Zavetnik škofije Eichstatt.
Atributi: Upodobljen kot škof, ima pri sebi palico, knjigo, puščico ali škofovsko ogrinjalo.
Imena: Vilibald, Vili, Viljem, Viljenka…
Vilibald je bil angleški misijonar in zavetnik škofije Eichstatt, v kateri je bil leta 740 posvečen v duhovnika in v njej deloval do leta 787 kot prvi škof v Eichstattu. Tudi stolnica, ki jo je zgradil, je poimenovana po njem, Vilibaldova stolnica, ob tržnici pa je velik kip Vilibalda, ki ga je leta 1514 naredil Loy Hering. Ta je enak leseni skulpturi iz leta 1500 v cerkvi v Jesenwagnu. V Vilibaldovi stolnici so tudi svetnikove relikvije.
Vilibald se je rodil 22. oktobra 700 v južni Angliji. Pri dvajsetih letih je z bratom in očetom romal v Rim, med potjo pa je oče umrl. Po dveh letih in pol v Rimu je odšel v Palestino in Carigrad. Leta 729 se je vrnil v Italijo. Papež Gregorij III. ga je leta 739 nagovoril, naj z svetim Bonifacijem sodeluje pri spreobračanju prebivalcev Germanije. Bonifacij ga je v škofa posvetil v Eichstattu. Tam je kmalu dobil ime “škof plemičev”, ker se je povezal z mnogimi plemiči. Umrl je julija 787, pred smrtjo pa je nuni Hugeburc narekoval poročilo o svojem romarskem življenju.
Goduje 7. julija.
Vir
Življenje svetega Vilibalda lahko razdelimo na tri značilna obdobja: otroštvo in mladost je preživel v samostanu, sledilo je obdobje popotništva oz. romanj, v zrelih letih pa je postal škof in to službo opravljal okoli petinštirideset let. Prva leta njegovega življenja so bila zaznamovana s hudo preizkušnjo, ko je zaradi bolezni njegovo življenje viselo na nitki. Starši so se v molitvi zaobljubili, da ga posvetijo Bogu, če bo preživel. Morda je tudi to razlog, da sta ga, po navadi tedanjega časa, komaj petletnega oddala kot oblata v benediktinsko opatijo Waltham. Tu se je Vilibald temeljito izobrazil, pa tudi navdušil za samostansko življenje. A ni ostal v samostanu, saj so mu predstojniki določili drugačno nalogo: poslali so ga na pot v različne kraje, da si pridobi čim več izkušenj za vzgojiteljsko službo, ki naj bi jo po vrnitvi opravljal. Bil je star dvajset let, ko se je skupaj z očetom Rihardom in bratom Vunibaldom odpravil na pot čez Rokav v Francijo in Italijo. Obiskovali so božja pota in redovniške hiše. Na poti v Rim je oče v mestu Lucca umrl. Z bratom sta v Rimu preživela dve leti in pol ter tam proučevala obrede, pobožnosti in benediktinska redovna izročila. Sledila je razgibana in skorajda pustolovska pot v Sveto deželo, saj so Vilibalda vmes celo zaprli, misleč, da je vohun.
Velja za prvega znanega angleškega romarja v Palestino, dragoceni so zlasti njegovi zapiski oz. potopis. V Italijo se je vrnil leta 729 in pomagal pri obnovi znamenitega, popolnoma propadlega benediktinskega samostana na Monte Cassinu. Po številnih potovanjih se je tako njegova življenjska pot nekoliko umirila, zlasti še, ko ga je papež Gregor III. na prošnjo sv. Bonifacija poslal v Nemčijo, da bi mu pomagal pri obnavljanju krščanskega življenja. Postal je škof v Eichstättu, tu zgradil prvo stolnico in začel z vsestranskim delom za širjenje Kristusovega nauka. Znamenit je dvojni samostan Heidenheimu, ki ga je ustanovil in ki se je razvil v pravi misijonski in kulturni center. Svojega dela se je lotil resno in načrtno: uvajal je nove pobožnosti med ljudstvom, skrbel za lepoto obredov, petje in se veliko ukvarjal z duhovniki; pri tem pa se tudi veliko pokoril in molil. Geslo vsega njegovega dela in prizadevanja so bile tri božje kreposti: vera, upanje in ljubezen.
Ime: Izhaja iz nemškega imena Willibald in je zloženo iz starovisokonemških besed willo »volja« in bald »drzen, pogumen«.
