K češčenju spada tudi zatekanje k priprošnji svetnikov. Oboje je bilo v življenju Cerkve vedno neločljivo združeno, saj s tem, da se priporočamo svetnikom, naj prosijo za nas, v dejanju priznavamo njihovo odličnost, ki jim pripada zaradi kar najtesnejše zedinjenosti s troedinim Bogom.
Tudi zatekanje k priprošnji svetnikov je utemeljeno v verskih resnicah o občestvu svetnikov, o Cerkvi kot Kristusovem skrivnostnem telesu in o učinkovitosti Kristusovega odrešilnega dela.
Pričevanje sv. pisma in izročila
Za upravičenost zatekanja k priprošnji svetnikov najdemo nemalo opore že v sv.pismu stare zaveze. Tobiju je angel Gabrijel govoril: »Kadar si molil s solzami…, sem jaz tvojo molitev nosil pred Gospoda« (Tob 12, 12). Dalje je Juda Makabejec videl v sanjah, kako veliki duhovnik Onija in prerok Jeremija – oba že umrla – molita za judovsko ljudstvo. O Jeremiju je dejal Onija: »To je ljubitelj bratov (tj. judovskih rojakov), ki veliko moli za ljudstvo in za sveto mesto, božji prerok Jeremija« (2 Mkb 15, 12-15). Gotovo je s tem mišljena pri Bogu učinkovita priprošnja. če je veljalo to že za umrle pravične ljudi v stari zavezi, ko vendar še niso dosegli blaženega gledanja troedinega Boga, koliko bolj to velja za čas nove zaveze, ko gre za svetnike v nebesih! In v resnici pripoveduje sv. Janez v Razodetju, kako je v nadnaravnem videnju gledal »zlate čaše, polne dišav, ki so molitve svetih« (5, 8), kar po miselni zvezi ne more biti nič drugega kakor učinkovite priprošnje svetnikov za ljudi na zemlji.
Velikokrat nam že stara zaveza poroča, kako so na zemlji živeči pravični očaki molili za druge ljudi in bili uslišani. Svetopisemski pisatelj polaga celo Bogu samemu v usta, kako opozarja na priprošnjo svetih bližnjih, ko gre za to, da komu izkaže milost. Zaradi Abrahamove molitve je bil Bog pripravljen prizanesti Sodomi in Gomori, če bi bilo tam vsaj deset pravičnih prebivavcev (1 Mojz 18, 23 sl.). Cerkveni očetje pripominjajo, da je Bog zaradi Abrahamove prošnje nekaterim meščanom podelil milost, da so se v zadnjem trenutku s kesanjem rešili večnega pogubljenja. Kralju Abimeleku je Bog v sanjah naročil, naj gre k Abrahamu: »Molil bo zate, da ostaneš pri življenju.« Tako se je tudi zgodilo: »Abraham je molil k Bogu in Bog je ozdravil Abimeleka, njegovo ženo in dekle« (1 Mojz 20, 7. 17). Zaradi Mojzesove molitve Bog ni kaznoval ljudstva, kateremu je bil zapretil z nesrečo (2 Mojz 32, 14). V Jobovi knjigi pravi Bog Jobovim prijateljem, ki so se pregrešili in zaslužili ostro kazen: »Moj služabnik Job naj moli za vas, le z ozirom nanj vam ne bom poplačal po vaši neumnosti« (Job 42, 8). V novi zavezi je vse polno pričevanj, da moremo s svojo molitvijo pomagati drugim. Ko je bil sv. Peter v ječi, so kristjani zanj neprenehoma molili (Apd 11, 5; 4, 24-30) – in bil je čudežno rešen. Zaradi molitve apostola Pavla je Bog rešil iz brodoloma 276 ljudi, ki so se vozili na isti ladji (Apd 27, 24. 37). Sv. Pavel piše v prvem pismu Timoteju (2, 2. 4): »Prosim torej predvsem, naj se opravljajo prošnje, molitve, priprošnje, zahvale za vse ljudi… To je namreč dobro in všeč Bogu, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali.« Veliki apostol sam večkrat ponižno prosi kristjane, ki jim je prinesel evangelij, naj molijo zanj. Npr.: »Opominjam vas, bratje, po Gospodu našem Jezusu Kristusu in po ljubezni Duha, da se z menoj vred borite v svojih molitvah zame pri Bogu, da bi bil rešen nevernikov« (Rimlj 15, 30; prim. 1 Tes 5, 25; Flp 1, 19; 2 Kor 1, 11 itd.). Še večkrat govori sv. Pavel o svoji molitvi za vernike (prim. zlasti začetke Pavlovih pisem). Apostol Jakob opominja v svojem pismu (5, 16): »Molite drug za drugega, da ozdravite. Veliko namreč premore goreča molitev pravičnega.«
