Slovar

anahoret

Anahoreti so živeli popolnoma samotno in se – za razliko od koinobitov – niso združevali v skupnosti, temveč so se umikali v puščavo, zlasti v Egiptu, pa tudi v Palestini in kasneje Evropi. Njihovo življenje je bilo zaznamovano z askezo, molitvijo, razločevanjem duhov in preprostim delom, kot je pletenje vrvi in košar. Prvi znani anahoret je Pavel Tebanski, ki se je pred Decijevim preganjanjem umaknil v puščavo in tam preživel devetdeset let. Ob njih so obstajale tudi polanahoretske skupnosti, kjer so se puščavniki enkrat tedensko zbrali k bogoslužju, obedu in prejemu osnovnih potrebščin, nato pa se vrnili v samoto. Razvoj teh oblik je napovedal koinobitsko redovništvo, ki ga je prvi opisal škof Atanazij v življenjepisu Antona Velikega, puščavnika, ki je dvakrat prišel v Aleksandrijo – prvič, da bi opogumljal preganjane kristjane, drugič, da bi javno nastopil proti arijancem – in ki je postal duhovni učitelj številnim puščavskim očetom. Vir

antifona

-koralni spev, ki ga izmenoma pojeta dva zbora ali solist in zbor
-kratek pripev na začetku in koncu posameznih psalmov Vir

apatheia

Grška pisava: ἀπάθεια
Koren: Izpeljano iz a- (ἀ, „brez“) + pathos (πάθος, „strast“ ali „trpljenje“)
Na prvi pogled se apatheia morda sliši kot apatija, pomanjkanje čustev ali skrbi. Toda to je sodobna interpretacija. Za stoike so bile pathē nerazumne, pretirane čustvene reakcije, kot so jeza, zavist ali strah. Ta čustva izhajajo iz napačnih sodb, ko se motimo v prepričanju, da je nekaj zunanjega dobro ali slabo.
Apatheia torej ni otopelost. Je odsotnost neracionalnih strasti. Pomeni življenje v harmoniji z naravo in razumom, odzivanje na dogodke z umirjenim in racionalnim umom. Je obvladovanje čustev, ne njihovo zatiranje.
Pravzaprav je stanje, v katerem lahko doživljamo Eupatheiai, dobre čustva, kot so veselje, želja ali previdnost. Kot se Marcus Aurelius spominja v svojih Meditacijah. Vir

apologet

zagovornik krščanskega nauka Vir

apotaktikós (apotaktiti)

Beseda apotaktikós (α᾿ ποτακτικο´ς, gr.) iz vojaškega »posebej postavljen, dezertiral« je po Lk 14,33 v smislu »odreči se svetu« v krščanski askesi dobila svoj pravi pomen. Že konec 4. stoletja se pojavlja v papirusih kot poklicna oznaka moških in ženskih asketov, ki so se odpovedali zakonu in lastnini, vendar se niso nujno umaknili v samoto. Tako so bili imenovani tudi voditelji skupnosti Pahomija. Od Epifanija iz Salamine (haer. 61, okoli 374–376) je Aapotaktikós kot samooklicanje strogih asketskih skupin v Mali Aziji postalo heretična obtožba. Epifanij jih je obsodil, ker so hoteli apostolsko prakso revščine in odpovedi svetu narediti obvezno za vse kristjane. DE

apsida

Apsida je polkrožen ali mnogokoten izrast cerkvene stavbe, navadno pokrit s polkupolo ali obokom. V krščanski arhitekturi tvori liturgični zaključek prezbiterija ali kora, kjer je praviloma postavljen glavni oltar. Izvira iz rimske arhitekture, kjer je služila kot niša za kip božanstva ali kot sodni prostor v bazilikah. V zgodnjekrščanskem in bizantinskem obdobju je postala standardni del cerkvenega tlorisa, pogosto bogato okrašen z mozaiki. Manjše apside se lahko pojavljajo tudi drugod v cerkvi, zlasti pri relikviarijih ali stranskih kapelah. Vir