Rodil se je 22. oktobra 700 v Wessexu v Angliji, umrl pa 7. julija 787 v Eichstättu v Nemčiji.
Družina: Izhajal naj bi iz ene najuglednejših družin v južni Angliji, ki naj bi bila v sorodstvu s tedanjimi kralji. Njegov oče Rihard, brat Vunibald in sestra Valburga so prav tako dosegli čast oltarja. Materi je bilo ime Vuna.
Zavetnik: škofije Eichstätt; tudi zavetnik izdelovalcev rešetk.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem oblačilu z različnimi atributi: palico, knjigo, dvema puščicama, razbitim steklom, s krono ob nogah ali s škofovskim ogrinjalom. Ponekod ima na knjigi napisane besede vera, upanje, ljubezen.
Beatifikacija: Papež Leon VII. ga je leta 938 razglasil za svetnika.
Goduje: 7. julija, v Angliji pa 9. julija.
Vir
V Eichstättu [ajhštetu] (v Frankóniji), sveti Willibald, škof, ki je ko je postal menih, romal dolgo časa po svetih krajih in mnogih pokrajinah, da je obnovil meniško življenje. Slednjič je bil posvečen za škofa od svetega Bonifácija, kateremu je pomagal pri evangelizaciji Nemčije, za prvega škofa tega mesta, in je spre-
obrnil mnogo ljudstev za Kristusa.
Vir
Pisatelj Ivan Cankar pripoveduje, da je bil rojen prezgodaj in da je bilo zato njegovo življenje na nitki. Mati je tedaj naredila zaobljubo, da gre na Svete Višarje, če otrok preživi. Tudi današnji godovnjak sveti Vilibald je bil v otroški dobi zelo bolehen. Pobožni starši so ga nesli pod velik križ na bližnjem griču ter ga zaobljubili Bogu, če ozdravi. Fantiček se je res okrepil, kasneje pa je postal popotni oznanjevalec evangelija ter nazadnje še škof in je učakal zelo častitljivo starost.
Vilibald se je rodil leta 701 na jugu Anglije v ugledni in globoko verni družini, v kateri so poleg njega dosegli svetništvo še nekateri drugi člani: oče Rihard, brat Vunibald in sestra Valburga. Po že omenjeni zaobljubi so starši Vilibalda že pri petih letih oddali v benediktinski samostan Waltham, kjer je bil deležen vsestranske izobrazbe in je dobil veselje do redovniškega poklica. Predstojniki so mu dali posebno nalogo: razgleda naj se po krajih, kjer cvete bogoljubnost, da se pripravi za vzgojiteljsko službo. Ko mu je bilo dvajset let, se je odpravil na pot, na kateri sta se mu pridružila še oče Rihard in brat Vunibald. Čez Rokavski preliv so šli najprej v Francijo, od tam pa v Italijo, kjer je oče umrl. Obiskovali so samostane in redovniške hiše ter preučevali obrede, pobožnosti in posebej redovna izročila. Vunibald je iz Italije šel v Nemčijo, Vilibald pa je poromal v svete kraje v Palestini ter opisal razmere kristjanov pod oblastjo muslimanskih Arabcev. Po vrnitvi iz Svete dežele je nekaj časa ostal med benediktinskimi menihi na Monte Cassinu. Leta 740 ga je poklical k sebi papež Gregor III. in mu sporočil željo sv. Bonifacija, sorodnika Vilibaldove družine, naj mu pride pomagat obnavljati krščansko življenje v Nemčiji.
Ustavil se je v kraju Eichstatt na Bavarskem, kjer je leta 741 prejel mašniško posvečenje, leto kasneje pa še škofovsko. V svojem škofijskem mestu je dal zgraditi velik samostan in nanj oprl prenovo verskega življenja v svoji škofiji. Okoli leta 750 sta mu prišla v pomoč brat Vunibald in sestra Valburga, ki jima je izročil vodstvo dveh novih samostanov moškega in ženskega v Heidenheimu pri Nürnbergu. Oba sta zelo uspešno delovala.
Škofovsko službo v Eichstattu je opravljal kakšnih petinštirideset let. Svojo dušo je izročil Bogu 7. julija leta 787. Smisel in vodilo njegovega pastirovanja ohranjajo njegove podobe, na katerih beremo besede: vera, upanje, ljubezen, ki jih sv. Vilibald bere iz odprte knjige. Danes godujejo tisti redki Slovenci, ki so pri krstu dobili ime po njem.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.