Rodil se je v 7. stoletju, umrl pa pred letom 743.
Bil je benediktinec, krstni boter Karla Martela. Leta 690 je postal škof v Reimsu. Iz političnih razlogov mu je odvzeta škofovska služba; pregnan je bil na svoje posestvo Germourt.
Rigobert pomeni “bogat in sijajen”.
Vir
V Reimsu [rejmu] (v Névstriji, v današnji Franciji), sveti Rigobért, škof, ki je bil protipravno izgnan iz sedeža od Karla Martella, frankovskega vojvoda, in je živel v ponižnosti. († pred 743)
Vir
Okrog leta 690 je postal škof Reimsa v Franciji, kjer je nasledil svetega Reola, vladal približno trideset let, nato pa moral zapustiti škofovsko mesto in oditi v izgnanstvo.
Razlogi za njegov odhod so bili politični in posledica sovražnosti Karla Martela (689-741), komornika Avstrije, ki ga Rigobert ni hotel podpirati; ta je postal močan po zmagi pri Vincyju leta 717 nad Ragenfredo, dvornim gospodarjem Neustrije, v boju, ki je na koncu prinesel ponovno združitev dveh kraljestev, Avstrije in Neustrije.
Po določenem času se je Rigobert vrnil iz izgnanstva in se umaknil na svoje posestvo Gernicourt pri Reimsu, kjer je umrl okoli leta 740; sprva so ga pokopali na kraju samem, nato pa so njegovo truplo leta 864 prenesli v cerkev svetega Teodorika v Reimsu.
Njegovo življenje, ki hvali njegove moške in škofovske vrline, je okoli leta 890 napisal kanonik iz Reimsa.
Rimski martirologij ga obeležuje 4. januarja.
IT
Rigobert je izhajal iz stare plemiške družine proti koncu 7. stoletja in je že od mladosti kazal tako globoko pobožnost in ljubezen do vseh krščanskih kreposti ter gorečnost za duhovne znanosti, da so vsi predvidevali, da bo nekoč zasijal kot svetla luč v Cerkvi. Tako je vsak dan rasel v znanju in prijaznosti pred Bogom in ljudmi, dokler ni dosegel moške starosti in bil po smrti nadškofa Reolusa izbran za glavnega pastirja cerkve v Reimsu. Rigobert je v celoti izpolnil velike upe in pričakovanja, ki so jih vanj polagali verniki, in prvo, kar je storil, ko je prevzel škofovsko službo, je bilo, da je z veliko previdnostjo preprečil nered, ki se je v njegovi župniji in zlasti med duhovniki plazil že več let, ko je bil nadškofov sedež prazen. Med svoje kanonike je v skladu s starimi cerkvenimi zakoni ponovno uvedel skupno samostansko življenje in povečal njihovo število, da bi lahko bolj slovesno opravljal bogoslužje za rešitev njemu zaupanih duš. Z velikodušnostjo takrat močnega Pipina je organiziral in povečal prihodke svoje cerkve in duhovščine ter prvič ustanovil splošno blagajno.
Vrhovni kraljevi upravitelj Pipin je svetega nadškofa tako zelo cenil, da je ne le dal pri njem najbolj slovesno krstiti svojega sina Karla Martela, ampak je tudi štel v veliko čast, da je Rigobert prevzel položaj krstnega botra, čeprav ga je Karel Martel pozneje za to dobrotljivost slabo nagradil. Po Pipinovi smrti je med njegovima sinovoma, Karlom in Ramanfredom, prišlo do resnega spora glede nadoblasti, in ko je Karel Martel skušal s prevaro in zvijačo zavzeti mesto Reims, mu sveti nadškof ni dovolil vstopa v mesto. To ga je tako užalilo, da je to potrdil s prisego, da se bo svetniku sčasoma grenko maščeval.
Kmalu zatem je Karel Martel v bitki premagal kralja Chilpericha in njegovega brata ter takoj pregnal svetega Rigoberta s škofovskega sedeža, tako da je ta živel v bedi do svoje starosti, ko je umrl z ugledom svetosti. Številni čudeži, ki so se dogajali na njegovem grobu, so spodbudili nadškofa Hinkmarusa, da je leta 872 prenesel posmrtne ostanke svetega Rigoberta v samostansko cerkev svetega Teodorika.
