Imena: Stanislav, Stane, Stanimir, Staniša, Stanko, Stano, Stanoje, Staš, Staša, Stašo, Staško; Stanislava
Rodil se je leta 1030 v škofiji Krakov. Bil je škof in mučenec in je razglašen za zavetnika svoje domovine, Poljske. Plemiški starši so si ga po tridesetih letih zakona izprosili od Boga in ga že pred rojstvom odločili za božjo službo. Najprej je hotel postati benediktinec, škof Lambert pa ga je pregovoril, da je postal škofijski duhovnik. Po Lambertovi smrti sta ga ljudstvo in duhovščina soglasno izvolila za krakovskega škofa, a privolil je šele na izrecen papežev ukaz.
Kmalu se je sprl s poljskim kraljem Boleslavom II., ker temu ni nič pomenila svetost zakona in ženska čast. Veliko družin je onesrečil. Škof Stanislav ga je spoštljivo opozoril na pohujšanje. Kralj je na zunaj obljubil poboljšanje, v srcu pa je koval maščevanje. Iz mnogih legend, ki opisujejo spore med škofom in kraljem, je mogoče razbrati, da je Boleslav II. gnal Stanislava tudi pred sodišče, a mu ni mogel dokazati krivde.
Škof naj bi tedaj mrtvega plemiča poklical iz groba, da je izpovedal resnico zoper lažnive priče.
Zdi se, da je bil neposredni povod za kraljevo nebrzdano jezo upor plemstva, ki ga je kralj kruto kaznoval. Škof Stanislav je tedaj pripravil kralja do tega, da je nehal divjati zoper nedolžne, z novim nasiljem pa je kralj škofa pripravil do tega, da ga je izobčil in nazadnje izrekel še izobčenje nad mestom Krakovom (v mestu je prepovedal božjo službo). Kralj je bil besen, a je zaman terjal preklic kazni, dokler ni pokazal resne volje za poboljšanje. Tako je nekoč šel za škofom, ki je maševal zunaj mesta v cerkvi sv. Mihaela, in mu sam z mečem preklal glavo, ker nihče drug ni hotel biti za krvnika. To se je zgodilo 11. aprila 1079. Tedaj je zoper kralja nastal splošen upor. Vlado je prevzel njegov mlajši brat Ladislav. Stanislava so najprej pokopali v cerkvi sv. Mihaela; čez nekaj let so njegove ostanke prenesli v krakovsko stolnico (Wawel), kjer ga še danes časte. Papež Inocenc IV. ga je leta 1253 razglasil za svetnika. Takrat se je zbralo poljsko ljudstvo v nepreglednih množicah v Krakovu. Dinastija Piastovičev je Stanislava prosila za odpuščanje in ga s papeževim pristankom razglasila za nebeškega varuha poljske zemlje.
Boleslav pa je moral v izgnanstvo na Ogrsko. Umrl je leta 1081. Po legendi naj bi bil pokopan v samostanu Osoje na Koroškem. Gotovo pa je, da je Boleslav II. delal ostro pokoro za svoj greh, ni pa zgodovinskih potrdil, da je on res »mutec osojski«, ki mu je naš pesnik Anton Aškerc v lepi pesmi pripravil slovstveni spomenik.
Goduje 11. aprila.
***
Stanislav še danes spada med najbolj češčene svetnike na Poljskem. Mladi mož je bil svetovalec številnim duhovnikom in laikom in mu je zaradi svetniško zglednega življenja hotel škof Lambert prepustiti svoje mesto, vendar je kasneje postal žrtev kneza Boleslava II. Krutega. Stanislav je moral trinoga večkrat opomniti zaradi neprimernega ravnanja, nemoralnega življenja, raznih hudodelstev, zločinov in pobojev, a ni kaj dosti pomagalo. Ko ga je na koncu izobčil, mu je kralj v cerkvi lastnoročno z mečem preklal glavo.
