Pismo 3: “Pismo Rufinu”
Pismo 4: “Florentinu, o začetku prijateljstva”
Pismo 5: “Pismo Florentinu”
Pismo 6: “Pismo Julijanu Oglejskemu, diakonu”
Pismo 7: “Pismo Kromaciju, Jovinu in Evzebiju”
Pismo 10: “Pismo Starcu Pavlu v Konkordiji”
Razlaga knjige preroka Jona
Atributi: trobenta, pero, lev, kardinalski klobuk
Imena: Hieronim, Jeronim
Bogato in razgibano življenje svetega Hieronima, enega izmed štirih velikih cerkvenih učiteljev Zahoda, je težko orisati zgolj v nekaj potezah. Rodil se je v četrtem stoletju v mestu Stridon nekje na našem ozemlju. Bogati starši so poskrbeli za njegovo odlično izobrazbo; šolal se je v Milanu in v Rimu. Postal je katehumen, papež Liberij ga je krstil, kmalu zatem pa se je Hieronim pridružil skupini menihov. Tri leta je preživel v puščavi, ob ostri pokori bral ter študiral še naprej. Tu so ga mučile domišljijske prikazni, doživljal pa je tudi številne druge nadloge in preizkušnje. To in pa razni prepiri ter razkoli, ki so motili mir v puščavi, so bili razlogi, da se je Hieronim vrnil v Antiohijo. Dal se je posvetiti v duhovnika, bil nekaj časa v Carigradu pri Gregorju Nazianškem, nato pa odšel v Rim, kjer je postal svetovalec papeža Damaza. Ves čas je neutrudno pisal in študiral, tako da je že v Carigradu resno zbolel na očeh, kar ga je odtlej mučilo vse življenje. Papež Damaz mu je zaupal prevod Svetega pisma iz izvirnikov v latinščino. Ves čas, tudi v Rimu, je slovel kot velik asket in učenjak. Po papeževi smrti se je preselil v Palestino, kjer je kot romar spoznaval svete kraje. V Betlehemu je v samostanu v najstrožji askezi preživel skoraj trideset let, v nenehnem pisanju, prevajanju in raziskovanju.
»V najbolj odročnem delu divje in kamnite puščave, ožgan od vročine pekočega sonca, ki so se ga bali celo menihi, ki so tam prebivali, se mi je zazdelo, kot da sem sredi naslad rimske množice. V izgnanstvu in zaporu, na katerega sem se zaradi strahu pred peklom prostovoljno sam obsodil, se mi je velikokrat zdelo, da sem priča plesu rimskih devic, kakor da bi bil sredi med njimi; v mojem mrzlem telesu in v izsušenem mesu, ki se je zdelo mrtvo, je zaživela strast. Sam s tem sovražnikom sem se v duhu vrgel pred Jezusove noge, jih močil s solzami in cele tedne s postom pokoril moje meso. Ni me sram razkriti svojih skušnjav, obžalujem pa, da nisem več to, kar sem bil … Kjer sem našel ozke doline, divje hribe, razklane pečine, tam mi je bil kraj molitve, tam ječa za moje borno telo. In kakor mi je Bog priča, ko sem pretočil mnogo solza, ko sem bil dolgo obračal oči proti nebesom, se mi je včasih zazdelo, da sem v zboru angelov …«
»Zopet in zopet si želimo tistega, kar pojémo; nihče, niti moder niti neumen mož, ne more živeti brez hrane … Boljše pa je, po besedah apostola Pavla, če se veselimo in poglabljamo v duhovno hrano in duhovno pijačo, ki jo ponuja Bog. Dobrino zase odkrijemo tudi v svojem vsakršnem prizadevanju. Le z velikim trudom in prizadevanjem lahko pridemo do resničnih dobrin. Vendar naj bo kaj še tako velika dobrina, nobena ne bo popolna, dokler se ne prikaže Kristus, naše življenje.«
»Navada je, da v žalosti ali v nesrečah pretrgate oblačila. Jaz pa vam naročam, nikar ne pretrgajte oblačil, ampak srca, polna grehov. Če jih ne pretrgate, se bodo, kakor mehovi, sama razpočila. Potem se vrnite k vašemu Gospodu Bogu, ki so vam ga vaši grehi odtujili, in ne obupajte nad milostjo, naj bo vaša krivda še tako velika. Množino grehov bo izbrisala velika milosrčnost.«
Sveti Hieronim, cerkveni učitelj, prevajalec Svetega pisma, goduje 30. septembra
Damaz nadvse cenjenemu sinu Hieronimu.