DE
Sveti Rigobert je bil reimski nadškof, vedno poln svetosti, in je vladal v času, ko sta v Franciji vladala dva plemenita kralja, to sta Childebert in Dagobert, ter je izhajal iz najodličnejšega rodu, ki je bil v vsej regiji. Njegovemu očetu je bilo ime Konstantin, njegova mati pa se je imenovala Francigena, ki je bila iz Porcienske dežele. Sveti Rigobert se je od svoje mladosti prepustil nebeški disciplini. Ljubil je čistost, bil je pripravljen na bdenje in molitve, zvest v besedah in dejanjih. Dobrodelen, poln vzdržnosti, utemeljen v ponižnosti, okrašen z razumnostjo, v pravičnosti zvest in pravičen, preudaren in moder v nasvetih ter pošten v vseh razmerah in v vseh dobrih krepostih. Tako je ravnal, ko je rasel in vztrajal vedno od boljšega k boljšemu v duhovnih dejanjih, in ko je bil v starosti popoln, je bil po nebeški izvolitvi izbran in povišan v dostojanstvo reimskega nadškofa, v katerem dostojanstvu ga je z milostjo našega Gospoda vzdrževal in upravljal tako, da ga je vse ljudstvo hkrati ljubilo in se ga balo. Nič čudnega, če ga je dobro ljudstvo ljubilo, saj so zelo radi poslušali njegove dobre nauke in duhovne oporoke ter mu ponižno služili. Nič čudnega ni bilo, če je slabo ljudstvo dvomilo vanj, ki je zaradi svojih grehov veliko dvomilo, da bi ga grajalo. Sveti Remigij iz Rouena piše, da je bilo z njim tako, kot je bilo s svetim Petrom, ki se je tistim, ki so mislili, da dela dobro, pokazal zelo nečastno, in kot sveti Pavel, ki ga je grešnikom pokazal postopoma, saj je tistim, ki so bili v grehu, obljubljal usmiljenje, da bi se popravili, dobrim ljudem pa je obljubljal neskončne bolečine, če bi odpadli od svojih dobrih del. Za dobro ljudstvo se je bal zato, da si ne bi jemalo prazne slave za svoja dobra dela, grešnike pa je tolažil zato, da zaradi svojih grehov in zlobe ne bi obupali, ampak da bi se trudili odvrniti od sebe svoje grehe in se pokoriti. Zato je s svojim dobrim in prizadevnim prerokovanjem marsikoga povabil k dobrim delom. Tudi z množenjem njegovih dobrih naukov je marsikdo živel sveto življenje.
Z njegovimi dobrimi zgledi se je marsikdo umaknil v njegovo sveto družbo. Tako se je razdajal vsem ljudem in se vedno trudil za njihovo odrešenje. Bil je reimski nadškof po možu, ki je bil poln velikih kreposti, ki so ga ljudje imenovali Reole, ki mu je bil bližnji bratranec, kot pravijo nekateri ljudje. Ko je omenjeni Reole umrl, je bilo zmagoslavje Reimsa za mnogo let prekinjeno in opustošeno kar je povzročilo uničenje mnogih stvari, ki so bile v dolgem času pridobljene ter z veliko predanostjo in prizadevnostjo ustanovljene. Vse te stvari je isti slavni sveti Rigobert popravil in vrnil v njihovo prvo stanje, saj je posvetil več kanonikov in klerikov po številu, ki je se je s časom zmanjšalo, in jih dovolj usposobil za življenje, da bi se zavzeto in marljivo posvečali božji službi. Niso prevzeli kanonskega reda, kajti kanoniki, ki so bili v tistem času, niso imeli takšnega pravila, kot ga imajo kanoniki v sedanjem času, ampak so se upravljali po pravilu svetega Austina. Kljub temu jim je dal veliko dobrin, ki so jih hranili kot svoje dobro z namenom, da bi jim trajno pomagale, ko bi jih potrebovali. Bil je tudi prvi reimski nadškof, ki je v njihovi cerkvi najprej uredil skupno zakladnico in splošno za vse njihove rabe, potrebne v prihodnjem času. Ta dela je opravil in še mnogo več neštetih kreposti in čudežev, on pa je, napolnjen z dobrohotnostjo starih dni, s sveto vztrajnostjo izročil svojo dušo našemu Gospodu, cui honor et imperium.