Če ljudje že na zemlji moremo drug za drugega moliti in pričakovati uslišanja, potem morejo – tako je Cerkev vedno učila – toliko bolj svetniki in angeli v nebesih z uspehom prositi za nas. Saj so Bogu še ljubši kakor mi na zemlji in so z njim kot dovršeni Kristusovi udje dokončno zedinjeni. Njihova že na zemlji tako nesebična in požrtvovalna ljubezen do Kristusa in do udov Kristusovega skrivnostnega telesa nikakor ni prenehala – saj »ljubezen nikoli ne mine« (1 Kor 13, 8. 13) – ampak se je v nebesih še očistila in okrepila; z vso močjo jih nagiblje k temu, da prosijo za nas, v katerih gledajo Kristusove ude na poti skozi »solzno dolino«, obdane od neštevilnih nevarnosti in skušnjav. Zveza med svetniki in nami nikakor ni pretrgana. 2. vatikanski koncil pravi, sklicujoč se na sv. pismo: »Vsi, ki so Kristusovi in imajo njegovega Duha, se zraščajo skupaj v eno Cerkev in so med seboj zedinjeni v Kristusu (prim. Ef 4, 16). Zedinjenje potnikov z brati, ki so zaspali v Kristusovem miru, se nikakor ne pretrga, temveč se, kakor uči stalna vera, s skupno deležnostjo pri duhovnih dobrinah še okrepi. Ker so namreč nebeščani tesneje zedinjeni s Kristusom, zato celotno Cerkev krepkeje utrjujejo v svetosti, žlahtnijo češčenje, ki ga Cerkev izkazuje Bogu tukaj na zemlji, in na mnogotere načine prispevajo k nadaljnji rasti Cerkve. Kajti odkar so bili sprejeti v domovino in bivajo pri Gospodu (2 Kor 5, 8), ne nehajo po njem, z njim in v njem prositi za nas pri Očetu, darujoč zasluženja, katera so pridobili na zemlji po edinem sredniku med Bogom in ljudmi, Kristusu Jezusu (prim. 1 Tim 2, 5) s tem, da so v vseh stvareh služili Gospodu in dopolnjevali, kar manjka Kristusovim bridkostim, za njegovo telo, ki je Cerkev (prim. Kol 1, 24). Njihova bratovska skrbnost je v zelo veliko oporo naši slabosti« (C 49).
Svetniki so torej kot že dovršeni ljudje z nami, ki smo še na potovanju med časom in večnostjo, po Kristusu v Svetem Duhu nevidno globoko zedinjeni. Za to nam je porok verska resnica o občestvu svetnikov in o Cerkvi kot Kristusovem skrivnostnem telesu, ki v en sam nadnaravni organizem zajema zmagoslavno Cerkev v nebesih, potujočo Cerkev na zemlji in trpečo Cerkev v vicah. To povezanost z nami na zemlji uveljavljajo svetniki predvsem v ljubeči priprošnji za nas. Ker so prosti sleherne sebičnosti in jih prešinja takšna moč in čistost ljubezni, kakršne na zemlji ni mogoče doseči – ljubezen blaženih je prežarjena z neskončno božjo ljubeznijo samo – zato morejo s »potniki« na zemlji biti združeni neprimerno tesneje in globlje, kakor če bi bili tudi oni še »na poti«. Njihova ljubezen je zdaj usmerjena le na resnični in nikoli ne na zgolj navidezni blagor tistih, katere ljubijo v Bogu in Kristusu. Zato jih napolnjuje živo hrepenenje, da bi se v vseh še živečih uveljavila božja svetost in resničnost, božja ljubezen in pravičnost, da bi se v vseh ljudeh neovirano spolnila božja volja in bi tako dosegli zveličanje. S to željo spremljajo pot na zemlji živečih in jih priporočajo božji ljubezni. Ta ljubezen je naravnost »dihanje blaženih« (K. Adam). Na zemlji živeči ljudje, tudi taki, ki so v Kristusu med seboj združeni, so do bližnjega mnogokrat brezbrižni in nezaupni; neredko gredo drug mimo drugega celo z nekim odporom in zavistjo. Čisto drugače ravnajo svetniki v nebesih: pripravljeni so brez sleherne motnje sebičnosti in brezbrižnosti razdajati se svojim bratom in sestram, ki so še v bojih in težavah življenja, da bi bili tudi oni dosegli »nad vso mero veliko, večno bogastvo slave« (2 Kor 4, 17).
Kako bi torej bilo mogoče tajiti upravičenost in koristnost zatekanja k priprošnji svetnikov, če jih le gledamo v njihovi povezanosti s Kristusom in ne morda v neki izoliranosti od Kristusa, iz čigar polnosti so vse prejeli in bodo prejemali vso večnost?
