V Egiptu, spomin svetega Makárija “Starejšega”, duhovnika, puščavnika in učenca svetega Antona, slavnega po življenju in čudežih. († ok. 390 )
Spomin svetega Makárija Velikega, duhovnika v samostanu Skete v Egiptu, ki je umrl svetu in sebi, živel samo za Boga, kar je tudi svoje učil.
Vir
Sveti Makarij Starejši se je rodil v Gornjem Egiptu okoli leta 300 in odraščal na podeželju, kjer je skrbel za živino. V otroštvu je v družbi z nekaterimi drugimi nekoč ukradel nekaj fig in eno od njih pojedel: od spreobrnjenja do smrti pa ni nikoli nehal grenko jokati zaradi tega greha. Po močnem klicu božje milosti se je v mladosti umaknil iz sveta in živel v majhni celici v neki vasi, kjer je izdeloval preproge, v nenehni molitvi in veliki strogosti. Neka zlobna ženska ga je lažno obtožila, da jo je onečastil; zaradi tega domnevnega zločina so ga kot nizkotnega hinavca v meniškem oblačilu vlekli po ulicah, ga pretepali in žalili. Vse to je potrpežljivo prenašal in ženski poslal, kar je zaslužil s svojim delom, ter si govoril: „Dobro, Makarij, ker moraš zdaj poskrbeti za drugega, se moraš še bolj potruditi.“ Toda Bog je odkril njegovo nedolžnost, kajti ženska je rodila in ležala v hudih bolečinah ter se ni mogla rešiti, dokler ni imenovala pravega očeta svojega otroka. Ljudje so svojo jezo spremenili v največje občudovanje svetnikove ponižnosti in potrpežljivosti. Da bi se izognil spoštovanju ljudi, je pobegnil v ogromno srhljivo puščavo Scété, saj je bil takrat star približno trideset let. V tej samoti je živel šestdeset let in postal duhovni starš neštetih svetih oseb, ki so se podredile njegovemu vodstvu in se ravnale po pravilih, ki jim jih je predpisal; vse pa so živele v ločenih krajih puščave. Sveti Makarij je s seboj sprejel le enega učenca, ki je sprejemal tujce. Egiptovski škof ga je okoli leta 340, pri štiridesetih letih, prisilil, da je sprejel red duhovništva, da je lahko obhajal božje skrivnosti v korist te svete kolonije. Ko se je puščava bolje naseljevala, so v njej zgradili štiri cerkve, ki jih je oskrbovalo ravno toliko duhovnikov. Sveti Makarij je bil pretirano strog; običajno je jedel le enkrat na teden. Evagrij, njegov učenec, ga je nekoč prosil, naj mu dovoli piti malo vode, ker ga je mučila žeja, vendar mu je Makarij naročil, naj se zadovolji s tem, da malo počiva v senci, rekoč: „V teh dvajsetih letih nisem niti enkrat jedel, pil ali spal, kolikor je narava zahtevala.“ Njegov obraz je bil zelo bled, telo pa šibko in izsušeno. Da bi zanikal svojo lastno voljo, ni odklonil, da bi popil malo vina, kadar so ga drugi želeli; toda potem se je za to popuščanje kaznoval tako, da se je dva ali tri dni vzdržal vseh vrst pijače; in prav zato je njegov učenec prosil tujce, naj mu nikoli ne ponudijo niti kapljice vina. Svoja navodila je podal v nekaj besedah, predvsem pa je vsem ljudem priporočal molk, ponižnost, spokornost, umikanje in nenehno molitev, zlasti slednjo. Pravil je: „Pri molitvi vam ni treba uporabljati veliko ali vzvišenih besed. Pogosto lahko z iskrenim srcem ponavljaš: „Gospod, pokaži mi milost, kakor ti najbolje veš. Ali: pomagaj mi, o Bog.“ Ta izliv popolne resignacije in ljubezni ga je zelo razveselil: „Gospod, usmili se me, kakor ti je všeč in kar najbolje veš v svoji dobroti!“ Njegova blagost in potrpežljivost sta bili nepremagljivi in sta povzročili spreobrnjenje nekega poganskega duhovnika in mnogih drugih. Hudič mu je nekega dne rekel: „Lahko te prekašam v bdenju, postu in mnogih drugih stvareh, toda ponižnost me premaga in razoroži.“ Mladenič je prosil svetega Makarija za duhovni nasvet in ta mu je naročil, naj gre na pokopališče in prezira mrtve, nato pa naj gre in jim ploska. Ko se je vrnil, ga je svetnik vprašal, kaj so mu odgovorili mrtvi: „Niti na očitke niti na pohvale,“ je rekel mladenič. „Potem,“ je odgovoril Makarij, “pojdi in se nauči, da se ne smeš razburjati ne zaradi žalitev ne zaradi laskanja. Če umreš svetu in sebi, boš začel živeti Kristusu.“ Rekel je drugemu: „Iz Božje roke sprejmi revščino enako veselo kot bogastvo, lakoto in pomanjkanje enako kot obilje, pa boš premagal hudiča in obvladal vse svoje strasti.“ Neki menih se mu je pritoževal, da ga v samoti vedno mika, da bi prekinil post, medtem ko se je v samostanu lahko veselo postil ves teden. „Razlog je v praznem slavju,“ je odgovoril svetnik. “Post je prijeten, ko te ljudje vidijo, zdi pa se neznosen, kadar ta strast ni zadovoljena.“ K njemu se je prišel posvetovat nekdo, ki so ga pestile skušnjave nečistosti: svetnik je raziskal izvor, ugotovil, da je to lenoba, in mu svetoval, naj nikoli ne jé pred sončnim zahodom, naj goreče premišljuje pri svojem delu in naj ves dan pridno dela brez lenobe. Mož je zvesto ubogal in bil osvobojen svojega sovražnika. Bog je svetemu Makariju razodel, da ni dosegel popolnosti dveh poročenih žensk, ki sta živeli v nekem mestu: obiskal ju je in izvedel, kako sta se posvetili. Izredno sta pazili, da nista nikoli govorili praznih ali nepremišljenih besed; živeli sta v nenehni praksi ponižnosti, potrpežljivosti, krotkosti, ljubeznivosti, odpovedi, umrtvovanja lastne volje in prilagajanja temperamentu svojih mož in drugih, kjer božji zakon ni posredoval: v duhu spominjanja sta vsa svoja dejanja posvečevali z gorečimi izreki, s katerimi sta si prizadevali slaviti Boga in najbolj goreče posvetiti božji slavi vse moči svoje duše in telesa.