EN
Sveti Rigobert (Gobert, imenovan tudi Robert; latinsko: Rigobertus, Robertus) se je rodil nekje konec 6. stoletja v Ribemontu jugovzhodno od Saint-Quentina in severno od Reimsa, v sedanjem departmaju Aisne v Pikardiji v severni Franciji (od leta 2016: regija Nord-Pas-de-Calais-Picardie). To je bila dežela ripuarskih Frankov, ki so pozneje postali vojvodina Juliers (ti: Jülich) v današnji Nemčiji. Bil je sin Konstantina iz stare ripuarske družine, prvega gospoda (châtelain) Ribemonta in Frankov iz Porcijanske hiše, imena njegove matere pa ne poznamo, le to, da je bila Franka z ozemlja Porcijanov ob izlivu reke Somme.
Ko so starši opazili, da je njihov sin močno nagnjen k pobožnosti, so ga poslali v samostan Orbais v današnjem departmaju Marne v regiji Champagne-Ardenne v severovzhodni Franciji (od leta 2016: regija Alzace-Champagne-Ardenne-Lorena), ki ga je leta 680 ustanovil njun nečak, sveti škof Regulus iz Reimsa. Tam je Rigobert prejel prvo izobrazbo v samostanski šoli.
V tej akademiji se je naučil nauka o duhovnosti in bil oblikovan za prakticiranje najbolj junaških kreposti. Ko je dosegel predpisano starost, je v Orbaisu naredil zaobljube kot benediktinski menih (Ordo Sancti Benedicti – OSB). Benediktovo pravilo je upošteval tako natančno, da je bil kot še zelo mlad lahko zgled celo starejšim menihom. Nenehno je molil in nikoli ni govoril po nepotrebnem, izredno preudarnost in modrost pa je združeval z veliko prijaznostjo, tako da je zlahka osvojil srca tistih, s katerimi se je pogovarjal. Zaradi teh dobrih lastnosti so mu zaupali vedno več nalog in nazadnje je kot opat prevzel vodenje samostana Orbais, ki ga je obdržal do leta 695.
Bil si je zelo blizu z vodjo gospostva Pipinom iz Herstala in pod njegovo zaščito si je mladi klerik hitro ustvaril kariero. Pipin je bil od leta 680 gospodar v Avstriji, od leta 687 do svoje smrti leta 714 pa v Neustriji in Burgundiji. Rigobert je krstil Pipinovega nezakonskega sina ki ga je imel z njegovo konkubino Alpaido, Karla Martella (689-741), poznejšega mogočnega frankovskega dvornega majorja (major domus) (716-41), dejanskega vladarja Frankov (drugi viri navajajo, da je bil pri krstu Karla Martella njegov boter).
Leta 695 je bil Rigobert imenovan za 27. škofa v Reimsu v sedanjem departmaju Marne po svetem Regulusu (673-89; umrl 695), ki je bil njegov bratranec. Na podlagi svoje službe rimskega škofa je leta 711 mazilil kralja Dagoberta III (711-15), leta 715 pa avstrijskega (715-17; 720-21) in nestrskega (715-21) kralja Cilperika II. Z modrimi odredbami in strogo pravičnostjo je škofijo spravil v zelo dobro stanje.
Pipin iz Herstala je Frankom vladal kot gospodar palače v času vladavine Klovisa IV (691-95), Kildeberta III (695-711) in Dagoberta III (711-15), ki so bili vsi kralji celotnega frankovskega cesarstva. Bil je tesen škofov prijatelj. Nekega dne je prišel v podeželsko hišo v vasi Gernicourt blizu Reimsa, da bi šel na lov. Rigobert mu je s svojo običajno vljudnostjo poslal nekaj prigrizkov, on pa je prišel pozdravit škofa.
