Imena: Viktor, Victor, Vik, Viki, Viko, Viktorijan, Viktorin, Zmago, Zmagoslav, Viktorija
Papež Viktor I. je vodil Cerkev od 189 do 199. Najbolj znan je po svojem nastopu glede praznovanja velike noči v Mali Aziji.
V Mali Aziji, v Siriji in Mezopotamiji so obhajali veliko noč podobno kot Judje 14. nizana, ne glede na to, na kateri dan v tednu je prišel. Po ostalem krščanskem svetu so obhajali velikonočni praznik zmerom na nedeljo po 14. nizanu, da se je ohranila zvestoba evangeljskemu poročilu, da je Jezus vstal prvi dan v tednu.
Maloazijski škofje so vztrajali pri izročilu, da se obhaja spomin Gospodove smrti 16. nizana. Sklicevali so se na apostola Janeza.
Dokončno je rešil to vprašanje papež Viktor I., ki je po mnogih posvetih s škofi določil, naj se velika noč praznuje po vsem krščanskem svetu na nedeljo po 14. nizanu. Škofje v Mali Aziji pa so kljub temu vztrajali pri svojem, zato je Viktor pod kaznijo izobčenja ukazal praznovati na nedeljo. Lyonski škof sv. Irenej je glede na ostrost tega sklepa pisal papežu, da to utegne odtrgati cele pokrajine od Cerkve, zato naj ukaz umakne, saj zadeva ni verska, ampak zadeva le liturgično življenje, v katerem enotnost ni tako nujno potrebna. Papež Viktor je sklep res preklical. Kakor je znano, je pozneje obveljalo stališče, da se velika noč obhaja na nedeljo po prvi pomladanski polni luni.
Vir
– V Rimu, sveti Viktor I., papež, Afričan, ki je določil, da vse Cerkve praznujejo Veliko noč na nedeljo, ki sledi judovski pashi.
– V Rimu, rojstni dan za nebesa svetega Viktorja, papeža in mučenca, ki je kot trinajsti naslednik svetega Petra deset let vladal sveti Cerkvi in bil pod cesarjem Sevérom ovenčan z mučeništvom.
Vir
Največji praznik krščanskega bogoslužnega leta je velika noč vsakoletno spominjanje in doživljanje skrivnosti Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Že v apostolskem času so velikonočni praznik obhajali na različne dneve. V Mali Aziji, Siriji in Mezopotamiji so ga povezovali z judovsko pasho spominom na izhod izvoljenega ljudstva iz Egipta. Ta spomin so Judje obhajali 16. nizana (nekako sredi našega aprila), pa naj je ta datum padel na katerikoli dan tedna. Sklicevali so se na apostola Janeza, ki da je veliko noč vselej obhajal na ta dan, kakor s pravovernimi Judi vred tudi Jezus, ko je po Mojzesovi postavi obhajal velikonočno večerjo s svojimi učenci na veliki četrtek. Drugod pa so veliko noč vselej obhajali na nedeljo, ker je Jezus vstal od mrtvih v nedeljskem jutru. Držali so se nedelje, ki je prišla po 14. nizanu, dnevu, ko je Jezus umrl. Mnogi so menili, da ta različni datum praznovanja glavnega praznika škoduje krščanski edinosti.
To zadevo je sklenil urediti papež Viktor I., štirinajsti rimski škof na sedežu apostola Petra. Cerkev je vodil deset let, od leta 189 do 199. Sklical je škofe na več zborovanj, da bi mu pomagali skupno določiti datum velikonočnega praznika. Večina se jih je izreklo za praznovanje na nedeljo, v Mali Aziji pa so veliko noč še vedno hoteli obhajati 16. nizana. Papež Viktor je ukazal, naj jo praznujejo na nedeljo. Neposlušnim je zapretil s kaznijo izobčenja.
Sveti Irenej, škof v Lyonu v sedanji Franciji, doma pa iz Male Azije, je začutil, da bi ta odlok utegnil odtegniti od Cerkve cele pokrajine, enotnosti pa ne bi rodil. Zato je papežu spoštljivo pisal, naj ta odlok umakne, saj zadeva ni verska, ampak se tiče le cerkvenega življenja, v katerem edinost ni tako nujno potrebna. Tako papež Viktor s svojim odlokom, kot škof Irenej s svojim posredovalnim pismom kažeta, da je papež poglavar tudi krščanskega Vzhoda.
Papež je sklep res preklical. Prvi nicejski koncil leta 325 je ukazal: velika noč naj se v vsej Cerkvi praznuje v nedeljo po prvi pomladni polni luni. To pravilo velja še danes in po datumu velike noči, ki se iz leta v leto spreminja, se ravnajo vsi premakljivi prazniki cerkvenega ali bogoslužnega leta.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.