Predolgo že spiš in bereš, namesto da bi pisal, zato sem ukazal, naj te zbudijo in ti poslal nekaj kratkih vprašanj. Saj ne, da ne bi smel tudi brati. Tako se namreč kakor s hrano, ki jo ješ vsak dan, razvija in krepi dar govora. Toda kakšni bi bili sadovi tega branja šele, če bi pisal.
Včeraj si sla poslal nazaj in rekel, da še nimaš nobenega pisma, razen tistih, ki si jih nekoč narekoval v puščavi in sem jih hlastno prebral in prepisal, poleg tega pa si mi tudi obljubil, da jih lahko, če bi jaz tako želel, nekaj narekuješ v temnih nočnih urah; zato od tebe zelo rad prejmem odgovor, tudi če me zavrneš. Poleg tega mislim, da ni bolj primernega načina reševanja najine razprave, kot da skupaj razpravljava o Svetem pismu: torej, da jaz sprašujem, ti pa odgovarjaš. Menim, da ni ničesar prijetnejšega pod soncem in da je ta hrana za dušo slajša od vsakega medu. Kakor pravi prerok: »Kako sladki so mojemu grlu tvoji izreki, bolj kakor med mojim ustom.« Odličen govornik pravi, da se ljudje od zveri razlikujemo v tem, da znamo govoriti; kakšne hvale je potem vreden šele tisti, ki druge premaga prav v stvari, v kateri smo ljudje boljši od zveri?
Pripravi se torej in mi odgovori na spodnja vprašanja, pri tem pa se varuj obeh skrajnosti: naj moja vprašanja ne ostanejo brez rešitve, pismo pa ne brez kratkosti. Moram priznati, da Laktancijevih knjig, ki si mi jih poslal že dolgo nazaj, ne berem rad, ker več njegovih pisem sega v dolžino tudi čez tisoč vrstic, v njih pa redko razpravlja o našem nauku. Zato se rado zgodi, da se začne zaradi dolžine bralcu upirati. In tudi če so kakšna pisma kratka, v njih razpreda o merah in legah pokrajin in o filozofih, zato so bolj primerna za učenjake kot za nas.
1. Kaj pomenijo besede, napisane v Prvi Mojzesovi knjigi: »Kdor koli ubije Kajna, bo sedemkrat maščevan«?
2. Če je Bog vse ustvaril zelo dobro, zakaj je Noetu dal naročilo o čistih in nečistih živalih, ko pa ne more biti nečisto nič, kar je dobrega? In ko je v Novi zavezi Peter videl prikazen in rekel: »Ne, Gospod! Še nikdar ni v moja usta prišlo nič omadeževanega in nečistega,« zakaj mu je odgovoril glas z neba: »Kar je Bog očistil, ne imenuj nečisto!«?
3. Zakaj je Bog govoril Abrahamu, da se bodo Izraelovi sinovi v četrtem rodu vrnili iz Egipta, Mojzes pa je pozneje zapisal: »V petem rodu so odšli sinovi Izraela iz egiptovske dežele«? To je brez pojasnila vsekakor videti protislovno.
4. Zakaj je Abraham prejel obrezo kot znamenje svoje vere?
5. Zakaj je bil Izak, pravični mož, ki ga je Bog imel rad, žrtev prevare in je blagoslovil tistega, katerega ni hotel blagosloviti, namesto onega, katerega je hotel?
Pismo papeža sv. Damaza sv. Hieronimu je ohranjeno med Hieronimovimi pismi pod številko 35.
Prevedel Tomaž Potočnik.