Pipin je želel to velikodušnost vrniti z izdatno donacijo, zato je škofa pozval, naj mu pove, kaj želi zase in za svojo cerkev, ter mu zagotovil, da bo to najpomembnejši dokaz prijateljstva, ki mu ga lahko da. Da bi vojvodo zadovoljil, je škof poizvedoval o hiši, v kateri je tedaj bival in ki ni imela velike vrednosti, vendar je bila povsem po njegovem okusu. Pipin mu je hišo podaril in dejal, da mu poleg tega daje še toliko zemlje, kolikor se je lahko sprehodi med popoldanskim počitkom. Škof je darilo sprejel in takoj določil meje, tako da se je sprehajal okoli te hiše. Vsi so kmalu spoznali, da škof s prošnjo za to hišo ni imel namena obogateti, saj jo je takoj, ko je postal lastnik nepremičnine, podaril svoji cerkvi, da bi bila del škofijskega menza, ki je delež škofijskega premoženja in dohodkov, namenjen za vzdrževanje škofa.
Njegov najpomembnejši program pa je bila reforma duhovščine. V ta namen je ponovno uvedel pravila duhovniške discipline svojih predhodnikov in obnovil kapitelj katedrale, ki je bil takrat eden najbolje organiziranih v frankovskem kraljestvu. Ker je bila večina prihodkov za kapitelj izgubljena, je veliko storil za njihovo nadomestitev, tako da so imeli kanoniki zadostne prihodke za preživetje. Menil je, da je bila njihova revščina večinoma izgovor za zanemarjanje liturgičnih dolžnosti. Z lastnim denarjem je kupil več ozemelj in izvedel nekaj zelo koristnih naložb v njihovo korist. Za pokopališko cerkev jim je dodelil cerkev Saint-Hilaire, zanje je ustanovil skupno zakladnico in jim priskrbel služabnike, ki so poskrbeli za vse njihove potrebe, tako da so ob dobrem gospodarjenju lahko imeli vse, kar so potrebovali, ne da bi zapustili svoj samostan.
O Rigobertovem škofovskem obdobju ni veliko znanega, vendar naj bi kot škof živel v sobi nad mestnimi vrati. Ko je bil v svoji sobi, je molil pri oknu s pogledom na mestno baziliko Saint-Remi. Pogosto je želel moliti v cerkvi, ki je bila bližje, zato je dal izkopati prehod skozi stolp cerkve, ki je bila ob mestnih vratih, in si tako omogočil lahek dostop po lestvi.
Nekoč je dobil živo gos, da bi jo odnesel domov in skuhal za večerjo. Rigobert je ptico položil v roke hlapcu, ki mu je sledil. Ko je Rigobert na poti molil, se je ptica osvobodila in odletela. Deček je bil zelo žalosten zaradi te nesreče, vendar ga je Rigobert potolažil in ga spodbudil, naj zaupa v Boga. Ko je Rigobert nadaljeval z molitvijo, je gos odletela nazaj k njim. Nato je škof ptico obdržal kot hišnega ljubljenčka. Z gosjo je hodil v cerkev, kjer je potrpežljivo čakala zunaj, medtem ko je Rigobert obhajal mašo na oltarju, posvečenem Devici Mariji.
Rigobertova gorečnost za posvetni del Božje hiše ni bila nič v primerjavi z njegovo gorečnostjo za duhovni del. Bil je drugi Pavel, ki je v svoji veliki dobrodelnosti skrbel za vse vernike. Za vse je bil vse in to vedenje so vsi občudovali in je bil eden glavnih razlogov, zakaj je bil Pipin tako močno prepričan o izrednih zaslugah tega velikega moža. Želel je, da bi njegov sin Karl Martell po njegovi službi postal božji otrok, zato mu je zaupal svojega sina v vzgojo in upal, da mu bo nekoč uspelo pridobiti enako spoštovanje in naklonjenost do škofa, kot jo je imel sam. Toda sin ni izpolnil očetovih dobrih namenov in tistega, ki ga je oče počastil, je pozneje preganjal.
Vojvoda Pipin je nenadoma umrl v visoki starosti (skoraj osemdeset let) 16. decembra 714 v mestu Jupille v današnji Belgiji. Po vsem frankovskem kraljestvu se je začel boj za oblast. Kralj Cilperik je na prošnjo neustrijskega plemstva položaj gospodarja palače dodelil gospodu po imenu Raginfrid (fr: Rainfroy). Karl Martell, ki je trdil, da je sin Pipina iz Herstala, se je odločno oborožil, da bi prevzel urad, do katerega je menil, da je upravičen po svojem očetu. V odločilni fazi je Rigobert okleval, ali naj se postavi na stran Karla Martella, in je želel ostati nevtralen. Ostal je zvest kralju kot legitimnemu vladarju, in čeprav je imel do Pipina zelo velike obveznosti, saj je krstil in vzgojil njegovega sina, je raje upošteval svojo vest.
