V Gravionu pri Poitersu [puatijéju] (v Galiji), spomin svetega Vivencija, spoznavalca, katerega telo častijo v samostanu Vergy v Burgundiji.
Vir
Viventij naj bi bil pogan, rojen v Antiohiji v Siriji, ki ga je sveti Jurij okoli leta 285 spreobrnil v krščanstvo, v času cesarja Dioklecijana, ki je vladal celotnemu Vzhodu in preganjal kristjane od leta 303 do 311.
V begu pred preganjanjem naj bi Viventij potoval po morjih in okoli leta 360 dosegel obalo Vendée, kjer je začel evangelizirati. Škof v Poitiersu, sveti Hilarij, ga je sprejel s spoštovanjem, ki ga je treba izkazati človeku, ki je izpovedal svojo vero in pri tem tvegal svoje življenje.
Sveti Hilaire mu je podaril starodavno utrdbo Château de Gravion, ki jo je Viventius/Vivant preuredil v majhno cerkev. Vivantu so se kmalu pridružili drugi menihi in tam je v majhni skupnosti živel do svojega 120. leta. Na njegovem grobu naj bi se dogajali čudeži.
Njegovi posmrtni ostanki so tam ostali do prihoda normanskih vpadov proti koncu 9. stoletja. Menihi so dragocene relikvije na varno prenesli v Auvergne in nato v Burgundijo … Tako je bil ustanovljen prvi samostan svetega Vivanta v Amaousu, nekaj milj od reke Saône (južno od Auxonne, v današnji juraški občini Biarne).
Vivant je postal eno od značilnih imen južne Burgundije. Njegovo ime se pojavlja v prestižnih vinskih označbah, kot je Romanée Saint Vivant. Sveti Vivant je zavetnik cerkve v kraju Savigny-en-Revermont.
FR
Vivencij se je po povsem literarni legendi rodil v Antiohiji – današnjem Antakyi/Hatayu v Turčiji – se spreobrnil v krščansko vero, bil krščen in posvečen v duhovnika. Nato je v svoji domovini pridigal evangelij, tam spreobrnil tudi svoje starše in nato odšel v Grčijo in Makedonijo. V Solunu je v hiši namestnika Dacianusa z znamenjem svetega križa razbil malike, osvobodil njegovo hčer hudiča in jo skupaj z dodatnimi 200 ljudmi – med njimi tudi Kleopatronijo – spreobrnil v krščansko vero. Nato se je s 40 spremljevalci vkrcal na ladjo proti Rimu, kamor je prinesel dragocene cerkvene predmete, ki mu jih je podaril hvaležni Dacianus. V Rimu je Vivencij obiskal grobove apostolov, nato pa se je s svojimi spremljevalci odpravil v Galijo, kjer je odslej živel kot puščavnik. Tam je obiskal škofa Hilarija iz Poitiersa, ki se je leta 360 vrnil iz izgnanstva in mu dovolil, da se naseli pri gradu Gravion – verjetno na mestu današnjega Saint-Vincent-sur-Graon blizu La Rochella, kjer mu je posvečena cerkev. Pozneje je iz te puščavnice zrasel samostan. Čez čas se je Vivencij ponovno odpravil naprej, v samoto na polotoku Olonne. Tu naj bi umrl v visoki starosti; po drugem izročilu pa naj bi se tik pred smrtjo vrnil v puščavnico pri gradu Gravion v Arvernisu in tam umrl.
Vivencijeve posmrtne ostanke so shranili v samostanu, posvečenem njemu, v Amanceu. Pred vikinškimi vpadi so menihi zbežali in okoli leta 880 prispeli k škofu Agilmarju v Clairmontu – današnjem Clermont-Ferrandu – ter s seboj prinesli relikvije; ta jim je podaril svoje družinsko posestvo v današnjem Saint-Vivant-en-Amaou – delu Biarna blizu Dole – za postavitev novega samostana. Ko so Vikingi napadli tudi tam, so menihi okoli leta 894 pobegnili naprej v Vergy pri Beaunu in tam ustanovili samostan Saint-Vivant, poimenovan po Vivenciju, ki danes leži v ruševinah. Tu so Vivencija tudi zmotno označili za opata tega samostana in učenca svetega Martina iz Toursa.
DE