Imena: Taras
Rodil se je v uradniški družini v Carigradu okoli leta 730. Bil je nadarjen človek, učen, vsega zaupanja vreden mož, ki rajši dela, kakor govori; kadar se pa oglasi, je njegova beseda jasna in tehtna. Ni bil oženjen, zato slutimo nekje redovniško šolo.
Najprej je bil v državni službi. Leta 784 je postal prvi tajnik cesarice Irene in njenega še nedoraslega sina Konstantina VI. V cerkvenih zadevah je bil najpomembnejši njen sklep, da odpravi prepoved češčenja svetih podob (ikonoklazem) in se tako povrne k edinosti z Rimom, pretrgani od leta 731. Nalogo ponovne krščanske sloge naj bi izvedel njen tajnik Tarazij. Cesarsko službo naj bi zamenjal s cerkveno.
Carigrajski patriarh Pavel IV. je najprej nastopal zoper češčenje svetih podob. Ko je leta 784 zbolel, se je umaknil v samostan, se odpovedal patriarški službi in pod Tarazijevim vplivom obžaloval, da je s svojim ravnanjem zavajal vernike v krivoverske zmote. To je bila prva tiha Tarazijeva zmaga. Cesarici je patriarh predlagal, naj bo Tarazij njegov naslednik. Ta izvolitve ni hotel sprejeti, ker je bil še laik. Pozneje se je uklonil in pozval cesarico, naj skliče koncil, obsodi ikonoklazem in odpravi izobčenje, ki je zadelo Carigrad.
Škofje so se zbrali na 2. nicejskem koncilu leta 785, zadnjem, ki ga priznavata vzhodna in zahodna Cerkev. Tarazij je storil vse, da bi se odloki koncila glede češčenja svetih podob uveljavili. Zadnja leta njegove pastirske službe je napolnjevalo prizadevanje za izboljšanje verske discipline. Mnogo je po zgledu svojega davnega prednika svetega Janeza Zlatoustega hodil med revno ljudstvo in za nebogljene očetovsko skrbel.
Umrl je leta 806. Goduje pa 18.februarja.
Vir
Tarazij je bil zelo nadarjen in učen, zaupanja vreden mož, jasnih in pretehtanih misli, plemenitega, močnega in potrpežljivega značaja. Vse te in še druge vrline, zlasti velika pobožnost (izhajal naj bi iz meniške šole), so ga odlikovale v službi prvega tajnika cesarice Irene in njenega mladoletnega sina Konstantina VI. Čas, v katerem je živel, je zaznamovala velika razdvojenost krščanskih dežel, ki so zato postajale lahek plen arabskih osvajalcev, v Carigradu in na vzhodu pa je poleg tega še divjal boj zoper svete podobe, ki ga je začel cesar Konstantin in s tem sprožil t. i. ikonoklazem (prepoved češčenja in uničevanje svetih podob, ikon). Ublažitev je dosegla šele Irena, žena cesarja Leona IV., zelo izobražena ženska z velikim čutom za umetnost. Leta 780 je prevzela regentstvo v imenu svojega desetletnega sina, kasneje pa ga je odstavila in se sama oklicala za cesarico. V tem času stopi v ospredje tudi njen tajnik Tarazij, ki mu je zaupala nalogo, da odpravi prepoved češčenja svetih ikon in poskrbi za vnovično edinost z Rimom. Tarazij se je skupaj s cesarico dela lotil počasi, premišljeno, a temeljito, saj se je zavedal moči nasprotnikov. Prvi velik uspeh je dosegel, ko je patriarh Pavel IV., zagovornik ikonoklazma, spoznal svojo zmoto in se spreobrnil. Po hudi bolezni se je namreč umaknil v samostan, se odpovedal patriarški službi in obžaloval, da je vernike zavajal v krivoversko zmoto. Za svojega naslednika je predlagal Tarazija. Ta je bil takrat še laik, izvolitve sprva ni hotel sprejeti, kasneje pa se je uklonil in sprejel škofovsko posvečenje. Že v prvem govoru je jasno nakazal vodilno misel svojega javnega delovanja: cesarico Ireno je pozval, naj skliče koncil, obsodi ikonoklazem in odpravi izobčenje, ki je zadelo Carigrad. Takoj je poslal papežu svojo veroizpoved in prosil za obnovo edinosti. Cesarica je papeža povabila v Carigrad, da osebno predseduje koncilu. Papež je na koncil namesto sebe poslal dva delegata, a se je vse skupaj prehitro dogajalo. Koncil je propadel, še preden se je začel, saj so v cerkev, kjer so se zbrali koncilski očetje, vdrli ikonoklastični vojaki in škofje ter vse razgnali. Čez dobro leto so po skrbnih pripravah vrh koncila prenesli v Nicejo (drugi nicejski koncil). Koncil se je zapisal v zgodovino kot zadnja velika manifestacija cerkvene enotnosti in bratstva. Kljub temu da je bil pozneje napačno razumljen in interpretiran, ima velike zasluge za njegove sklepe in modro vodenje predvsem sveti Tarazij. Tarazij je bil vseskozi mož molitve in akseze, kar mu je pomagalo, da je stoično in mirno prenašal tudi številne preizkušnje, ki so ga zadele (npr. nesoglasja z menihi, ki so mu zamerili preveliko spravljivost s krivoverci, ki so se želeli vrniti nazaj, in spor s cesarjem Konstantinom VI. zaradi nedovoljene poroke). Ob vsem vodstvenem in državniškem delu pa je bil predvsem velik in čuteč dušni pastir, blizu svojemu ljudstvu.
