Svetnik, ki velja za apostola in organizatorja krščanske dobrodelnosti, je bil sin revnih staršev v jugozahodni Franciji. Dali so ga v šole, da bi kot duhovnik pomagal družini. Z devetnajstim letom je že postal mašnik in je svojo prvo daritev opravil v neki samotni kapeli v gozdu. Kmalu nato so ga ujeli turški morski roparji, ga vklenili in odpeljali v Afriko, kjer je bil dve leti suženj. V tem času je bil trikrat prodan. Njegov tretji gospodar je bil neki odpadli Francoz. Ena izmed njegovih žena, Zulma, naj bi nekoč sužnja Vincenca slišala prepevati krščanske pesmi in ga potem večkrat poslušala govoriti o veri. Možu je potem očitala, kako je mogel odpasti od tako lepe vere. Odpadniku se je prebudila vest, z Vincencem in Zulmo je ušel na ladjici in se izkrcal v Franciji.
V Avignonu se je potem Vincenc srečal s papeževim odposlancem in ta ga je vzel s seboj v Rim. Od tam so ga poslali na dvor francoskega kralja Henrika IV., kjer je postal dvorni kaplan. Hitro je napredoval v popolnosti, ko si je izbral za svojega duhovnega voditelja kardinala Petra de Berulla. Ta ga je tudi napotil za vzgojitelja k pariški družini Gondi. Tu so začeli vstajati Vincencu v duši veliki načrti in izvršil je reči, o katerih se zdi, da jih en človek tudi zamisliti ne more. Prva njegova ustanova je Družba duhovnikov misijonarjev – lazaristov, imenovanih po opuščeni bolnišnici sv. Lazarja, kjer so se naselili.
Druga ustanova so usmiljenke, »hčere krščanske ljubezni«. Prva usmiljenka in soustanoviteljica tega, še danes v Cerkvi najmočnejšega ženskega reda, je bila Ludovika de Marillac. V pravilih jim je Vincencij zapisal: »Imele bodo bolniške hiše za samostan, najeto stanovanje za celico, župnijsko cerkev za kapelo, mestne ulice ali bolniške sobe za križni hodnik, pokorščino za klavzuro, božji strah za zamreženo okno in sveto skromnost za tančico.« Leta 1638 je Vincencij sprejel skrb za najdenčke; teh je bilo vsako leto samo v Parizu nad tristo. Naslednje leto je
začel pomagati vzhodnim francoskim pokrajinam, ki jih je hudo prizadela vojna. Poleg tega je še veliko dobrodelnih ustanov, ki jih je ustanovil sam, naravnost ali posredno.
Umrl je 27. septembra leta 1660, star devetinsedemdeset let. Na ta dan tudi goduje.
Vir
Vincencij Pavelski se je rodil 24. aprila 1581 v vasici Pouy blizu Daxa v južni Franciji. Od svoje matere je podedoval čut za delo, ljubezen do ubogih in stiskanih, od očeta pa zdravo kmečko modrost. Pozneje, ko je v zrelih letih organiziral dobrodelno dejavnost, je iskal navdihe pri svoji materi, ki jo je ljubil bolj »kot vse kraljice sveta«. Prav zato je bolje kot drugi poznal ženski svet in ga znal vključiti v dela krščanske ljubezni.
V otroških letih je bil pastir in ker je bil bistre glave, ga je oče 14-15 letnega poslal v šolo v Dax. Za kmečke sinove je bilo duhovništvo tedaj normalna pot za nagel družbeni vzpon. Tudi mladi Vincencij v začetku ni imel drugega cilja, kot hitro priti do boljšega kruha in pomagati domačim. Pet ali šest let po odhodu od doma je prejel mašniško posvečenje in opravil svojo prvo daritev v kapeli sredi gozda.
Kmalu po novi maši je poromal v Rim. Poln lepih vtisov se je vrnil v Francijo in nadaljeval študij. Pridobil si je diplomo iz teologije in sanjal o dobri službi.