arhimandrit

Arhimandrit je višji meniški naslov v vzhodnih Cerkvah, prvotno namenjen predstojniku velikega ali pomembnega samostana. V zgodovini je označeval meniha, ki ga je škof postavil za nadzornika več samostanov ali za voditelja skupnosti z več igumeni. Sčasoma je naziv postal tudi častni naslov, ki se podeljuje menihom kot priznanje za njihovo služenje Cerkvi. Arhimandrit je lahko le klerik z meniškimi zaobljubami, medtem ko poročeni duhovniki prejmejo druge častne nazive. V številnih vzhodnih tradicijah je arhimandrit pogosto tudi kandidat za škofa, saj se škofje praviloma izbirajo iz vrst menihov z najvišjimi nazivi. Vir

askeza

Splošni religijski leksikon definira askezo kot “sistemsko obvladovanje duševnih vzgibov in telesnih nagonov, da bi se moralno izpopolnjevali, duhovno razsvetljevali ter izkazovali kult svetemu in božanskemu”.
Askeza je lahko:
-po obliki: telesna (zunanja) in zavestna (notranja);
-po namenu: kultna, moralna, mistična in eksistencialna.
Asket/asketinja je človek, ki prakticira askezo Vir

bazilika

Bazilika je arhitekturni tip, ki izhaja iz antičnega Rima, kjer je označeval veliko pokrito dvorano za sodne, upravne in tržne dejavnosti. Značilna je pravokotna tlorisna zasnova z osrednjo ladjo, stranskimi ladjami in apsido, kjer je v rimskem času sedel sodnik. Ko je bila v 4. stoletju krščanstvo priznano, je Cerkev ta prostorni tip stavbe prevzela za bogoslužje, saj je omogočal zbiranje velike skupnosti vernikov. V krščanski rabi je bazilika postala osnovni model cerkvene arhitekture, ki je prevladoval skozi celoten zgodnji in srednji vek. V Katoliški cerkvi pa izraz “bazilika” pomeni tudi častni naslov, ki ga papež podeli posebej pomembnim cerkvam, ne glede na njihovo arhitekturno obliko. Vir

diakon

Diakon je posvečeni služabnik Cerkve, ki pomaga duhovniku pri bogoslužju in skrbi za vernike. Njegova služba sega v čase apostolov, ko so bili prvi diakoni izbrani za pomoč ubogim, vdovam in sirotam. V zgodovini je diakonat postal predvsem prehodna stopnja na poti do duhovništva, ki običajno traja približno eno leto. Danes Cerkev pozna tudi stalne diakone, ki ostanejo v tej službi vse življenje in so pogosto poročeni družinski možje. Diakon opravlja naloge oznanjevanja, služenja pri maši, krščevanja, vodenja porok ali pogrebov ter pastoralnega dela med ljudmi. Vir

diakonisa

Diakonise so bile v prvih stoletjih Cerkve ženske, ki so opravljale posebne službe pri krščevanju žensk, pri poučevanju katehumenk ter pri obiskovanju bolnih in ranljivih žensk. Njihova naloga je bila tudi pomoč škofu pri preverjanju poškodb pri ženah, ki so trpele nasilje, saj moški tega zaradi spodobnosti niso mogli opraviti. Viri, kot so Didaskalija in Apostolske konstitucije, jasno določajo, da diakonise niso blagoslavljale, ne krščevale in niso sodelovale pri evharistični daritvi kot diakoni. Obstajajo omembe, da so bile obredno postavljene in da je nad njimi potekal nekakšen obred posvečenja, vendar ni jasno, ali je bil ta enak ali soroden moškemu diakonatu. Današnja razprava se zato ne osredotoča toliko na njihove naloge, temveč na vprašanje narave njihovega posvečenja in možnosti ponovne vzpostavitve te službe. Vir

