Zavetnik Bavarske, vinogradnikov, tkalcev, ujetnikov, vinskih trt, drugi zavetnik škofije Linz
Atributi: romar s palico
Imena: Severij, Severina
Rimska provinca Norik, dežela ob Donavi med Passauom in Dunajem, je bila na prehodu iz četrtega v peto stoletje v brezupnem vojaškem in političnem položaju. Po smrti hunskega kralja Atile so trume različnih narodov divjale po pokrajinah ob Donavi. Germanski rodovi so prodirali na jug, rimske čete so se umikale. Državna oblast je razpadala, prišleki pa so ropali in pustošili po deželi, ustrahovali ljudi in širili revščino ter brezup. Take razmere je našel sv. Severin, ko je okoli leta 453 prišel v Norik. Zapustil je svoj rod in domovino ter sledil božjemu klicu in šel v samoto. Ni bil apostol v pravem pomenu besede, saj je v Noriku že našel lepo razvito versko življenje in urejeno cerkveno organizacijo; med ljudstvom pa je bilo kljub temu še najti ostanke poganstva. Evangelij je sveti Severin oznanjal predvsem s svojim karitativnim delom, skrbel je za bolnike, jetnike, predvsem pa za reveže. Stiska ljudstva je bila velika; Severin je zbiral sredstva za hrano in obleko za ubogo ljudstvo, obenem pa posegal na vsa področja življenja, saj je bil edina avtoriteta, ki so jo vsi spoštovali. Čeprav ni hotel prevzeti nobene cerkvene ali javne službe, je bil vendarle duhovni in politični glavar dežele. Nanj so se obračali tako škofje kakor posvetni vladarji. S svojo bistrino duha, odločnostjo in razsodnostjo je posegal v politične zmede in boje, miril napetosti ter dosegel, da so se razmere počasi urejale. Osebno pa je ostal ves čas velik asket; kadar je le mogel, se je najraje zatekel v svojo kočo, kjer je molil, se postil in opravljal pokoro. Velja za ustanovitelja več samostanov, tako v Faviani (danes Mautern), v Lorchu in v Passauu.
Ime izhaja iz latinskega Severinus oz. pridevnika severus, ki pomeni »resen, vesten, strog, osoren, krut, strašen«.
Rodil se je okoli leta 400 (410?) na Vzhodu, umrl pa 8. januarja 482 v kraju Favianis (Mautern) v Avstriji.
Družina: Njegove domovine in rodu ne poznamo, življenjepisci pa po njegovem dostojanstvenem vedenju in izkušenosti v raznih zadevah sklepajo, da je bil Rimljan, odličnega rodu.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot romarja s palico oziroma kot meniha, opata v meniški kuti; v rokah drži cerkev ali knjigo. Zanj značilna upodobitev je, kako s knjigo v levici in z dvignjenim križem v desnici (ali dvignjenim prstom) pridiga ljudstvu.
Misel: »Posnemajte vero očaka Abrahama! Molite neprenehoma in imejte zaupanje v molitev; prosite Boga, naj razsvetli oči vaših src. Bodite iz srca ponižni. Vaše življenje, preljubi sinovi, naj se sklada z vašim poklicem!« (njegova duhovna oporoka menihom)
Goduje 8. januarja.
Vir
V podonavskem Noriku (v današnji Avstriji), sveti Severín, duhovnik in menih, ki je po smrti hunskega kralja Atila, prišel v to provinco in branil neoborožena ljudstva, in je divjake ukrotil, nevernike spreobrnil, ustanovil samostane, ter neizobražene poučeval v veri.
Vir