Zavetnik vitezov, domačih živali, svinj, mesarjev, slaščičarjev, grobarjev, pletarjev; proti boleznim, kugi, ognju, proti kužnim boleznim govedi
Atributi: palica, knjiga, palica z zvončkom, svinja, demoni
Imena: Tone, Tonček, Ante, Antun, Tonči, Nino, Toni, Tonki, Ninko, Antonija
Anton je bil sin bogatih staršev. Rodil se je leta 251 v Srednjem Egiptu. Po smrti staršev, ki so mu prav mlademu umrli, je nekoč slišal pridigo o bogatem mladeniču. Zazdelo se mu je, kakor da je on tisti bogati mladenič, ki mu Gospod naroča: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih. Nato pridi in hodi za menoj« (Mt 19,21). Anton je tako naredil. Oskrbel je svojo mlajšo sestro, imetje razdal revežem in šel v puščavo.
V puščavi ga je hudobni duh skušal z najrazličnejšimi hudimi skušnjavami. Po neki takšni strahotni uri stopi Anton pred svojo celico, vije roke in iz dna srca kliče proti nebu: »Gospod, rad bi bil popoln, pa ne morem, ne morem; moje misli me motijo in kvarijo.« Tedaj zasliši glas:
»Če hočeš biti prijeten Gospodu, moli; in če ne moreš moliti, potem delaj! Naj ti ne počiva ne roka ne srce!«
»Mož božji«, puščavnik Anton, je zaslovel po vsem rimskem cesarstvu. Sam cesar Konstantin mu je s svojimi sinovi pisal pismo s prošnjo, naj bi ga razveselil s svojim odgovorom. Antonovi učenci so se čudili tako veliki časti, ki je doletela njihovega učitelja. Anton jim je odgovoril: »Kaj bi se čudili, če piše umrljiv človek prav tako umrljivemu človeku. Čudite se, da je sam Bog zapisal nam v svetem pismu svojo postavo in nam govoril po svojem edinorojenem Sinu.«
Ko je v devetdesetem letu videl puščavnika Pavla (njegovega godu se spominjamo 15. januarja), je vzdihnil: »Jaz še imena puščavnik nisem vreden.« Saj, ponižnost je bila Antonova najbolj značilna čednost. Umrl je star 105 let.
Goduje 17. januarja.
»Moj sin, izvršuj svoja dela v ponižnosti in boš priljubljen pri bogovšečnih ljudeh! Kolikor večji si, toliko bolj se ponižuj in boš našel milost pri Gospodu« (Sir 3,17-18).
Vir
Spomin svetega Antona, opata, ki je po izgubi staršev sprejel evangeljska vodila in razdal revežem vse imetje, ter se umaknil v puščavo pri Tebajdi v Egiptu, kjer je začel asketsko živeti. Delal je za krepitev Cerkve, sprejemal, v preganjanju cesarja Dioklecijana, spoznavalce vere, ter podpiral svetega Atanazija proti arijancem. Imel je toliko učencev, da se je imenoval oče menihov.
Vir
Evangeljske besede »Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim« so bile odločilne tudi za svetega Antona, ki je na tak način zapustil posvetno bogastvo in slavo ter brez pridržka odgovoril na božji klic. Njegov anahoretski, tj. samotarski način življenja pa je postal zgled mnogim, ki niso bili vezani na zapisana pravila, pač pa so se svobodno združevali v skupine in ohranili puščavniški način Bogu posvečenega življenja.
Ime: Izhaja iz latinskega imena Antonius, to je rimsko rodovno ime znane rimske rodbine.
Vzdevki: Poleg »veliki«, »puščavnik«, so ga imenovali še: »božji ljubljenec«, »božji mož«, »božji apostol«.
Rodil se je okoli leta 250 v Egiptu, umrl pa okoli leta 356 (17. januarja?) v kraju Tabenisi, prav tako v Egiptu.
Družina: Doma je bil v srednjem Egiptu, v današnjem Kemanu pri Herakleji. Njegovi starši so bi kristjani in zelo premožni, imel je še mlajšo sestro.
Sodobniki: cesar Konstantin, Didim Slepi, sv. Hilarion, sv. Atanazij, sv. Makarij Veliki in sv. Pavel iz Teb.
Puščava: Sprva je Anton živel v samoti v bližini domačega kraja, kasneje pa se je za dvajset let umaknil v popolno samoto in molk na desni breg Nila. Tu so ga kmalu našli posnemovalci, ki so želeli živeti kot on. Anton jih je sprejemal, z njimi molil in postal njihov duhovni voditelj. Rad pa je pomagal tudi vsem drugim, zlasti preprostim in preizkušanim ljudem, velikokrat tudi na čudežen način.