Ko se je Karel Martell pojavil pri vratih Reimsa pod pretvezo, da želi moliti v cerkvi Notre-Dame, mu Rigobert ni dovolil vstopa, češ da, ker se s svojim gospodarjem bojujeta proti avstrijski vladi, mestnih vrat ne bo odprl nikomur drugemu kot tistemu, ki ga nebo razglasi za zmagovalca. Karl Martell je bil tako užaljen, da se je odločil znebiti nadležnega škofa.
Boj za oblast je dosegel vrhunec v bitki pri Vincyju (zdaj Les Rues-des-Vignes) blizu Cambraija v današnjem departmaju Nord, ki se je odvijala 21. marca 717 med Karlom Martellom in Avstrijci na eni strani ter frankovskim kraljem Cilperikom II. iz Avstrije (715-17; 720-21) in Neustrije (715-21) in njegovim gospodarjem Ragenfridom iz Neustrije (715-18; umrl 731) na drugi. To je bila tretja zaporedna bitka, v kateri je Karel Martell zmagal, pobeglega kralja in njegovega glavarja pa je zasledoval do Pariza.
Po tem uspehu je Karel Martell v nasprotju s Cilperikom II. za avstrijskega kralja razglasil Klotarja IV (717-20), hkrati pa je brez cerkvene sodbe odstavil Rigoberta kot škofa v Reimsu in po svoji avtoriteti imenoval njegovega namestnika. V velik škandal Cerkve je škofovsko mesto podelil človeku po imenu Milo (fr: Milon), ki je šele prejel tonzuro in je bil zelo nevreden te službe. Ta Milo je bil sin svetega trierskega nadškofa Liutvina (697-713), ki je umrl 29. septembra 713, in je svojega očeta nasledil kot trierski (715-53) in reimsski (717-44) škof s sklicevanjem na pravico nasledstva. Ta najemniški pastir si je cerkveno dostojanstvo prizadeval pridobiti le zaradi premoženja, povezanega z njim. Bil je eden od najljubših Karla Martella in je bil trierski škof do leta 753, ko ga je ubil divji prašič.
Rigoberta so izgnali v Gaskonijo, zgodovinsko provinco, ki je bila ločena od Akvitanije. Tam je preživel prvi del svojega izgnanstva in čakal, da bo nevihta minila ali da bo njegovo izgnanstvo trajalo vse življenje. Pozneje pa je odšel v Orbais, nedaleč od Reimsa, kjer je nadaljeval samostansko življenje. Za Rigoberta je bila velika bolečina, ko je videl, da mora njegovo ljudstvo namesto pravega pastirja prenašati volka, vendar pa je poleg tega našel veliko veselje v tem, da je bil razbremenjen bremena, ki se mu je vedno zdelo nevzdržno.
Okoli leta 732 je uzurpator Milo po naročilu Karla Martella odpotoval v Gaskonijo, poiskal Rigoberta in mu ponudil vrnitev v Rheims, kjer mu je obljubil vrnitev škofije pod pogojem, da mu Rigobert odstopi zemljišča, ki jih je podedoval. Pobožni škof mu je sprva to obljubil, po vrnitvi v Reims pa se je bal, da sporazum ni kanoničen, čeprav ga je sklenil, da bi popravil krivično zlorabo (bal se je, da bi lahko šlo za simonijo, to je kupovanje in prodajanje služb). Milu je povedal, da je vse svoje premoženje podaril svoji cerkvi in da se ga ne more znebiti v korist drugega. Škof vsiljivec mu zato ni vrnil sedeža.
Edino, kar je Rigobert od njega zahteval, je bil oltar Device Marije v cerkvi Notre-Dame v Reimsu, da bi lahko obhajal svete skrivnosti, in samo to bi bilo dovolj za njegov duševni mir in srečo. Milo, ki mu je bilo za duhovne stvari malo mar, je to željo takoj izpolnil in škof je odšel živet na svoje podeželsko posestvo Gernicourt (Gerniaca curtis) ob reki Aisne v škofiji Soissons, zdaj v departmaju Aisne v regiji Pikardija v severni Franciji (od 2016: regija Nord-Pas-de-Calais-Picardie), ki mu ga je podaril Pipin iz Herstala.