Vir
Spomin svetega Hieronima, duhovnika in cerkvenega učitelja, rojenega v Dalmaciji, duhovnika in cerkvenega učitelja. Kot odličen gojenec je študiral v Rimu vse znanosti in je bil tam krščen. Nato se je, prevzet od kreposti meditativnega življenja, oklenil asketičnega življenja. Odšel je na Vzhod in bil posvečen v duhovnika. Vrnil se je v Rim, bil tajnik papeža Dámaza, nato pa se je usidral v Betlehemu Judeje, se umaknil v monastično življenje in postal odličen prevajalec in razlagalec Svetega Pisma. Na čudovit način se je udejstvoval pri različnih potrebah Cerkve. Slednjič se je v miru odpočil, potem ko je dosegel visoko starost.
Vir
Sv. Hieronim (okrog 345–419/420), ki je glavni zavetnik koprske škofije, velja za enega največjih izobražencev zahodnega sveta in goduje 30. septembra.
Cerkev je tega izjemnega učenjaka, apologeta, prevajalca in komentatorja Svetega pisma uvrstila med cerkvene očete in med štiri zahodne cerkvene učitelje skupaj s sv. Ambrožem Milanskim, sv. Avguštinom in sv. Gregorjem Velikim.
Največje njegovo delo je prevod celotnega Svetega pisma v latinščino, ki se ga je prijelo ime Vulgata in je veljal za »standardni prevod« vse do 2. vatikanskega koncila, torej več kot 1500 let!
Sv. Hieronim je postavil Sveto pismo v središče svojega življenja: prevedel ga je v latinski jezik, razlagal ga je v svojih delih in predvsem se je trudil, da bi ga oprijemljivo živel v svojem dolgem zemeljskem življenju kljub dobro znanemu težkemu in ognjevitemu značaju, ki mu ga je dala narava. (papež Benedikt XVI.)
Kdor ne pozna Svetega pisma, ne ve, kaj je Božja moč in Božja modrost: nepoznavanje Svetega pisma je nepoznavanje Kristusa. (Sv. Hieronim)
V Hieronimovi zapuščini je poleg razprav ohranjenih še veliko pisem, med drugim si je dopisoval tudi s sv. Avguštinom, nekaj pisem pa je namenil tudi naslovnikom v naših krajih (v Emono in Oglej ter domači Stridon).
Raziskovalci Hieronimovega življenja si niso edini, kje je bil Stridon, njegovo rojstno mesto; zato si učenjaka prilaščajo tako Slovenci kot tudi Hrvati in drugi. Vsi si prizadevajo, da bi bil Hieronim »njihov«, o svojem domačem kraju pa sam Hieronim ni imel najboljšega mnenja. V enem od svojim pisem o njem namreč piše: »V mojem rojstnem kraju, kjer je doma zaplankanost, je bog trebuh in se živi tja v en dan: svetejši je, kdor je bogatejši.«
Zaradi izjemne vloge, ki jo ima v zgodovini krščanske misli in duhovnega življenja, so sv. Hieronima mnogi narodi prištevali med svoje rojake. Veličino in pomembnost Hieronimove osebnosti odkriva predvsem njegovo delo, ki še danes vzbuja občudovanje zaradi obsega in raznovrstnosti, globine in radikalnosti ter osebne zavzetosti. (Rafko Valenčič)
Sv. Hieronim je zavetnik biblicistov, knjižničarjev, arhivistov, arheologov, učiteljev, študentov in prevajalcev. Častijo ga skoraj v vseh krščanskih Cerkvah. Dne 25. julija 2020 je bil sv. Hieronim imenovan za zavetnika Koprske škofije. V Katoliški cerkvi obhajamo njegov god 30. septembra, na dan njegove smrti.
Oktobra leta 2019 je v okviru Hieronimovega leta ob 1600-letnici njegove smrti v Ljubljani potekal simpozij Hieronymus noster (Naš Hieronim), na katerem je več kot 100 predavateljev iz različnih vidikov osvetlilo Hieronimov lik.
Svetemu Hieronimu je na Slovenskem posvečenih 9 cerkva, osem podružničnih in ena župnijska (v Kozani v Goriških Brdih), šest od teh je v Koprski škofiji. Med zanimivejšimi je gotovo cerkev na vzhodnem pobočju Nanosa, pa tudi cerkev, ki se nahaja v kraju, ki tudi sam nosi ime po našem svetniku: Jeronim v župniji Vransko. V letu 2023 pa je sv. Hieronim dobil svojo ulico tudi v Ljubljani.
