Dragi bratje in sestre!
Danes se bomo ustavili pri premišljevanju o osebnosti vzhodnega meniha Simeona Novega Teologa, čigar spisi so občutno vplivali na teologijo in duhovnost Vzhoda, še zlasti kar zadeva izkustvo mističnega zedinjenja z Bogom. Simeon Novi Teolog se je rodil leta 949 v mestu Galatai v Paflagoniji (Mala Azija) v plemeniti podeželski družini. Že v mladih letih se je preselil v Carigrad, da bi se lotil študija in vstopil v cesarsko službo. Čutil pa je, da ga civilna kariera, ki ga je čakala, zelo malo privlači, zato se je pod vplivom notranjih razsvetljenj, ki jih je vedno bolj doživljal, odpravil iskat človeka, da bi ga ta usmeril v trenutku, polnem dvomov in negotovosti, ki ga je preživljal, in da bi mu pomagal napredovati po poti zedinjenja z Bogom. Takega duhovnega voditelja je našel v osebi Simeona Pobožnega (Eulabes), preprostega meniha iz samostana Studios v Carigradu, od katerega je dobil v branje razpravo Duhovna postava Marka Meniha. V tem besedilu je Simeon Novi Teolog našel pouk, ki ga je zelo prevzel: »Če iščeš duhovno ozdravljenje,« je tam bral, »bodi pozoren na svojo vest. Stori vse, kar ti poreče, in našel boš, kar ti bo v korist.« Od tega trenutka – tako poroča on sam – ni nikoli šel spat, ne da bi se vprašal, ali mu ima vest kaj očitati.
Simeon je vstopil v samostan studitov, kjer pa so mu njegova mistična izkustva in njegova izredna predanost duhovnemu očetu povzročali težave. Preselil se je v majhen samostan svetega Mamasa, prav tako v Carigradu, kjer je po treh letih postal predstojnik, igumen. Tam je z vso močjo raziskoval duhovno zedinjenje s Kristusom, kar mu je prineslo veliko avtoriteto. Zanimivo je omeniti, da so mu dali priimek Novi Teolog kljub temu, da je izročilo pridržalo naziv »Teolog« samo za dve osebi: za evangelista Janeza in Gregorija Nazianškega. Trpel je nerazumevanje in zadelo ga je izgnanstvo, a ga je carigrajski patriarh Sergij II. rehabilitiral.
Simeon Novi Teolog je preživel zadnji del svojega življenja v samostanu svete Marine, kjer je napisal večji del svojih spisov in tako postajal vedno bolj slaven zaradi svojega poučevanja in zaradi svojih čudežev. Umrl je 12. marca 1022.
Najbolj znan med njegovimi učenci, Niketas Stetatos, ki je zbral in prepisal Simeonove spise, je poskrbel za posthumno izdajo in potem sestavil še njegov življenjepis. Simeonov opus obsega devet zvezkov, ki se delijo na Teološka, Gnostična in Praktična poglavja, tri zvezke Katehez, naslovljenih na menihe, dva zvezkaTeoloških in etičnih razprav in en zvezek Himen. Ne smemo pozabiti niti številnih Pisem. Vsa ta dela so si pridobila pomembno mesto v vzhodnem meniškem izročilu vse do današnjih dni.
Simeon zgosti svojo teološko refleksijo na navzočnost Svetega Duha v krščenih in na zavest, ki jo ti morajo imeti o takšni duhovni resničnosti. Krščansko življenje, poudarja, je globoko in osebno občestvo z Bogom, božja milost razsvetljuje srce vernika in ga vodi k mističnemu gledanju Gospoda. V tej smeri Simeon Novi Teolog vztraja pri dejstvu, da pravo spoznanje Boga ne prihaja iz knjig, ampak iz duhovnega izkustva, iz duhovnega življenja. Poznavanje Boga se rodi na poti notranjega očiščevanja, ki se začne s spreobrnjenjem srca po zaslugi moči vere in ljubezni, gre preko globokega kesanja in iskrenega obžalovanja grehov, da slednjič dospe do zedinjenja s Kristusom, ki je vir veselja in miru, in preplavljenja z lučjo njegove navzočnosti v nas. Za Simeona táko izkustvo božje milosti ni nekakšen izjemni dar za maloštevilne mistike, ampak je sad krsta v življenju vsakega resno zavzetega vernika.
O tem bi morali razmisliti, dragi bratje in sestre! Ta sveti vzhodni menih nas vse kliče, naj bomo pozorni na duhovno življenje, na skrito navzočnost Boga v nas, na iskrenost vesti in na očiščevanje, na spreobrnjenje srca, tako da bo Sveti Duh postal resnično navzoč v nas in nas bo vodil. Če namreč upravičeno skrbimo za svoj telesni, človeški in umski razvoj, je še pomembnejše, da ne zanemarimo notranje rasti, ki je v spoznavanju Boga, v resničnem spoznavanju, ne le naučenem iz knjig, ampak notranjem, in v občestvu z Bogom, da bi izkusili njegovo pomoč vsak trenutek in v vsakršnih okoliščinah. Ko razmišljamo o osebnosti Simeona Novega Teologa, lahko opazimo še eno prvino njegove duhovnosti. Na poti asketskega življenja, ki jo ponuja in jo je tudi sam prehodil, podeljuje velika pozornost in osredinjenost meniha na notranje izkustvo duhovnemu očetu samostana izjemen pomen. Sam mladi Simeon, kakor je bilo rečeno, je našel duhovnega voditelja, ki mu je zelo pomagal in katerega je vedno močno cenil, tako da mu je po smrti izkazoval celo javno češčenje. To pomeni, da velja za vse – duhovnike, posvečene osebe in laike, še posebej za mlade – vabilo, naj se zatekajo k nasvetom dobrega duhovnega očeta, ki je sposoben spremljati vsakega v globokem spoznavanju sebe in ga pripeljati do zedinjenja z Gospodom, da se njegovo življenje vse bolj priliči evangeliju. Da bi šli Gospodu naproti, vedno potrebujemo vodnika, dialog. Tega ne moremo narediti samo s svojimi razmišljanji. In to je tudi smisel cerkvenosti naše vere, da najdemo takega vodnika.
Ob koncu lahko takole povzamemo nauk in mistično izkustvo Simeona Novega Teologa: v njegovem nenehnem iskanju Boga se je tudi v težavah, ki jih je srečal, in v kritikah, ki jih je bil deležen, konec koncev pustil voditi ljubezni. Sam je znal živeti in je tako tudi učil svoje menihe, da je bistveno za vsakega Jezusovega učenca, da raste v ljubezni in tako rastemo tudi v poznavanju samega Kristusa, da lahko potrdimo s svetim Pavlom: »Ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus« (Gal 2,20).
Papež Benedikt XVI. o Simeonu Novem Teologu
prevedel br. Miran Špelič
Vir