Ko se je na poti in Marseilla v Toulouse vračal po morski poti, so napadli ladjo morski roparji. Vincencija so prodali v Severno Afriko kot sužnja. Po hudem trpljenju in težavah mu je uspelo pobegniti skupaj z gospodarjem, odpadnikom, ki se je odpovedal islamu in se vrnil v Cerkev. Leta 1608 ga spet najdemo v domovini, v Parizu, kjer stanuje skupaj s svojim rojakom sodnikom. Ta ga nekega dne obdolži tatvine in Vincencij se je znašel na ulici. Kmalu potem pa je dobil službo dvornega kaplana.
V tem času je spoznal kardinala Berulla. Ob njem je skušal spoznati svojo pot. Veliko je molil, se posvetoval, premišljeval. Na Berullov predlog je sprejel župnijo Clichy blizu Pariza. Z navdušenjem se je lotil dela in župnijo hitro duhovno prenovil. Bil je srečen. Vendar ga Berulle ni pustil dolgo v Clichyju. Uvedel ga je v ugledno Gondijevo družino, kjer je postal vzgojitelj dveh sinov, gospa Gondijeva pa si ga je izbrala za duhovnega voditelja. V tem času je doživel svojo temno noč vere. Da bi duhovnika, slovečega teologa, ki ga je bil srečal na dvoru kraljice Marjete, rešil hudih verskih dvomov, je prosil Boga, naj jih da rajši njemu. To se je res zgodilo in zaradi njih je hudo in dolgo trpel. Da bi si pomagal, je še bolj zavzeto apostolsko deloval. Grofovsko družino je spremljal po njihovih posestvih, poučeval služinčad in kmečko ljudstvo. Pri tem je spoznal veliko bede in po razsvetljenju Svetega Duha je sklenil, da bo svoje življenje posvetil ubogim. Po tem sklepu je bil rešen verskih dvomov.
Pozimi leta 1617 so ga poklicali k umirajočemu, ki se zaradi sramu ni upal spovedati domačemu duhovniku. Po spovedi je priznal: »Če ne bi bilo gospoda Vincencija, bi se bil pogubil.« Gospo Gondijevo je to zelo pretreslo in je povedala Vincenciju. On pa je v tem videl božji namig: ljudje niso dovolj poučeni, treba jih je pripraviti za dobro dolgo spoved. To je pri pridigi povedal tudi vernikom v Follevillu 25. januarja 1617. Nekaj mesecev potem je neprenehoma pridigal in spovedoval in tako odkril svoje poslanstvo v Cerkvi. Vedno bolj je bil prepričan, da mora iti njegova pot k Bogu preko ubogih.
Po posvetu z Berullom je sprejel majhno župnijo Chatillon blizu Lyona. Tudi tu so se dogodki hitro razvijali. Ustanovil je prvo bratovščino gospa krščanske ljubezni za strežbo bolnikom in ubogim. V petih mesecih je prenovil župnijo. Tri poteze so ji dale novo lice: oznanjevanje evangelija z deli krščanske ljubezni, zgledno duhovniško življenje in ljubezen do ubogih.
Ko se je leta 1618 vrnil v Pariz, se je pred njim odprla nova življenjska doba. Srečal je ženevskega škofa Frančiška Saleškega. Oba sta gorela za isto stvar: za globoko prenovo duhovščine, poenostavitev pridiganja ter posvečanje laikov z izvrševanjem stanovskih dolžnosti. Posvetil se je ubogim. Ob njem so se z istim namenom zbirali tudi drugi duhovniki in gospe, ki so z duhom in srcem spremljale njegove podvige in jih denarno podpirale. V takem okolju je Vincencij položil temelje svojim bistvenim ustanovam: Družbi misijonarjev, Družbi usmiljenih sester ter Bratovščinam gospa krščanske ljubezni. Filip Godni mu je zaupal zapornike in galjote. Vincencij jih je obiskoval.