Skušnjave: Na začetku svoje duhovne poti se je moral Anton boriti s hudimi skušnjavami, s katerimi ga je hudič skušal odvrniti od askeze: pohlep, častiželjnost, požrešnost, osamljenost, nečistost. Z njim se je tudi fizično boril in ga pretepal, a ga ni mogel premagati.
Kreposti: Popolnoma je zaupal božji besedi, se do skrajnosti pokoril in postil svoje telo: spal je zelo malo, večkrat je vso noč prečul v molitvi, enkrat na dan jedel samo kruh s soljo, ležal na golih tleh.
Zavetnik: vitezov, domačih živali, svinj, mesarjev, svinjskih pastirjev, tkalcev, slaščičarjev, grobarjev, pletarjev, gasilcev, pekov; priprošnjik proti različnim boleznim, kugi, ognju, boleznim govedi.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot starčka s palico in knjigo; včasih nosi palico v obliki črke T, t. i. Antonov križ, na njej pa ima navezan zvonček. Pogosto je upodobljen s svinjo ali tudi demoni.
Grob: Leta 561 so odkrili njegov grob in tako so njegove relikvije prišle v Aleksandrijo, Carigrad, Rim in v več krajev na Francoskem (Arles).
Življenjepis: Prvi je Antonovo življenje popisal njegov učenec sv. Atanazij.
Goduje: 17. januarja.
Pri nas: Zelo razširjena je navada, da kmetje na god svetega Antona prinesejo v dar in k blagoslovu prašičje krače, pleča in klobase, ki jih nato »licitirajo«. Posvečenih mu je 11 župnijskih in 20 podružničnih cerkva ter ogromno oltarjev in znamenj.
Pregovor: Če sv. Anton z dežjem prihaja, se dolgo potem zemlja napaja.
Misel: »Kadar se zadržujete v molku, si ne domišljajte, da ste opravili veliko krepostno delo, rajši si priznajte, da niste vredni, da bi govorili.«
Vir
Malo je svetnikov, ki bi bili tako splošno priljubljeni po vsem krščanskem svetu, kakor je današnji godovnjak Anton Puščavnik. Pri nas ga radi upodabljajo s prašičkom, z zvoncem in s palico v obliki črke T. Napačna je razlaga, da tisti prašiček pomeni nečiste skušnjave, ki so po pripovedovanju sv. Atanazija, prvega Antonovega življenjepisca, svetnika mučile v samoti. Resnica je tale: sv. Antona puščavnika so zelo častili člani pobožne družbe hospitalitov ali antonianov. Ti so vodili sv. Antonu posvečene zavode za umsko prizadete in ljudje so jim radi dajali živež za njihove oskrbovance. Pogosto so nabirali darove sami: z zvoncem so opozarjali na svoj prihod, palica v obliki črke T (križa) je pomenila njihov stan. Smeli so voditi prašičke po mestnih ulicah, kjer je bilo sicer to prepovedano. Tako je postal sv. Anton Puščavnik zavetnik živinorejcev; marsikje pri nas je bila navada, da so na njegov god cerkvi darovali prašičje krače, pleče, klobase s priporočilom za zdravje pri reji prašičev in drugih domačih živali.
Bolj pomembno je dejstvo, da je sv. Anton oče menihov in puščavnikov. Doma je bil v srednjem Egiptu. Pri dvajsetih letih je bil že sirota. Starši so mu zapustili lepo premoženje in zgled bogoljubnega življenja. Po smrti staršev je začutil v sebi božji klic po evangeljski popolnosti. Brez pridržka je veroval božji besedi. Ko je v cerkvi slišal Kristusove besede iz Matejevega evangelija: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih«, jih je vzel čisto dobesedno. Zemljišča je prepustil sosedom, drugo imetje je razprodal, veliko vsoto razdelil ubogim, le mlajšo sestro je zavaroval pred pomanjkanjem. Potem se je umaknil v samoto. Najprej blizu domače vasi. Čas je uporabljal za gorečo molitev in obiskovanje pobožnih puščavnikov. Pri vsakem se je naučil kakšne kreposti in se je v njej vadil. Tako se je ne da bi vedel ali hotel pripravljal, da postane vodnik številnih bogoljubnih duš.
Preden je to dosegel, je moral skozi ogenj hudih skušnjav, s katerimi ga je satan mučil dolga leta. Snubil ga je v greh nečistosti, zato se je Anton tudi telesno mučil do onemoglosti. Ko je zmagal, se je pred ljudmi, ki hodili občudovat njegovo svetost, umaknil daleč v puščavske gore na desnem bregu Nila. Preživljal se je z zelišči in s kruhom, ki so mu ga prijatelji prinašali vsake pol leta. Dvajset let ni z nikomer spregovoril niti besedice, zato pa je vedno glasneje govoril njegov zgled. Od vseh strani so prihajali posnemovalci in se naselili v njegovi bližini. Vsem, ki so ga prosili duhovne pomoči, je Anton rad ustregel. Ko je začel osvajati duše za Boga, se ljudi ni več bal.