V izročilu Cerkve je izrečno in zavestno zatekanje k priprošnji svetnikov prvikrat jasno izpričano v začetku 3. stoletja pri Hipolitu Rimskem. Skoraj v istem času beremo pri Origenu, da skupaj s človekom, ki pravilno moli, moli ne le veliki duhovnik Jezus Kristus, ampak molijo tudi angeli in duše pobožnih, ki so se že ločile od tega sveta. Utemeljenost priporočanja svetnikom vidi Origen v medsebojni povezanosti vseh udov Cerkve, ki s smrtjo posameznega kristjana ne preneha, ampak šele doseže svojo najvišjo stopnjo. O zatekanju kristjanov k priprošnji mučencev pričata v 3. stol. tudi Tertulijan in sv. Ciprijan. Veliko nam o tem povedo starokrščanski napisi na grobovih mučencev: polno je tukaj vzklikov k njihovi priprošnji. Nekateri strokovnjaki mislijo, da na steno začrtane prošnje k sv. Petru in Pavlu v Sebastijanovih katakombah v Rimu izvirajo že iz časa pred l. 150. – V 4. in 5. stoletju je v polnem razcvetu že tudi zatekanje k priprošnji nemučencev. O tem pričajo Epifanij, Hilarij iz Poitiersa, trije Kapadočani (Bazilij Veliki, Gregor Nazianški in Gregor Niški), Ambrož, Avguštin, Hieronim in Janez Krizostom, ki jih vse častimo kot svetnike. Priporočanje svetnikom in moč njihove priprošnje živahno zagovarja sv. Hieronim zoper prezbiterja Vigilancija, ki je tudi v teh stvareh zašel v zmote. Sv. Hieronim se takole obrača nanj: »Praviš v svoji knjigi, da moremo moliti drug za drugega, dokler živimo, ko pa umremo, da ne more biti uslišana nobena molitev za drugega. če morajo apostoli in mučenci, ko so še v telesu, moliti za druge, ko morajo biti v strahu še sami zase, koliko bolj to morejo, ko so dosegli vence, zmage, triumfe… Da bi apostol Pavel… za tiste, ki so po vsem svetu z vero sprejeli njegovo veselo oznanilo, ne mogel črhniti besedice?« Sv. Janez Krizostom opozarja v zvezi s priprošnjo svetnikov na resnico o Kristusovem skrivnostnem telesu: »Mi smo noge, mučenci pa so glava. Ne more pa glava reči nogam: Ne potrebujem vas. Udje so poveličani, toda odličnost poveličanih ne napravi teh udov odtujenih od tiste zveze, ki jo imajo z ostalimi deli; tedaj namreč postanejo kar najbolj poveličani, kadar ne pretrgajo tiste zveze, ki jo imajo z nami; kajti tudi oko, čeprav je svetlejše od vsega ostalega telesa, tedaj ohrani svojo slavo, kadar se ne odtrga od ostalega telesa, še bolj natančno in obširno razlaga isti nauk sv. Avguštin.
Ali ni to v nasprotju z edinim Kristusovim sredništvom?
Tudi v liturgiji je polno tekstov, ki nam pričajo, da so se kristjani že od najstarejših časov priporočali svetnikom, in sicer ne le zasebno, ampak tudi pri občestvenem bogoslužju. Stara liturgična besedila nam kažejo, kakšen smisel ima že od prvih časov priprošnja svetnikov v odnosu do Kristusovega sredništva, ki ni in ne more biti spodrinjeno ali kakor koli postavljeno v senco – in v odnosu do zakramentov, ki v njih na poseben način deluje Kristusova milost. V liturgičnih molitvah k svetnikom se Cerkev obrača na samega Boga, naj bi na priprošnjo svetnikov storil, da bi v zakramentu ponavzočevano Kristusovo odrešilno delo postalo učinkovito za naše zveličanje. Na dnu cerkvenih molitev za priprošnjo svetnikov živi prepričanje, da Kristusovo odrešilno dejanje, v zakramentih podarjeno Cerkvi, uveljavi svojo dejansko učinkovitost za ude Cerkve vsakokrat v tisti meri, v kakršni človek z vero in velikodušnostjo odpre srce za Boga, in da Bog pri tem upošteva tudi priprošnjo svetnikov. V prošnji po obhajilu za god mučenca in škofa je rečeno: »Pokrepčani z udeležbo pri svetem daru te prosimo, Gospod, naš Bog, naj po priprošnji tvojega blaženega mučenca in škofa I. občutimo učinek svetega opravila, ki ga vršimo.« Cerkev je pri svoji molitvi k svetnikom prežeta z vero, da je ljubezen že v večnosti dovršenih bratov in sestra večja in učinkovitejša kakor ljubezen tistih, ki so še na poti skozi preskušnje časa, in da so torej ti drugi navezani na pomoč prvih. Tako je rečeno v prošnji nad darovi na god več mučencev: »Poslušaj, Gospod, naše ponižne prošnje, ki ti jih pošiljamo ob spominu na tvoje svetnike; ti naj nas podpirajo s svojim zasluženjem, ker so ti bili všeč, ko mi ne zaupamo v svojo pravičnost.« Polno je liturgičnih molitev, ki so prepojene z istim duhom. In prav vse se končujejo: »po našem Gospodu…«, to je po moči Kristusovega sredništva. Svetniki prosijo za nas »v Kristusu Jezusu«, to je v živi zvezi z njim, in zato učinkovito. Brez odnosa do Kristusa in brez zveze z njim, ki ni mrtev, ampak »živi in kraljuje«, bi njihova priprošnja bila ničeva, brezuspešna. Svetniki nimajo nikake samostojne ustvarjalne moči. Vsa moč njihove priprošnje prihaja iz zaslužnosti Kristusovega trpljenja in iz povezanosti s poveličanim Kristusom, ki »večno živi, da prosi za nas« (Hebr 7, 25; Rimlj 8, 34). Ne gre za to, da bi priprošnja svetnikov obogatila vse tisto, kar je s svojim odrešilnim delom storil Kristus; gre marveč za to, da bi bili mi kot soudje in »sodržavljani svetih« (Ef 2, 19) po priprošnji teh svetih, ki vse zajemajo iz Kristusove polnosti, bolj usposobljeni za sprejem Kristusovih odrešilnih milosti.
