Imena: Sofronij, Sofrono, Sofrij, Sofri
Rodil se je v Damasku okoli leta 560; kot menih je živel v samostanu sv. Teodozija blizu Jeruzalema, umrl pa kot jeruzalemski patriarh. Prvi se je odločno bojeval zoper krivo vero monoteletizma, ki je trdila, da je v Kristusu samo božja volja, ne pa tudi človeška. S tem so pravzaprav tajili človeško naravo v Kristusu. Zakaj vsak človek ima po svoji naravi svobodno voljo: brez človeške volje ni prave človeške narave. Pred njimi so že monofiziti čisto jasno tajili človeško naravo v Kristusu. Njihove zmote je obsodil že vesoljni cerkveni zbor v Efezu.
Zaradi perzijske vojne nevarnosti si je cesar Heraklij želel miru in sloge tudi na verskem področju, pa je hotel na vsak način spraviti monofizite s Cerkvijo. Zviti carigrajski patriarh Sergij mu je svetoval, naj razglasi nauk, da je v Kristusu samo ena volja, božja. Ta nauk bodo, tako je trdil, monofiziti radi sprejeli. V verskih resnicah nevedni cesar je ubogal in poslušal nasvet. Nato sta oba, cesar in patriarh, skušala za nauk pridobiti monofizitske in katoliške škofe.
Najprej je dobil Sergij na svojo stran Cira, aleksandrijskega patriarha. Prav takrat pa se je tam mudil Sofronij. Kleče ga je prosil, naj odstopi od svoje krive vere. Cir ga ni poslušal. Sofronij se je obrnil na Sergija, ne vedoč, da je prav on oče nove zmote. Sergij se je potuhnil in predlagal, naj se sploh ne govori ne o eni ne o dveh voljah v Kristusu, da ne nastanejo novi prepiri. Za ta predlog je znal pridobiti celo papeža Honorija I.
Leta 634 je postal Sofronij jeruzalemski patriarh. Zdaj ga je klicala sveta dolžnost, da nastopi zoper novo zmoto. Zato je poslal v Rim škofa Štefana, ki naj bi papežu natančno in po pravici razložil vso nevarnost za pravo vero. Po mnogih ovirah je prišel Štefan v Rim, ko sta najbrž že oba umrla, papež Honorij in patriarh Sofronij. Štefan je ostal v Rimu, dokler ni papež Martin I. slovesno obsodil krive vere monoteletov. Sofronij je umrl leta 638 od žalosti, da so mohamedanci zavzeli Jeruzalem in kmalu nato spremenili Marijino cerkev na tempeljskem griču v mošejo.
Goduje 11. marca.
Vir
V Jeruzalemu, sveti Sofrónij, škof, ki je imel za učitelja in prijatelja Janeza Moshusa, s katerim je obiskal meniške kraje, in bil po Modestu izvoljen za voditelja sinajskega samostana, ko je to sveto mesto padlo v roke Saracenov. Stalno je branil vero in varnost ljudstva.
Vir