Atributi: palij, knjiga, škofovski plašč, palma, meč, model cerkve, palica
Imena: Tomaž, Tomas, Tomi, Tom, Thomas, Toma, Tomaj, Tomaš, Tomažek, Tomislav, Tomica
Rodil se je v Londonu leta 1117. Bil je veliki kancler, varuh državnega pečata in prvi dostojanstvenik za kraljem. Veseljak, kakršen je bil, je ljubil lov, gostije, pa pri vsem tem vendarle živel čisto. Po smrti canterburyjskega škofa Teobalda ga je kralj Henrik II. postavil za naslednika. Tomaž se je nekaj časa upiral, pozneje pa je sprejel mašniško in škofovsko posvečenje. Tedaj se je ves spremenil: nečimrni kancler je postal ponižen božji služabnik.
Kralj je hotel odpraviti papežev vpliv ter duhovno in svetno oblast združiti v svojih rokah. Le Tomaž in nekaj zvestih se mu je postavilo po robu. Škof je moral zbežati na Francosko. Čez sedem let se je vrnil. »Grem na Angleško igrat za svojo glavo, pa naj se zgodi Gospodova volja,« je dejal pred odhodom.
Štirje normanski plemiči so želeli doseči kraljevo naklonjenost, zato so se zarotili, da bodo nadškofa odpeljali in umorili. Napadli so ga v njegovi palači in zahtevali, naj tri odpadle škofe, ki so vodili gonjo proti njemu, odveže izobčenja. »Takoj, ko bodo obžalovali svoj greh,« jim je odvrnil Tomaž. Tedaj so pridrli zarotniki. Menihi so škofa zgrabili in s silo odvedli v cerkev, da bi ga rešili. Tomaž jim ni dovolil zapreti vrat, češ, ni treba, da bi bila božja hiša vojna trdnjava. Plemiči so tedaj škofa napadli v cerkvi in ga smrtno ranili. Umrl je z besedami: »Umrjem za prostost in zmago katoliške Cerkve.« Bilo je to 29. decembra 1170. Na ta dan tudi goduje.
Kralj Henrik je tedaj praznoval božične praznike v Normandiji. Ko je zvedel o škofovem umoru, ga je prevzela strašna otožnost. Peš in bos je poromal na mučenčev grob, prosil odpuščanja in sprejel pokoro, ki so mu jo naložili papeževi poslanci.
Goduje 29. decembra.
Tomaž je nekaj časa opravljal službo računovodje, ko je doštudiral na različnih šolah in univerzi pravo, pa je bil imenovan za canterburyjskega diakona in kmalu tudi za kanclerja mladega kralja Henrika II. Kralju je bil vseskozi zvest in naklonjen, tudi na škodo Cerkve. Njuno prijateljstvo pa je s kraljeve strani preraslo v sovraštvo, ko je Tomaž na njegovo željo postal canterburyjski škof. To je bilo neke vrste »spreobrnjenje« v njegovem življenju, ki pa mu je prineslo huda nasprotovanja, neprostovoljno izgnanstvo in na koncu tudi mučeniško smrt.
Ime: Tomaž je svetopisemsko ime; latinska in grška oblika imena Thomas izhaja iz aramejskega Toma, kar pomeni »dvojček«.
Rodil se je 21. decembra 1118 v Londonu v Angliji, umrl pa 29. decembra 1170 v Canterburyju, prav tako v Angliji.
Družina: Bil je sin normanskih staršev. Njegov oče Gilbert je bil po poklicu trgovec, doma iz Rouena, mati Matilda pa je bila iz Caena.
Sodobniki: Učenjaka Peter Lombard in Abelard, filozof Johannes Salisbury, Teobald, nadškof iz Canterburyja, kralj Henrik II., papež Aleksander III.
Škofija: Škofijo v Canterburyju je leta 597 ustanovil sv. Avguštin Canterburyjski in je najstarejša v Angliji. Po razkolu v 16. stoletju je sedež anglikanskega primasa. Naslov nadškofa nosi danes Justin Welby, ki je kot 105. po vrsti pred kratkim nasledil Rowana Williamsa.
Predhodnik: Teobald iz Becka (1139–1161).
Naslednik: Roger de Bailleul (1173–1179).
Zavetnik: Častijo ga kot zavetnika klerikov, svetnega klera; poleg tega je zavetnik Exeter Collegea v Oxfordu in mesta oz. pristanišča Portsmouth.
Upodobitve: Poleg nizov prizorov iz njegovega življenja je najpogosteje upodobljen prizor njegove smrti: uboj pred oltarjem. Posamično ga upodabljajo kot nadškofa s palijem in knjigo. Drugi njegovi atributi so: palma, meč, model cerkve, škofovski ornat in palica.
Mučeništvo: Obstaja devet izčrpnih poročil o tem, kako so štirje vitezi med poltretjo in polčetrto uro popoldan ob oltarju v canterburyjski katedrali, kamor se je zatekel, z meči ubili škofa Becketa.
Češčenje: Romanja na njegov grob so kmalu po smrti postala tako množična kot romanja na Jakobov grob v Santiago de Compostela. Tako je bilo ves srednji vek in Tomažev grob je postal najpomembnejša božja pot v Angliji. Veliko je poročil o čudežih, ki so se tam dogajali; češčenje pa se je kmalu razširilo tudi na celino. Leta 1538 je dal Henrik VIII. relikviarij z njegovimi kostmi uničiti, a so kljub temu po vsej Evropi ostale ohranjene druge njegove relikvije.
