da so mu na mrtvaškem odru razrezali obleko in kot relikvije odnesli vse, kar so mogli doseči. Na lastno željo je pokopan poleg sv. Alojzija Gonzage v cerkvi sv. Ignacija v Rimu.
Ime: Rodil se je kot Robert Frančišek. Ime Robert izhaja iz nemščine kot skrajšana oblika imena Rodebert oz. Hruodperaht, zloženo iz starovisokonemških besed hrod, hroud »slava« in beraht »bleščeč, sijajen«.
Rodil se je 4. oktobra 1542 v Montepulcianu v Toskani v Italiji, umrl pa 17. septembra 1621 v Rimu.
Družina: Rodil se je v plemiški družini kot tretji od dvanajstih otrok. Očetu je bilo ime Vincencij, materi pa Cincija iz družine Cervini, njen brat je bil papež Marcel II.
Upodobitve: Upodabljajo ga v oblačilu jezuitov z biretom ali pa v kardinalskih oblačilih. Nosi brado, kot atributa pa ima križ in knjigo.
Beatifikacija: Papež Pij XI. ga je 13. maja 1923 razglasil za blaženega, 29. junija 1930 pa za svetnika.
Goduje: 17. septembra.
Vir