V Egiptu, spomin svetega Makárija “Starejšega”, duhovnika, puščavnika in učenca svetega Antona, slavnega po življenju in čudežih. († ok. 390 )
Spomin svetega Makárija Velikega, duhovnika v samostanu Skete v Egiptu, ki je umrl svetu in sebi, živel samo za Boga, kar je tudi svoje učil.
Vir
Sveti Makarij Starejši se je rodil v Gornjem Egiptu okoli leta 300 in odraščal na podeželju, kjer je skrbel za živino. V otroštvu je v družbi z nekaterimi drugimi nekoč ukradel nekaj fig in eno od njih pojedel: od spreobrnjenja do smrti pa ni nikoli nehal grenko jokati zaradi tega greha. Po močnem klicu božje milosti se je v mladosti umaknil iz sveta in živel v majhni celici v neki vasi, kjer je izdeloval preproge, v nenehni molitvi in veliki strogosti.
Neka zlobna ženska ga je lažno obtožila, da jo je onečastil; zaradi tega domnevnega zločina so ga kot nizkotnega hinavca v meniškem oblačilu vlekli po ulicah, ga pretepali in žalili. Vse to je potrpežljivo prenašal in ženski poslal, kar je zaslužil s svojim delom, ter si govoril: „Dobro, Makarij, ker moraš zdaj poskrbeti za drugega, se moraš še bolj potruditi.“ Toda Bog je odkril njegovo nedolžnost, kajti ženska je rodila in ležala v hudih bolečinah ter se ni mogla rešiti, dokler ni imenovala pravega očeta svojega otroka.
Ljudje so svojo jezo spremenili v največje občudovanje svetnikove ponižnosti in potrpežljivosti. Da bi se izognil spoštovanju ljudi, je pobegnil v ogromno srhljivo puščavo Scété, saj je bil takrat star približno trideset let. V tej samoti je živel šestdeset let in postal duhovni starš neštetih svetih oseb, ki so se podredile njegovemu vodstvu in se ravnale po pravilih, ki jim jih je predpisal; vse pa so živele v ločenih krajih puščave. Sveti Makarij je s seboj sprejel le enega učenca, ki je sprejemal tujce. Egiptovski škof ga je okoli leta 340, pri štiridesetih letih, prisilil, da je sprejel red duhovništva, da je lahko obhajal božje skrivnosti v korist te svete kolonije. Ko se je puščava bolje naseljevala, so v njej zgradili štiri cerkve, ki jih je oskrbovalo ravno toliko duhovnikov. Sveti Makarij je bil pretirano strog; običajno je jedel le enkrat na teden. Evagrij, njegov učenec, ga je nekoč prosil, naj mu dovoli piti malo vode, ker ga je mučila žeja, vendar mu je Makarij naročil, naj se zadovolji s tem, da malo počiva v senci, rekoč: „V teh dvajsetih letih nisem niti enkrat jedel, pil ali spal, kolikor je narava zahtevala.“ Njegov obraz je bil zelo bled, telo pa šibko in izsušeno. Da bi zanikal svojo lastno voljo, ni odklonil, da bi popil malo vina, kadar so ga drugi želeli; toda potem se je za to popuščanje kaznoval tako, da se je dva ali tri dni vzdržal vseh vrst pijače; in prav zato je njegov učenec prosil tujce, naj mu nikoli ne ponudijo niti kapljice vina. Svoja navodila je podal v nekaj besedah, predvsem pa je vsem ljudem priporočal molk, ponižnost, spokornost, umikanje in nenehno molitev, zlasti slednjo. Pravil je: „Pri molitvi vam ni treba uporabljati veliko ali vzvišenih besed. Pogosto lahko z iskrenim srcem ponavljaš: „Gospod, pokaži mi milost, kakor ti najbolje veš. Ali: pomagaj mi, o Bog.“ Ta izliv popolne resignacije in ljubezni ga je zelo razveselil: „Gospod, usmili se me, kakor ti je všeč in kar najbolje veš v svoji dobroti!“ Njegova blagost in potrpežljivost sta bili nepremagljivi in sta povzročili spreobrnjenje nekega poganskega duhovnika in mnogih drugih. Hudič mu je nekega dne rekel: „Lahko te prekašam v bdenju, postu in mnogih drugih stvareh, toda ponižnost me premaga in razoroži.“ Mladenič je prosil svetega Makarija za duhovni nasvet in ta mu je naročil, naj gre na pokopališče in prezira mrtve, nato pa naj gre in jim ploska. Ko se je vrnil, ga je svetnik vprašal, kaj so mu odgovorili mrtvi: „Niti na očitke niti na pohvale,“ je rekel mladenič. „Potem,“ je odgovoril Makarij, “pojdi in se nauči, da se ne smeš razburjati ne zaradi žalitev ne zaradi laskanja. Če umreš svetu in sebi, boš začel živeti Kristusu.“ Rekel je drugemu: „Iz Božje roke sprejmi revščino enako veselo kot bogastvo, lakoto in pomanjkanje enako kot obilje, pa boš premagal hudiča in obvladal vse svoje strasti.“ Neki menih se mu je pritoževal, da ga v samoti vedno mika, da bi prekinil post, medtem ko se je v samostanu lahko veselo postil ves teden. „Razlog je v praznem slavju,“ je odgovoril svetnik. “Post je prijeten, ko te ljudje vidijo, zdi pa se neznosen, kadar ta strast ni zadovoljena.“ K njemu se je prišel posvetovat nekdo, ki so ga pestile skušnjave nečistosti: svetnik je raziskal izvor, ugotovil, da je to lenoba, in mu svetoval, naj nikoli ne jé pred sončnim zahodom, naj goreče premišljuje pri svojem delu in naj ves dan pridno dela brez lenobe. Mož je zvesto ubogal in bil osvobojen svojega sovražnika. Bog je svetemu Makariju razodel, da ni dosegel popolnosti dveh poročenih žensk, ki sta živeli v nekem mestu: obiskal ju je in izvedel, kako sta se posvetili. Izredno sta pazili, da nista nikoli govorili praznih ali nepremišljenih besed; živeli sta v nenehni praksi ponižnosti, potrpežljivosti, krotkosti, ljubeznivosti, odpovedi, mrtvičenja lastne volje in prilagajanja temperamentu svojih mož in drugih, kjer božji zakon ni posredoval: v duhu spominjanja sta vsa svoja dejanja posvečevali z gorečimi izreki, s katerimi sta si prizadevali slaviti Boga in najbolj goreče posvetiti božji slavi vse moči svoje duše in telesa.