dogma

temeljni, nespremenljivi verski nauk Vir

eksarh

Eksarh (gr. éxarchos) je višji cerkveni dostojanstvenik v vzhodnih Cerkvah, ki ima metropolitsko ali nadregionalno oblast in deluje samostojno, neodvisno od patriarha. Izvirno je naziv označeval predstojnika velikega samostana ali nadzornika več samostanov. Sčasoma je postal tudi častni naslov, podeljen menihom kot priznanje za služenje Cerkvi. Eksarh je lahko le klerik z meniškimi zaobljubami, medtem ko poročeni duhovniki prejemajo druge častne nazive. V nekaterih vzhodnih tradicijah je eksarh pogosto tudi kandidat za škofa.
Grška beseda éxarchos pomeni »tisti, ki vodi prvi«, »predstojnik«, dobesedno ex‑ (iz, pred) + archō (vladam, vodim). Vir

eksegeza

besedna ali stvarna razlaga kakega teksta, zlasti svetega pisma Vir

evharistija

Evharistija je zakrament, v katerem je Kristus resnično navzoč in v katerem Cerkev prejema dar njegove daritve na križu. V njej se kruh in vino po posvetitvi spremenita v njegovo telo in kri, da bi se verniki z njim združili v svetem obhajilu. Evharistija je vir in vrhunec krščanskega življenja, saj v njej dosežeta svoj vrhunec Božje posvečevanje človeka in človekovo češčenje Boga. Hkrati je znamenje edinosti in vez ljubezni, ki oblikuje občestvo vernikov v eno Kristusovo telo. Ime “evharistija” pomeni “zahvaljevanje”, saj povzema Jezusovo dejanje pri zadnji večerji, ko je nad kruhom in vinom izrekel zahvalo. Vir

Fran Jaklič

Učitelj in pisatelj Fran Jaklič se je rodil na miklavža 1868 v Podgorici v Dobrepolju kot nezakonski sin kmečkemu dekletu; oče podučitelj se zanj in za njegovo mamo ni brigal. Oče je kmalu umrl. Pri devetih letih mu je umrla tudi mati. Leta 1881 se je vpisal v ljubljansko gimnazijo; končal je ni – kriva je bila matematika. Štiri leta kasneje se je odločil za očetovo poklicno pot: vpisal se je na učiteljišče, ob tem izdatno inštruiral in zanemarjal študij. Pri dvajsetih je začel objavljati v novi reviji Dom in svet, ki jo je ravno začel urejati Frančišek Lampe, in v tržaški Edinosti, skoraj vedno pod psevdonimom Podgoričan. Literarni vzor mu je bil rojak Fran Levstik, z ljubeznijo do karikiranja ljudskih originalov pa tudi Josip Jurčič. Po lastni izjavi se je trudil pisati natanko tako, kakor govori ljudstvo v njegovem kraju. Leta 1889 je postal z nedokončanim učiteljiščem pomožni učitelj; prestavljali so ga z ene ljudske šole na drugo, dokler ni leta 1893 napravil zadnji izpit in dobil učiteljsko službo v rodnem Dobrepolju in začel pot ljudskega prosvetitelja, od leta 1908 kot nadučitelj. Leta 1894 je kot Krekov krščanski socialist ustanovil prvo vaško posojilnico (Reifeisen) na Slovenskem, ki naj bi izkoreninila oderuško posojanje denarja, bralno društvo, 1896 kmetijsko društvo, 1898 mlekarno in sirarno, 1902 živinorejsko zadrugo, 1907 izobraževalno društvo in katoliško učiteljsko društvo. Njegova politična kariera je zaznamovana z izvolitvijo za deželnega poslanca leta 1900 in leta 1907 (prav tedaj, ko je v drugem volilnem okraju neuspešno kandidiral tudi Ivan Cankar) za državnega poslanca. Bil je pristaš bojevitega konservativnega politika Ivana Šušteršiča, ki se je zaradi nasprotovanja vključitve Slovencev v Jugoslavijo šele nekaj let po koncu prve svetovne vojne vrnil iz eksila v domovino. Tudi Jaklič je bil po prvi vojni prisiljen zaprositi za upokojitev in se preseliti iz Dobrepolja v Šentjanž na Dolenjskem. Čeprav si je v času učiteljevanja zlasti na račun ugodne poroke precej opomogel – za svojo številno družino je odkupil celo rojstno hišo, mu je po 1922 šlo ekonomsko navzdol: zamenjati je moral dolenjsko hišo za ljubljansko stanovanje. Umrl je za rakom na zadnji dan leta 1937. (Jakličevo življenje je natančno popisal Drago Šuligoj v diplomski nalogi na ljubljanski slavistiki leta 1955.) Vir

