Bizantinska zgodovinarja, sodobnika tega svetnika, občudujeta vsak v svoji Zgodovini Cerkve izredno uspešno misijonsko delo sv. Teotima. Oba pripovedujeta, da je bil Teotim prej znan kot poganski filozof, v zrelih letih pa se je spreobrnil h krščanstvu, se ga z vso dušo oklenil in ga začel oznanjati. Proti koncu 4. stoletja je dobil škofovsko posvečenje. Sedež njegove škofije je bil v mestu Tomi ob črnem morju. Prizadeval si je, da pridobi za krst Hune (Skite) in Gote v spodnjem Podonavju. Kar se je prej zdelo nemogoče, je Teotim dosegel s svojo silno zgovornostjo, ljubeznivostjo, učenostjo in čudodelnostjo. Med Huni (Skiti) in Goti je dobil ime »bog (to je božji mož) Rimljanov«. Bil je pač Grk, ki je prišel iz rimske države na njihova tla in se jim je prikupil s svojo človekoljubnostjo.
Sv. Hieronim ga omenja v svoji knjigi ‘O slavnih možeh’ iz leta 392 in pravi, da je Teotim že napisal več majhnih spisov v obliki dialogov in da še vedno sestavlja nove. Žal se nam Teotimovo pisateljsko delo ni ohranilo. Bil je prisrčen prijatelj sv. Janeza Krizostoma. Tega je odločno branil pred napadi Teófila iz Aleksandrije. Ko je sv. Epifanij iz Cipra leta 403 na sinodi v Carigradu hotel, da obsodijo neke zmote veleuma in asketa Origena, se je Teotim temu upiral, češ da ni primerno obsojati takega moža, ki je vse svoje učeno delo podvrgel sodbi cerkvenega učiteljstva in neštetim ljudem odkril največje lepote vere, pa naj se je tudi osebno motil v kaki stvari. Teotim je tako zagovarjal podobno mnenje, kakor ga danes dosledno širi kardinal Jean Daniclou. Obžalovati je treba, da nam podrobnosti iz Teotimovega življenja niso sporočene. To, kar vemo, pa zadostuje za sodbo, da je bil velik bogoslovni mislec in plemenit človek. Ker se je mnogo mudil na misijonskih potih, onstran mej rimske države, niti to ni zanesljivo znano, kdaj je umrl. Gotovo je samo to, da ga je smrt doletela pred letom 431. Takrat se je udeležil koncila v Efezu že novi škof iz mesta Tomi, Teotimov naslednik.
BSS XII, 305; J. P. Kirsch, Kirchengesch. I., 540/41.
Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973.
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.