Neki premeteni heretik iz sekte hierakitov, imenovane po Hieraxu, ki je v času Dioklecijanove vladavine zanikal vstajenje mrtvih, je s svojimi sofizmi povzročil, da so nekateri omahnili v svoji veri. Sveti Makarij, da bi jih utrdil v resnici, je obudil mrtvega človeka k življenju, kot pripovedujejo Sokrat, Sozomen, Palladij in Rufin. Kasijan pravi, da je v ta namen le pripravil mrtvo truplo do tega, da je spregovorilo, nato pa mu je naročil, naj počiva do vstajenja. Lucij, arijanski uzurpator aleksandrijskega sedeža, ki je izgnal Petra, naslednika svetega Atanazija, je leta 376 poslal vojsko v puščavo, da bi razgnala goreče menihe, od katerih jih je nekaj zapečatilo svojo vero s krvjo: vodje, namreč oba Makarija, Izidorja, Pambo in nekatere druge, so po pooblastilu cesarja Valensa izgnali na majhen egiptovski otok, obdan z velikimi močvirji. Vsi prebivalci, ki so bili pogani, so se spreobrnili v vero. Zaradi javnega ogorčenja celotnega cesarstva je moral Lucij dovoliti, da so se vrnili v svoje celice. Naš svetnik, ki je vedel, da se bliža njegov konec, je obiskal menihe v Nitriji in jih tako patetično spodbujal k usmiljenju in solzam, da so mu vsi z jokom padli k nogam. „Pojdimo jokat, bratje,“ je rekel, “in naj naše oči izlijejo poplave solz, preden odidemo od tod, da ne bi padli na tisto mesto, kjer bodo solze le še povečale plamene, v katerih bomo goreli.“ Po nagrado za svoje delo je odšel leta 390, po devetdesetem letu starosti, saj je šestdeset let preživel v puščavi Scété.
Zdi se, da je bil prvi puščavnik, ki je naseljeval to obsežno puščavo; to potrjuje tudi Kasijan. Nekateri ga imenujejo Antonijev učenec, vendar ta oznaka bolj ustreza svetemu Makariju Aleksandrijskemu, kajti iz zgodovine življenja našega svetnika je razvidno, da ni mogel živeti pod vodstvom svetega Antonija, preden se je umaknil v puščavo Scété. Vendar je potem obiskal, če ne celo večkrat, tega svetega patriarha menihov, katerega bivališče je bilo oddaljeno petnajst dni poti. Ta slavni svetnik je bil v rimskem martirologiju pred prenovo češčen 15. januarja, v grški Menæi pa 19. januarja. Svetemu Makariju pripisujejo starodavno samostansko pravilo in pismo, namenjeno menihom, napisano v stavkih, podobnih knjigi Pregovorov. Tillemont meni, da gre bolj verjetno za dela svetega Makarija iz Aleksandrije, ki je imel v Nitriji pod nadzorom pet tisoč menihov. Genadij pravi, da sveti Makarij ni napisal ničesar razen tega pisma. To je mogoče razumeti za svetega Makarija Aleksandrijskega, čeprav tisti, ki je pisal v Galiji, morda ni videl vseh del avtorja, čigar dežela je bila tako oddaljena in jezik drugačen. Petdeset duhovnih homilij je v prvi izdaji in nekaterih rokopisih pripisanih svetemu Makariju iz Egipta; vendar F. Possin 20 meni, da bolj pripadajo Makariju iz Pispira, ki je spremljal svetega Antonija ob njegovi smrti in se zdi, da je bil nekaj let starejši od obeh velikih Makarijev, čeprav so ga nekateri imeli za istega z aleksandrijskim.
EN
Makarij, znan tudi kot egiptovski ali veliki, da bi ga ločili od Makarija Aleksandrijskega, se je rodil v Gornjem Egiptu in svojo mladost preživel kot pastir; nato pa je sledil klicu k asketskemu življenju, ki se je vedno bolj širilo, in se umaknil v celico, kjer se je posvetil molitvi in preprostim ročnim delom, kot je izdelava košar iz trsa.
