Zavetnik: krovcev, opekarjev, drvarjev, topilničarjev, mest Valencia in Vannes; priprošnjik za dober zakon, plodnost, za blaženo smrt in v nevarnostih vseh vrst.
Atributi: Dominikanska obleka, v drži pridigarja, s plamenom nad glavo in perutnicami. V rokah drži knjigo, lilijo, križ ali trobento. Stoji sredi ognja ali sredi poslušalcev; v roki ali na prsih ima črke Jezusovega imena: IHS.
Imena: Vincencij, Vincenc, Vinci, Vinči, Vinč, Vince, Vinček, Vinko, Cene, Cenko, Cenc, Cencek.
Živel in deloval je v eni najbolj nesrečnih dob Cerkve, v dobi zahodnega razkola. Čeprav je v dobri veri priznaval razkolnega papeža Klementa VII. in nato Benedikta XIII., je dozorel v eno najmočnejših cerkvenih osebnosti v 14. stoletju in na njegovem prelomu.
Rodil se je okoli leta 1350 v Valencii. Oče je bil ugleden notar, mati zgledna krščanska žena. Nadarjen in lep, kakršen je bil, bi bil lahko pričakoval od sveta vseh užitkov in radosti, a je sedemnajstleten oblekel dominikansko redovno obleko. Študiral je v Leridi in Barceloni modroslovje in bogoslovje; nato se je vrnil v Valencio, kjer je v samostanu poučeval modroslovje. Za njegov notranji razvoj je bilo odločilno, da se je z vso resnostjo poglobil v duha pravega meništva. Iz šole, v kateri se je po zgledu sv. Dominika razvil v moža trdne volje, krepostnega in pobožnega, je izšel Vincencij kot oznanjevalec spokornosti.
Pridige je sestavljal kleče pred križem. Kot misijonar je prehodil Španijo, Francijo, Italijo, Nemčijo in je imel v dvajsetletnem misijonskem delovanju okrog dvajset tisoč pridig, saj je pridigal kar po trikrat in še večkrat na dan. Na duše je znal tako vplivati, da je moral večkrat svoje pridige pretrgati, ker mu je besedo zadušil jok poslušalcev. Zraven pridiganja je tudi neutrudljivo spovedoval, premolil velik del noči, premišljeval in prebiral Sveto pismo in cerkvene očete. Spisal je tudi več učenih spisov in nabožnih knjižic.
Umrl je 5. aprila 1419 v bretonskem mestu Vanu, kjer je imel zadnje govore. Na ta dan tudi goduje.
Vir
»Naše besede naj prihajajo iz srca, bodimo polni sočutja in očetovske ljubezni. Žalujmo kot očetje za izgubljenimi sinovi, ki so grešili ali jih muči huda bolezen. Pomagajmo, kot se pomaga tistim, ki padejo v globok prepad, skušajmo jih potegniti ven in rešiti ter po materinsko poskrbimo zanje … Vedno bodi poln ljubezni do grešnika! Naj čuti, da govoriš iz resnične ljubezni do njega. Zato naj imajo ljubeznive in prijazne besede vedno prednost pred ostrimi. Če hočeš koristiti duši svojega bližnjega, se najprej z vsem srcem zateci k Bogu. Prosi ga za tako veliko krepost ljubezni, da boš mogel po njej doseči vse, kar želiš.«
Ime: Izhaja iz latinske besede vincens, ki pomeni »zmagujoč, zmagovalec«.
Rojen: 23. januarja 1350.
Kraj rojstva: Valencia v Španiji.
Umrl: 5. aprila 1419.
Kraj smrti: Vannes v Franciji.
Družina: Bil je četrti izmed osmih otrok očeta Viljema, uglednega notarja, in matere Konstancije roj. Miquel.
Rojstvo: Očetu je bilo v sanjah razodeto, da bo njegov sin postal eden največjih dominikanskih pridigarjev; materi pa je neka slepa žena prerokovala, da nosi pod srcem svetnika, ki jo bo nekoč ozdravil.
Skupnost: S 17 leti je oblekel dominikansko redovno obleko. Dominikanci so pridigarski red, ki ga je v 13. stoletju ustanovil sveti Dominik Guzman.
Razkol: Deloval je v času zahodnega razkola. Sam se je v dobri veri najprej postavil na stran razkolnih papežev, a je kasneje spoznal svojo zmoto in z vso vnemo delal za cerkveno edinost.
Pridigar: Kot potujoči spokorni pridigar je na veliko spreobračal v Španiji, Franciji, Italiji, Nemčiji, na Nizozemskem, v Angliji, na Škotskem in na Irskem.
Vsebina pridig: Najraje je pridigal o resnicah, ki so ljudi nagibale k pokori: o Kristusovem trpljenju, o štirih poslednjih rečeh in o bližajočem se koncu sveta.
Spokornost: Živel je zelo spokorno, mesa ni užival, veliko je molil, se vsak večer ostro bičal in ležal na slami, pridige pa sestavljal kleče pred Križanim.
Čudeži: Poleg številnih ozdravljenj, ki so se dogajala ob njem, je imel tudi dar jezikov: čeprav je pridigal v svojem domačem jeziku, so ga brez težav razumeli tudi tujci, slišati pa ga je bilo milje daleč.
Sodobniki: Papeži in protipapeži: Klemen VII., Urban VI., Benedikt XIII., aragonska kralja Janez I. in Ferdinand, Gerson, sv. Koleta.
Zavetnik: krovcev, opekarjev, drvarjev, topilničarjev; priprošnjik proti glavobolu, epilepsiji, vročici; za dobro poroko, za plodnost, za blaženo smrt, priprošnjik proti nevarnostim vseh vrst; zavetnik Valencie in Vannesa.
Življenjepis: Prvi življenjepis o njem je napisal sobrat Peter Ranzan.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot pridigarja v dominikanski obleki s plamenom nad glavo in perutnicami. V rokah drži knjigo, lilijo, križ ali trobento. Stoji sredi ognja in poslušalcev; v roki ali na prsih ima črke IHS.
Beatifikacija:3. junija 1455 ga je papež Kalist III. razglasil za svetnika.
Goduje: 5. aprila.
Vir
Sveti Vincencij Ferrer, duhovnik iz Reda pridigarjev (dominikancev), po rodu Španec, ki ni prenehal misionariti po pokrajinah Zahoda. Zaskrbljen glede miru in edinosti Cerkve, je številnim ljudstvom pridigal evangelij pokore in prihod Gospoda, dokler ni umrl v mestu Vannes v Bretánji, v Franciji.
Vir