Zavetnik puščavnikov sv. Pavla (pavlincev), pletarjev in rogožarjev
Atributi: obleka iz palminih listov, s krokarjem ali z dvema levoma
Imena: Pavao, Pavle, Pavli, Pavlimir, Pavlin, Pavlek, Paula, Pavla, Pavlina
»Življenje sv. Pavla, prvega puščavnika« je naslov najstarejšega poročila o tem svetniku. Napisal ga je sv. Hieronim kakšnih 30 let po svetnikovi smrti. Po rodnem kraju se Pavel imenuje Tebanski, ker je bil rojen v okolici Teb, nekdaj glavnega mesta Zgornjega Egipta. Bil je sin premožnih staršev, ki so mu omogočili izobrazbo. V zgodnji mladosti je doživel strahote Decijevega preganjanja kristjanov.
Mladega Pavla je odbrala božja previdnost za nekaj posebnega, zato ga je varovala in skrbno vodila, ko je bežal v puščavo. Nekaj časa je taval po njej, piše Hieronim, da se vrne, brž ko bo zvedel, da je preganjanje ponehalo. Končno je našel ob vznožju skalne gore votlino, zaslonjeno z velikim kamnom. Iz skalne razpoke je rasla visoka dateljnova palma, ob njej pa je izviral studenec. V tej votlini je odslej preživel Pavel šestdeset let v molitvi in premišljevanju, v odpovedi in zatajevanju, ne da bi prišel v stike z ljudmi. Toda čez nekaj let se je palma posušila. Kako se je poslej preživljal?
Sam Pavel je povedal Antonu Puščavniku, da mu je dobri Bog pošiljal 60 let krokarja, ki mu je prinašal vsak dan pol hlebca kruha kakor nekoč Eliju. Tako je Gospod čudežno skrbel za svojega služabnika, ki je »dočakal sto štirinajst let; več ko devetdeset jih je preživel v puščavi. Da se pa to ne bo zdelo komu neverjetno,« pravi sv. Hieronim, »kličem za pričo Jezusa in njegove svete angele, da sem videl in še vidim v sirski puščavi menihe, izmed katerih je živel eden trideset let ob samem ječmenovem kruhu in blatni vodi.«
Tako je postal Pavel prvi puščavnik, ki je s svojim zgledom vplival na druge, tudi na sv. Antona, ki je obiskal Pavla pred njegovo smrtjo leta 341 in ga tudi pokopal. Sv. Hieronim je slišal zgodbo o Pavlovem življenju od več učencev sv. Antona. Mnogo umetnikov je naslikalo Pavla Puščavnika. Največkrat ga upodabljajo s palmo ali v palmovi obleki; s krokarjem ali dvema levoma, ki mu kopljeta grob.
Goduje 10. januarja.
Vir
»Ko je prišel čas kosila, mu krokar prinese dvojni obrok kruha. Anton se začudi, Pavel pa mu odgovori: ‘Vsak dan mi prinese kruh: danes pa se je količina pomnožila, ker si ti moj gost.’ Začne se pobožna razprava o tem, kdo je bolj vreden, da razdeli kruh. Pavel želi, da bi ga razdelil Anton, Anton pa, da bi ga Pavel, ker je starejši: na koncu pa ga oba skupaj razdelita na dva enaka dela. Potem ko se je Anton vrnil v svojo celico, je videl v videnju, kako angeli v letu odnašajo Pavlovo dušo. Hitro se vrne in najde Pavla na kolenih, kakor da bi molil, tako, da najprej pomisli, da je živ. Ko pa ugotovi, da je mrtev, vzklikne: ‘O sveta duša, še umirajoč si pokazala, kakšno je bilo tvoje življenje.’« (Zlata legenda)
Ime: Izhaja iz latinskega imena Paulus, to pa iz pridevnika paulus v pomenu »majhen«.
Rojen: Okoli leta 228.
Kraj rojstva: Rob tebanske puščave. Thebais je pokrajina okoli Teb, današnje Kurne ob Nilu, nekdaj glavnega mesta Zgornjega Egipta.