Ime: Ime je slovansko, sestavljeno pa je iz velelnika glagola stati – stani v pomenu »postani« in morfema -slav v pomenu »slaven«.
Rodil se je 26. julija, najverjetneje leta 1030 v vasi Ščepanovo pri Krakovu na Poljskem, umrl pa 11. aprila 1079 v Krakovu.
Družina: Stanislav se je po dolgih letih neuslišanih prošenj rodil očetu Vjelislavu (Bolislavu) in materi Bogni. Njegovi starši so bili zelo pobožni, spadali so med nižje vojaško plemstvo.
Izobrazba: Starši so ga najprej poslali v nadškofijsko šolo v Gnezno, nato pa v belgijsko mesto Liege. Sedem let naj bi študiral tudi v Parizu, in sicer teologijo in cerkveno pravo. Po vrnitvi v domovino je bil posvečen v duhovnika in postal župnik župnije Čemboč, kmalu pa bil imenoval za stolnega kanonika in generalnega vikarja.
Škofija: Najpomembnejša škofija na Poljskem je bila ustanovljena okoli leta 1000, kasneje povzdignjena v nadškofijo in metropolitanski sedež. Šteje okoli 1,6 milijona katoličanov, vodi jo kardinal Stanislav Dziwisz, nekdanji tajnik bl. papeža Janeza Pavla II. Sv. Stanislav je škofijo vodil osem let (1072–1079).
Predhodnik: Lambert Sula (1061–1071)
Naslednik: Lambert III. (ok. 1082– ok. 1100)
Kreposti: Stanislav je bil goreč duhovnik, ves prežet z ideali clunyjskega gibanja za neomadeževanost duhovščine in neodvisnost Cerkve od državnih vezi. Slovel je po svojih pridigarskih sposobnostih in svetniškem življenju. Prizadeval si je za oživitev moralnih vrednot, za kar je na koncu pretrpel tudi mučeniško smrt.
Smrt: Stanislav je postal žrtev nemoralnega in krutega kneza Boleslava II., ki ga je, medtem ko je obhajal mašo v cerkvi sv. Mihaela zunaj mesta, sam pokončal z mečem in ga ukazal razkosati ter kose raztresti.
Zavetnik: Je zavetnik Poljske, zlasti nadškofije in mesta Krakov, vojskujočih se vojakov, moralnega reda.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih. Pri sebi ima meč, ki simbolizira njegovo mučeniško smrt, včasih pa pri njegovih nogah leži prebujen mrlič, ki naj bi ga Stanislav pripeljal iz groba, da je pred kraljem pričal o zakonito pridobljenem cerkvenem posestvu. Upodabljajo tudi trenutek njegove smrti.
Goduje: 11. aprila, prej 7. maja, Poljaki pa praznujejo njegov god 8. maja.
Beatifikacija: 17. septembra leta 1253 ga je v Assisiju papež Inocenc IV. razglasil za svetnika.
Vir
Spomin svetega Stanislava, škofa in mučenca, ki je bil, med krivicami svojega časa, stalni branitelj človečnosti in krščanske morale. Vodil je krakovsko škofijo kot dober pastir, pomagal revnim, obiskoval vsako leto duhovnike, slednjič ga je poljski kralj Boleslav, katerega je karal, umoril, ko je maševal.
Vir
Leta 1966 so se Poljaki spominjali tisočletnice pokristjanjenja, leta 1979 pa devetstoletnice smrti sv. Stanislava, zavetnika Poljske. Od 2. do 10. junija 1979 je svojo domovino prvič obiskal Janez Pavel II., prvi slovanski papež v dvatisočletni zgodovini Cerkve. »Moje korake vodi dejansko jubilej škofa in mučenca sv. Stanislava,« je dejal pred vzletom z rimskega letališča. Zadnja postaja tega potovanja je bila maša na prostranem travniku pred mestom Krakov, škofovskim sedežem sv. Stanislava in Karola Wojtyla, sedanjega papeža. Ob papežu se je zbralo blizu dva milijona ljudi: v svoji homiliji je papež govoril o sv. Stanislavu in njegov jubilej povezal z dolžnostjo krščanskega pričevanja, ki izhaja iz zakramenta svete birme.