gvardijan

predstojnik večjega frančiškanskega, minoritskega ali kapucinskega samostana Vir

hagiografija

Hagiografija je življenjepis svetnika in hkrati področje, ki preučuje življenja svetnikov. Nastala je zelo zgodaj v krščanski Cerkvi, kjer je služila kot sredstvo oznanjevanja in širjenja vere, pogosto z navdihujočimi zgodbami, legendami in opisi mučeništva. Skozi zgodovino je bila uporabljena tudi kot orodje za utrjevanje svetosti določenih oseb, saj je poudarjala njihov pogum, kreposti in zvestobo veri. Največji razcvet je doživela v srednjem veku, ko so nastale številne zbirke življenjepisov in koledarji svetnikov. V sodobnem jeziku se izraz včasih uporablja tudi preneseno za naklonjene, nekritične biografije, ki svoj predmet prikazujejo v idealizirani luči. Pisec hagiografij je hagiograf. Vir

katakombe

Katakombe so obsežni podzemni krščanski pokopni kompleksi iz 3.–5. stoletja, sestavljeni iz galerij, niš in grobnih celic, izkopanih v mehkem vulkanskem tufu. Nastale so kot odgovor na potrebo po skupnostnem pokopu in so odražale organizirano strukturo zgodnokrščanskih skupnosti. V 4. in 5. stoletju so postale pomembna mesta češčenja mučencev, kar je vplivalo na razvoj krščanske topografije Rima. Arheološke raziskave potrjujejo, da so rimske katakombe največji in najkompleksnejši podzemni pokopni sistem pozne antike. Njihova ikonografija, arhitektura in epigrafika predstavljajo ključni vir za razumevanje zgodnokrščanske umetnosti in družbene zgodovine. Vir

koinobit

Že v prvih stoletjih krščanstva ločimo dva tipa meništva, anahoretski in cenobitski (koinobitski). Cenobiti so živeli v skupnostih tudi po več sto ali tisoč menihov. Pri taki množici je obstajala hierarhija in vodilo (regula), ki je pogosto zelo natančno določalo življenje in red v skupnosti.
Oblikovala so se meniška naselja, ki so vključevala vse potrebne prostore, bivalne in skupne, in seveda obzidje za obrambo.V začetkih so bila meniška naselja bolj odmaknjena od mestnih središč. V stoletjih pa so te približala mestom na obrobje. Kar nekaj skupnosti je potem skrbelo za uboge in bolne ljudi, za tiste, ki so kakorkoli bili porinjeni na rob družbe.
Oče takega meništva je Pahomij. Učenje sv. Pahomija je kasneje dopolnil sv. Bazilij, za njim pa v 6. stoletju še sv. Benedikt iz Nursije, ki je s svojimi somišljeniki živel v odmaknjenem samostanu na Monte Cassinu. Napisal je ti. Benediktovo pravilo (Regula Benedicti), ki služi kot osnova za redovna pravila mnogim cerkvenim redovom katoliške Cerkve (na čelu seveda z benediktinci).
Sv. Benedikta prav zaradi njegovega prispevka imenujejo oče in zavetnik Zahodnega meništva. Krščanski menihi in nune ob vstopu v redovno življenje navadno obljubijo tri zaobljube: čistosti, uboštva in pokorščine. Vir