Umrl: Leta 341.
Kraj smrti: Puščavske gore v Egiptu.
Družina: Bil je sin premožnih staršev, ki so mu omogočili temeljito izobrazbo. Umrli so, ko je imel petnajst let. Imel je še starejšo, poročeno sestro.
Preganjanje: Cesar Decij je želel zavreti propadanje rimske države in zediniti državljane v stari državni religiji. Zato je leta 249 izdal ukaz, da morajo vsi priznati in častiti rimske bogove ter opraviti predpisane daritve. S tem se je začelo preganjanje in mučenje kristjanov. Pavel se je najprej skrival v bližini doma, ker pa ga je njegov svak sklenil izdati, se je umaknil v puščavske gore na vzhodu.
Puščava: V puščavi je ob vznožju skalne gore našel zakrito votlino z dateljevo palmo in studencem. Tu je v samoti ob dateljnih in vodi preživel šestdeset let.
Preživetje: Vsa leta, ki jih je preživel v puščavi, naj bi mu Bog pošiljal krokarja, ki mu je prinašal vsak dan pol hlebca kruha, kakor nekoč preroku Eliju.
Srečanje: Malo pred smrtjo ga je obiskal sv. Anton Puščavnik in ga pozneje pokopal s pomočjo dveh levov.
Skupnost: Po Pavlu se imenujejo pavlinci, madžarska puščavniška kongregacija, ki je bila potrjena leta 1308. Veliko so naredili na področju šolstva, kulture, umetnosti in zdravstva. Znan je bil njihov samostan v Lepoglavi na Hrvaškem, pri nas pa so imeli v Olimju slovečo lekarno. Po ukinitvi v času Jožefa II. so se ohranili predvsem na Poljskem.
Kreposti: Pavel je imel krotak značaj in milo srce, bil je velik asket, človek molitve, premišljevanja, odpovedi in zatajevanja.
Življenjepis: Trideset let po smrti je njegovo življenje v posebnem življenjepisu popisal sveti Hieronim.
Zavetnik: Častijo ga kot zavetnika puščavnikov, pletarjev, tkalcev in rogozarjev.
Upodobitve: Upodabljajo ga največkrat s palmo, v palmovi oz. puščavniški obleki, s krokarjem ali levoma, ki mu kopljeta grob.
Goduje: 10., ponekod tudi 15. januarja (na Vzhodu).
Vir
V Tebájdi (v Egiptu), sveti Pavel, puščavnik, ki je tam gojil začetno meniško življenje. († ok. 341)
Če se človek ne čuti dovolj močnega in pogumnega, stori najbolje, da se pred grozečo nevarnostjo umakne, zbeži. To je tudi v skladu z Jezusovimi besedami apostolom, ko jim je govoril o preganjanju, ki bo njegove učence zadelo. »Kadar vas bodo preganjali v enem mestu, bežite v drugo,« jim je dejal. Ta Jezusov nasvet si je vzel k srcu današnji svetnik, ki ga Cerkev časti kot prvega puščavnika. V puščavo je zbežal kot mlad mož, da bi se izognil krutemu preganjanju kristjanov za časa cesarja Decija leta 250. Vendar je v puščavi ostal tudi potem, ko je preganjanje prenehalo. Očitno je v sebi začutil, da ga Bog kliče, da mu služi v samoti in da svoje brate in sestre po veri podpira s svojo molitvijo in spokornostjo.
Življenje sv. Pavla, prvega puščavnika, je opisal prevajalec Svetega pisma sv. Hieronim kakšnih trideset let po Pavlovi smrti in ta življenjepis poslal svojemu prijatelju Pavlu na severu Italije. Pavel je bil doma iz Teb v Zgornjem Egiptu, kjer se je rodil okoli leta 228. Bil je sin premožnih staršev, ki so mu omogočili, da se je izobrazil v grškem in egipčanskem slovstvu.