Celotni odrešilni načrt, ki ga ima Bog s človeštvom, obvladuje zakon molitve: »Kdor prosi, prejme.« Tisto, kar nam daje in nam more dati samo Bog, naj po njegovi volji ne sprejemamo zgolj trpno, marveč naj bo to hkrati sad naše molitve, tudi medsebojne, kakor je tudi sicer zveličanje človeštva tako zelo odvisno od naše medsebojne pomoči. Molitev je le zato učinkovita, ker molimo v Jezusovem imenu, to je v Jezusovi moči, tako da navsezadnje on moli. V skrivnostnem telesu, katerega življenjsko počelo je Kristus, namreč »ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus« (Gal 2, 20); zato moramo vse pripisovati bolj Kristusu, ki deluje v vseh udih, kakor pa tistim, po katerih deluje. Svetniki so na najodličnejši način »zbrani v njegovem imenu«, združena s poveličanim Gospodom in njegovo zveličavno sredniško močjo. Tako so na prav poseben način poklicani k temu, da bi bili molivci in priprošnjiki za svoje brate »na poti«. To svojo nalogo so že na zemlji izvrševali tako očividno, da je bilo to pri njih bistvena sestavina njihovega svetništva. In te svoje naloge v nebesih nikakor ne opuste, marveč jo morejo šele v vsej polnosti uresničevati.
V tem pomenu moremo govoriti o nekem resničnem sredništvu svetnikov. A to sredništvo je nekaj čisto drugega, kakor je tisto, ki pripada Kristusu. Saj neko sredništvo izvršujejo npr. že starši, ko svojim otrokom z besedo in zgledom pomagajo h krščanskemu življenju, in duhovniki, ko kot Kristusovi služabniki, kot njegovo orodje, delijo zakramente; le da to ni tako sredništvo, ki bi dodajalo Kristusovemu sredništvu, česar bi Kristusovo sredništvo samo ne moglo doseči, ali da bi bilo nekaj poleg Kristusovega sredništva; vse je v neločljivi zvezi z njim in v popolni odvisnosti od njega.
Da to , »drugotno sredništvo« ne nasprotuje Kristusovemu sredništvu, ki je v svojem redu edino resnično sredništvo, je vzporedno z liturgijo lepo izraženo v starokrščanski umetnosti. Kadar koli so verniki stopili v baziliko, je bil njihov pogled ob vrsti stebrov nekako nujno pritegnjen v ospredje. Od tam jih je iz apside nad oltarjem pozdravila podoba začetnika novega stvarstva: Kristus Gospod, Pastir in Kralj; zadaj za njim pa, osvetljen s sijajem poveličanega Kristusa, bleščeči se nebeški Jeruzalem z apostoli in drugimi svetniki. V tej starokrščanski umetnosti odmeva tisti akord, ki obvladuje tudi vso molitev Cerkve (prim. Ef 3, 21).
