anahoret
V nasprotju s koinobiti se anahoreti niso združevali v skupnosti. Po navadi so se zatekli v puščavo (kot kraj izkustva odrešenja) v Egiptu, čeprav jih srečamo tudi v Palestini in nekoliko kasneje v Evropi. Živeli so v samoti, strogi askezi, molitvi in razločevanju duhov ter tudi ob delu, pletenju vrvi, košar. V Egiptu anahorezo prvič srečamo v osebi Pavla Tebanskega (umrl okrog 341). Ta se je pred Decijevim preganjanem umaknil v puščavo in tam preživel 90 let. Puščavske očete poznamo tudi v polanahoretskih skupnostih, ki so se enkrat na teden zbrale pri skupnem bogoslužju in obedu, včasih so takrat tudi dobili osnovne življenjske potrebščine (vodo, kruh), nato pa so se spet razšli v samoto. V teh središčih so zato že imeli tudi kakšen skupni prostor, včasih shrambo. Nastajanje anahoretskih skupnosti pa je že naznanjalo novo obliko življenja redovnikov – to so bili koinobiti. Škof Atanazij je prvi opisal življenje očeta redovništva, Antona Velikega (umrl okrog 356) (Lenzenweger 1999, 112). Iz življenjepisa izvemo za dve Antonovi potovanji med ljudi. Prvič je šel v Aleksandrijo okoli leta 311 med preganjanjem cesarjev Dioklecijana in Maksimina Daja, da bi opogumljal preganjane kristjane. Na prošnjo škofa Atanazija naj bi okoli 337 še enkrat prišel v Aleksandrijo in javno pričal proti arijancem. Antona so v puščavi obiskovali drugi puščavski očetje in tudi mnogi ljudje iz mest so pri njem iskali sveta in ozdravljenja. Vir
apologet
zagovornik krščanskega nauka Vir
askeza
Splošni religijski leksikon definira askezo kot “sistemsko obvladovanje duševnih vzgibov in telesnih nagonov, da bi se moralno izpopolnjevali, duhovno razsvetljevali ter izkazovali kult svetemu in božanskemu”.
Askeza je lahko:
-po obliki: telesna (zunanja) in zavestna (notranja);
-po namenu: kultna, moralna, mistična in eksistencialna.
Asket/asketinja je človek, ki prakticira askezo Vir
dogma
temeljni, nespremenljivi verski nauk Vir
eksegeza
besedna ali stvarna razlaga kakega teksta, zlasti svetega pisma Vir
Fran Jaklič
Učitelj in pisatelj Fran Jaklič se je rodil na miklavža 1868 v Podgorici v Dobrepolju kot nezakonski sin kmečkemu dekletu; oče podučitelj se zanj in za njegovo mamo ni brigal. Oče je kmalu umrl. Pri devetih letih mu je umrla tudi mati. Leta 1881 se je vpisal v ljubljansko gimnazijo; končal je ni – kriva je bila matematika. Štiri leta kasneje se je odločil za očetovo poklicno pot: vpisal se je na učiteljišče, ob tem izdatno inštruiral in zanemarjal študij. Pri dvajsetih je začel objavljati v novi reviji Dom in svet, ki jo je ravno začel urejati Frančišek Lampe, in v tržaški Edinosti, skoraj vedno pod psevdonimom Podgoričan. Literarni vzor mu je bil rojak Fran Levstik, z ljubeznijo do karikiranja ljudskih originalov pa tudi Josip Jurčič. Po lastni izjavi se je trudil pisati natanko tako, kakor govori ljudstvo v njegovem kraju. Leta 1889 je postal z nedokončanim učiteljiščem pomožni učitelj; prestavljali so ga z ene ljudske šole na drugo, dokler ni leta 1893 napravil zadnji izpit in dobil učiteljsko službo v rodnem Dobrepolju in začel pot ljudskega prosvetitelja, od leta 1908 kot nadučitelj. Leta 1894 je kot Krekov krščanski socialist ustanovil prvo vaško posojilnico (rajfajznovko) na Slovenskem, ki naj bi izkoreninila oderuško posojanje denarja, bralno društvo, 1896 kmetijsko društvo, 1898 mlekarno in sirarno, 1902 živinorejsko zadrugo, 1907 izobraževalno društvo in katoliško učiteljsko društvo. Njegova politična kariera je zaznamovana z izvolitvijo za deželnega poslanca leta 1900 in leta 1907 (prav tedaj, ko je v drugem volilnem okraju neuspešno kandidiral tudi Ivan Cankar) za državnega poslanca. Bil je pristaš bojevitega konservativnega politika Ivana Šušteršiča, ki se je zaradi nasprotovanja vključitve Slovencev v Jugoslavijo šele nekaj let po koncu prve svetovne vojne vrnil iz eksila v domovino. Tudi Jaklič je bil po prvi vojni prisiljen zaprositi za upokojitev in se preseliti iz Dobrepolja v Šentjanž na Dolenjskem. Čeprav si je v času učiteljevanja zlasti na račun ugodne poroke precej opomogel – za svojo številno družino je odkupil celo rojstno hišo, mu je po 1922 šlo ekonomsko navzdol: zamenjati je moral dolenjsko hišo za ljubljansko stanovanje. Umrl je za rakom na zadnji dan leta 1937. (Jakličevo življenje je natančno popisal Drago Šuligoj v diplomski nalogi na ljubljanski slavistiki leta 1955.) Vir
gvardijan
predstojnik večjega frančiškanskega, minoritskega ali kapucinskega samostana Vir
koinobit
Že v prvih stoletjih krščanstva ločimo dva tipa meništva, anahoretski in cenobitski (koinobitski). Cenobiti so živeli v skupnostih tudi po več sto ali tisoč menihov. Pri taki množici je obstajala hierarhija in vodilo (regula), ki je pogosto zelo natančno določalo življenje in red v skupnosti.