Neki premeteni heretik iz sekte hierakitov, imenovane po Hieraxu, ki je v času Dioklecijanove vladavine zanikal vstajenje mrtvih, je s svojimi sofizmi povzročil, da so nekateri omahnili v svoji veri. Sveti Makarij, da bi jih utrdil v resnici, je obudil mrtvega človeka k življenju, kot pripovedujejo Sokrat, Sozomen, Palladij in Rufin. Kasijan pravi, da je v ta namen le pripravil mrtvo truplo do tega, da je spregovorilo, nato pa mu je naročil, naj počiva do vstajenja. Lucij, arijanski uzurpator aleksandrijskega sedeža, ki je izgnal Petra, naslednika svetega Atanazija, je leta 376 poslal vojsko v puščavo, da bi razgnala goreče menihe, od katerih jih je nekaj zapečatilo svojo vero s krvjo: vodje, namreč oba Makarija, Izidorja, Pambo in nekatere druge, so po pooblastilu cesarja Valensa izgnali na majhen egiptovski otok, obdan z velikimi močvirji. Vsi prebivalci, ki so bili pogani, so se spreobrnili v vero. Zaradi javnega ogorčenja celotnega cesarstva je moral Lucij dovoliti, da so se vrnili v svoje celice. Naš svetnik, ki je vedel, da se bliža njegov konec, je obiskal menihe v Nitriji in jih tako patetično spodbujal k usmiljenju in solzam, da so mu vsi z jokom padli k nogam. „Pojdimo jokat, bratje,“ je rekel, “in naj naše oči izlijejo poplave solz, preden odidemo od tod, da ne bi padli na tisto mesto, kjer bodo solze le še povečale plamene, v katerih bomo goreli.“ Po nagrado za svoje delo je odšel leta 390, po devetdesetem letu starosti, saj je šestdeset let preživel v puščavi Scété.
Zdi se, da je bil prvi puščavnik, ki je naseljeval to obsežno puščavo; to potrjuje tudi Kasijan. Nekateri ga imenujejo Antonijev učenec, vendar ta oznaka bolj ustreza svetemu Makariju Aleksandrijskemu, kajti iz zgodovine življenja našega svetnika je razvidno, da ni mogel živeti pod vodstvom svetega Antonija, preden se je umaknil v puščavo Scété. Vendar je potem obiskal, če ne celo večkrat, tega svetega patriarha menihov, katerega bivališče je bilo oddaljeno petnajst dni poti. Ta slavni svetnik je bil v rimskem martirologiju pred prenovo češčen 15. januarja, v grški Menæi pa 19. januarja. Svetemu Makariju pripisujejo starodavno samostansko pravilo in pismo, namenjeno menihom, napisano v stavkih, podobnih knjigi Pregovorov. Tillemont meni, da gre bolj verjetno za dela svetega Makarija iz Aleksandrije, ki je imel v Nitriji pod nadzorom pet tisoč menihov. Genadij pravi, da sveti Makarij ni napisal ničesar razen tega pisma. To je mogoče razumeti za svetega Makarija Aleksandrijskega, čeprav tisti, ki je pisal v Galiji, morda ni videl vseh del avtorja, čigar dežela je bila tako oddaljena in jezik drugačen. Petdeset duhovnih homilij je v prvi izdaji in nekaterih rokopisih pripisanih svetemu Makariju iz Egipta; vendar F. Possin 20 meni, da bolj pripadajo Makariju iz Pispira, ki je spremljal svetega Antonija ob njegovi smrti in se zdi, da je bil nekaj let starejši od obeh velikih Makarijev, čeprav so ga nekateri imeli za istega z aleksandrijskim.
EN