Verona, mesto na reki Adige v severni Italiji se lahko ponaša z bogato zgodovinsko, kulturno in versko tradicijo. Na njeno slavno preteklost kaže tudi še danes ohranjen rimski amfiteater, romanska katedrala, mestna hiša ter številni drugi arhitekturni spomeniki kasnejših obdobij. Škofija v Veroni sega celo do 3. stoletja. Na seznamu njenih škofov zavzema odlično mesto sveti Zenon. Bil je osmi škof po vrsti, od 8. stoletja dalje pa je tudi glavni zavetnik mesta in škofije Verona.
Če želimo z gotovostjo ugotoviti čas škofovanja in smrti sv. Zenona, se lahko sklicujemo na neko pismo svetega Ambrozija, milanskega škofa, ki datira v leto 386. On v tem pismu nagovarja našega svetnika s škofom “svetega spomina”. Iz vsebine pisma lahko zaključimo, da je sveti Zenon umrl nekje okoli leta 372. Kot dan smrti navajajo 12. april.
Vse kaže, da sv. Zenon ni bil po rodu iz Verone, niti iz Italije, ampak iz Afrike. To lahko sklepamo iz enega njegovih govorov, izrečenih na čast mučenca Arkadija, ki je umrl v času Dioklecijanovega preganjanja v Cezareji v Mavretaniji. Do enakega sklepa pridemo iz načina njegovih ostalih govorov, njihovih izvorov in svetnikove kulture. Vse to je prežeto z dihom afriških pisateljev: Apuleja, Tertulijana, Ciprijana in Laktancija.
Govori sv. Zenona so odličen in zanesljiv vir iz katerega lahko črpamo dragocene podatke o njegovi pastoralni dejavnosti in njegovih škofovskih vrlinah. Svetnikovi govori so različnih dolžin, obravnavajo pa različna vprašanja. V njih je pogosto govora o arijanskih zablodah, o pravem nauku o presveti Trojici, ob dogmatičnih naukih pa je v njih tudi veliko moralnih spodbud. Velik del govorov je posvečen liturgiji, posebno še podeljevanju zakramenta svetega krsta in slavja Evharistije, vsebujejo pa tudi mnoge dragocene podatke, ki bogatijo krščansko arheologijo. Tako iz njih izvemo, da je on v Veroni zgradil prvo cerkev, da je njegovim pridigam prisostvovalo veliko vernikov, spreobrnjenih iz poganstva, da je bil zelo previden in preudaren v pripuščanju spreobrnjencev k zakramentu krsta in, da je pripuščal samo tiste, ki so bili zelo dobro poučeni, pripravljeni in so na izpitu pokazali zadostno znanje. V tem nam lahko služi za vzor. Prejem zakramentov zahteva primerno pripravo. Niti slučajno ne sme postati zgolj navada.
Sveti škof Zenon se je zelo zavzemal za spodbujanje klerikov in ljudstva k veri in krščanskem življenju. To je izražal ne samo z besedami, ampak še bolj z življenjem in deli. Dajal je odličen zgled v krščanskih krepostih, posebno še v ljubezni, ponižnosti, preproščini ter darežljivosti do ubogih in potrebnih.
Zaključimo to kratko predstavitev svetega Zenona z odlomkom iz njegovih Razprav, ki se je vpisal v anale božjega ljudstva. Svetnik v njem razpravlja o Jobu kot prapodobi Kristusa:
“Dragi bratje, kolikor moremo doumeti, je Job prapodoba Kristusa. To nam potrjuje sama primerjava: Bog imenuje Joba za pravičnika. Kristus sam je pravičnost iz čigar izvora bodo prejeli vsi, ki so blaženi; o Njem pa je rečeno: Vzšlo vam bo sonce pravice. Job je imenovan resničen. Sama resnica pa je Gospod, v evangeliju pravi: Jaz sem pot in resnica. Job je bil bogat. A kdo je bogatejši od Gospoda, saj Njemu pripadajo vsi bogati služabniki, Njegov je ves zemeljski krog, Njegova je vsa narava, kot to lepo izrazi David: Gospodova je zemlja in vse na njej, svet in vsi, ki na njem živijo. Hudič je trikrat skušal Joba. Podobno kot nam evangelist poroča, da je hudič trikrat skušal Gospoda. Job je izgubil vse svoje imetje. Tudi gospod je iz ljubezni do nas zapustil vse nebeške dobrine in postal ubog, da bi nas obogatil. Zahrbtni hudič je pobil Jobove sinove. Tudi Gospodove preroške sinove noro farizejsko ljudstvo ubija. Job je bil ves v tvorih. Tudi Gospod je bil, ko je privzel telo vsega človeškega rodu, umazan z madežem greha. Joba je njegova žena spodbujala, naj greši. Tudi Gospoda je sinagoga silila, naj gre za pokvarjenostjo starešin. Prijatelji so Joba prezrli. Tudi Gospoda so zapustili Njegovi duhovniki, Njegovi častilci. Job je sedel v gnoju polnem črvov. Tudi Gospod se je gibal med samimi izmečki, v blatu tega sveta, med zločinci in hotnicami, ki so pravi črvi. Job je ponovno zadobil zdravje in vrnjeno mu je bilo vse, kar je izgubil. Vstali Gospod ni tistim, ki verujejo v Njega vrnil samo zdravje, ampak tudi nesmrtnost in je postal vladar vsega vesoljstva, kot je tudi sam izpričal: Vse mi je predal moj Oče. Job je kasneje imel tudi sinove. Tudi Gospod sam je zbral svete apostole, kakor nekdaj preroke. Job je blažen legel k večnemu počitku. Tudi Gospod ostaja blagoslovljen na vekov veke.”
Ko pravi sveti Zenon, da je bil Gospod “omadeževan z madežem greha”, s tem nikakor ne želi reči, da je grešil, ampak, da je nase vzel vse naše človeške grehe. To pa zato, da zanje sebe prinese Očetu kot žrtev zadoščevanja in tako nas reši greha in smrti.
Vir
V Veroni (na Beneškem), sveti Zenón, škof, po čigar delu in pridiganju je bilo mesto privedeno h Kristusovemu krstu.
Vir