Življenjepis: Obstaja veliko življenjepisov, ki so jih napisali njegovi sodobniki, kot npr. Johannes Salisbury; še več pa je opisov njegove mučeniške smrti. Med najbolj znanimi je drama Umor v katedrali pesnika T. S. Eliota.
Beatifikacija: Za svetnika ga je tri leta po smrti, 21. februarja 1173, uradno razglasil papež Aleksander III.
Goduje: 29. decembra.
Vir
Sveti Tomaž Becket [beket], škof in mučenec, ki je bil prisiljen zapustiti canterbury-ski [kentrberijski] sedež in tudi kraljestvo Anglije zaradi pravice in obrambe Cerkve. Po šestih letih se je vrnil v domovino, mnogo pretrpel, dokler se ni z mečem preboden v stolnici od služabnikov kralja Henrika II. preselil h Kristusu.
Vir
Ko je leta 1154 angleški prestol zasedel Henrik II. so se za Cerkev v Angliji nehali mirni časi. Brž ko je prišel na oblast, si je lastil nadzorstvo nad škofijami in opatijami. Pri tej politiki ga je podpiral njegov kancler Tomaž Becket. Prisluhnimo zgodbi njegovega življenja in zvedeli bomo, zakaj ga Cerkev časti kot svetnika.
Tomaž se je rodil v Londonu najbrž leta 1118. Njegovi starši so bili normanskega rodu. V otroških letih se je šolal pri avguštinskih korarjih, s sedemnajstimi leti pa je odšel študirat na pariško univerzo. Po vrnitvi v domovino je sprejel službo knjigovodje in se temeljito seznanil s pravnimi in davčnimi vprašanji kraljevine. Ko mu je bilo petindvajset let, se je srečal s canterburyjskim nadškofom Teobaldom, ki mu je omogočil študij prava v Bologni in Auxerru, nato pa ga je imenoval za svojega diakona.
Toda na tem mestu je ostal malo časa, kajti kralj Henrik ga je ob nastopu svoje vladavine (na priporočilo nadškofa Teobalda) imenoval za kanclerja in v tej službi je Tomaž pokazal izredne diplomatske sposobnosti ter globoko privrženost kroni. S tem si je pridobil spoštovanje in prijateljstvo kralja, da ga je ta po smrti nadškofa Teobalda leta 1162 dal izvoliti za canterburyjskega nadškofa in primasa angleške Cerkve. Tomaž se je temu upiral, ker je bil sam pri sebi trdno prepričan: če postane škof, ne bo mogel biti ne popustljiv ne uklonljiv in ne posveten škof. Poznal pa je tudi kralja in odkrito mu je povedal: »Najino zdaj tako veliko prijateljstvo se bo spremenilo v najhujše sovraštvo. Vem, da boste od mene kot nadškofa zahtevali marsikaj, v kar kot nadškof ne bom mogel z mirno vestjo privoliti, ker ste se že doslej zmerom lastili mnogo pravic do Cerkve.« Končno je privolil. 1. junija 1162 je bil posvečen v duhovnika in naslednji dan v škofa. Ko je postal škof, se je povsem spremenil. Takoj po izvolitvi se je odpovedal kanclerski službi. Odločno je začel braniti pravice in svoboščine Cerkve.
Kralj Henrik II. je od novega nadškofa pričakoval, da bi mu s svojo diplomatsko spretnostjo pomagal, da se angleška Cerkev podredi njegovi vladarski oblasti. Tomaž se je temu odločno uprl, zato ga je kralj poklical pred sodišče v Northamptonu. Od tam mu je uspelo pobegniti v Francijo, kjer je ostal šest let.
Leta 1170 je prišlo med Tomažem in kraljem do sprave. Ko se je nadškof vrnil v Canterbury, je brž spoznal, da kralj ni bil iskren. Ko je kralj zvedel, da je Tomaž njemu zveste škofe izobčil, je pobesnel. V navalu jeze je vzkliknil: »Ali res ni nikogar, ki bi me rešil tega nadležnega farja?« Njegove besede so vzeli zares štirje vitezi iz kraljevega spremstva, ki so nadškofa Tomaža Becketa zasledovali v njegovo stolnico in ga z meči pobili. To je bilo 29. decembra 1170.
Novica o umoru nadškofa Tomaža v katedrali se je razširila kot blisk. Ogorčenje je bilo tako veliko, da je bil kralj prisiljen delati pokoro in spoštovati pravice Cerkve. 21. februarja 1173 je papež Aleksander III. Tomaža Becketa razglasil za svetnika. Tudi kralj Henrik II. se je pridružil množici romarjev, ki so začeli obiskovati mučenčev grob takoj po njegovi smrti.
Prišli smo, da trpimo, in ne zato, da se bojujemo, in bomo sovražnika premagali bolj s trpljenjem kakor z bojem. (sv. Tomaž Becket)
Poskrbimo, da bomo v resnici to, kar govorijo o nas. Imenujejo nas škofe in velike duhovnike, spoznajmo torej pravi pomen svojega poklica. Zato je potrebno, da se nenehno spodbujamo, premišljujemo in posnemamo Kristusa, ki ga je Bog postavil za duhovnika na veke. (sv. Tomaž Becket)
Spomni se Kristusovih muk … Krone njegovega trpljenja, ki je vero ozaljšalo z novih sijajem … Vsi svetniki pričujejo o resnici, da si te krone brez pravih naporov nihče in nikoli ne bo mogel pridobiti. (sv. Tomaž Becket)
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.