»Dostop« do Boga smo dobili samo »po Kristusu našem Gospodu« (Ef 3, 12). Tedanjim kristjanom je živo stalo v zavesti spremenjenje sveta, ki se je izvršilo po Kristusu in le po njem: Biti kristjan je pomenilo, da je človek našel priključitev h Kristusu in da se more tako z njim, prost slehernega strahu, poln zaupanja dvigati k Bogu; in da je hkrati s tem našel tudi priključitev k Cerkvi kot občestvu, ki ga je Bog milostno zbral v Kristusu in njegovem Duhu in ga napravil za svoje ljudstvo. Pripadati Cerkvi kot živ ud poveličanega Kristusa pomeni stati kot božji otrok v milosti božji; s tem pa obenem stati v živem odnosu tudi do Kristusovih udov, ki so že »dopotovali« in se neločljivo združili s Kristusom, posebno do tistih, ki so bili »svojemu Kralju in Učitelju neprekosljivo vdani«. – Zato najdemo v molitvenih obrazcih pri Hipolitu Rimskem poleg sredniške formule »po tvojem služabniku Jezusu Kristusu« tudi formulo »v tvoji Cerkvi«. Kanon vzhodno-sirske liturgije uporablja besede: »In hočemo se ti zahvaljevati in te brez konca slaviti v tvoji Cerkvi, ki je odrešena s krvjo tvojega Maziljenca… zdaj in na vekov veke«. Na tej črti nujno najdemo tudi mesto za priporočanje Mariji in svetnikom, na katere gleda liturgija kot na en sam veliki zbor molivcev. Vsi ti molivci spremljajo, naglašajo in razodevajo moč in sijaj edinega Kristusovega sredništva: »Po priprošnji blažene in slavne Device Marije… z vsemi tvojimi svetniki… po Kristusu Gospodu našem.«
Seveda je možno in se tudi dejansko zgodi, da se pri tem ali onem verniku in skupinah vernikov kdaj vgnezdi napačno mišljenje, kakor da more svetnik pomagati iz lastne moči. Toda izkrivitve v pogledu na pretirano zaupanje svetnikom še niso razlog za to, da bi priporočanje svetnikom in vsako češčenje svetnikov kar odpravili, kakor zlorabe pri branju sv. pisma niso razlog za odpravo branja sv. pisma. Pač pa se je treba resno prizadevati, da bo iz vsega našega razmerja do svetnikov odsevala naša vera v Kristusovo skrivnost in bo tako v soglasju z bistvom verske resnice o občestvu svetnikov: Svetniki so visoka pesem božje veličine; Kristus je tisti, ki živi, ljubi in deluje ter vedno prosi za nas (prim Hebr 7, 25), ne le v svoji poveličani človeški naravi, marveč tudi v udih svojega skrivnostnega telesa; saj Cerkev, vključno zmagoslavna Cerkev v nebesih, kot Kristusova polnost (prim. Ef 1, 23; Kol 1, 20; 2, 9. 10) in kot njegova razširitev ter dopolnitev skupaj z njim sestavlja enega samega celotnega Kristusa (prim. C 7); odklanjati priporočanje svetnikom pomeni praktično isto kakor podcenjevati veličastnost učlovečenja, katerega cilj in smisel ni le zgodovinski Kristus, ki zdaj živi v nebeškem veličastvu, ampak tudi njegovo celotno skrivnostno telo, v katerem se uveljavlja »nedoumljivo Kristusovo bogastvo« (Ef 3, 8).
Tridentinski koncil je naročil, naj se odstranijo vsa pretiravanja in zlorabe v pobožnosti do svetnikov. Znova pa je poudaril koristnost priporočanja svetnikom ter zavrnil ugovore z besedami: »Neskladno z božjim razodetjem (impie) misli, kdor taji, da bi smeli klicati na pomoč svetnike, ki uživajo večno srečo v nebesih; ali kdor trdi, da svetniki ne prosijo za ljudi; ali da je priporočanje svetnikom, naj bi prosili za nas, tudi za posameznike, malikovavstvo ali pa v nasprotju z božjo besedo in zoper čast edinega srednika med Bogom in ljudmi, Jezusa Kristusa; ali da je neumno, z ustno ali pa z duhovno molitvijo se zatekati k njim, kateri kraljujejo v nebesih«.
Očitek, da sta s pobožnostjo do svetnikov prikrajšana Kristusov odrešeniški položaj in Kristusovo sredništvo, izdaja nekakšno računarsko miselnost, kakor se je bila močno uveljavila v začetku novega veka v krogih obrti in trgovine. Saj so denar in snovne dobrine res takšne, da je tisto, kar je enemu dano, vsem drugim odtegnjeno; kdor npr. poje kos kruha, ga odvzame vsem drugim. Toda drugače je pri duhovnih dobrinah in vrednotah: čast, ki jo izkažemo odposlancu, ni odtegnjena državi ali vladarju, katerega odposlanec zastopa; pa tudi ne prejmeta oba vsak po en del celote. Kar damo svetnikom, ne oropamo Kristusu. Saj s Kristusom sestavljajo tesno občestvo ljubezni. Njihova volja je v popolnem soglasju z Gospodom, tako da skupaj z njim uslisujejo naše prošnje ali jih ne uslišujejo, ko v Bogu kakor v zrcalu spoznavajo naše stiske in naše prošnje, pa tudi nas resnični blagor.
2. vatikanski cerkveni zbor je v 7. poglavju dogmatične konstitucije o Cerkvi potrdil in poglobil nauk prejšnjih koncilov o naši življenjski povezanosti s svetniki. V luči »eshatološkega značaja potujoče Cerkve« moremo zdaj še jasneje videti, kako velik pomen imajo svetniki za pravo krščansko življenje. Koncil pri tem opozarja, »da pravo češčenje svetnikov ni toliko v mnogoterosti zunanjih dejanj, ampak bolj v moči naše dejavne ljubezni, s katero v večje dobro nas samih in vse Cerkve iščemo ,v življenju svetnikov zgled, v občestvu z njimi skupno deležnost in v njihovi priprošnji pomoč’ (hvalospev v čast svetnikom). Z druge strani pa naj odgovorni vernike poučujejo, da naš stik z nebeščani, če je le pojmovan v polnejši luči vere, nikakor ne zmanjšuje najvišjega češčenja, ki ga skazujemo Bogu Očetu po Kristusu v Svetem Duhu, temveč nasprotno: še močneje ga bogati.« (C 51, 1).