kontemplacija

Beseda kontempliranje pomeni gledati dalj časa z občudovanjem in čudenjem. V kontemplaciji gre predvsem za osebni odnos ali izkušnjo preko intimne enosti z Bogom. Je neposredno zavedanje Boga, toda ne, kot je on sam v sebi, ampak kot je navzoč po svojih darovih milosti, po svojem bivanju v človeku in po vlitih krepostih (vera, upanje in ljubezen).
»Kontemplacija je pogled vere, uprt na Jezusa. ‘Jaz zrem njega in on zre mene,’ je rekel svojemu svetemu župniku kmet iz Arsa, ko je molil pred tabernakljem. Ta pozornost do Jezusa je odpoved ‘jazu’. Njegov pogled očiščuje srce. Luč tega pogleda razsvetli oči našega srca; vse gledamo v luči njegove resnice in njegovega sočutja do vseh ljudi. Kontemplacija tudi usmerja svoj pogled na skrivnosti Kristusovega življenja. Tako nas uči ‘notranjega spoznanja Gospoda’, da bi ga bolj ljubili in bolj hodili za njim (sv. Ignacij, Dv 104).« (KKC 2715) Vir

kuga

Kuga je akutna nalezljiva bolezen, ki jo povzroča bakterija Yersinia pestis, zoonoza, ki se na človeka najpogosteje prenese preko bolh okuženih glodavcev. Pojavlja se v več oblikah, med katerimi je bubonska kuga najpogostejša, medtem ko sta pljučna in septikemična oblika veliko nevarnejši. Bolezen se začne nenadno z visoko vročino, mrzlico, glavobolom in značilnimi bolečimi, povečanimi bezgavkami, imenovanimi buboni. Brez zdravljenja se lahko razširi v kri ali pljuča, kar močno poveča smrtnost, medtem ko je ob pravočasnem zdravljenju z antibiotiki smrtnost bistveno nižja. V zgodovini je kuga povzročila več pandemij, med katerimi je najbolj znana črna smrt, ki je v 14. stoletju pomorila velik del evropskega prebivalstva. Vir

lavra

V ortodoksnem krščanstvu in v nekaterih drugih vzhodno-evropskih krščanskih skupnostih je lavra (grško: Λαύρα, v cirilici: Ла́вра ) tip samostana, ki je sestavljen iz skupka celic ali jam za puščavnike (eremite), s cerkvijo in včasih z refektorijem na sredini; izraz v grščini v originalu pomeni ozka pot ali ulica v mestu. Vir

libellus

Libellus je bil v rimskem imperiju kratek uradni dokument, ki je v času Decijevega preganjanja služil kot dokaz, da je posameznik opravil predpisano daritev poganskim bogovom. Prejem libellusa je pomenil javno izkazano zvestobo rimski oblasti in je bil nujen, da se človek izogne kaznim. Kristjani so bili pred težko izbiro, saj je daritev bogovom pomenila odpoved veri, zato so nekateri popustili, drugi pa so poskušali pridobiti potrdilo brez dejanske daritve. Najodločnejši so zahtevo odkrito zavrnili in se s tem izpostavili preganjanju in smrti. Izraz se kasneje pojavlja tudi v obliki libelli pacis, priporočilnih pisem spokornikom, ki so jih mučenci ali spovedniki posredovali škofom za ponovno spravo s Cerkvijo. Vir

Liberijev katalog

Liberijev katalog (Catalogus Liberianus) je najstarejši ohranjeni kronološki seznam rimskih škofov od apostola Petra do papeža Liberija (352–366). Nastal je kot del Kronografa iz leta 354 in pri vsakem škofu navaja trajanje pontifikata ter konzule oziroma cesarje, pod katerimi je služboval. Vsebuje tudi nekatere zgodovinske opombe, na primer o mučeništvih, izgnanstvih in pomembnih dogodkih. Kljub napakam in kronološkim nedoslednostim ostaja temeljni vir za rekonstrukcijo zgodnje rimske škofovske kronologije. Močno je vplival na kasnejši Liber Pontificalis in razvoj papeških seznamov. Vir

