Zavetnik umirajočih, proti kugi, trgovcev z železom, lončarjev, kositrarjev, vrtnarjev, strojarjev, vojakov, vojnih invalidov, vodnjakov, proti živinskim boleznim
Atributi: mlad, lep moški privezan k drevesu in preboden s puščicami
Imena: Sebastijan, Sebastjan, Sebo, Seba, Boštjan, Boško, Boštjana, …
O tem mučencu imamo malo zgodovinskih podatkov. Sv. Ambrož je zapisal, da se je rodil v Milanu, mučeništvo pa dosegel v Rimu. Rimski kronist iz leta 354 je zabeležil njegov grob ob Apijski cesti; nad njim je sezidana lepa cerkev. Odkopali so tudi njegov grob, ki s svojo preprosto obliko spodbuja domnevo, da je bil mučen po letu 250.
Po legendi, napisani kmalu po letu 400, je bil Boštjan stotnik cesarske telesne straže. Ko se je začelo preganjanje kristjanov, je obiskoval ječe, v katere je kot častnik dvorne straže imel prost dohod, in v njih tolažil svoje brate po veri in jih osrčeval za poslednji boj. Prijatelji so ga svarili, naj bo previden. Hrabri stotnik je odgovoril: »Ali se sme vojak bati nevarnosti? Če zastavlja svoje življenje za cesarja, zakaj bi ga ne zastavljal tem bolj za Boga?«
Cesarju Maksimijanu je rekel: »Vedno sem prosil Kristusa za tvoje zveličanje. Boga, ki je v nebesih, sem prosil za blagor rimskega cesarstva; nespametno pa se mi zdi moliti bogove, ki so iz kamna.« Cesar ga je izročil spretnim afriškim strelcem, da bi ga s puščicami počasi umorili; ga ne zadeli v glavo ali srce, temveč mu zadali kar največ ran. Čeprav je bil s strelicami ves posut, je bil samo navidezno mrtev in je potem ob skrbni negi svetniške vdove Irene popolnoma okreval. Šel je k cesarju, ki je bil presenečen: »Kaj nisi ti tisti Boštjan, ki sem ga ukazal prebosti s puščicami?« Boštjan mu je odgovoril: »Sem. A Gospod Jezus mi je vrnil življenje, da ti morem javno očitati, kako po krivici preganjaš kristjane.« Razsrjen ga je nato cesar dal odvesti v dirkališče in ga tam pobiti.
Sv. Boštjana so začeli že zgodaj častiti kot priprošnjika zoper kužne in nenadne nalezljive bolezni (takšna bolezen naj bi bila kakor skrivaj sprožena puščica!). V zgodnjih stoletjih je bil svetnik prvi zavetnik zoper kugo, pozneje pa skupaj s sv. Rokom, ki je polagoma stopil na njegovo mesto. Zdaj mu je na Slovenskem posvečenih blizu 30 cerkva.
Goduje 20. januarja.
Vir
O življenju sv. Sebastijana (ali po naše Boštjana) je malo zgodovinskih podatkov. Po zapisih sv. Ambrozija se je rodil v Milanu, mučeništvo pa je dosegel v Rimu, kjer bi naj ob Apijski cesti bil njegov grob nad katerim stoji cerkev. Na podlagi izkopavanj domnevajo, da je bil mučen po letu 250.
Življenje sv. Sebastjana nam je znano le iz legende, ki je bila zapisana po letu 400. Sebastijan je bil stotnik cesarske telesne straže v Rimu v času, ko je vladal cesar Maksimiljan. Legenda pripoveduje, da je »pod plaščem cesarske službe prikrival Kristusovega vojščaka, da bi osrčeval kristjane, ki so v trpljenju pešali«. Ko je Maksimiljan izvedel, da je Sebastijan kristjan, je afriškim strelcem ukazal, naj ga gosto obstrele s puščicami, a ne v glavo in srce, saj je hotel, da umre počasne smrti. Na pol mrtvega ga je v svojo hišo odnesla pobožna vdova Irena ter mu stregla, dokler ni okreval. Sebastjan se je nato vrnil pred cesarja, mu očital krivično trpinčenje kristjanov in cesar ga je dal pobiti s koli.