Vir
Sv. Hieronim je bil prepričan, da post in pokora odpirata vrata novemu življenju.
Ob imenovanju sv. Hieronima za zavetnika koprske škofije nekaj besed namenjamo življenju tega svetnika, ki ga sicer najpogosteje povezujemo s Svetim pismom. Verjetno je že v domači družini, nato v času bivanja v Rimu in Trierju ter ob premišljevanju življenjske poti v Akvileji in Halkidski puščavi spoznal, da je sporočilo Svetega pisma močnejše od Ciceronove govorniške in umetniške besede, od modrosti rimskih in grških klasikov.
Ko je v Halhidski puščavi doživel spreobrnjenje, je zapisal, da je odtlej z večjo vnemo bral Sveto pismo kot prej Cicerona in druge pisatelje. V raziskovanju Svetega pisma je našel njegov nemirni duh in resnice lačen razum odgovor na mladostna in življenjska vprašanja. To spoznanje je izrazil z besedami: »Kdor ne pozna Svetega pisma, ne pozna Kristusa.« Prava modrost je odsev večne Modrosti. To je prvi odgovor za življenjsko usmeritev, ki jo je pokazal tudi drugim.
Vulgata – izjemen prevod Svetega pisma
Glas o njegovem poznanju Svetega pisma se je hitro širil. Papež Damaz (366–384) ga je prosil, naj pregleda obstoječe prevode iz izvirnih jezikov (hebrejščine, aramejščine in grščine) v tedaj prevladujoč jezik rimskega cesarstva. Njegov prevod in redakcija obstoječih prevodov, imenovan Vulgata, je prešel v bogoslužni jezik latinske Cerkve. Postal je tudi temelj evropske kulture, znanosti in umetnosti – filozofije, teologije, etike, literature, glasbe – do današnjega dne.
Privlačila ga je evangeljska radikalnost
Hieronim se ni sprijaznil s polovičarstvom. Privlačila ga je evangeljska radikalnost in zvestoba prizadevanju za popolnost. V pismu Heliodoru je zapisal: »Kdor noče biti popoln, greši.« In na drugem mestu v pismu Florentinu: »Saj veš, da je to hrana krščanske duše, če noč in dan premišljuješ Gospodovo postavo.«
Navduševal se je za krščansko popolnost v meniškem in puščavniškem življenju, v molitvi in pokori, v življenju, ki ga je sam živel in priporočal drugim. Ko je zvedel, da se je prijatelj Bonoz, sopotnik iz Stridona, Rima in Trierja, odločil za puščavniško življenje, je blagroval njegovo odločitev. Puščavo je opeval z besedami: »O pustinja, ki se raduje Božje bližine! Kaj delaš, brat, med svetom, ko si večji od sveta?« To je drugi odgovor v premislek današnjemu človeku, ki ne prenese tihote ne samote in je tujec samemu sebi in bližnjemu.
Samota bogastvo za druge
Njegova samota je bila bogastvo zanj in za druge. Prevajal je Sveto pismo, urejal obstoječe prevode, pisal razlage, spodbujal k doslednosti in zvestobi evangeliju, si dopisoval s prijatelji in znanci, tudi z menihom Antonijem in skupnostjo žena v rimski Emoni, danes Ljubljani. Toži, da mu slednji niso privoščili odgovora. Bil je med začetniki duhovnega spremljanja in voditelj meniških skupnosti v Betlehemu. Hieronim, Rimljan in svetovljan, ni pozabil na domače ljudi in kraje: na brata Pavlinijana, ki je sledil njegovemu zgledu v tej skupnosti, in sestro, katero je po njenem spreobrnjenju priporočal skrbi oglejskih klerikov. Nič manj mu ni bila tuja usoda rojstnega Stridona, ki so ga porušili Goti.
Tretji premislek: vera ni odtujitev ne samemu sebi ne drugim, tudi ni virtualni odgovor na stvarna življenjska vprašanja. Je globlja zavest samega sebe, bivanja in stvarnosti, poznanstva in prijateljstva.