Tam je živel v revščini, osamljen in osovražen s strani vlade, vendar zelo spoštovan pri svojem ljudstvu. V njeni sveti hiši je pogosto obiskoval Najsvetejšo Devico, ji zaupal svoje težave in jo prosil za milost, da bi lahko brez pritožb trpel do smrti. Od tam je obiskoval cerkvi Saint-Maurice in Saint-Remy ter druge kraje pobožnosti v mestu, zlasti tam, kjer so hranili relikvije svetih mučencev.
Nekega dne je molil na kraju, kjer sta bila dva zvonova, ki so ju odstranili iz njegove cerkve. Ko je prišel tja, sta zvonova utihnila in nista mogla izdati nobenega zvoka. Začudeni župnik je pristopil k Rigobertu in ga vprašal po imenu in razlogu za molk zvonov. Zaradi tega srečanja je moral vsem navzočim povedati, da zvon pripada Saint-Pierru v Reimsu, in kot dokaz resničnosti tega sta zvonova spet začela zvoniti.
Rigobert je dan preživel v teh vajah pobožnosti, zvečer pa se je vrnil v samoto, dokler ga naš Gospod, ki ga je očistil skozi dolgo vrsto preizkušenj, ni potegnil nazaj v svet, da bi okronal njegovo potrpežljivost. Različni viri se ne strinjajo glede leta njegove smrti, eni pravijo 773, drugi 749 ali 745, večje število pa z večjo verjetnostjo pravi, da je umrl 4. januarja 743. Škofovski seznam v Reimsu pravi, da je umrl leta 733.
Škofu Rigobertu so pripravili veličasten pogreb z velikimi častmi. Pogreba so se udeležili vsi duhovniki in prebivalci Reimsa, njegovi posmrtni ostanki pa so bili pokopani v cerkvi Saint-Pierre v Gernicourtu, ki jo je sam ustanovil, desno od glavnega oltarja. Kmalu so se tam zgodili številni čudeži, na primer ozdravitev treh hromih ljudi, vrnitev vida slepi ženski in vrnitev popolnega zdravja več drugim bolnikom. Ponoči so na njegovem grobu večkrat videli luč, hkrati pa je bilo slišati tako veličastne koncerte, da je bilo jasno, da so jih izvajali angeli. Nekdo iz reda, ki je imel vnetje na licu, je poslal svečo, da bi gorela pred relikvijami svetega škofa, in takoj si je opomogel ter ugotovil, da lahko hodi in se pokloni močnemu zdravniku. Posebej ga kličejo proti zobobolu.
Leta 864 je nadškof Hinkmar (845-82) Rigobertove posmrtne ostanke prenesel v Reims in cerkev Saint-Thierry. Po devetih letih so bili leta 873 preneseni v katedralo Saint-Denis v Reimsu. Ko so to cerkev leta 892 odstranili, je nadškof Fulco (fr: Foulques) (882-900) dal relikvije prenesti v cerkev Notre-Dame. Nekaj časa so bile tudi v cerkvi Neminches v Vermandoisu, od tam pa jih je nadškof Herivanus (fr. Hervé) (900-22) leta 896 dal prenesti v novo cerkev Saint-Denis zunaj mesta, kjer so jih hranili in častili vse do francoske revolucije. Deli relikvij so bili pozneje preneseni v Pariz.
Rigobertov spominski dan v zadnji izdaji Martyrologium Romanum (2004) je 4. januar:
Remis item in Néustria, sancti Rigobérti, epíscopi, qui, contra cánones a Cárolo Martéllo, duce Francórum, a sede expúlsus, vitam in humilitáte egit.
(V Reimsu [tudi] v Neustriji [v današnji Franciji], sveti Rigobert, škof, ki ga je Karel Martell, vojvoda Frankov, nezakonito pregnal z njegovega sedeža in je živel v ponižnosti.)
Kot praznik prenosa relikvij je naveden 14. junij – drugi pravijo 17. junij, tretji spet 19. januar in 14. junij. Življenjepis, ki hvali njegove vrline kot človeka in škofa, je okoli leta 890 napisal kanonik iz Reimsa.
NOR