blaženi Alojzij Variara – salezijanec in duhovnik

Alojzij Variara

Težave je spreminjal v krila za letenje. Tega duha je prenašal tudi na svoje sestre. Čudovito je bilo videti njegovo držo ob težavah. Imenoval je »raj« tisto, kar je inšpektor imenoval »mali pekel«. Ko je istega dne ravnatelj pisal inšpektorju, da se boji za njegovo zdravje in da se v Aguade Dios nadaljujejo spopadi med vojaki, je on dejal, da se počuti zelo dobro. Don Variara je pisal:
»Dela napredujejo počasi, ker manjka delavcev. Minilo je štirinajst dni brez obračuna, sedaj pa je še začelo deževati. Delavci, ki so ostali, se bojijo tako, da ob padanju listja zbežijo … in tako gremo dalje. Tukaj so vsi dobri in zadovoljni, da se zdi, da smo v raju. Gospod naj nam pomaga s svojim blagoslovom, da delo ne bi zastalo niti za trenutek. Nikoli se nisem čutil srečnejšega, da sem salezijanec kot letos in se zahvaljujem Bogu, da me je poslal v ta lazaret, kjer sem se naučil, da ne dam, da bi mi kdo ukradel nebesa. Presveto Srce naj me vedno blagoslavlja, jaz pa bom vse storil, da ga zadovoljim« (Positio, str. 88).
Nedvomno je najtežja preizkušnja zanj prišla, ko je bil prestavljen iz Agua de Dios. Tedaj je dokazal, da se zna odreči sam sebi, da izpolni Božjo voljo. Ob tej priložnosti je nekemu sobratu rekel: »Glej, Joahim Jožef, zame bi pomenilo smrt, če bi moral iti iz Agua de Dios, vendar bi ubogal« (Positio, str. 151). In je ubogal na predstojnikov ukaz.
Don Variara je ustanovil žensko redovno družbo, a je še naprej ostal salezijanec: ti dve vlogi bi se lahko izključevali, saj je bila močna skušnjava, da bi postal samostojen. Toda on je bil vedno vdan svojemu ravnatelju in svojemu inšpektorju, od katerega so prihajala največja nerazumevanja.
Vir

Blaženi Alojzij Variara, salezijanec, zavzet za dobro najbolj zadnjih, zlasti gobavcev v Agua de Dios, kjer je preobražal življenje osemsto bolnikov in drugih z animacijo, prepojeno z veseljem in globoko duhovnostjo. Nato je za svoje apostolsko navdušenje pridobil skupino mladih gobavk in 1905. leta ustanovil hčere presvetih src Jezusa in Marije.
Vir

Alojzij VariaraAlojzij Variara se je rodil 5. januarja leta 1875 v Viarigiju v Italijanski pokrajini Asti. Njegov oče je poslušal pridige, ki jih je ob ljudskem misijonu v njegovi župniji imel don Bosko. Po misijonu je pripeljal svojega sina Alojzija v Valdocco, da bi pri don Bosku nadaljeval šolanje.
Čeprav je s svetnikom preživel samo štiri mesece, se je Alojziju njegov lik vtisnil globoko v spomin. Ko je dokončal gimnazijo, se je odločil postati salezijanec in je 17. avgusta 1891 vstopil v noviciat. Pri študiju filozofije v Valsalice je spoznal don Andrea Beltrami, ki ga je navdušil z vedrostjo, s katero je prenašal svojo bolezen. V Valsalice je leta 1894 prišel znani misijonar gobavcev don Mihael Unia. Potreboval je klerika, ki bi delal z mladimi gobavci. Prijavilo se je 188 prostovoljcev, on pa je izbral prav Alojzija in ga 6. avgusta 1894 vzel s seboj v Agua de Dios (Voda od Boga). To mesto je imelo 2000 prebivalcev od katerih je bilo 800 gobavcev.
Alojzij je bil od samega začetka dobri duh gobavcev, najbolj pa so ga vzljubili otroci. Z mladimi je sestavil velik pihalni orkester, ki je animiral praznike in vzpodbujal veselo vzdušje za vse druge bolnike. Ko je leta 1895 umrl don Unia, je bolnišnico vodil don Crippa, alojzij pa mu je kot klerik pomagal vse do leta 1898, ko je bil posvečen v duhovnika. Hitro se je izkazalo, da je izvrsten duhovnik in uspešen graditelj.
Dokončal je gradnjo vrtca in vzgojni zavod “Don Unia”, ki je leta 1905 sprejel 150 gobavcev brezdomcev. S tem je bolj zdravim omogočil, da so se izučili kake obrti in se tako ponovno vključijo v družbo. V  Agua de Diosu, blizu samostana sester Božje Previdnosti je bila ustanovljena Družba Marijinih hčera. To je bila skupina kakih dvesto deklet. Alojzij je bil njihov spovednik. Med njimi je prepoznal nekaj tistih, ki so imele redovni poklic. Tako je z njegovim pogumom nastala edinstvena skupnost v Cerkvi – Družba, ki je sprejemala obolele za gobavostjo.
Pod vplivom duhovnosto don Andrea Beltramija je razvil salezijansko karizmo vedrega prenašanja bolezni in ustanovil kongregacijo “Hčera presvetih src Jezusa in Marije”, ki šteje danes preko 600 redovnic. Pri ustanavljanju te kongregacije je veliko pretrpel zaradi nerazumevanja ljudi in nekaterih voditeljev, ki so ga večkrat poskušali oddaljiti iz Aqua de Diosa, on pa je bil, po vzoru don Boska, zvest in vztrajen v svojih načrtih. Na številna obrekovanja ni odgovarjal. Ohrabril ga je celo don Rua iz Torina.
Umrl je daleč od svojih ljubljenih bolnikov, kot je to zahtevala pokorščina. Počiva v Aqua de Diosu, v kapeli sester, ki jih je ustanovil.
Za blaženega ga je razglasil Janez Pavel II. 14. aprila leta 2002.
Goduje 1. februarja, pri salezijancih pa 15. januarja.
Vir
Vir2