Zavetnik vitezov, domačih živali, svinj, mesarjev, slaščičarjev, grobarjev, pletarjev; proti boleznim, kugi, ognju, proti kužnim boleznim govedi
Atributi: palica, knjiga, palica z zvončkom, svinja, demoni
Imena: Tone, Tonček, Ante, Antun, Tonči, Nino, Toni, Tonki, Ninko, Antonija
Anton je bil sin bogatih staršev. Rodil se je leta 251 v Srednjem Egiptu. Po smrti staršev, ki so mu prav mlademu umrli, je nekoč slišal pridigo o bogatem mladeniču. Zazdelo se mu je, kakor da je on tisti bogati mladenič, ki mu Gospod naroča: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih. Nato pridi in hodi za menoj« (Mt 19,21). Anton je tako naredil. Oskrbel je svojo mlajšo sestro, imetje razdal revežem in šel v puščavo.
V puščavi ga je hudobni duh skušal z najrazličnejšimi hudimi skušnjavami. Po neki takšni strahotni uri stopi Anton pred svojo celico, vije roke in iz dna srca kliče proti nebu: »Gospod, rad bi bil popoln, pa ne morem, ne morem; moje misli me motijo in kvarijo.« Tedaj zasliši glas:
»Če hočeš biti prijeten Gospodu, moli; in če ne moreš moliti, potem delaj! Naj ti ne počiva ne roka ne srce!«
»Mož božji«, puščavnik Anton, je zaslovel po vsem rimskem cesarstvu. Sam cesar Konstantin mu je s svojimi sinovi pisal pismo s prošnjo, naj bi ga razveselil s svojim odgovorom. Antonovi učenci so se čudili tako veliki časti, ki je doletela njihovega učitelja. Anton jim je odgovoril: »Kaj bi se čudili, če piše umrljiv človek prav tako umrljivemu človeku. Čudite se, da je sam Bog zapisal nam v svetem pismu svojo postavo in nam govoril po svojem edinorojenem Sinu.«
Ko je v devetdesetem letu videl puščavnika Pavla (njegovega godu se spominjamo 15. januarja), je vzdihnil: »Jaz še imena puščavnik nisem vreden.« Saj, ponižnost je bila Antonova najbolj značilna čednost. Umrl je star 105 let.
Goduje 17. januarja.
»Moj sin, izvršuj svoja dela v ponižnosti in boš priljubljen pri bogovšečnih ljudeh! Kolikor večji si, toliko bolj se ponižuj in boš našel milost pri Gospodu« (Sir 3,17-18).
Vir
Spomin svetega Antona, opata, ki je po izgubi staršev sprejel evangeljska vodila in razdal revežem vse imetje, ter se umaknil v puščavo pri Tebajdi v Egiptu, kjer je začel asketsko živeti. Delal je za krepitev Cerkve, sprejemal, v preganjanju cesarja Dioklecijana, spoznavalce vere, ter podpiral svetega Atanazija proti arijancem. Imel je toliko učencev, da se je imenoval oče menihov.
Vir