Zgodba o tem, kako je odšel v puščavo Scete, jugozahodno od Nilske delte (eno od treh velikih zbirališč puščavnikov), je zapisana v »izrekih« puščavskih očetov, ki so mu pripisani: »Ko sem bil mlad in sem živel sam v svoji celici, so me proti moji volji vzeli in me naredili za duhovnika skupnosti. Ker nisem hotel ostati tam, sem pobegnil v drugo vas, kjer mi je pobožni laik pomagal prodajati moje izdelke; vendar se je zgodilo, da se je mlada deklica znašla v težavah, ker je zanosila, in ko so jo starši vprašali, kdo je odgovoren za to, je odgovorila: »Ta puščavnik je storil ta zločin.« Njegovi sorodniki so ga pretepli in prisilili, da je poskrbel zanjo. »Tako sem si rekel: dobro, Makarij, zdaj, ko imaš ženo, boš moral še bolj trdo delati, da jo boš lahko preživljal. Tako sem delal dan in noč, da sem jo preživljal, toda ko je prišel čas poroda, je bila več dni v hudi bolečini, vendar ni mogla roditi otroka. Ko so jo prosili za pojasnilo, je odgovorila: »Za zločin sem okrivila tistega puščavnika, ki pa je bil nedolžen; v resnici me je v to stanje spravil moški, ki živi v sosednji hiši.« Ko je tisti, ki mi je pomagal, slišal te novice, je poln veselja prišel k meni, mi vse povedal in me prosil, naj jim vsem odpustim. Ko sem slišal te stvari in se bal, da me bodo ljudje motili, sem hitro zbral svoje stvari in prišel na to mesto: to je razlog mojega prihoda v ta del sveta«.
Ne glede na to, ali so podrobnosti te večno opozorilne zgodbe resnične ali ne, kažejo na Makarijevo dobrodelnost, ponižnost in sprejemanje krivice, kar poudarja tudi, kako visoko stopnjo apatheia ali miru duše – hrepenenje vseh puščavskih puščavnikov – je že dosegel. Okoli leta 330 je odšel v Scete in tam preživel naslednjih šestdeset let, kjer je postal najbolj spoštovani starešina celotne skupnosti in glavni organizator meniškega življenja na tem kraju. Oblika anahoretskega meništva, ki se je prakticirala v Sceti, je temeljila na »izrekih« starih očetov in ne na pisnih pravilih, kot je bilo to v meniških skupnostih, ki so izhajale iz Pakomija (9. maj). Mnoge od teh izrekov, zbranih okoli leta 500 (Apophthegmata Patrum), se pripisujejo Makariju, nekateri pa pripovedujejo o srečanjih z vragom in demoni, iz katerih je Makarij, predvsem zaradi svoje ponižnosti, izšel zmagovito, drugi pa so preprosti in kratki nasveti: »Če te želja, da bi popravil drugega, pripelje do jeze, zadovoljiš svojo lastno strast. Zato ne izgubi sebe, da bi rešil drugega«.
Bil je zagotovo velik duhovni vodnik in poleg »rekov« mu pripisujejo tudi obsežno literaturo, ki obsega petdeset pridig in Veliko pismo. Prve, ki črpajo predvsem iz misli Gregorija iz Nise (10. januar), zlasti iz njegovega dela De Institut° Christian°, kažejo bolj Makarijevo sposobnost razlaganja kot pa resnično izvirnost misli in omogočajo, da so zapletene mistične in duhovne teorije Gregorja dostopne tudi manj izobraženemu občinstvu. Makarij je dodal tudi natančnejša navodila o načinu organizacije meniške ali puščavniške skupnosti, ki naj bi temeljila na medsebojni pomoči in ročnem delu, ki ga ni bilo mogoče podcenjevati, saj je bilo potrebno za podporo skupnosti, da so drugi lahko nadaljevali z molitvenim življenjem. Koncept nujnosti in dostojanstva dela izpelje iz razmišljanja o evangeljskem prizoru Marti in Mariji, pri čemer neposredno preide k pomenu Kristusovega dejanja, ko umiva noge učencem, kot dokaz pomembnosti dela kot načina služenja drugim.
Teme, na katere se osredotoča, so mistika svetlobe, potreba po nenehnem molitvi in napredovanju v duhovnem življenju. Makarij je popolnoma osredotočen na dokazovanje, da je mogoče visoke ideale meništva doseči, če imamo vero, utemeljeno na Svetem pismu, in si velikodušno zastavimo cilj, da bomo v praksi uresničevali tisto, kar Sveto pismo predlaga, ter zaupamo v Božje delo in ne v lastne moči. Združuje ljudsko modrost kolektivne izkušnje prvotnega meništva z intelektualnim razburkanjem, ki ga prinaša izvirno mišljenje Gregorija iz Nise; nekaj časa se je tudi verjelo, da so dela, pripisana Makariju, nastala prej in vplivala na De Instituto Gregorija, medtem ko jih zdaj skoraj vsi znanstveniki obravnavajo kot odvisna od slednjega; vplivala pa so na pisma Janeza Kasijana – ki je nekaj časa preživel kot menih v Egiptu – in tako posredno na nastanek zahodnega meništva. O šestdesetih letih bivanja v Scete je malo zanesljivih podatkov; pravijo, da je bil učenec Antonija Velikega: eden od učencev, ki jih je Antonij prosil, naj ga pokopljejo, se je imenoval prav Makarij. Lahko bi torej šlo prav za našega Makarija, ki je verjetno pogosto obiskoval velikega patriarha, katerega zatočišče je bilo petnajst dni potovanja od Skete. Makarij je omenjen v kanonu maše v koptskem in armenskem obredu.