Oblikovala so se meniška naselja, ki so vključevala vse potrebne prostore, bivalne in skupne, in seveda obzidje za obrambo.V začetkih so bila meniška naselja bolj odmaknjena od mestnih središč. V stoletjih pa so te približala mestom na obrobje. Kar nekaj skupnosti je potem skrbelo za uboge in bolne ljudi, za tiste, ki so kakorkoli bili porinjeni na rob družbe.
Oče takega meništva je Pahomij. Učenje sv. Pahomija je kasneje dopolnil sv. Bazilij, za njim pa v 6. stoletju še sv. Benedikt iz Nursije, ki je s svojimi somišljeniki živel v odmaknjenem samostanu na Monte Cassinu. Napisal je ti. Benediktovo pravilo (Regula Benedicti), ki služi kot osnova za redovna pravila mnogim cerkvenim redovom katoliške Cerkve (na čelu seveda z benediktinci).
Sv. Benedikta prav zaradi njegovega prispevka imenujejo oče in zavetnik Zahodnega meništva. Krščanski menihi in nune ob vstopu v redovno življenje navadno obljubijo tri zaobljube: čistosti, uboštva in pokorščine. Vir
Marcus Minucius Felix
Marcus Minucius Felix je bil zgodnji krščanski apologet iz rimske Severne Afrike, znan predvsem po svojem delu *Octavius*, ki sega v konec 2. ali začetek 3. stoletja n. št. Njegov tekst je strukturiran kot dialog med Octaviusom, kristjanom, in Caeciliusom, politeistom, ki raziskuje teme monoteizma in moralne kritike, ki so bile v tistem obdobju pogosto usmerjene proti kristjanom. Minucius Felix v svojih argumentih bolj izpostavlja stoicistično filozofijo kot krščanska sveta pisma, kar kaže na mešanico intelektualnih tradicij v njegovi obrambi vere. Njegovo delo obravnava pogoste obtožbe proti kristjanom, kot so kanibalizem in incest, kar kaže, da je morda bilo odgovor na filozofske kritike, kot so tiste, ki jih najdemo v Celsusovem delu *O pravi doktrini*. Podobnosti med delom *Octavius* in Tertulijanovim delom *Apologeticus* so znanstvenike pripeljale do razmišljanja o morebitnih vplivih med tema dvema avtorjema. Na splošno Minucius Felixova dela ponujajo dragocen vpogled v zgodnje krščansko miselnost in izzive, s katerimi se je vera soočala v širšem družbenem in verskem kontekstu Rimskega imperija. Vir
misijonar
Misijonarji gredo po svetu, da oznanjajo evangelij, poučujejo ljudi v krščanski veri, delijo zakramente, z njimi obhajajo sveto mašo in molijo. Obenem se soočajo z vsakdanjimi stiskami ljudi in jim skušajo pomagati v njihovi revščini. Gradijo šole, ambulante, hiše, ceste, mostove. Pomagajo otrokom in mladim do izobrazbe in poklica. Konkretno z ljudmi na licu mesta živijo ljubezen do Boga in do bližnjega. Vir
nebesa
V krščanstvu so nebesa predvsem stanje duše (in ne telesa). V pojmovanju preprostih ljudi se nebesa pogosto mešajo z rajem: rajski vrt (tudi Eden, Edenski vrt) je bil materialni kraj, kjer sta telesno živela Adam in Eva dokler nista grešila. Za razliko od tega so nebesa nematerialna in naseljena predvsem z nematerialnimi bitji: v nebesih prebiva Bog z angeli. Poleg tega v nebesih prebivajo duše svetnikov, ki so dosegli zveličanje. Številni kristjani verujejo, da sta v nebesih že zdaj dve osebi navzoči tudi telesno: to sta Jezus in Marija. Vir
odpustek
“Odpustek je odpuščenje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov.”
“Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe.” Odpustke moremo naklanjati ali živim ali rajnim (Pavel VI., ap. konst. “Indulgentiarum doctrina”).Vir
opat
Opat je vodja krščanskega samostana za moške. Opatinja vodi samostan za ženske. V preteklosti je bilo veliko samostanov, v katerih so živeli menihi ali nune. Opat ali opatinja je bil zanje kot direktor ali direktorica. Vir
panegirik
Panegirik je formalna oblika javnega govora ali pa pisane proze, ki praviloma v kronološkem redu opisuje velika dejanja neke osebe ali stvari v povečini častitljivi obliki in tonu. Vir
pekel
V tretjih Spominih je Lucija natančneje zapisala o peklu:
“Zdelo se je, da je to veliko ognjeno morje pod zemljo. Pogled nanj je trajal le en hip. Kar povem, ni nič, kar se le da nejasen pojem.
Zahvaliti se moramo naši nebeški Materi, ki nam je v prvi prikazni obljubila, da nas bo vzela v nebesa. Če bi tega ne bilo, mislim, da bi od strahu in groze pomrli.
Nekatere, celo pobožne osebe, nočejo otrokom praviti o peklu, da bi jih ne prestrašile.
Bog pa se ni pomišljal pokazati pekel trem otrokom, eni s sedmimi leti, čeprav je vedel, da jo bo prevzela taka groza, da bo – skoraj si upam reči – od strahu oslabela.
Pogosto je sedla na tla ali kakšno skalo in zamišljena začela govoriti: ‘O pekel! O pekel! Kako se mi smilijo duše, ki gredo v pekel! In tam živi ljudje gorijo kakor drva na ognju.’ Kar malo tresla se je, pokleknila, sklenila roke in molila molitev, ki nas jo je naša Gospa naučila” (SF 89-91).Vir
prezbiter
Prezbiter (grško: presbyteros: starejši, starešina; cerkvena latinščina: presbyter: duhovnik; starocerkvena slovanščina: презвитерь), ime za člana judovskega visokega sveta (presbiterija ali sanhedrina), za predstojnika sinagoge v Palestini in za osebo, ki opravlja službo voditelja v krščanski skupnosti. V zgodnjem krščanskem času je bil prezbiter pomemben vernik, vodja krščanske cerkvene skupnosti. Izraza prezbiter in škof sta bila sprva morda pogosto sinonima. Z razvojem cerkvene hierarhije v 2. stoletju (na Vzhodu in Zahodu) je prezbiter postal sinonim za duhovnika, prezbiterji pa so bili sodelavci škofa. Služba in skupnost prezbiterjev (duhovnikov) se imenuje prezbiterat. Vir
Prezbiterat (duhovništvo): Duhovniško posvečenje diakoni prejmejo po polaganju rok škofa, ki jih postavlja v polno službo Cerkvi. Mašniki v občestvu s škofom in Cerkvijo v zakramentu sv. reda obhajajo evharistijo in podeljujejo druge zakramente (krst, obhajilo, spoved in bolniško maziljenje) ali kot zastopniki Cerkve prisostvujejo pri sklenitvi zakramenta sv. zakona. V izrednih primerih z dovoljenjem škofa lahko podelijo tudi zakrament sv. birme. Vir
prior
Namestnik opata oz. opatinje se imenuje prior oz. priorinja. Vir
sinekdoha
Besedna figura, pri kateri se celota poimenuje z njenim delom. Vir
vice
Katekizem Katoliške cerkve vice takole opisuje: »Tistim, ki umrjejo v Božji milosti in Božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni, je sicer njihovo večno zveličanje zagotovljeno, vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v nebeško veselje. (KKC 1030)To poslednje očiščevanje izvoljenih, ki je docela različno od kazni pogubljenih, imenuje Cerkev vice (purgatorium).« (KKC 1031)
Vice so torej neke vrste skrivnost, ki pa je bila delno razodeta v nekaterih privatnih razodetjih, npr. z Marijinimi prikazovanji v Fatimi in Medžugorju. Znani so primeri mistikov, ki so imeli izkustva z dušami v vicah. Maria Simma je denimo imela izkustvo z redovnico, ki je trpela v vicah, čeprav se je v življenju trudila živeti sveto. Vendar pa ni zaupala v Božje usmiljenje. Nasploh pa velja, da tudi če tožimo nad trpljenjem na tem svetu, je trpljenje v vicah neprimerno večje, zato je bolje opravljati pokoro že na tem svetu (z molitvijo, postom, dobrimi deli in sprejemanjem trpljenja). Razlika med vicami in tem svetom pa je v tem, da v vicah ni več mogoče zanikati Boga – tudi tisti, ki Vanj niso verovali, ga imajo sedaj možnost videti. Vir