Zavedal se je Božje ljubezni
Hieronim ni bil rojen svetnik. Njegov kolerični in ognjevit značaj je njemu in drugim povzročil mnogo nevšečnosti. Njegova premočrtnost je ene privlačevala, druge pa odbijala. Zvestobe ni meril s čustvi, ampak z naklonjenostjo. Teto Kastorino, s katero nista bila v najboljših odnosih, prosi: »Imejva mir, ki nam ga je zapustil Gospod, in Kristus naj se ozre na mojo željo in na tvoje srce.« Prijatelju Florentinu priznava: »Jaz pa, umazan z vso grešno nesnago, noč in dan s strahom čakam, da bi povrnil zadnji novčič.«
Kot spokornika, ki se s kamnom trka na prsi, ga pogosto upodabljajo umetniki. Ko je druge karal in jih opozarjal na nevarnosti, ki jim je kdaj sam podlegel, je najprej sebe prištel med grešnike. Zavest odrešujoče Božje ljubezni je bila tudi njemu in sogovorniku zagotovilo, da post in pokora odpirata vrata novemu življenju, kajti kakor pravi v pismu Demetriadi, »post ni popolna krepost, marveč šele podlaga drugim krepostim«.
Vir
»V današnji katehezi bi rad predstavil cerkvenega očeta Hieronima. Bil je rojen leta 347 v Stridonu, v današnji Ljubljani v Sloveniji, v krščanski družini. /Er wurde 347 in Stridon, dem heutigen Ljubljana in Slovenien, in einer christlichen Familie geboren./ Po svojem krstu leta 366 si je kmalu izbral asketsko-meniški življenjski slog. Nekaj časa je prebival v Antiohiji in Carigradu, kjer si je pridobil zelo dobro znanje grškega in hebrejskega jezika. Od leta 382 do 385 je bil v Rimu kot tajnik in svetovalec v službi papeža Damaza. Po njegovi smrti so ga različne napetosti in spori, ki so bili tudi značajsko pogojeni, nagnili k preselitvi v Betlehem, kjer je v krogu meniških tovarišic in tovarišev preživel zadnja tri desetletja pred svojo smrtjo leta 419 ali 420. V središču življenja in dela svetega Hieronima je bilo Sveto pismo. Z veliko skrbnostjo in v zvestobi izvirnim besedilom je prevedel velik del Svetega pisma v latinski jezik, pisal komentarje k mnogim svetopisemskim knjigam in si predvsem prizadeval, da bi tudi svoje mišljenje in delovanje povsem uravnaval po Božji besedi« (Benedikt XVI., Die Kirchenväter, Benno Verlag, Leipzig 2008, str. 158).
»Neposredno po katehezi pretekle srede o življenju svetega Hieronima bi danes rad podal kratek pregled njegovega mišljenja. Da bi odkrili duhovni zaklad tega cerkvenega očeta, ga moramo najprej razumeti kot vernega kristjana. V središču njegovega mišljenja je Kristus, Očetova Beseda in resnično življenje, ki ga skuša Hieronim vedno globlje spoznavati v študiju Svetega pisma. To posrečeno izraža njegov znameniti stavek: »Nepoznanje Svetega pisma pomeni nepoznanje Kristusa«, ki se ponovi tudi v dokumentu drugega vatikanskega koncila (Dei Verbum, BR 25).
Svetnik vabi vernike, naj se dobro seznanijo s Svetim pismom. Sveto pismo je orodje, po katerem nam hoče Bog spregovoriti vsak dan. Seveda potrebujemo molitev in prošnjo za Svetega Duha, da bi napredovali v razumevanju Božje besede. Na tej poti se kristjan uči spoznavati svojega Gospoda tudi v delih ljubezni do bližnjega. Nauči se oblačiti Kristusa v ubogih, ga srečevati v trpečih, nahraniti v lačnih in mu dati zatočišče v brezdomcih. Verniki so poklicani k izpopolnjevanju svojega duhovnega življenja, kar je mogoče doseči s stalno budnostjo, z odpovedjo, z delovno vnemo in pokorščino. Cerkveni oče Hieronim ve in nam govori: Božja beseda nam ljudem odpira poti življenja in svetosti« (Benedikt XVI., Die Kirchenväter, Benno Verlag, Leipzig 2008, str. 164).