Ime: Ime Taras, Tarasij izhaja iz grškega imena Tarasios, pomeni pa »kdor se upira«.
Rodil se je okoli leta 730 v Carigradu, umrl pa 18. (25.?) februarja 806, prav tako v Carigradu.
Družina: Rodil se je v visoki uradniški družini, njegov oče Jurij je bil mestni prefekt v Carigradu, materi pa je bilo ime Evkratija.
Zavetnik: Nima posebnega patronata, znan pa je kot borec zoper ikonoklazem.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot starejšega moža z brad, v značilnem ornatu vzhodnega patriarha, s knjigo v roki.
Goduje: 18. februarja (prej 25. februarja), v pravoslavni Cerkvi pa 25. februarja.
Vir
V Carigradu (v današnji Turčiji), sveti Tarázij, škof, znamenit po znanju in krepostih, ki je odprl Drugi nicejski koncil, na katerem so očetje potrdili čaščenje svetih podob.
Vir
Človeku, ki ne išče svojih koristi, temveč mu gre za božjo čast in blagor ljudi, se vedno vse obrne v dobro čeprav za ceno trpljenja. Otipljiv zgled takšnega človeka je današnji godovnjak sveti Tarazij ali Taras, ki je bil v viharnih časih proti koncu 8. stoletja carigrajski patriarh, voditelj Cerkve na krščanskem Vzhodu. Imel je veliko nasprotnikov in sovražnikov celo med tistimi, ki jih je sam ljubil in spoštoval, toda zmagoval je, ker je bil z njim Bog, kateremu je bil z vsem svojim srcem vdan.
Doma je bil iz Carigrada, kjer se je rodil leta 730. Njegov oče je bil mestni prefekt, kar je bila zelo visoka služba. Nadarjenemu sinu je omogočil vso potrebno izobrazbo. Najbrž se je šolal v kakšnem samostanu, ker se ni poročil. Po končanem šolanju je svoje sposobnosti namenil državi. Zgodovina ga prvič omenja leta 784 (tedaj je imel že štiriinpetdeset let), ko je bil na izredno zaupnem položaju prvega tajnika cesarice Irene in njenega še nedoraslega sina Konstantina VI. Cesarica Irena je v zgodovini Cerkve najbolj znana po tem, da je odpravila prepoved češčenja svetih podob in tako se je vzhodna Cerkev vrnila k edinosti z Rimom, ki je bila pretrgana več kot pol stoletja. Nalogo ponovne krščanske sloge je uspešno izpolnil njen tajnik Tarazij.
Carigrajski patriarh Pavel IV., ki je bil nasprotnik češčenja svetih podob, je to svoje stališče obžaloval in se je leta 784 zaradi bolezni umaknil v samostan. Za svojega naslednika je cesarici predlagal Tarazija. Škofijski zbor je Tarazija res izvolil za novega carigrajskega patriarha. On te odločitve ni maral sprejeti, ker je bil laik. Potem pa se je uklonil, toda od cesarice je zahteval, naj skliče koncil, obsodi uničevanje svetih podob. Po treh mesecih resne priprave je Tarazij za božič leta 784 prejel škofovsko posvečenje. Takoj nato se je načrtno lotil priprav za koncil.
Koncil so sklicali avgusta 786 v Carigradu, pa so v cerkev, kjer so škofje zborovali, vdrli vojaki, razbijalci svetih podob, in jih razgnali. Zato so koncilsko zborovanje prenesli v Nicejo, mesto, kjer je bil prvi splošni koncil leta 325. Drugi nicejski koncil in sedmi vesoljni, ki je imel od 24. septembra do 23. oktobra 787 sedem sej, je bil zadnja velika manifestacija cerkvene enotnosti in bratstva v zgodovini Cerkve. Na njem so razglasili nauk o češčenju svetih podob in nekatere druge verske resnice in cerkvene predpise.
Patriarh Tarazij, ki je imel velike zasluge za uspeh tega koncila, je v naslednjih letih doživljal številna razočaranja. Veliko bridkosti mu je pripravil cesar Konstantin VI., ki je bil kot človek nezrel in neodgovoren. Tarazijeva patriarška služba je trajala dvaindvajset burnih let. Napolnjevalo jih je njegovo prizadevanje za izboljšanje verskega življenja in discipline. Zgodovina uvršča Tarazija med najboljše dušne pastirje. Veliko je hodil med ljudi in je za reveže očetovsko skrbel. Huda bolezen ga je prisilila, da več let ni javno nastopal. Z zglednim potrpljenjem je prenašal hude bolečine. Dokler mu je ohromelost dopuščala, je vsak dan opravil masno daritev. Ko je 18. februarja 806 umrl, ga je vse ljudstvo imelo za svetnika. Njegov spomin se že od nekdaj obhaja 25. februarja (!), na spominski dan njegovega pogreba.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.