Sv. Sebastijana (Boštjana) upodabljajo privezanega na drevo ali na steber s puščicami v telesu.
Je priprošnjik zoper kužne in nenadne nalezljive bolezni, ki zadenejo človeka kakor izstreljene puščice. Je zavetnik vojakov, lovcev, livarjev, kamnosekov, vrtnarjev.
Danes godujejo tisti, ki nosijo ime: Sebast(i)jan, Sebo, Boštjan.
Vir
Sveti Sebastiján, mučenec, rojen v Milanu (v Italiji). Kot poroča sveti Ambrož, je odpotoval v Rim v najhujših preganjanjih in tam trpel; tako je dosegel v mestu, kamor je prišel kot gost, bivališče večne nesmrtnosti. Njegov pogreb je bil še istega dne, v katakombah v Rimu.
Vir
Življenjepis sv. Fabiole, kjer je zapisan tudi del življenjepisa sv. Sebastijana
Če odprete knjigo dr. Nika Kureta Praznično leto Slovencev, boste zvedeli, da po ljudski veri spadajo svetniki, ki so na koledarju med 17. in 25. januarjem, med »sredozimce«. V tem času naj bi zima dosegla sredino svojega »vladanja«. Sredozimci v ožjem pomenu so le trije: sv. Boštjan, sv. Neža in sv. Vincenc. Današnji godovnjak sv. Boštjan je že od nekdaj v družbi s sv. Fabijanom, čeprav svetnika v življenju nista imela nobene zveze. Druži ju le dan smrti ali prenosa v nov grob in skupno češčenje. Oba hkrati kličemo tudi v litanijah vseh svetnikov.
Za sv. Sebastijana, po naše Boštjana, imamo bolj malo zgodovinskih podatkov. Sv. Ambrozij je zapisal, da je bil rojen v Milanu; mučeniško krono pa je dosegel v Rimu. Rimski kronist je leta 354 zabeležil, da je njegov grob ob Apijski cesti in da je nad njim zidana lepa cerkev. Odkopali so njegov grob, ki s svojo preprosto obliko potrjuje domnevo, da je bil mučen okoli leta 250 (morda tudi kasneje).
Legenda, ki je bila napisana kmalu po letu 400, ve povedati, da je bil Sebastijan stotnik cesarske telesne straže in pogumen Kristusov vojak. Ko je cesar Maksimijan (Dioklecijanov sovladar) zvedel, da je kristjan, ga je obsodil na smrt. Afriškim lokostrelcem je ukazal, naj Sebastijana gosto obstrele s puščicami, vendar ne v glavo ali v srce, ker je hotel, da umre počasne smrti. Ko je mučenec omahnil, so vojaki mislili, da je mrtev, in so odšli. Pobožna vdova Irena ga je napol mrtvega odnesla v svojo hišo in mu stregla, dokler ni okreval. Ko se je spet prikazal pred cesarjem, ga je ta dal s koli pobiti.
Sv. Boštjana so začeli zelo zgodaj častiti kot priprošnjika zoper kužne in nenadne nalezljive bolezni (ki človeka zadene kakor skrivaj izprožena puščica). Za zavetnika so si ga izbrali vojaki, lovci, livarji, kamnoseki, vrtnarji. Upodabljajo ga prebodenega s puščicami.
Boštjan je pri nas zelo pogosto ime, medtem ko je Sebast(i)ja nov na Slovenskem bolj malo. Prav tako redko slišimo ime Fabijan ali (na Primorskem) Fabio (Fabjo), kakor tudi Fabijana.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.