Vir
Težko je reči, kje je bil tisti Stridon, rojstni kraj sv. Hieronima, velikega cerkvenega učitelja krščanskega Zahoda in učenega prevajalca Svetega pisma. Eni pravijo, da bi utegnil biti kje blizu današnje Pivke (Šempetra na Krasu), Hrvati pa trdijo, da bi bil verjetneje kje v Istri ali severni Dalmaciji.
Ni tako pomembno, kje je Hieronim prišel na svet. S svojim plodovitim in vsestranskim delom, zlasti s prevodom Svetega pisma, ki je znan pod imenom Vulgata (t. j. ‘razširjena’), je postal last vse Cerkve za vse čase. Neverjetno dobro je poznal Sveto pismo in napisal je številne razlage svetopisemskih knjig, znal pa je tudi lepo voditi duše, ki so se odločile za poglobljeno duhovno življenje. V preteklih časih so ga zelo častili. Tudi na Slovenskem, kjer so njegovo ime, ki pomeni ‘človek s svetim imenom’, spremenili v Jeromen ali Jerom.
Rodil se je okoli leta 345. V njegovem rojstnem kraju je bilo precej kristjanov, ki so bili po življenju še pogani. Deček je bil zelo nadarjen in starši so ga poslali najprej v Milan, nato pa v Rim, da bi se izobrazil pri najboljših učiteljih. Imel je izreden dar za jezike in prav kmalu je dovršeno obvladal latinščino. Želel je postati kristjan in za veliko noč leta 366 ga je papež Liberij krstil. Zdaj se je zanj začelo novo življenje. Potoval je v Galijo in se spotoma za nekaj časa ustavil v Ogleju (tedanji Akvileji), kjer se je seznanil z družbo duhovnikov in resnih kristjanov, ki so skupaj prebirali Sveto pismo in se pogovarjali o bogoslovnih in duhovnih vprašanjih. Ostal je z njimi v pisnih stikih. Dopisoval si je tudi s podobno družbo v Emoni (rimski Ljubljani). Kasneje je kot duhovnik v Rimu pobožnim ženam razlagal Sveto pismo.
Odpravil se je na Vzhod, da bi obiskal svete kraje, a je zbolel. Leta 379 se je dal posvetiti v duhovnika, potem je bil nekaj časa v Carigradu učenec velikega cerkvenega učitelja sv. Gregorja Nacianskega. Leta 382 je spremljal v Rim antiohijskega škofa. Bil je ves obložen s svojimi rokopisi, kar je vzbudilo zanimanje papeža Damaza, ki ga je imenoval za svojega tajnika. Veliko sta se pogovarjala o Svetem pismu in papež je dal pobudo za nov prevod celotnega Svetega pisma v latinščino. Hieronim je najprej popravil Novo zavezo, kasneje, ko se je dokončno vrnil na Vzhod, pa je ponovno prevedel celotno Sveto pismo stare in nove zaveze. Živel je v Betlehemu, kjer je bil predstojnik moškega samostana, duhovno pa je vodil tudi redovnice, ki so prišle v Palestino iz Rima. Pisal je svoja znamenita asketska pisma in druge spise, poglavitne moči in sposobnosti pa je posvetil prevajanju Svetega pisma. Delo je bilo za tiste čase nekaj izrednega in je upravičeno zbujalo občudovanje. Trajalo je skoraj trideset let. Opravljeno je bilo tako temeljito, da je bil prevod splošno sprejet; tridentinski koncil je leta 1546 Hieronimov prevod sprejel za uradno svetopisemsko besedilo zahodne Cerkve.
Na stara leta, ko je bil ves izčrpan od postov in bolezni, je moral Hieronim bežati pred roparskimi tolpami, ki so napadle njegov samostan. Delal je do zadnjega diha: narekoval je pisarju. Umrl je 30 septembra leta 419 (ali 420). Njegove posmrtne ostanke so kasneje prenesli v baziliko Marije Velike (Santa Maria Maggiore) v Rimu.
Danes godujejo tisti, ki jim je ime Hieronim, pa tudi Jerko, Jeromen; ženska oblika imena Hieronim je redkejša.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.