Marcus Minucius Felix

Marcus Minucius Felix je bil zgodnji krščanski apologet iz rimske Severne Afrike, znan predvsem po svojem delu *Octavius*, ki sega v konec 2. ali začetek 3. stoletja n. št. Njegov tekst je strukturiran kot dialog med Octaviusom, kristjanom, in Caeciliusom, politeistom, ki raziskuje teme monoteizma in moralne kritike, ki so bile v tistem obdobju pogosto usmerjene proti kristjanom. Minucius Felix v svojih argumentih bolj izpostavlja stoicistično filozofijo kot krščanska sveta pisma, kar kaže na mešanico intelektualnih tradicij v njegovi obrambi vere. Njegovo delo obravnava pogoste obtožbe proti kristjanom, kot so kanibalizem in incest, kar kaže, da je morda bilo odgovor na filozofske kritike, kot so tiste, ki jih najdemo v Celsusovem delu *O pravi doktrini*. Podobnosti med delom *Octavius* in Tertulijanovim delom *Apologeticus* so znanstvenike pripeljale do razmišljanja o morebitnih vplivih med tema dvema avtorjema. Na splošno Minucius Felixova dela ponujajo dragocen vpogled v zgodnje krščansko miselnost in izzive, s katerimi se je vera soočala v širšem družbenem in verskem kontekstu Rimskega imperija. Vir

martirologij

Martirologij je uradni cerkveni seznam svetnikov in mučencev, razvrščen po koledarskih dneh, ki ohranja spomin na njihove smrti, pričevanja in lokalne tradicije. V njem so zbrani kratki življenjepisi ali omembe oseb, ki jih Cerkev časti zaradi svetosti ali mučeništva. Martirologij služi kot liturgični vir, iz katerega se berejo dnevni spomini svetnikov pri bogoslužju in v redovnih skupnostih. Njegova vsebina združuje zgodovinske podatke, starodavne koledarje, sinaksarije in lokalne izročilne sezname, ki so se skozi stoletja dopolnjevali. V Katoliški Cerkvi je najpomembnejši Rimski martirologij, ki predstavlja uradno in potrjeno zbirko svetniških spominov za vesoljno Cerkev. Vir

misijonar

Misijonarji gredo po svetu, da oznanjajo evangelij, poučujejo ljudi v krščanski veri, delijo zakramente, z njimi obhajajo sveto mašo in molijo. Obenem se soočajo z vsakdanjimi stiskami ljudi in jim skušajo pomagati v njihovi revščini. Gradijo šole, ambulante, hiše, ceste, mostove. Pomagajo otrokom in mladim do izobrazbe in poklica. Konkretno z ljudmi na licu mesta živijo ljubezen do Boga in do bližnjega. Vir

nebesa

V krščanstvu so nebesa predvsem stanje duše (in ne telesa). V pojmovanju preprostih ljudi se nebesa pogosto mešajo z rajem: rajski vrt (tudi Eden, Edenski vrt) je bil materialni kraj, kjer sta telesno živela Adam in Eva dokler nista grešila. Za razliko od tega so nebesa nematerialna in naseljena predvsem z nematerialnimi bitji: v nebesih prebiva Bog z angeli. Poleg tega v nebesih prebivajo duše svetnikov, ki so dosegli zveličanje. Številni kristjani verujejo, da sta v nebesih že zdaj dve osebi navzoči tudi telesno: to sta Jezus in Marija. Vir

odpustek

“Odpustek je odpuščenje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov.”
“Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe.” Odpustke moremo naklanjati ali živim ali rajnim (Pavel VI., ap. konst. “Indulgentiarum doctrina”).Vir