IT
Ta svetnik, rojen v Gornjem Egiptu okoli leta 300, je v mladosti pasel črede. Kot otrok je nekoč s prijatelji ukradel fige in eno od njih pojedel. Na ta dogodek ni mogel nikoli pomisliti, ne da bi izlil grenke solze, kot da bi bilo to nepremišljeno dejanje velik zločin. Bil je še mlad, ko mu je milost navdihnila odločitev, da zapusti svet. Poslušno je upošteval njene nasvete in se umaknil v majhno celico, ki ni bila daleč od egiptovske vasi. Ročno delo, ki je vključevalo pletenje košar, je združeval z neprekinjeno molitvijo in najstrožjimi pokorami. Mir, ki ga je užival v službi Bogu, je kmalu zmotila ena najbolj občutljivih preizkušenj. Noseča deklica iz soseščine ga je obtožila, da jo je izkoristil. To je bilo dovolj, da so ga izpostavili najbolj nevrednim zlorabam. Sramotno so ga vlekli po ulicah. Pretepali so ga in ga psovali, da je hinavec, ki pod redovniško obleko skriva najbolj pokvarjeno srce.
Makari, čeprav se je zavedal svoje nedolžnosti, se ni hotel zagovarjati, ampak je z občudovanja vredno potrpežljivostjo prenašal udarce in psovke. Pravzaprav je storil še več, prevzel je skrb za preživljanje svoje tožnice, tako da ji je pošiljal izkupiček od prodaje svojih košar. »No, Makarij,« si je rekel, »našel si ženo, zato moraš podvojiti svoje delo, da jo boš lahko preživljal.« A Bog je kmalu razglasil nedolžnost svojega služabnika. Ko je prišel čas poroda te nesrečne ženske, je občutila strašne bolečine in ni mogla roditi otroka, dokler ni izdala pravega očeta. Ljudstvo je spoznalo resnico in njegovo jezo je nadomestilo občudovanje, ko je začelo razmišljati o potrpežljivosti in ponižnosti svetnika. Ljudstvo bi mu celo javno izkazalo spoštovanje in kesanje, ki ga je prevevalo, če se Makarij, ki se je bal strupa pohval, ne bi zatekel v puščavo Scete, kjer je preživel zadnjih šestdeset let svojega življenja. (Gora Nitria je ležala približno šestnajst ur od Aleksandrije med večerom in opoldnevom. Puščava Scete je bila še dlje. Ker je bila zelo razprostrana in ni bilo označene poti, se je bilo mogoče na pot tja usmeriti le po gibanju zvezd, in imeli so vse razloge, da so se bali pogube ob najmanjšem odstopanju od poti. Puščava celic je bila približno pet ur oddaljena od gore Nitria in je tvorila zgoraj omenjeno isto puščavo. Cerkev v Nitrii je bila zelo velika in jo je upravljalo osem duhovnikov. V puščavi Scete so bile štiri cerkve za puščavnike. Decurio – ali dekan – je nadziral devet menihov, centurio pa deset decurionov. Vsaka puščava je imela pogosto splošnega vodjo. Kljub skrbnosti, s katero je poskušal skriti svoje vrline, so te kmalu zasijale v daljavi. Prav tako je prišlo več moških k njemu, da bi se pod njegovim vodstvom naučili, kako doseči popolnost. Od vseh svojih učencev je ob sebi obdržal le enega, ki je moral skrbeti za tujce, ostali so živeli v posameznih celicah, ločenih druga od druge.
Škof iz Egipta, ki je poznal veliko svetost puščavnika Makarija, je menil, da je primerno, da ga povzdigne v duhovniški stan. Zato mu je podelil sveto posvečenje, da je lahko po svoji volji praznoval svete skrivnosti za to skupnost, ki se je iz dneva v dan širila. Ko se je po nekaj časa še znatno povečala, so v puščavi zgradili štiri cerkve in vsaka od njih je dobila svojega duhovnika.
Sveti Makarij je bil izjemno asketski. Jedel je le enkrat na teden. Tudi njegov obraz je bil zelo bled in njegovo telo izjemno šibko. Ko ga je nekega dne Evagrius, eden od njegovih učencev, v hudi žeji prosil za dovoljenje, da bi spil kozarec vode, je dobil odgovor: »Bodite veseli, da ste v senci. Mnogi so resnično prikrajšani celo za to osvežitev. Že dvajset let nisem jedel, pil ali spal dlje, kot je bilo potrebno za ohranjanje življenja.« Popolnoma se je odrekel lastni volji, da bi izpolnjeval le voljo drugih, zato ni zavrnil vina, ki so mu ga ponudili. Vendar si je nato dva do tri dni odrekal vsakršno pijačo, da bi se nekoliko pokoril za svojo prijaznost. Evagrius, ki je to opazil, je prosil tujce, naj mu ne ponujajo več vina.