Cerkev ne uči in ne ukazuje, da bi moral vsak katoličan posebej in izrečno častiti svetnike in se jim priporočati. Dovolj je, da se kot živ ud Cerkve dejavno pridružuje liturgiji, v kateri imajo tudi svetniki, »Kristusovi prijatelji in sodediči« (C 50, 3), svoje mesto. Čisto gotovo pa bi se ne ujemalo z duhom Cerkve in z njenim naukom, če bi kdo mislil o češčenju svetnikov in o priporočanju njihovi priprošnji preveč omalovažujoče, kakor da je kristjan tem bolj vzoren in da tem bolj živi iz središča in jedra krščanstva, čim manj prostora daje v svojem verskem življenju svetnikom. Tudi v tem pogledu velja, kar danes naglaša ne morda kak »ozek« katoličan, temveč že omenjeni veliki protestantski pisatelj W. Nigg: takšno mišljenje in ravnanje bi pomenilo »obubožanje in hudo, nepopravljivo izgubo« v krščanskem življenju, medtem ko »češčenje svetnikov prinaša neizmerno notranjo obogatitev«.
Svetniki kot zavetniki
Ali ima dalje kak smisel, da si posameznik, škofija, dežela, ustanova itd. izbere kakega svetnika (ali angela ali Devico Marijo) za svojega posebnega zavetnika ali »patrona« (od »pater« – oče)? Tistemu, ki priznava upravičenost in koristnost priporočanja svetniški priprošnji, odgovor ni težak. Tudi tukaj je bogoslovni temelj treba iskati v verski resnici o občestvu svetnikov. Sv. Pavel uči, da različni udje Kristusovega skrivnostnega telesa opravljajo različne naloge v božjem kraljestvu, sleherni ud posebno nalogo (1 Kor 13, 4-11; 28-30); po nauku sv. Pavla svetniki tudi v onstranstvu ohranijo ljubezen do določenih oseb ali reči, povezanih z uresničevanjem božjega kraljestva (1 Kor 13, 8-13). Temelj za izbiranje zavetnikov najdemo že v stari zavezi, kjer nadangela Mihael (Dan 10, 13. 20. 21; 12, 1) in Gabrijel (Dan 8, 16; 9, 21) nastopata kot posebna zavetnika določene dežele. V krščanski dobi se pojavi izraz »patron« prvikrat pri sv. Ambrožu (Ep. 22, 11). V prvih stoletjih so si kristjani izbirali za zavetnike skoraj izključno le mučence v tistih krajih, kjer so umrli mučeniške smrti ali kjer so častili njihove relikvije. Pozneje so si izbirali za zavetnike tudi svete nemučence, ki so živeli v tistih krajih, tja prinesli krščansko oznanilo ali pa s svojo gorečnostjo prebudili poglobitev in prenovitev verskega življenja.
Kot zavetniki so bili v prvih časih najbolj priljubljeni sv. Janez Krstnik, ki ga je tako rekoč »kanoniziral« sam Kristus (Mt 11, 11), dalje prva mučenca sv. Štefan in sv. Lavrencij ter prebl. Devica Marija, v Italiji sv. Peter in v Franciji sv. Martin. Včasih je kak svetnik v ljudskem češčenju nadomestil prejšnje pogansko božanstvo. Papež sv. Gregorij Veliki je sv. Avguštinu Canterburyškemu naravnost priporočil, naj pri misijonarjenju na ozemlju Anglije ne ruši poganskih templjev, marveč naj jih spremeni v krščanske cerkve in jih posveti svetnikom.
V srednjem veku, ko že cvetelo viteštvo, se je zelo razširilo češčenje sv. Jurija kot zavetnika viteštva, kmetov in vojakov.