opat

Opat je vodja krščanskega samostana za moške. Opatinja vodi samostan za ženske. V preteklosti je bilo veliko samostanov, v katerih so živeli menihi ali nune. Opat ali opatinja je bil zanje kot direktor ali direktorica. Vir

ornat

Ornat je vrhnje liturgično oblačilo, ki ga duhovnik ali škof nosi pri maši kot zunanji, simbolno najpomembnejši del mašne oprave.
Izvira iz antične, široke in bogato padajoče tunike, ki se je skozi stoletja razvila v različne oblike, med katerimi sta najznačilnejši gotski in rimski (baročni) kroj.
Nosijo ga vedno **prek albe in štóle**, njegova barva pa je določena z liturgičnim letom in izraža pomen bogoslužnega dne.
Ornat je znamenje služenja, daritve in ljubezni, ki jo duhovnik po Kristusovem zgledu izkazuje občestvu.
V vzhodnih Cerkvah mu ustreza oblačilo **felonion**, ki opravlja enako bogoslužno funkcijo. Vir

panegirik

Panegirik je formalna oblika javnega govora ali pa pisane proze, ki praviloma v kronološkem redu opisuje velika dejanja neke osebe ali stvari v povečini častitljivi obliki in tonu. Vir

pekel

V tretjih Spominih je Lucija natančneje zapisala o peklu:
“Zdelo se je, da je to veliko ognjeno morje pod zemljo. Pogled nanj je trajal le en hip. Kar povem, ni nič, kar se le da nejasen pojem.
Zahvaliti se moramo naši nebeški Materi, ki nam je v prvi prikazni obljubila, da nas bo vzela v nebesa. Če bi tega ne bilo, mislim, da bi od strahu in groze pomrli.
Nekatere, celo pobožne osebe, nočejo otrokom praviti o peklu, da bi jih ne prestrašile.
Bog pa se ni pomišljal pokazati pekel trem otrokom, eni s sedmimi leti, čeprav je vedel, da jo bo prevzela taka groza, da bo – skoraj si upam reči – od strahu oslabela.
Pogosto je sedla na tla ali kakšno skalo in zamišljena začela govoriti: ‘O pekel! O pekel! Kako se mi smilijo duše, ki gredo v pekel! In tam živi ljudje gorijo kakor drva na ognju.’ Kar malo tresla se je, pokleknila, sklenila roke in molila molitev, ki nas jo je naša Gospa naučila” (SF 89-91).Vir

prezbiter

Prezbiter (grško: presbyteros: starejši, starešina; cerkvena latinščina: presbyter: duhovnik; starocerkvena slovanščina: презвитерь), ime za člana judovskega visokega sveta (presbiterija ali sanhedrina), za predstojnika sinagoge v Palestini in za osebo, ki opravlja službo voditelja v krščanski skupnosti. V zgodnjem krščanskem času je bil prezbiter pomemben vernik, vodja krščanske cerkvene skupnosti. Izraza prezbiter in škof sta bila sprva morda pogosto sinonima. Z razvojem cerkvene hierarhije v 2. stoletju (na Vzhodu in Zahodu) je prezbiter postal sinonim za duhovnika, prezbiterji pa so bili sodelavci škofa. Služba in skupnost prezbiterjev (duhovnikov) se imenuje prezbiterat. Vir
Prezbiterat (duhovništvo): Duhovniško posvečenje diakoni prejmejo po polaganju rok škofa, ki jih postavlja v polno službo Cerkvi. Mašniki v občestvu s škofom in Cerkvijo v zakramentu sv. reda obhajajo evharistijo in podeljujejo druge zakramente (krst, obhajilo, spoved in bolniško maziljenje) ali kot zastopniki Cerkve prisostvujejo pri sklenitvi zakramenta sv. zakona. V izrednih primerih z dovoljenjem škofa lahko podelijo tudi zakrament sv. birme. Vir