V rimski državi so leta 248 slovesno obhajali tisočletnico ustanovitve mesta Rima. Cesar Decij je hotel zavreti nevarno propadanje države in zdelo se mu je potrebno, da v ta namen državljane zedini v stari državni religiji. Zato je proti koncu leta 249 ali spomladi 250 izdal ukaz, da morajo vsi rimski državljani javno darovati rimskim državnim bogovom. To so morali storiti pred posebnimi komisijami, ki so izdajala potrdila vsem, ki so darovali. Mnogi kristjani so se po prigovarjanju in grožnjah vdali in so darovali bogovom, vendar pa so tolažili svojo vest, češ da morejo v srcu ostati kristjani, četudi darujejo poganskim bogovom. Tiste, ki se niso uklonili, so čakale hude kazni: smrt, zaplemba premoženja, ječa, izgon.
Pavel se je preganjalcem izognil tako, da se je skrival najprej v bližini, nato pa se je umaknil v puščavo, kjer je bilo življenje zelo trdo. Ko je preganjanje ponehalo, je kar ostal v puščavi. Ob vznožju skalne gore je našel votlino, s kamnom zaslonjeno. V tisti votlini je poslej živel šestdeset let v premišljevanju in molitvi. Dolgo se je hranil z datelji, ki mu jih je rodila palma zraven votline, obleko pa si je delal iz palmovih listov. Pred smrtjo je sam povedal Antonu Puščavniku, ki je prišel k njemu na obisk, da mu je Bog leta in leta pošiljal krokarja, ki mu je prinašal vsak dan pol hleba kruha. Tako je Bog čudežno skrbel za svojega služabnika, ki je, kot piše sv. Hieronim, »dočakal 114 let«. Umrl je leta 341. Takrat je bil ob njem Anton Puščavnik, ki je bil šel v samoto po zgledu sv. Pavla. On ga je tudi pokopal.
Pavel je živel v dobi, ki je terjala mnogo mučencev, junakov krščanske vere, pa tudi molivcev, ki so po svoje prispevali, da so mučenci zmagovali v trpljenju. Mnogo umetnikov je upodobilo sv. Pavla puščavnika. Največkrat ga upodabljajo s palmo ali v obleki iz palmovih listov, s krokarjem ali z dvema levoma, ki mu kopljeta grob. Časte ga kot patrona puščavnikov in pletarjev.
Ime Pavel (izhaja iz latinske besede paulus, ki pomeni »majhen«) spada med precej pogosta imena na Slovenskem. Večina tistih, ki jim je ime Pavel, Pavle, Pavla, Pavlica… obhaja god 29. junija, na praznik apostolov Petra in Pavla, nekateri pa godujejo danes.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Pavel je izhajal iz zelo premožne zgornjeegipčanske družine. Med preganjanjem pod cesarjem Decijem ga je njegov svak, ki si je hotel prisvojiti njegovo bogastvo, prijavil, zato se je umaknil v samoto puščave v bližini Teb – danes so to ruševine v bližini Al Uksurja. Nato naj bi 90 let živel kot puščavnik v skalnati jami.
Antonij, ki je izvedel, da obstaja še bolj dosleden puščavnik, kot je mislil, da je sam, je Pavla obiskal tik pred njegovo smrtjo.
Na poti je Antonij srečal „hipokentaurja“ – križanca med konjem in človekom -, nato „satira“ s sadjem – demona iz spremstva Dioniza, boga veselja, plodnosti in ekstaze – in nazadnje volka, ki sta mu pokazala pot. Pavel pa je zaklenil svojo celico in so ga šele po dolgih prošnjah prepričali, da jo je odprl. Zdaj sta si starca prijateljsko padla v objem, ostala sta v pogovoru in krokar, ki je Pavlu vsak dan prinesel hlebec kruha, se je pojavil z dvema hlebcema. Antonij je na poti domov videl Pavlovo smrt, se vrnil in ugotovil, da je 113-letnik zaspal. Medtem ko je razmišljal, kako ga bo pokopal, sta prišla dva leva, izpraskala jamo in Antonij je vanjo položil mrtvega. Pavlovo krilo, spleteno iz palmove slame in namenjeno zapuščini, je vzel s seboj kot relikvijo.