Leta 1624 je prevzel vodstvo Zavoda dobrih dijakov v Parizu. Naslednje leto, 17. aprila, 1625 sta grof in grofica Gondi podpisala ustanovno listino, s katero je bila ustanovljena Misijonska družba. Vincencij je nadaljeval z ljudskimi misijoni. Poskrbel je za dobro izbiro duhovniških kandidatov in za njihovo bogoslovno izobrazbo. Ob njem je bilo vedno več duhovnikov, željnih notranje poglobitve in prenove. Vincencij je z njimi ustanovil duhovniško skupnost, ki je kmalu štela v svojih vrstah najboljše duhovnike. Vsak torek so se shajali, skupno molili, premišljevali, se vzpodbujali. To so bile tako imenovane torkove konference.
Tudi Bratovščine gospa krščanske ljubezni so se lepo razvijale. Vincencij je gospem poleg bolnikov zaupal še delo med berači, zaporniki, galjoti in begunci. Toda kmalu se je pokazalo, da je za tako delo potrebna drugačna delovna moč: taka, ki ima brezpogojno ljubezen do ubogih. V tem času se je srečal z Ludoviko Marijak in hitro spoznal njeno skrito bogastvo srca. Pomagal ji je v njenih dušnih težavah, jo spodbujal k veselju, preprostosti, predanosti božji ljubezni. Kmalu jo je poslal na delo. Obiskala je vse Bratovščine gospa krščanske ljubezni. Kot Vincencij, je tudi ona ugotovila, da plemkinje ne zmorejo vseh del pri ubogih. Zato je zbrala okrog sebe nekaj kmečkih deklet, ki so želele služiti ubogim in se posvetiti Bogu. Sama jih je zato skrbno vzgajala in poučevala. Tako je bila 29. novembra 1633 ustanovljena Družba hčera krščanske ljubezni ali usmiljenk.
Obširna Vincencijeva dejavnost je pritegnila pozornost veljakov. Politiki so se radi z njim posvetovali. Ko je kralj umiral, ga je poklical k svoji smrtni postelji. Ana Avstrijska ga je imenovala v Svet za verska vprašanja. Njegova dejavnost je bila tako široka, da si komaj moremo predstavljati, kako je vse to zmogel en sam človek. Pri Svetem Lazarju je vodil številna dela, prirejal duhovne vaje za duhovnike in laike, vodil samostane sester Marijineg obiskanja, vsak dan napisal povprečno deset pisem, vsak teden imel nagovore za svoje misijonarje, dvakrat ponovitev premišljevanja, konference pri usmiljenih sestrah…
Od tistega davnega 25. januarja 1617, ki ga Misijonska družba praznuje kot svoj ustanovni dan, ko se je za trdno odločil, da bo posvetil svoje življenje ubogim, se je neprestano bojeval proti grehu, revščini in bolezni. Pri skrbi za zveličanje duš, so mu pomagali njegovi misijonarji, za bolnike in uboge pa je skrbela Ludovika Marijak s svojimi sestrami, katerih duhovni voditelj in predstojnik je bil sv. Vincencij.
Od meseca julija 1660 Vincencij zaradi bolečin ni mogel več zapustiti svoje sobe. Toda še se je boril in delal. Smrt ga je našla v naslonjaču v zgodnji jutranji uri, ko je navadno vstajal. »Ko je izdihnil,« pripoveduje očividec, »je izročil svojo lepo dušo našemu Gospodu. Sedel je na stolu, lep, bolj čudovit in častitljiv kot kdajkoli.« Bilo je to 27. septembra 1660 okoli petih zjutraj, ko je samostanski zvon vabil k molitvi.
Za blaženega je bil razglašen 13. avgusta 1729, za svetnika pa 16. junija 1737. Leon XIII. ga je imenoval za zaščitnika vseh krščanskih dobrodelnih ustanov.
