Atributi: Sedmerokraki svečnik
Imena: Zaharija, Zaho, Zahi, …
Bil je duhovnik iz Levijevega rodu, ko ga je Bog dvajset let starega že poklical za preroka. Živel je v babilonski sužnosti in se je pridružil Judom, ki so se vrnili v domovino. Leta 587 pred Kristusom je babilonski kralj Nabuhodonozor porušil jeruzalemski tempelj in mesto, Jude pa odpeljal v pregnanstvo. Perzijski kralj Cir pa jim je dovolil vrnitev. Judom se v Babiloniji ni preveč hudo godilo, zato se jih je le kakih 50.000 odzvalo razglasu.
Ko so prišli v domovino, so Judje našli ruševine in neobdelano divjino. Začeli so zidati tempelj. Pri tem delu so jih zelo ovirali Samarijani,
mešanci iz Izraelcev in poganskih Asircev, tako da so Judje zidali z mečem v roki. Tudi vnema za novo božjo hišo je kopnela; vsak je rajši skrbel za svojo. V tem težavnem času sta malodušno ljudstvo tolažila in spodbujala preroka Agej in Zaharija. Dosegla sta, da so Judje leta 516 tempelj dozidali. Ko so starčki gledali obrise novega templja in videli, da ne bo tako velik in ne tako sijajen, kakor je bil stari Salomonov tempelj, so jokali.
Preroka sta jih tolažila, da bo novi tempelj, čeprav manjši in ne tako veličasten, imenitnejši, ker bo vanj stopil Mesija- Odrešenik. Zaharija je s preroškim duhom gledal daleč v prihodnost. Videl je, kako bodo Judje ob prihodu tega Mesija večinoma ostali neverni in ga bodo celo umorili; kako jih bo za to zadela še vse hujša kazen, kakor je bila babilonska sužnost: raztepeni bodo med vse narode, ob koncu časov pa se bodo kot narod celotno spreobrnili k svojemu Kralju, ki so ga bili njihovi očetje zavrgli. »In Gospod bo kralj čez vso zemljo; tisti dan bo en sam Gospod in njegovo ime bo le eno.«
»Tako govori Gospod nad vojskami: Glej, mož, ki mu je ime Mladika! Kjer bo on, bo brstelo, in on bo zidal tempelj Gospodov. Da, on bo sezidal svetišče Gospodovo. Prejel bo čast in bo sedel kot vladar na svojem prestolu; tudi duhovnik bo na svojem prestolu in med njima je sklenjen mir« (Zah 6,12 s1.).
Goduje 6. septembra.
Vir
Spomin svetega Zaharija, preroka, ki je napovedal, de se bo ljudstvo vrnilo iz pregnanstva in mu prinesel oznanilo miroljubnega kralja, kar je Kristus Gospod s svojim zmagovitim vhodom v Jeruzalem izpolnil.
Vir
Sodite pravično in bodite dobri in usmiljeni drug z drugim! Vdove in sirote, tujca in ubožca ne stiskajte in nihče naj ne izmišlja zlega v svojem srcu zoper svojega bližnjega!« je go voril Bog svojemu izvoljenemu ljudstvu po preroku Zahariju. Toda njegovih besed niso poslušali, zato jim je Bog po istem preroku zapretil: »Kakor sem jaz klical, pa niso slišali, tako naj oni kličejo, ne da bi jaz slišal.« Po preroku Zahariju pa Bog sporoča tudi tolažljive besede, polne upanja: svojemu ljudstvu zagotavlja svojo odpuščajočo ljubezen.
Prerok Zaharija – njegovo ime pomeni ‘Gospod se spominja’ – je eden izmed dvanajstih svetopisemskih ‘malih’ prerokov: mali so v tem pomenu, da so njihovi spisi manj obsežni. Deloval je nekako od leta 520 do 518 pred Kristusom. Kazen babilonske sužnosti, ki je zadela izvoljeno ljudstvo zaradi nezvestobe sinajski zavezi, je minila. Perzijski kralj Kir je bil Judom naklonjen in je takoj ob nastopu svoje vlade leta 538 dal po vsej državi razglasiti, da se sme vsak Jud vrniti v svojo domovino. Tisti, ki so se vrnili, so našli doma same ruševine in neobdelano pokrajino. Pri obnavljanju jeruzalemskega templja so jih ovirali Samarijani, mešanci Izraelcev in poganskih Asircev. Ljudstvo je bilo malodušno: ali se bodo nad to peščico, kolikor se jih je vrnilo iz Babilonije, sploh izpolnile veličastne mesijanske obljube, ki so jih naznanjali preroki prejšnjih časov?
V tem težavnem obdobju je Bog svojemu ‘izvoljenemu ostanku’ poslal preroka Ageja in Zaharija. Ljudstvo sta navdvševala za obnovo templja, da tako dobijo ognjišče in žarišče za svojo versko in narodno prenovo. Prerok Zaharija, o katerem vemo le toliko, kolikor v svoji preroški knjigi mimogrede sam pove, že v svojem uvodnem govoru sporoča Gospodovo besedo: »Vrnite s k meni in tudi jaz se vrnem k vam!« Prerok se predstavi kot sin Barakija in vnuk Adona ali Idona, poglavarja vplivne duhovniške rodovine, ki se je vrnila iz babilonskega ujetništva z Zorobabelom. Po letu njegovega nastopa moremo sklepati, da je bil rojen v ujetništvu.
Prerok Zaharija v svoji knjigi, ki v sedanji obliki obsega štirinajst poglavij, poudarja praktično življenje po veri in nravnosti, po pravilih pravičnosti in ljubezni. Žalostne izkušnje iz predujetniške dobe naj bodo nauk in opomin za sedanji, poujetniški rod. Izražanje preroka Zaharija je tudi nam v novi zavezi večkrat temno in nejasno. Deloma tudi zato, ker se še do sedaj niso izvršili vsi dogodki, ki jih napoveduje. Knjiga obsega dva dela, ki sta si časovno precej blizu. Prvi del je lažje umljiv, drugi pa je bolj skrivnosten.
Omeniti velja nauk preroka Zaharija o angelih, božjih poslancih, ki preroku posredujejo božja naročila za ljudstvo. Od odlomkov iz njegove knjige, ki so vključeni v bogoslužna berila, so najbolj znani tisti, ki govorijo o Bogu kot dobrem pastirju, ostro pa grajajo ničvredne pastirje, ki zaupane jim črede ne pasejo, temveč jo zrejo. Tik pred odhodom v trpljenje in smrt je Jezus svojim učencem napovedal, da se bodo tisto noč vsi pohujšali nad njim in to utemeljuje z besedami preroka Zaharija: »Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede.«
Znamenita je Zaharijeva prerokba o Kristusu, mesijanskem Kralju, ki bo narodom naznanil mir: »Njegovo kraljestvo bo segalo od morja do morja, od veletoka do kraja zemlje« (9,8–10).
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.