Nauki, ki jih je podajal drugim, so bili izraženi v nekaj besedah in so imeli za glavni namen priporočati molk, molitev, zbranost duha, ponižnost in odpovedovanje – vse vrline, ki jih je sam v najvišji meri posedoval: »Ko molite,« je rekel, , »ni treba, da govorite veliko besed. Dovolj je, da pogosto ponavljate iz srca: Gospod, bodi mi milostljiv, kakor se ti zdi primerno. Moj Bog, pomagaj mi.« Iz izkušenj je poznal učinkovitost teh kratkih molitev; in nobene ni imel raje kot to, ki hkrati izraža najgloblje občutke vdaje in najiskrenejše ljubezni: »Gospod, usmili se me, kakor hočeš in veš, da je to najbolj v skladu s tvojo dobroto. Domine, sicut scis et vis, miserere mei.«
Ni bilo mogoče nehati občudovati blagost in potrpežljivost svetega Makarija. Nič ni moglo zamegliti teh dveh vrlin v njem. Poganski duhovnik in več nevernikov je bilo tako ganjenih, da so se spreobrnili v krščansko vero. Njegova ponižnost ni bila nič manjša, nekega dne je prisilila samega hudiča k priznanju: „Makarij,“ je rekel Božjemu služabniku, „v nočnih stražah, postu in več drugih stvareh te lahko prekašam, toda tvoja ponižnost me sramoti in razoroži.“
Mnogi ljudje so prihajali od vsepovsod, da bi prosili svetega opata za nasvet. Med njimi je bil tudi mladenič, ki se je hotel posvetiti puščavniškemu življenju. Makarij mu je naročil, naj gre na pokopališče in preklinja mrtve. Drugič ga je ponovno poslal tja, naj jih hvali. Ob vrnitvi ga je vprašal, kakšen odgovor so mu dali mrtvi. »Niso odgovorili niti na preklinjanje niti na hvale,« je rekel mladenič. »Pojdi torej tja,« je odgovoril svetnik, »in posnemi njihovo neobčutljivost. Ko umreš svetu in sebi, boš začel živeti za Jezusa Kristusa.« Ker ne moremo navesti vseh pomembnih govorov svetega Makarija, se bomo omejili le na nekaj primerov. Iz njih bo brez težav mogoče razbrati njegov velik napredek v duhovnem življenju.
Nekoč je nekomu rekel: »Če sprejmeš iz Božje roke revščino, kot tudi bogastvo, lakoto in pomanjkanje, kot tudi izobilje in zabave, boš neizogibno porazil sovražnika svojega odrešenja in premagal vse svoje strasti.« Nekdanji puščavnik se je nekoč pritožil, da ga vedno premaga lakota, da bi prekinil post v samoti, medtem ko v samostanu brez težav preživi teden dni brez hrane. Na to mu je odkrito odgovoril: »To je zato, moj sin, ker v puščavi nimaš nikogar, ki bi bil priča tvojemu postu, ki bi te podpiral in te hranil s svojimi pohvalami. V samostanu je bila tvoja hrana prazna slava, saj je tam užitek, da si se pred drugimi izkazal s svojo vzdržnostjo, nadomestil dober obrok. « Ko ga je drug puščavnik vprašal, kako naj se upre skušnjavam nečistega duha, ki ga je močno preizkušal, mu je svetnik, ki je videl, da te skušnjave izvirajo iz lenobe, svetoval, naj se ves dan neprestano ukvarja s svojim delom in naj je šele po sončnem zahodu. Puščavnik je natančno upošteval to navodilo in se osvobodil svojih skušnjav.
Makariju je nekega dne božje razodetje razkrilo, da še ni tako popoln kot dve poročeni ženski, ki sta živeli v bližnjem mestu. Takoj je odpotoval, da bi ju obiskal, in resnično ugotovil, da živita najsvetejše življenje. Pozorne na svoja jezika, nista nikoli izrekli nepotrebne besede. Pokorne, potrpežljive, nežne in prijazne do svojih mož, sta se v vsem ravnale po njihovi volji, če to ni bilo v nasprotju z Božjim zakonom. Živeli sta v stalni duhovni zbranosti in se pogosto obračali k Bogu v kratkih molitvah, da bi mu neprestano posvetili vse moči svoje duše in telesa.
Poleg daru prerokovanja je imel naš svetnik tudi dar čudežev. To je izrazito dokazal v primeru, ko je šlo za osramotitev zmote. Heretik iz sekte Hierakitov (imenovani po Hieraxu, njihovem vodji, ki je svoje brezbožno učenje širil v Egiptu v času cesarja Dioklecijana. Med drugimi zmotami je zanikal tudi vstajenje mrtvih), se je vtihotapil v puščavo, kjer je širil svoje brezbožne nauke. Nekateri puščavniki, zavedeni z njegovimi zavajajočimi govori, so bili v nevarnosti, da izgubijo svojo vero. Makarij se je nad tem prestrašil in z naukom Cerkve nasprotoval praznim zmotam heretika. Ker pa je imel opravka z močnim in zvijačnim sovražnikom, ki je vztrajno ponavljal svoje domišljijske ideje, je predlagal, da bi vero, ki so jo do takrat imeli njegovi bratje in on sam, potrdili s čudežem, in oživil mrtvega, s čimer je heretik postal osramočen, puščavniki pa so bili utrjeni v pravi veri.
Zaradi te neomajne zvestobe katoliški veri so tudi sveti Makarij in njegovi učenci vedno sovražili bogokletno učenje Arija. Lucij, arijanski patriarh iz Aleksandrije (Arijanci so po tem, ko so izgnali Petra, naslednika svetega Atanazija, Lucija povzdignili na stol svetega Marka. Leta 376 je ta vsiljivec preganjal menihe.), ki je bil iz izkušenj prepričan, da puščavniki vztrajajo pri nauku očetov koncila v Niceji, poslal vojake v puščavo, da bi jih razgnali. Več med njimi je nosilo krono mučeniške smrti. Samo njihovi glavni podporniki, oba Makarija, Izidor, Pambon in drugi, so bili na ukaz cesarja Valensa izgnani na majhen otok v Egiptu, ki je bil obdan z močvirji. Kmalu pa se je na tem mestu zgodila čudovita preobrazba. Pogani, ki so tam živeli, so se pod vplivom naukov teh svetih pričevalcev odpovedali malikovanju in sprejeli sveti krst. Takoj ko je prebivalstvo Aleksandrije prejelo to veselo novico, je preklinjalo Luciusa, ker je izgnal svetnike, ki so se ukvarjali le s tem, da so ugajali Bogu in širili kraljestvo Jezusa Kristusa. Vsi so tako glasno kričali o nepravičnosti in brezbožnosti, da je patriarh, ki se je bal nemirov, izgnanim puščavnikom dovolil, da se vrnejo v svoje celice.
