Imena: Vladimir, Vladomir, Ladko, Lado, Lajos, Vlado, Vladan, Vladek, Vladi, Vlajko, Vladimira
Rodil se je okoli leta 960 kot sin junaškega, a še poganskega ukrajinsko-ruskega kneza Svjatoslava. Njegova mati je bila Maluša, služabnica pri stari materi sv. Olgi. Do Olgine smrti v letu 969 se je bistri deček že seznanil s krščansko vero in je imel zanjo pri babici lep zgled, vendar je odraščal pod močnejšim vplivom svojega drzno podjetnega očeta. Po očetovi nasilni smrti je zavladal starejši sin Jaropolk, Vladimir pa je bratovo oblast težko prenašal. Med bratoma je nastal prepir in pozneje spopad. Jaropolk je umrl in tako je devetnajstletni Vladimir postal vladar širne kijevske države.
Svoji državi je hotel dati močne temelje, zato se je moral odločiti predvsem glede enotne verske pripadnosti. Ko se je razgledoval po sosedih, je spoznal, da se mora odločiti za krščansko vero. Ruski kronisti poročajo, da se je mladi knez odločil za krščanskega Boga, »ker je bil najmočnejši«. Tako moč je Bog dal Carigradu, saj tedaj ni bilo na svetu nič veličastnejšega. Videl je, da v isti moči rastejo nekdanji razbojniški Madžari, odkar jih je ukrotil Kristusov križ. Od časa, ko so se dali krstiti, so rasli v moči tudi sosednji Poljaki. Toda od kod naj dobi oznanjevalce?
Za pomoč, ki jo je Vladimir izkazal bizantinskemu cesarju Vasiliju II., mu je ta dal svojo sestro Ano za ženo in z njo je Vladimirju poslal tudi misijonarje, predvsem bolgarskega rodu, ki so prišli v deželo s Svetim pismom in z bogoslužnimi knjigami v slovanskem prevodu svetih bratov Cirila in Metoda. »Carica Ana« je v Kijevu zvesto opravljala nove dolžnosti. Postala je najboljša pomočnica pri vladanju, posebno še pri uvajanju krščanstva. Vladimir pa se je dal krstiti že pred njenim prihodom. Knez sam je hotel biti zgleden kristjan, pravičen in dober do ljudstva, kakor ukazuje Kristusov evangelij. Stari kronisti potrjujejo, da je svojo nalogo možato spolnil in s tem utrdil državo. Zavestno se je oprijel lepih bizantinskih obredov, češ da ti najgloblje segajo v mehko slovansko dušo in vabijo ljudi k sodelovanju. Za največje slovesnosti je sezidal Marijino »desjatinsko cerkev« v Kijevu. Tam je pripravil grob za staro mater sv. Olgo, za svojo ženo Ano in zase.
Umrl je leta 1015, goduje pa 15. julija.
Vir
Čeprav še rojen v poganski družini, pa je imel Vladimir že v zgodnjem otroštvu priložnost, da se je dodobra seznanil s krščanstvom. Oče Svjatoslav je bil sicer podjeten, a tudi pohlepen vladar, saj si je želel med drugim podrediti tudi Bolgare, kar ga je stalo življenja. Vladimirju je sicer že prej prepustil vladanje v Novgorodu, a pravi gospodar pa je bil starejši sin Jaropolk. Med bratoma ni bilo pravega razumevanja, spopadla sta se, poražen je bil Vladimir, ki pa je kasneje vseeno prevzel oblast in postal po Jaropolkovi nenadni zgodnji smrti edini vladar obširne kijevske države. Njegova prva in najvažnejša naloga je bila, da uredi domače razmere, združi in poveže med seboj domača plemena in priseljence, zatre nered, razprtije in odpravi anarhijo. Zavedal se namreč je, da bo le močna in enotna država lahko kljubovala vplivu in pritisku Bizanca. Na začetku, ko si je oblast in avtoriteto šele utrjeval, je pustil, da so staroverci še naprej častili svoje bogove. Ko pa sta po njegovem ukazu kot daritvena žrtev morala umreti kristjana, sin in oče, so se mu odprle oči in spoznal je, da tako ne gre več. Zavrgel je poganstvo in ob tehtnem premisleku ter ob spominu na zgled svoje verne babice sv. Olge spoznal, da njegova država lahko trajno temelji le na krščanski veri. Nastala pa je težava, od kod naj dobi misijonarje in na koga naj se pri tem nasloni. Najbolj smiselno bi bilo, da za to zaprosi Carigrad, a se je upravičeno bal, da bi s tem Carigrad dobil prevelik vpliv in celo prevlado nad kijevsko državo. Kljub temu pa je izkoristil priložnost, ki se mu je ponujala: mlad bizantinski cesar Vasilij II. se je namreč ravno takrat zapletel v vojno s Samuelom, graditeljem nove države na makedonskih tleh, in bil poražen, ta poraz pa je napovedoval še druge bitke. Vasilij je prosil za pomoč Vladimirja, ta pa je prošnji ustregel; poslal mu je izurjene čete, ki so upore zatrle. Medtem se je Vladimir, brez zunanjega pompa, a iz notranjega prepričanja in spoznanja, dal na tihem krstiti, in sicer leta 987. Krst pa mu je prav gotovo pomagal tudi »na zunaj«, in sicer pri pogajanjih s Carigradom. Kot nagrado za svojo pomoč si je namreč izbral roko cesarjeve sestre Ane in napovedal, da želi z njeno pomočjo vso svojo državo izročiti Kristusu, vladarju sveta. Po krajšem cesarjevem oklevanju in odlašanju sta se poročila leta 989 in cesarica Ana je res postala njegova najboljša pomočnica pri uvajanju krščanstva, pa tudi sicer pri vodenju države. Vladimir je krščanstvo razglasil za državno vero. Ko so bile razmere dovolj zrele, je ukazal množičen krst v reki Dnjeper – veličasten dogodek, ki predstavlja začetek spreobrnitve Ukrajincev in Rusov.
Ime: Rodil se je kot Vladimir Svjatoslavič. Ime Vladimir je slovanskega izvora in je sestavljeno iz besed vladati in mir.
Rodil se je okoli leta 960 v Kijevu v Ukrajini, umrl pa 15. julija 1015 v kraju Berestova blizu Kijeva.
Družina: Je vnuk sv. Olge, kijevske kneginje, nezakonski sin njenega sina Svjatoslava in služabnice Maluške. Z Ano, sestro bizantinskega cesarja Vasilija II., je imel dva sinova, Borisa in Gleba, oba mučenca.
Zavetnik: Velja za zavetnika Rusije, spreobrnjencev, morilcev in staršev številnejših družin.
Upodobitve: Upodabljajo ga v vladarskih oblačilih po tedanji šegi, s krono na glavi, v roki pa običajno drži križ.
Beatifikacija: Ljudstvo ga je začelo častiti takoj po smrti, Cerkev pa je kasneje to njegovo češčenje potrdila.
Goduje: 15. julija.
Vir
V Kijevu (v Rusiji), sveti Vladimír, knez, ki je prejel krst pod imenom Bazilij in se izčrpal v skrbi za širjenje pravoslavne vere med njemu podložnimi ljudstvi.
Vir