Stanislav se je rodil leta 1030 v vasi Ščepanovo pri Krakovu v družini nižjega vojaškega plemiča. Krščanstvo je bilo takrat na Poljskem še mlado in ljudi še zdaleč ni prekvasilo, zato je bilo v njih še mnogo surovosti. Stanislavovi starši so bili verni. Fant je želel postati duhovnik. Šolal se je najprej v Gnjeznu, kjer je grob sv. Vojteha, apostola Poljske, svoje bogoslovno znanje pa je utrdil v Liegu v Belgiji, kjer je bilo eno od središč prenovitvenega gibanja v Cerkvi. Mladi Stanislav se je vrnil v domovino z željo, da bi svoje moči posvetil Cerkvi, prosti državnih vezi. Rad bi postal redovnik, a na željo svojega škofa je sprejel službo župnika. Od blizu je spoznal stisko revnih slojev in rad bi jim gmotno in duhovno pomagal. Škof ga je poklical k sebi v Krakov, glavno mesto poljske kraljevine. Stanislav je želel, da bi Krakov postal tudi duhovno središče Poljske.
Leta 1070 je umrl krakovski škof in po volji ljudstva, plemstva in kralja Boleslava II. Hrabrega je postal njegov naslednik Stanislav. Bil je drugi škof na Poljskem, ki ni izšel iz vrst redovnikov. Dobro je poznal versko stanje med ljudmi in med duhovščino in rad bi ga dvignil po vzoru clunyjskega opata Hildebranda, poznejšega papeža Gregorja VII., velikega prenovitelja cerkvenega življenja. Boril se je za to, da državna oblast ne bi ovirala Cerkve pri izpolnjevanju njenega duhovnega poslanstva.
Kralj Boleslav je želel, da se Cerkev na Poljskem okrepi. Po njegovi zamisli naj bi bila opora državni moči. Prva leta je Stanislav s kraljem lepo sodeloval; njegova prva želja je bila utrditi moralne temelje države. Kralj naj bi bil vsem državljanom zgled lepega življenja. Tu so nastopile težave, kajti kralj je živel vse prej kot zgledno: za utrditev svoje moči ni izbiral sredstev in svojih strasti ni brzdal. Vsi so pred njim trepetali, škof Stanislav pa mu je spoštljivo, toda odločno očital njegove napake. 11. aprila 1079 je kralj Boleslav med mašo zunaj Krakova škofa Stanislava umoril. Nihče drug ni hotel biti za krvnika. Ljudje so škofa, ki je padel pod mečem, začeli častiti kot svetnika, kralj pa je izgubil prestol in moral je v pregnanstvo na Ogrsko. Škofa mučenca so pokopali v krakovski stolnici na Wawelu. Od leta 1253, ko je bil razglašen za svetnika, je prvi zavetnik Poljske.
Smrt sv. Stanislava je po legendi povezana tudi z našimi kraji. V samostanu Osoje na Koroškem namreč kažejo grob njegovega morilca, poljskega kralja Boleslava. Legendo je obdelal pesnik Anton Aškerc v baladi Mutec osojski. Po vrnitvi iz Rima, kamor je šel na spokorno romanje, kralj prosi za sprejem v ta samostan. Sedem let kot nemi menih opravlja najnižja dela, šele na smrtni postelji spregovori in pove, kdo je. Življenjepisa pravijo, da je Boleslav res delal pokoro za svoj zločin, ni pa nobenih zgodovinskih potrdil, da bi bil on ‘mutec osojski’.
Sveti poljski škof in mučenec je krstni zavetnik mnogih slovenskih Stanislavov, ki danes godujejo.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.