Sveti Makarij se je, ko se je vrnil v svojo ljubljeno samoto, posvetil običajnim vajam. Ko je kmalu spoznal, da se bliža njegov konec, je obiskal še puščavnike iz Nitrije. Dal jim je tako ganljive nauke o skesanosti srca, da so se vsi s solzami v očeh poklonili pred njim. »Jokajmo, bratje,« je rekel, »neprestano prelivajmo solze v tem življenju, da ne bomo padli v tisto brezno, kjer bi lahko le še bolj podžgale ogenj, ki bi zažgal naša telesa.« Svetnik ni za dolgo preživel tega obiska, ampak je zapustil ta svet leta 390, da bi šel prejeti nagrado za svoja dela. Bil je star devetdeset let, od tega jih je šestdeset preživel v puščavi Scete.
Ta svetnik je bil verjetno prvi puščavnik, ki je naselil to ogromno puščavo. Ime svetega Makarija iz Egipta najdemo v rimskem martirologiju in v grškem menaiju 19. januarja.
DE
Sveti Makarij Veliki iz Egipta se je rodil okoli leta 331 v vasi Ptinapor v Egiptu. Po želji staršev se je poročil, vendar je kmalu ostal vdovec. Po pokopu žene si je Makarij rekel: »Bodi pozoren, Makarij, in skrbi za svojo dušo. Primerno je, da se odrečeš posvetnemu življenju.«
Gospod je svetnika nagradil z dolgim življenjem, vendar ga je od takrat naprej nenehno spremljala misel na smrt, ki ga je spodbujala k asketskim dejanjem molitve in pokore. Začel je pogosteje obiskovati Božjo cerkev in se bolj poglobiti v Sveto pismo, vendar ni zapustil svojih staršev, s čimer je izpolnil zapoved, da je treba spoštovati starše.
Do smrti staršev je sv. Makarij uporabil svoje preostale prihranke, da jim je pomagal, in začel goreče moliti, da bi mu Gospod pokazal vodnika na poti k odrešitvi. Gospod mu je poslal izkušenega starešino, ki je živel v puščavi nedaleč od vasi. Starešina je mladeniča sprejel z ljubeznijo, ga vodil v duhovni znanosti budnosti, posta in molitve ter ga naučil rokodelstva pletenja košar. Po tem, ko je zgradil ločeno celico nedaleč od svoje, je starešina v njej nastanil svojega učenca.
Nekega dne je v Ptinapor prišel lokalni škof in, ker je vedel za svetnikovo krepostno življenje, ga je proti njegovi volji posvetil v duhovnika. Sveti Makarij je bil pretresen zaradi tega motenja njegove tišine, zato je skrivaj odšel na drugo mesto. Sovražnik naše odrešitve je začel vztrajno borbo z asketom, ga poskušal prestrašiti, stresal njegovo celico in mu podtikal grešne misli. Sveti Makarij je odbil napade hudiča in se branil z molitvijo in znamenjem križa.
Zli ljudje so svetnika obrekovali in ga obtoževali, da je zapeljal žensko iz bližnje vasi. Izvlekli so ga iz celice in se mu posmehovali. Sveti Makarij je s veliko ponižnostjo prenesel skušnjavo. Brez pritoževanja je denar, ki ga je dobil za svoje košare, poslal v podporo nosečnici.
Nedolžnost sv. Makarija se je pokazala, ko ženska, ki je več dni trpela muke, ni mogla roditi. Priznala je, da je obrekovala puščavnika, in razkrila ime pravega očeta. Ko so njeni starši izvedeli resnico, so bili presenečeni in se nameravali odpraviti k svetniku, da bi ga prosili za odpuščanje. Čeprav je sveti Makarij prostovoljno sprejel sramoto, se je izogibal pohvalam ljudi. Ponoči je pobegnil s tega mesta in se naselil na gori Nitria v puščavi Faran.
Tako je človeška zloba prispevala k uspehu pravičnih. Po treh letih bivanja v puščavi je odšel k svetemu Antonu Velikemu, očetu egiptovskega meništva, ker je slišal, da je še živ na svetu, in si je želel, da bi ga videl. Abba Antonij ga je sprejel z ljubeznijo in Makarij je postal njegov predan učenec in privrženec. Sveti Makarij je dolgo časa živel z njim, nato pa je na nasvet svetega abbe odšel v samostan Skete (v severozahodnem delu Egipta). V asketizmu je tako zasijal, da so ga začeli imenovati »mladi starešina«, ker se je izkazal kot izkušen in zrel menih, čeprav še ni bil star trideset let.