Trikrat je šel celo v hrup svetovnega mesta Aleksandrije, da je na prošnjo škofa Atanazija branil pravo vero zoper arijance. Proti koncu svojega življenja se je z najzvestejšimi učenci naselil na komaj dostopni gorski polici, 1200 metrov nad morjem, kjer je odkril studenec in uredili so si vrt. Tam je dozorel za nebesa. Gospod življenja ga je poklical, ko je dopolnil 106 let. Njegovo češčenje se je bliskovito razširilo najprej po Vzhodu, kmalu pa tudi po Zahodu.
Med našim ljudstvom je sv. Anton že od nekdaj izredno priljubljen svetnik. Za svojega zavetnika ga častijo različni stanovi: živinorejci, svinjski pastirji, ščetarji, rokavičarji, mesarji, gasilci, peki. Mladi ljudje so se zatekali k njemu kot posredniku pri izbiranju zakonskega druga.
Anton in Antonija sta med najpogostejšimi imeni pri nas; vseh oblik teh imen skorajda ni mogoče našteti. Osebe s tema imenoma si »bratsko delita« današnji sv. Anton Puščavnik in sv. Anton Padovanski, ki je na koledarju 13. junija.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Življenje svetega Antona po sv. Atanaziju
I
Antonovo rojstvo in odraščanje
Anton je bil po rodu Egipčan, iz imenitne družine, ki si je pridobila precejšnje premoženje. Ker sta bila starša kristjana, je bil tudi sam krščansko vzgojen. Kot otroka sta ga vzgajala starša, tako da ni razen teh in dóma poznal ničesar drugega. Ko pa je zrasel v fanta ter napredoval v starosti, si ni maral pridobiti izobrazbe, saj se je hotel izogniti družbi drugih otrok. Želel si je samo tega, da bi, kot je pisano, živel preprosto na svojem domu. Kljub temu je s starši hodil v cerkev. Kot otrok ni bil malomaren, kot fant pa ne ošaben; pokoren je bil svojim staršem, poslušal je berila in v sebi ohranil korist iz njih. In čeprav je kot otrok živel v dokajšnjem izobilju, staršev ni nadlegoval v zvezi z raznovrstno in drago hrano ter ni iskal z njo povezanih slasti. Zadovoljen je bil s tem, kar je dobil, ter ni iskal ničesar drugega.
II
Evangeljske besede o popolnosti ga napeljejo k spreobrnjenju
Po smrti staršev je ostal sam s sestro, ki je bila še otrok; imel je okrog osemnajst ali dvajset let in tako za dom kot za sestro je skrbel sam. Od smrti staršev še ni minilo šest mesecev, ko je šel kot ponavadi v cerkev; ko je zbiral svoje misli, se je posebej zatopil v to, kako so apostoli pustili vse in šli za Odrešenikom in kako so drugi v Apostolskih delih prodajali svoje imetje, prinašali izkupiček ter ga polagali k nogam apostolov, da so ga nato razdelili potrebnim, ter kakšno in kolikšno upanje je za take pripravljeno v nebesih. V takšnem premišljevanju je vstopil v cerkev. Naneslo je, da se je prav tedaj bral evangelij, in slišal je, kako je Gospod rekel bogatemu: Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Kot da je premišljevanje o svetih prišlo od Boga in kot da je bilo branje namenjeno njemu, je šel Anton pri priči iz cerkve ter podaril svojim sovaščanom premoženje, ki ga je imel po starših, tristo rodovitnih in prekrasnih arur, da njega in sestre ne bi težila nobena stvar več. Prodal je tudi vse ostalo, premičnine, kar sta jih imela, zbral tako precejšen denar in ga dal ubogim, potem ko je nekaj malega prihranil za sestro.
III
Začetek askeze
Ko pa je šel znova v cerkev, je pri evangeliju slišal, kako je Gospod rekel: Ne skrbite za jutri. Ni mogel dlje čakati, šel je ven in dal še tisto ubogim. Sestro je izročil uglednim in zaupanja vrednim devicam ter jim jo pustil, naj jo vzgajajo k devištvu, sam pa se je poslej namesto hiši posvečal askezi, bil pozoren nase in začel s potrpežljivo vadbo. V tistem času v Egiptu še ni bilo samotišč in noben menih ni vedel ničesar o veliki puščavi. Kdor je hotel biti pozoren nase, je začel z askezo v samoti, nedaleč stran od svoje vasi. V bližnji vasi pa je bil takrat starec, ki se je že od mladosti dalje uril v samotarskem življenju. Ko ga je Anton videl, ga je posnemal v dobrem.