Sveti Pavel velja za „začetnika puščavniškega življenja“. Podatki o njem izvirajo izključno od svetega Hieronima, ki je njegovo življenjsko zgodbo napisal okoli leta 376. Ali je ta dejansko temeljila na zgodovinski osebi, danes velja za zelo vprašljivo, tudi zato, ker se številne podrobnosti ne ujemajo z znanimi okoliščinami življenja egipčanskega puščavnika. Kljub temu je lik svetega Pavla postal arhetip samostanstva.
Leta 1381 so Pavlove relikvije prišle v Budo – današnje okrožje Budimpešte – na Madžarskem. Na gori Sinaj je bil ustanovljen samostan, ki obstaja še danes in se zgleduje po svetem Pavlu. V Evropi je puščavniško gibanje pridobilo na pomenu v 13. stoletju, danes pa živi kot „red svetega Pavla Prvega puščavnika“, „Ordo Sancti Pauli Primi Eremitæ“.
Atributi: bergle, palma, krokar, dva leva.
Zavetnik tkalcev košar in preprog
DE
Začne in konča sam. Niti učenca ne naredi. O tem niti ne razmišlja. Morda bo veljal za prvega med krščanskimi puščavniki, vendar mu je vseeno, ali bo obstajal drugi. Ta Pavel je zavit v skrivnost in fascinanten: ni zapustil nobenih spominskih spisov ali besed, umrl je vsem neznano kje, na kraju, ki ga ni poznalo toliko ljudi. In potem se zgodi, da se približno osem stoletij po njegovi smrti rodi verska skupnost pod imenom „red svetega Pavla prvega puščavnika“ ali „puščavniki svetega Pavla“: skupnost, ki bo na prelomu 20. stoletja še vedno živa in znana, saj bo imela svoj generalni dom na Poljskem, v marijanskem svetišču v Čenstohovi, v stiku z milijoni romarjev.
Vendar pa je treba videti, ali ta Pavel iz mesta v puščavo beži že z mislijo, da bo do smrti živel v samoti in molitvi. Vemo, da izhaja iz plemenite egiptovske družine in je že kristjan. In da v puščavo sprva beži, da bi rešil svojo vero in življenje. Pravzaprav se je sredi 3. stoletja začelo preganjanje, ki ga je ukazal cesar Decij, da bi v rimskem svetu ponovno vzpostavil enotnost okoli starodavnih poganskih bogov. Preganjanje je bilo kratko, a ostro in vsesplošno, saj so od vseh zahtevali, da osebno sodelujejo pri poganskih obredih kot znak zvestobe državi. Tisti, ki so se strinjali, so lahko živeli v miru in prejeli nekakšno potrdilo o dobrem vedenju. In mnogi kristjani dejansko sprejmejo, bolj ali manj prepričani, da bi si rešili življenje. Pavel se ne pokloni bogovom, ampak se reši z begom.
Kmalu umre cesar Decij, ki se je v Trakiji boril proti Gotom (leta 251), in preganjanje preneha. Toda Pavel se ne vrne. Nikoli več ga ne vidimo: premagala sta ga puščava in samota. Zadovoljujeta ga, počuti se izpolnjenega in nikoli več se mu ni treba vrniti v mesto, k svoji družini, k svojemu premoženju. Gorski kraj z ugodnimi skrivališči, vodnjak, drevesa in sadje: to je zanj najboljši od vseh svetov. Tam bo ostal šestdeset let in umrl kot zelo star človek. Sveti Hieronim (ok. 347-420) je o njem napisal knjigo, polno vznemirljivih dogodivščin, v kateri pa manjkajo nekatere informacije.