Sveti Makarij je preživel mnoge demonske napade nanj. Nekoč je nosil palmovih vej za pletenje košar, ko ga je na poti srečal hudič in ga hotel udariti s srpom, vendar mu to ni uspelo. Rekel je: »Makari, zaradi tebe trpim veliko muko, ker te ne morem premagati. Delam vse, kar delaš ti. Ti postiš, jaz pa ne jem ničesar. Ti bediš, jaz pa nikoli ne spim. Prekašaš me le v eni stvari: v ponižnosti.«
Ko je svetnik dopolnil štirideset let, je bil posvečen v duhovnika in imenovan za vodjo menihov, ki so živeli v puščavi Skete. V teh letih je sv. Makarij pogosto obiskoval sv. Antona Velikega in od njega prejemal nasvete v duhovnih pogovorih. Abba Makarij je bil vreden, da je bil prisoten ob smrti sv. Antona in prejel njegovo palico. Prejel je tudi dvojni delež Antonove duhovne moči, tako kot je nekoč prerok Elizej prejel dvojni delež milosti preroka Elija, skupaj z ogrinjalom, ki ga je ta odvrgel iz ognjenega voza.
Sveti Makarij je opravil mnoga ozdravljenja. Ljudje so se zgrinjali k njemu iz različnih krajev, da bi jim pomagal in svetoval, ter prosili za njegove svete molitve. Vse to je motilo mir svetnika. Zato je izkopal globoko jamo pod svojo celico in se tam skrival za molitev in meditacijo.
Sveti Makarij je dosegel takšno srčnost pred Bogom, da je Gospod po njegovih molitvah obudil mrtve. Kljub temu, da je dosegel takšno svetost, je ohranil svojo nenavadno ponižnost. Nekoč je sveti abba zalotil tatu, ki je svoje stvari nakladal na osla, ki je stal blizu celice. Brez da bi razkril, da je lastnik teh stvari, je menih začel pomagati pri vezanju tovora. Menih, ki se je umaknil iz sveta, si je rekel: »Na ta svet ne prinesemo ničesar; jasno je, da iz njega ne moremo ničesar odnesti. Blagor Gospodu za vse stvari!«
Nekoč je sveti Makarij hodil in zagledal lobanjo, ki je ležala na tleh. Vprašal je: »Kdo si?« Lobanja je odgovorila: »Bil sem glavni duhovnik poganov. Ko ti, abba, moliš za tiste v peklu, dobimo nekaj olajšanja.«
Menih je vprašal: »Kakšne so te muke?« »Sedimo v velikem ognju,« je odgovorila lobanja, »in se ne vidimo med seboj. Ko moliš, se začnemo nekoliko videti, in to nam prinaša nekaj tolažbe.« Ko je sveti Makarij slišal te besede, je začel jokati in vprašal: »Ali so še hujše muke?« Lobanja je odgovorila: »Pod nami so tisti, ki so poznali Božje ime, vendar so ga zavrnili in niso spoštovali njegovih zapovedi. Ti trpijo še hujše muke.«
Nekoč, med molitvijo, je sveti Makarij zaslišal glas: »Makarij, še nisi dosegel takšne popolnosti v kreposti kot dve ženski, ki živita v mestu.« Skromni asket je odšel v mesto, našel hišo, v kateri sta živeli ženski, in potrkal. Ženski sta ga sprejeli z veseljem, on pa je rekel: »Prišel sem iz puščave, da bi vas poiskal in se naučil vaših dobrih del. Povejte mi o njih in ničesar ne skrivajte.«
Ženski sta presenečeni odgovorili: »Živimo z možema in nimava takšnih kreposti.« Toda svetnik je vztrajal in ženski sta mu nato povedali: »Poročili sva se z dvema bratoma. Po petnajstih letih skupnega življenja v eni hiši nisva izrekli niti ene zlonamerne ali sramotne besede in se nikoli ne prepirata med seboj. Prosili sva moža, naj nama dovolita vstopiti v ženski samostan, vendar nista pristala. Zaobljubile smo, da do smrti ne bomo izrekle niti ene posvetne besede.«
Sveti Makarij je slavil Boga in rekel: »V resnici Gospod ne išče niti devic niti poročenih žensk, niti menihov niti laikov, ampak ceni svobodno voljo človeka in jo sprejema kot dejanje samo. Vsakomur, ki ima svobodno voljo, podeli milost Svetega Duha, ki deluje v posamezniku in usmerja življenje vseh, ki hrepenijo po odrešitvi.«
V letih vladavine arijanskega cesarja Valensa (364–378) sta bila sv. Makarij Veliki in sv. Makarij Aleksandrijski preganjana s strani privržencev arijanskega škofa Luciusa. Oba starešine so prijeli in ju poslali na ladjo, ki ju je odpeljala na otok, kjer so živeli samo pogani. Po molitvah svetnikov je bila hči poganskega duhovnika osvobojena zlega duha. Po tem so bili poganski duhovnik in vsi prebivalci otoka krščeni. Ko je arijanski škof izvedel, kaj se je zgodilo, se je bal upora in dovolil starešinama, da se vrneta v svoje samostane.
Krotkost in ponižnost meniha sta spremenili človeške duše. »Škodljiva beseda,« je rekel Abba Makarij, »spremeni dobre stvari v slabe, dobra beseda pa slabe stvari v dobre.« Ko so ga menihi vprašali, kako naj pravilno molijo, je odgovoril: »Molitev ne potrebuje veliko besed. Treba je reči le: »Gospod, kakor hočeš in kakor veš, usmili se me.« Če te napade sovražnik, moraš reči le: »Gospod, usmili se me!« Gospod ve, kaj je za nas koristno, in nam podeli milost.«
Ko so ga bratje vprašali, kako naj se menih obnaša, je svetnik odgovoril: »Odpustite mi, še nisem menih, vendar sem videl menihe. Vprašal sem jih, kaj moram storiti, da bi postal menih. Odgovorili so mi: »Če se človek ne umakne od vsega, kar je v svetu, ne more biti menih.« Nato sem rekel: »Sem šibak in ne morem biti takšen kot vi.« Menihi so odgovorili: ‘Če se ne moreš odpovedati svetu, kot smo mi, pojdi v svojo celico in jokaj za svoje grehe.