Vir2
Spomin svetega Vincencija Pavelskega, duhovnika, ki je poln duhovniškega duha, predan ubogim v Parizu, na Francoskem, na obrazu katerega koli trpečega prepoznaval obraz svojega Gospoda. Ustanovil je Misijonsko kongregacijo za oblikovanje po prvi Cerkvi, za sveto vzgojo klera in za pomoč revnim. Ob sodelovanju s sveto Ludovike de Marillac [marilá] tudi Kongregacijo od Ljubezni za dekleta.
Vir
Kadar govorimo o dobrodelnosti in skrbi za uboge, ne moremo mimo sv. Vincencija Pavelskega, ki je osnoval prvo karitativno ustanovo, kasneje pa s svojo Misijonsko družbo ter družbo usmiljenih sester posegal na tako rekoč vsa področja družbenega in verskega življenja ter v veliki meri poskrbel za katoliško prenovo v Franciji.
Ime: izhaja iz latinske besede vincens, v rodilniku vincentis, kar pomeni »zmagujoč«; zelo blizu je imenu Viktor, iz besede victor »zmagovalec«.
Rodil se je 24. aprila 1581 v vasici Pouy (danes Saint-Vincent dePaul), nedaleč od Daxa v jugozahodni Franciji, umrl pa 27. septembra 1660 v Parizu, prav tako v Franciji.
Družina: Bil je tretji izmed šestih otrok v kmečki družini Janeza de Paula in Bertrande Demoras.
Sodobniki: Ludovika de Marillac, papež Klemen VIII., kralja Henrik IV. in Ludvik XIII., kraljica Ana Avstrijska, kardinal Richelieu, kardinal Peter de Berulle, Frančišek Saleški.
Službe: Po mašniškem posvečenju (23. septembra 1660) je nadaljeval študij, nato preživel dve leti kot suženj v severni Afriki med muslimani, se vrnil v Pariz in bil dvorni kaplan pri kraljici Marjeti, nato župnik v župniji Clichy pa vzgojitelj pri družini de Gondi, dokler ni začel delo v svojih ustanovah.
Skupnost: Misijonsko skupnost lazaristov je Vincencij ustanovil leta 1625, njeno glavno poslanstvo je oznanjevanje evangelija ubogim, najbolj značilna oblika njihovega delovanja pa ljudski misijoni. Ime so dobili po matičnem samostanu svetega Lazarja v Parizu. Leta 1633 pa je skupaj s sv. Ludoviko de Marillac ustanovil še Družbo hčera krščanske ljubezni, bolj poznano pod imenom usmiljenke, katerih poglavitna skrb so bolniki in ubogi.
Geslo: »Evangelizare pauperibus misit me«, »Gospod me je poslal, da oznanim blagovest ubogim.«
Zavetnik: vseh dobrodelnih ustanov, lazaristov in usmiljenk, duhovnikov, sirotišnic in bolnišnic, sirot, zapornikov, priprošnjik pri iskanju izgubljenih predmetov.
Upodobitve: Največkrat ga upodabljajo v duhovniški obleki (talarju ali koretlju), pogosto med otroki, sužnji ali jetniki. Na nekaterih slikah drži v roki goreče srce. Poznamo tudi njegov avtentični portret, na katerem je naslikan kot dobrotljiv starejši moški s čepico na glavi.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 13. avgusta 1729 razglasil papež Benedikt XIII., za svetnika pa 16. junija 1737 papež Klemen XII.
Pri nas: Na slovensko ozemlje je lazariste leta 1852 prvi povabil bl. Anton Martin Slomšek k sv. Jožefu nad Celjem, da bi vodili ljudske misijone. Poleg Celja danes delujejo še na Mirenskem gradu, v Dobovi, Ljubljani in Šentjakobu ob Savi. Usmiljenke pa živijo v Sloveniji v devetih skupnostih, »sedež« (provincialat) je v Šentjakobu ob Savi.
Goduje: 27. septembra, prej 19. julija.
Misel: »Kristusova ljubezen nas priganja, da jo prenašamo na druge. To pa zmoremo takrat, kadar se prej ogrejemo v Bogu, molitvi.«
Vir