V začetku 4. stol. se je začela širiti navada, da so dajali novokrščencem (ali novorojencem) kako izrazito krsčansko ali svetopisemsko ime. S tem so hoteli dati nekak program novokrščenčevemu življenju, ki naj bi bilo posnemanje zavetnikovega življenja v njegovi hoji za Kristusom; hkrati naj bi bila kristjanu zagotovljena stalna svetnikova priprošnja za božje varstvo. Evzebij (u, 339) navaja primer 5 egiptovskih kristjanov, ki so na poti v mučeniško smrt spremenili svoja poganska imena v imena Elija, Jeremija, Izaija, Samuel in Danijel. Sv. Janez Krizostom in sv. Ambrozij svetujeta staršem, naj dajo svojim otrokom imena mučencev ali spoznavavcev. Navada pa se je uvajala počasi in je postala splošna šele po 14. stol. Spoštljivost je vedno preprečevala, da bi krščenim pridevali ime Kristus ali Jezus; samo na Vzhodu ali pa v krajih španskega in portugalskega jezika je znanih nekaj takih primerov. Rimski katekizem, izdan po naročilu tridentinskega koncila, daje tole navodilo: »Ime, ki se da krščenemu, naj bo vzeto po nekom, ki je bil zaradi odlične pobožnosti in vernosti razglašen za svetnika. Tako bo enakost imena z lahkoto spodbujala k posnemanju v krepostih in vernosti; razen tega bo tistega svetnika, katerega si bo prizadeval posnemati, kristjan tudi z zaupanjem prosil, naj bi mu bil zavetnik (advocatus) v obrambo dušnega in telesnega zdravja. Zato je treba grajati tiste, ki otrokom dajejo poganska imena, zlasti brezbožna.«
Nasproti težnji humanistov, da bi oživili poganska imena, vabi Rimski obrednik iz l. 1614 duhovnike, naj skrbe, »da se ne bodo dajala spotakljiva, bajna ali smešna imena malikov ali brezbožnih poganov, marveč kolikor možno imena svetnikov, da jih bodo njih zgledi spodbujali k pobožnemu življenju in jih bo njih zaščita varovala«. Cerkveni zakonik določa, naj zupniki v primerih, da starši kljub opozorilu izberejo nekrščansko ime, »dostavijo ime kakega svetnika in naj v krstno knjigo vpišejo obe imeni«.
V srednjem veku so cveteli premnogi cehi in organizacije obrtnikov, trgovcev in raznovrstnih drugih poklicev. Tudi te skupnosti so si izbirale vsaka svojega zavetnika, in sicer svetnika, ki je v življenju opravljal tak poklic ali je pripadal takemu družbenemu in poklicnemu sloju. Mnogokrat pa je bila podobnost precej izumetničeno poiskana, zlasti pri poklicih, ki jih v starih časih sploh ni bilo. Tako je sv. Barbara postala zavetnica topničarjev in rudarjev; njo je po legendi kot kristjano s svojo lastno roko usmrtil njen oče, ki jo je kot kristjano sovražil, a ga je potem udarila strela. Sv. Vid, ki so ga mučili v kotlu vrelega olja, je postal zavetnik kotlarjev. – V novejših časih so papeži sami določili nekatere zavetnike za določene poklice in področja: sv. Jožef je bil kot nekdanji Jezusov rednik izbran za zavetnika vesoljne Cerkve, Kristusovega skrivnostnega telesa; sv. Alojzij za zavetnika študentske mladine in bolnikov; sv. Janez od Boga in sv. Kamil Lelijski za bolničarje; sv. Pashal Bajlonski za zavetnika evharističnih kongresov, sv. Janez Vianej dušnih pastirjev, sv. Janez Krizostom cerkvenih govornikov, sv. Tomaž bogoslovnih šol, sv. Vincencij Pavelski karitativnih združenj, sv. Frančišek Asiški Katoliške akcije; sv. Frančišek Saleški je bil izbran za zavetnika tiska in katoliških pisateljev, sv. Janez Bosko mladine, sv. Frančišek Ksaver in Terezija Deteta Jezusa za zavetnika misijonov, sv. Krištof šoferjev. Tudi dežele in mesta si izbirajo posebne zavetnike, kar mora potrditi kongregacija sv. obredov, če naj bo zakonito. V zahodni katoliški Cerkvi zavetnika ni dovoljeno zamenjati z drugim brez pooblastil apostolskega sedeža.
Med najbolj ljudskimi zavetniki poznamo sv. Lucijo kot priprošnjico zoper očesne bolezni, sv. Roka kot zavetnika zoper kužne bolezni, sv. Cecilijo kot zavetnico glasbenikov. Sv. Luka velja za zavetnika slikarjev, sv. Gvido zakristanov, sv. Ludovik IX. za zavetnika vladarjev, sv. Izidor kmetovavcev, sv. Matej bankirjev, sv. Humbert lovcev, sv. Krispin čevljarjev, sv. Genezij gledaliških igravcev. Sv. Jožef je tudi zavetnik tesarjev, sv. Kasijan šolnikov, sv. Eligij zlatarjev itd.
Tudi cerkvam (stolnim, župnijskim, podružničnim) in kapelam dajemo svetniške zavetnike, ki pa niso nujno isti kakor zavetniki kraja. Na zavetnika cerkve gleda liturgija kot na nebeškega varuha bogočastne stavbe, zidane v njegovo čast, kot na posebnega zaščitnika liturgičnih shodov, za katere je cerkev sezidana, kot podpiratelja pri Bogu za občestvo vernikov, ki se tam zbirajo, in kot priprošnjika njihovih molitev. To je smisel molitvenih obrazcev, ki se uporabljajo pri posvečevanju cerkva, in napisov nad vhodom nekaterih srednjeveških cerkva. Brez posebnega dovoljenja apostolskega sedeža se za zavetnike cerkva ne smejo izbrati tisti, ki so razglašeni samo za blažene; pa tudi ne svetniki stare zaveze – izjema so tu sv. Janez Krstnik, sv. Ana in sv. Joahim. V srednjem veku pa je bilo za zavetnike cerkva dovoljeno izbrati tudi blažene.