Nenavaden svetnik: brez določenega datuma smrti, ne da bi do nas prišla kakršnakoli beseda o njem. V Egiptu, nasproti Sinaja, obstaja samostan (morda ga je v 6. stoletju postavil Justinijan), ki po izročilu hrani njegovo celico. Ničesar drugega nimamo, kar bi nas materialno povezovalo s tem človekom molka. Kljub temu Cerkev ohranja spomin nanj s to aureolo radikalne izolacije. Vemo, da ga je Antonij opat, mojster menihov, obiskal kot starega človeka. In ko se je po nekaj letih vrnil, ga ni več našel živega. Tudi na srečanje s smrtjo je Pavel Egipčan odšel sam. Nihče ni vedel, kdaj in kako.
IT
Sveti Pavel Puščavnik, znan tudi kot Pavel Prvi Puščavnik, Pavel iz Teb, Pavel Anchorit, Pavly, Pavlos, Anba Bola, Paolo di Tebe, se je rodil okoli leta 230 v Spodnjih Tebah v Egiptu. Izhajal je iz krščanske družine višjega razreda, bil je dobro izobražen in je tekoče govoril grški in egipčanski jezik. Mladega Pavla je doletela tragedija, ko sta mu pri komaj petnajstih letih umrla starša. Po njuni smrti so njegov starejši brat Peter in drugi družinski člani poskušali pridobiti nadzor nad Pavlovim obsežnim premoženjem. Zaradi te grožnje in neizbežnega preganjanja cesarja Decija se je Pavel odločil pobegniti v puščavo, da bi se izognil spletkam svojih sorodnikov in poiskal samoto. Pavel je začel živeti samotarsko puščavniško življenje in našel zatočišče v jami, ki je postala njegov dom do konca njegovega izjemnega 113-letnega življenja. Odrekel se je posvetnemu imetju, preživljal se je le s sadjem in vodo, pogosto pa je upodobljen v grobih oblačilih iz listov ali kož. Legenda pripoveduje, da je vrana, ki je pokazala božjo previdnost, Pavlu prinašala kruh in mu zagotavljala preživetje v njegovem osamljenem bivališču. Ta posebna podrobnost je postala pomemben element njegovih upodobitev, skupaj z drugimi simboli, kot je mrlič, ki mu lev koplje grob, kar poudarja nenavadnost njegovega izbranega načina življenja. Ob koncu svojega dolgega življenja je imel sveti Pavel Puščavnik privilegij, da se je srečal s svetim Antonom, ki ga je tudi pokopal. Ta globoka povezava med dvema uglednima osebnostima askeze še poveča pomen in čaščenje Pavlovega življenja. Njegov življenjepis je napisal sveti Hieronim, kar še dodatno poudarja vpliv in priznanje, ki ju je Pavel dosegel že za svojega življenja. Ta pozornost je prispevala k njegovi končni kanonizaciji, čeprav se je zgodila pred formalno ustanovitvijo Kongregacije za zadeve svetnikov. Praznik svetega Pavla Puščavnika se po vzhodnem koledarju praznuje 10. in 15. januarja. Na Zemlji je Pavel umrl 5. januarja 342, ko je podlegel naravnim vzrokom. Pravijo, da so mu zvesti puščavski levi izkopali grob v bližini njegovega skromnega bivališča, kar priča o globokem spoštovanju, s katerim so ga obravnavali. Čudežno varovanje kraja njegovega zadnjega počitka je še povečalo privlačnost njegovega življenja in zapuščine. Sveti Pavel Puščavnik je ves čas svojega življenja utelešal vrednote samote, samoodrekanja in vztrajne predanosti molitvi. Njegova neomajna predanost je pritegnila domišljijo sodobnikov in prihodnjih generacij, zaradi česar je postal trajni navdih za puščavnike, tkalce in tiste, ki so povezani z oblačilno industrijo. V čast njegovemu izjemnemu življenju in duhovnemu vplivu je bil ustanovljen red svetega Pavla Prvega puščavnika, ki je še bolj utrdil njegovo mesto kot zgled pobožne askeze in svetosti. Ko se spominjamo njegovega praznika, črpajmo modrost iz njegove neomajne predanosti Bogu in skušajmo posnemati njegovo globoko duhovnost v svojem življenju.
EN