prior

Namestnik opata oz. opatinje se imenuje prior oz. priorinja. Vir

refektorij

jedilnica, zlasti v samostanu Vir

relikvije

Relikvija (lat. reliquiae – ostanki) pomeni telesni ostanek svetnika ali svete osebe, ki mu verniki izkazujejo čast in spoštovanje. V širšem pomenu označuje tudi predmet, ki je bil v stiku s svetnikom ali je z njim drugače povezan in je zato deležen posebnega spoštovanja. Beseda se lahko rabi tudi vzneseno za posmrtne ostanke zelo cenjene osebe ali za predmet, ki se v družini ali skupnosti ohranja kot dragocena dediščina. Vir

sinaksar

Sinaksar je verska knjiga, ki opisuje življenja svetnikov. Enako se v pravoslavni cerkvi imenuje koledar, v katerem so imena svetnikov zapisana po dnevih v letu. Najbolj priljubljen sinaksar je Menolog cesarja Bazilija II., ki izvira iz 11. stoletja. Vir

sinekdoha

Besedna figura, pri kateri se celota poimenuje z njenim delom. Vir

tiara

Tiara je slovesna trojna krona rimskih papežev (triregnum), sestavljena iz treh kron, na vrhu pa ima kroglo s križem. Simbolizira trojno papeško oblast: duhovno vodstvo Cerkve, učiteljsko službo in pastirsko skrb. Nosili so jo pri najslavnostnejših obredih, zlasti pri papeškem kronanju, nikoli pa pri maši. Današnjo obliko je dobila v srednjem veku, v rabi pa je bila do pontifikata Pavla VI., ki jo je opustil. V ikonografiji ostaja simbol papeške oblasti, pogosto skupaj s prekrižanimi ključi svetega Petra. Vir

tipikon

bogoslužni in samostanski red vzhodnih Cerkva, ki določa potek molitev, obredov in dnevnega reda skupnosti.

tonzura

Tonzura je obredno striženje las, s katerim je kandidat vstopil v kleriški stan. V zgodovini je imela dvojni pomen: sam obred striženja in krožno ostriženi del glave (corona). Njeni začetki segajo v zgodnje meništvo, kjer je imela pomen ponižnosti in popolne pripadnosti Bogu. V latinski Cerkvi je bila tonzura stoletja prvi korak v duhovniško formacijo in je označevala prehod iz laičnega v kleriški stan. Obred je bil ukinjen leta 1972 z reformo pontifikala. Vir

vice

Katekizem Katoliške cerkve vice takole opisuje: »Tistim, ki umrjejo v Božji milosti in Božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni, je sicer njihovo večno zveličanje zagotovljeno, vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v nebeško veselje. (KKC 1030)To poslednje očiščevanje izvoljenih, ki je docela različno od kazni pogubljenih, imenuje Cerkev vice (purgatorium).« (KKC 1031)
Vice so torej neke vrste skrivnost, ki pa je bila delno razodeta v nekaterih privatnih razodetjih, npr. z Marijinimi prikazovanji v Fatimi in Medžugorju. Znani so primeri mistikov, ki so imeli izkustva z dušami v vicah. Maria Simma je denimo imela izkustvo z redovnico, ki je trpela v vicah, čeprav se je v življenju trudila živeti sveto. Vendar pa ni zaupala v Božje usmiljenje. Nasploh pa velja, da tudi če tožimo nad trpljenjem na tem svetu, je trpljenje v vicah neprimerno večje, zato je bolje opravljati pokoro že na tem svetu (z molitvijo, postom, dobrimi deli in sprejemanjem trpljenja). Razlika med vicami in tem svetom pa je v tem, da v vicah ni več mogoče zanikati Boga – tudi tisti, ki Vanj niso verovali, ga imajo sedaj možnost videti. Vir

 

 

Kdor bi želel povezavo na kakšno besedo tega slovarja, je dobrodošel. Npr: [https://svetniki.org/slovar/#vice]

Views: 32