MISLI ZA SKLEP
Pred koncem te obravnave naj na kratko rešimo tri vprašanja, ki bi utegnila koga še zanimati, čeprav so odgovori nanja bili sproti posredno nakazani.
Češčenje svetih podob in relikvij (svetinj, svetniskih ostankov) se nanaša le na osebe, ki jih podobe predstavljajo ali nanje spominjajo relikvije. Češčenje gre tem osebam le kot častitljivim udom Kristusovega skrivnostnega telesa in živim svetiščem Svetega Duha. Zato podob in svetinj ne smemo častiti brez te zveze, kakor da bi bile same zase vredne kake posebne časti ali izrednega spoštovanja, še manj kakor da bi imele same v sebi kako posebno moč.
Svetost in svetništvo zunaj prave Kristusove Cerkve je vsekakor možno. Sveti Duh je sicer duša Cerkve, a s svojo božjo neizmernostjo in neizčrpno posvečevalno močjo presega meje vidne Cerkve, saj je Bog ustvaril in nekako vodi vse ljudi, ki ga po svoji vesti ubogajo. Cerkev sama je o smislu te resnice izjavila v koncilskih dokumentih, da je tudi »zunaj njene organizacije mogoče najti več prvin posvečenja in resnice (C 8, 2). Te morejo roditi sadove resnične svetosti, a končno tudi ta svetost skrivnostno raste iz iste božje trte – Kristusa, Odrešenika človeškega rodu, kakor svetost udov katoliške Cerkve.
K višji in najvišji svetosti so poklicani vsi kristjani – brez razlike stanov in poklica. Nobenemu udu božje Cerkve dostop k svetosti ni zaprt, vsakemu je dana možnost, da ga Bog pokliče in vodi po svoji milostni izbiri. Vsak poklicani doseže svetost, če junaško in stanovitno živi iz prejetih milosti. V tem ni nobene načelne razlike med tistimi, ki so za božjo službo posebej posvečeni, in tistimi, ki žive »sredi sveta« bodi samski bodi v posvečeni zakonski zvezi (C 11, 2; 34, 2; 42, 5). Kdor se je zares poglobil v tisto, o čemer smo prej izrečno govorili, zlasti o bistvu svetosti kot popolni ljubezni do Boga in do bližnjega, zajeti iz Odrešenikove ljubezni do Očeta in do človeštva, ta more že sam prav odgovoriti na ta tri vprašanja. še več luči pa mu bo prineslo branje svetniških življenjepisov samih, zlasti če ga bo res spremljala prisrčna želja, da bi ga »zgled svetnikov potegnil k Očetu« (B 104). Znan je vzklik slovečega francoskega pisatelja Leona Bloya: »Samo ena resnična žalost obstoji – ta, da nismo sveti!« In vendar smo k polnosti krščanskega življenja, k popolni ljubezni in s tem k svetosti vsi poklicani. Ravno s svetostjo pa največ »tudi v zemeljski družbi prispevamo k temu, da življenje postaja bolj človeško« (C 40, 2). To zadnje se je nazorno pokazalo ob papežu Janezu XXIII., za katerega so nešteti ljudje, celo neverni, prepričani, da je bil resničen svetnik. O njem je v spominskem govoru dne 28. oktobra 1963 pri slovesni koncilski seji dejal kardinal Suenens: »Njegovo življenje je bilo milost za vse kristjane in za ves svet. Njegova beseda je zbudila odmev. Ljudje so spoznali njegov glas, ko jim je govoril o Bogu, pa tudi o človeškem bratovstvu, ki zahteva prizadevanje za socialno pravičnost in utrditev miru v svetovnem merilu. Slišali so klic, ki je bil naslovljen na najboljše v njihovih vrstah in povzdignili so oči proti človeku, čigar dobrota jim je dala slutili Boga. Zakaj ljudje zmeraj iščejo Boga, naj se zavedajo ali ne, in ravno odsev Boga so iskali v obličju tega človeka, ki jih je ljubil z ljubeznijo Kristusa samega…«
Tehnika je potrebna, znanosti ne moremo pogrešati, prav tako tudi ne umetnosti. Bog je človeku že v jutru stvarjenja dal naročilo, naj si podvrže stvarstvo in mu gospoduje. Toda vse to potrebuje še nečesa drugega: »dopolnila duše«, kakor je dejal veliki mislec H. Bergson. Brez takšnega dopolnila bi za človeštvo nastopila smrt. O nikomer pa ne moremo z večjim prepričanjem reči, da dajejo – v svoji najtesnejši povezanosti s Kristusom, ki je »kruh za življenje sveta« (Jan 6, 51) – svetu »dopolnilo duše« kakor o svetnikih. Zato so svetniki neprecenljiva milost, blagoslov in luč za vse kristjane in ves človeški rod.