…
XXXV
Razločevanje duhov / Znamenja navzočnosti dobrih duhov
Ko torej ponoči pridejo k vam in vam skušajo pripovedovati o prihodnosti, ali vam govorijo: “Angeli smo,” se ne ozirajte nanje, saj lažejo. Tudi če hvalijo vašo askezo in vas blagrujejo, jih ne poslušajte in se na noben način ne ukvarjajte z njimi. Rajši zaznamujte sebe in prebivališče ter molite; videli boste, kako bodo izginili. Strahopetni so namreč in se čez vse bojijo znamenja Gospodovega križa, saj jih je Odrešenik na njem razorožil in jih razgalil. Če pa predrzno vztrajajo, poplesujoč v raznovrstnih prividih, se jih ne bojte, ne trepetajte – in jih ne imejte za dobre.
Navzočnost zlih in dobrih je namreč mogoče razločevati zlahka in brez težav, če nam Bog to nakloni. Videnja svetih ne spremlja nemir. Kajti ne bo se prepiral in ne vpil, nihče ne bo slišal njegovega glasu. Pride namreč s takšnim mirom in krotkostjo, da se v duši takoj naselijo radost, veselje in pogum. Z njimi je namreč Gospod, ki je naše veselje in moč Boga Očeta. Misli duše ostanejo nevznemirjene in nerazburkane, in tako razžarjena lahko sama gleda tiste, ki se prikažejo. Kajti vanjo pride želja po božjih stvareh v prihodnosti in rada bi se vsa sklenila z njimi, ko bi le lahko z njimi odšla. In tudi če se nekateri v svoji človeškosti videnja dobrih prestrašijo, jim tisti, ki se prikažejo, ta strah takoj preženejo z ljubeznijo; tako je Gabrijel naredil z Zaharijem, tako angel, ki se je prikazal ženam ob božjem grobu, in tako tudi tisti, ki je v evangeliju rekel pastirjem: Ne bojte se. Strah pred njimi namreč ne prihaja iz preplašenosti duše, temveč iz spoznanja, da so navzoča močnejša bitja. Takšno je torej videnje svetih.
XXXVI
Navzočnost dobrih in zlih duhov
Vdor in prikazen zlih pa spremlja nered, s hruščem, ječanjem in vpitjem, kot bi šlo za razgrajanje nevzgojenih mladcev in razbojnikov. Iz tega se takoj rodijo preplašenost duše, nemir in neurejenost misli, potrtost, sovraštvo do asketov, brezvoljnost, žalost, spomin na domače in strah pred smrtjo, ter končno še poželenje po slabem, zaničevanje kreposti in omahljivost značaja. Če se torej ob pogledu na duhove prestrašite, nato pa strah nenadoma izgine in se namesto njega pojavijo neizrekljiva radost, vedrina, pogum, okrepčanost, spokojnost misli in ostalo, o čemer sem govoril, srčnost ter ljubezen do Boga, bodite pogumni in molite.
Radost in urejenost duše namreč kažeta na svetost navzočega. Tako se je Abraham vzradostil, ko je videl Gospoda; in ko je Janez slišal glas Bogorodice Marije, je od veselja poskočil. Če pa pojavitev spremljajo nered in zunanji hrup, svetna prikazen, grožnja s smrtjo in ostalo, o čemer sem govoril, tedaj vedite, da gre za napad zlih.
…
XCIII
Poslednji Antonov opis
Povsod so ga poznali in vsi so ga občudovali, pogrešajo ga celo tisti, ki ga niso nikoli videli; vse to je znamenje njegove kreposti in ljubezni njegove duše do Boga. Antonij namreč ni zaslovel zaradi spisov, zaradi poganske modrosti ali zaradi kakšne veščine, temveč zgolj zaradi predanosti Bogu. Verjetno ga ni, ki bi zanikal, da je bil to božji dar.
XCIV
Branje njegovega življenjepisa je koristno za vse
Če bo treba, ga preberite tudi poganom, da bodo tako izvedeli, kako naš Gospod Jezus Kristus ni le Bog in Božji Sin, temveč da tisti, ki ga prav častijo in resnično verujejo vanj, kristjani, zavračajo demone, ki jih imajo Grki za bogove. Ne le, da razkrivajo, kako niso bogovi, temveč jih teptajo in preganjajo kot zapeljevalce in uničevalce človeškega rodu, po Jezusu Kristusu, našem Gospodu, ki mu bodi slava na veke vekov. Amen.
Prevedel David Movrin.
V: Izviri meništva, Celje : Celjska Mohorjeva družba, 2011, str. 11-14, 49-50, 104-105
(Zbirka Cerkveni očetje ; 12)
Vir