V V vzhodni Cerkvi so že v 4. stoletju poznali praznovanje spomina vseh svetih mučencev. Obhajali so ga spomladi v povezanosti z veliko nočjo, zavedajoč se, da k dovršitvi Kristusovega poveličanja spada tudi poveličanost njegovih udov. Na osmi dan po binkoštih so praznik vseh mučencev nastavili malo pred letom 600 tudi v Rimu. Papež Bonifacij pa je 13. maja leta 609 ali 610 rimski tempelj Panteon posvetil Mariji in vsem mučencem. Praznik so začeli obhajati 13. maja.
Misel o prazniku vseh svetnikov (ne več samo mučencev) je dobila vidno oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. (731-741) pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v cerkvi v čast Odrešeniku, njegovi Materi, vsem apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Množice romarjev so vsako leto za 13. maj prihitele v Rim. Gregor IV. pa je sto let pozneje praznik izrečno preložil na 1. november in ukazal, naj se ta dan v čast vsem svetnikom slovesno praznuje v vesoljni Cerkvi. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, imamo že iz časa okoli leta 800. V 9. stoletju so ga sprejeli tudi na Nemškem, Francoskem in Španskem.
Cerkev je uvedla praznik vseh svetnikov, ker je število svetnikov tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej. Drugi razlog: na praznik vseh svetnikov naj bi popravili, kar na posebne praznike med letom v češčenju svetnikov po nemarnem pogrešimo ali iz človeške slabosti opustimo.
Zlasti naj bi se na »vse svete« spominjali tistih neštetih nebeških izvoljencev, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici velike svetosti nihče ni poznal in priznal.
Vseh svetih se spominjamo 1. novembra.
Vir
Slovesni praznik vseh svetih, ki so s Kristusom v slavi, v kateri se skupnega praznika v njihovi družbi veselijo nebesa. Njihov spomin časti sveta Cerkev na zemlji, še na potovanju, da se ob njihovem zgledu vzpodbuja, veseli podpore in nazadnje ovenča z zmago pred obličjem Božjega Veličastva za vso večnost.
Vir
Na današnji dan Cerkev že nad 1200 let obhaja praznik Vseh svetnikov. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, imamo že iz časa okoli leta 800. Od tam se je praznovanje preneslo v Francijo, Nemčijo in Španijo. Misel o prazniku vseh svetnikov – ne samo mučencev, ki so se jih spominjali že v prvih krščanskih stoletjih – je dobila oprijemljiv izraz, ko je papež Gregor III. okoli leta 740 pri sv. Petru v Rimu posvetil posebno kapelo v čast Odrešeniku, njegovi Materi, apostolom, mučencem in vsem svetnikom. Gregor IV. pa je leta 827 ukazal, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. Kot razlog, zakaj je Cerkev uvedla ta praznik, navajajo predvsem dvoje. Prvi razlog je: število svetnikov je tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Drugi razlog pa je ta: na praznik vseh svetnikov naj bi popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo.
Praznik vseh svetnikov je predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so ‘utonili’ v množici svetih. Vsak dan v letu imamo na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo: tistih milijonov mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih in družinah, med štirimi stenami doma; tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, za prodajalno mizo, na polju; tistih številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela, pa so bili pripravljeni na srečanje z njim; tistih nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preskušnjah dozoreli za nebesa; tistih živčnih ljudi, ljudi nagle jeze in z mnogimi slabimi lastnostmi, ki so si iz dneva v dan, od spovedi do spovedi, prizadevali, da bi popravili svoj značaj; tistih preprostih kmečkih duš, ki so živele povezane z Bogom in so brale njegovo pismo v lepoti sveta in so tako o njegovi dobroti vedele več kot učeni profesorji … Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, pa so znali v vsem iskati in najti Boga.
Praznik vseh svetnikov je veliki dan vere, upanja in ljubezni. To ni ‘dan mrtvih’, kot je bilo napisano na naših koledarjih do nedavna (in je na nekaterih še!). To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: »Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!« Ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo kmalu potem, ko so umrli in se umaknili iz človeške družbe, živijo. Človeške oči ne vidijo vsega. Ne vidimo Boga in ne vidimo veselja, ki ga je Bog naklonil svojim svetim. Vsi naši rajni, ki počivajo na pokopališčih in drugod v naročju zemlje, so bili ustvarjeni in krščeni zato, da bi postali svetniki. Ta pot je namenjena tudi nam, ki smo s krstom vstopili v občestvo svetih.
Praznik vseh svetnikov je naš skupni praznik, praznik velike krščanske družine. Danes se, kot poje Cerkev v hvalospevu tega slovesnega praznika, “radujemo poveličanja vseh svetih članov Cerkve in ob njihovem zgledu in priprošnji v veri potujemo obljubljeni sreči naproti”.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Views: 353