Sveti Makarij je dal nasvet mladeniču, ki je želel postati menih: »Pobegni od ljudi in boš rešen.« Ta je vprašal: »Kaj pomeni pobegniti od ljudi?« Menih je odgovoril: »Sedi v svoji celici in kesaj se za svoje grehe.«
Sveti Makarij ga je poslal na pokopališče, da bi grajal in nato hvalil mrtve. Nato ga je vprašal, kaj so mu rekli. Mladenič je odgovoril: »Niso odgovorili niti na hvalo niti na grajanje.« »Če želiš biti rešen, bodi kot mrtvec. Ne jezi se, ko te žalijo, in ne bodi ponosen, ko te hvalijo.« In še: »Če je za tebe obrekovanje kot hvala, revščina kot bogastvo, pomanjkanje kot izobilje, potem se ne boš pogubil.«
Molitev sv. Makarija je rešila mnoge v nevarnih življenjskih okoliščinah in jih obvarovala pred škodo in skušnjavo. Njegova dobrota je bila tako velika, da so o njem rekli: »Tako kot Bog vidi ves svet, vendar ne kaznuje grešnikov, tako tudi Abba Makarij pokriva slabosti svojih bližnjih, ki jih je, kot se zdi, videl, ne da bi jih videl, in slišal, ne da bi jih slišal.«
Menih je živel do devetdesetega leta. Kratko pred smrtjo sta se mu prikazala sv. Antonij in sv. Pahomij in mu prinesla veselo novico, da bo čez devet dni odšel v večno življenje. Po tem, ko je svojim učencem naročil, naj ohranijo meniška pravila in tradicije očetov, jih je blagoslovil in se začel pripravljati na smrt. Sv. Makarij je odšel k Gospodu z besedami: »V tvoje roke, Gospod, izročam svojega duha.«
Abba Makarij je preživel šestdeset let v puščavi, mrtev za svet. Večino časa je preživel v pogovoru z Bogom, pogosto v stanju duhovnega zamaknjenja. A nikoli ni prenehal jokati, spokoriti se in delati. Svetnikova globoka teološka dela temeljijo na njegovih osebnih izkušnjah. Petdeset duhovnih pridig in sedem asketskih traktatov je ostalo kot dragocena zapuščina njegove duhovne modrosti. Več molitev, ki jih je sestavil sveti Makarij Veliki, Cerkev še vedno uporablja v molitvah pred spanjem in tudi v jutranjih molitvah.
Najvišji cilj in namen človeka, združitev duše z Bogom, je glavno načelo v delih sv. Makarija. Pri opisovanju metod za doseganje mistične združitve se svetnik opira na izkušnje velikih učiteljev egipčanskega meništva in na lastne izkušnje. Pot k Bogu in izkušnja svetih asketov združitve z Bogom se razodeva v srcu vsakega vernika.
Zemeljsko življenje ima po mnenju sv. Makarija le relativni pomen: pripraviti dušo, da bo sposobna dojemati nebeško kraljestvo, in v duši vzpostaviti povezavo z nebeško domovino.
»Za tiste, ki resnično verujejo v Kristusa, je nujno, da spremenijo in preoblikujejo dušo iz njene sedanje razvrednotene narave v drugo, božansko naravo, in da se na novo oblikujejo z močjo Svetega Duha.«
To je mogoče, če resnično verujemo in resnično ljubimo Boga ter spoštujemo vse njegove svete zapovedi. Če tisti, ki se je pri krstu zaročil s Kristusom, v sedanjem življenju ne išče in ne prejme božanske luči Svetega Duha, »potem, ko zapusti telo, se loči v temne kraje na levi strani. Ne vstopi v Kraljestvo nebes, ampak konča v peklu z vragom in njegovimi angeli« (Homilija 30:6).
V nauku sv. Makarija notranje delovanje kristjana določa obseg njegovega dojemanja božanske resnice in ljubezni. Vsak od nas doseže odrešitev po milosti in božjem daru Svetega Duha, vendar je doseganje popolne mere kreposti, ki je potrebna za asimilacijo tega božjega daru v duši, mogoče le »z vero in ljubeznijo s krepitvijo svobodne volje«. Tako kristjan podeduje večno življenje »enako po milosti kot po resnici«.
Odrešitev je božansko-človeško delovanje in popoln duhovni uspeh dosežemo »ne le z božansko močjo in milostjo, ampak tudi z izpolnjevanjem ustreznih del«. Po drugi strani pa ne dosežemo ustrezne skrbi le znotraj »mere svobode in čistosti«, ampak tudi z »sodelovanjem roke Boga zgoraj«. Sodelovanje človeka določa dejansko stanje njegove duše in ga tako nagiba k dobremu ali zlu. »Če duša, ki je še v svetu, v sebi nima svetosti Duha za veliko vero in molitev in si ne prizadeva za enotnost božjega občestva, potem ni primerna za nebeško kraljestvo.«
Čudeži in videnja blaženega Makarija so zapisani v knjigi duhovnika Rufina, njegovo življenje pa je zbral sv. Serapion, škof Tmuntisa (Spodnji Egipt), eden od znanih delavcev Cerkve v četrtem stoletju. Njegove svete relikvije so v mestu Amalfi v Italiji (?).
EN
EN2
Views: 8