Imena: Atanazij, Atanazija.
Bil je doma v Aleksandriji. Leta 328 je postal aleksandrijski patriarh. Ima čast cerkvenega učitelja in velja za velikega bojevnika zoper arijance, ki so tajili Jezusovo božjo naravo. Njegovo škofovanje je bilo nepretrgan boj in mučeništvo. Sicer ni padel pod mečem in delal čudežev – čudež njegovega življenja je bila njegova neustrašenost. V bridkostih se je tolažil z izrekom: “Ta oblaček bo šel kmalu mimo. Le Boga se boj, ne ljudi!”
Moral je petkrat v pregnanstvo in je tako preživel dvajset let ločen od škofijskega sedeža po raznih krajih države kot begunec ali pregnanec. Krivoverski sovražniki, ki jih je podpirala tudi državna oblast, so ga dolžili najhujših hudodelstev, med drugim naj bi onečastil neko dekle. Cesar je sklical zbor arijanskih škofov, da bi Atanazija obsodili. Tudi Atanazij je prišel na zbor s svojim diakonom Timotejem. Ta je v zboru stopil pred žensko, ki naj bi pričala zoper Atanazija, in rekel: “Kaj, jaz da sem te onečastil?” Ženska, ki Atanazija še poznala ni, je odvrnila: “Saj, ti, ti.” Tako se je izkazala Atanazijeva nedolžnost.
Obdolžili so ga, da je umoril škofa Arzenija, njegovo mrtvo roko pa rabil za vraže in čarovnije. Atanazij pa je pripeljal škofa Arzenija, ki so ga bili njegovi sovražniki poprej ujeli, a ga je Atanazij rešil, pred zbor živega in z obema rokama. Znana je še zgodba, kako je moral bežati na ladjici po reki Nilu pred rablji cesarja Julijana Odpadnika. Ko so ga ti malo manj kot dohiteli, je velel ladjico obrniti, tako da so šli preganjalcem naproti. Ko so se srečali, je zaklical poglavar biričev ljudem v Atanazijevi ladjici: “Ste morda videli Atanazija?” Atanazij jim je sam zaklical nazaj: “Le hitite, ni daleč od vasi.”
Zadnjih sedem let je kolikor toliko mirno živel v Aleksandriji in delal za cerkveno edinost. Prejšnji arijanski ali polarijanski škofje so se oglašali za ponovno bratovsko sodelovanje. Kjerkoli je Atanazij ugotovil pošteno voljo za poboljšanje, jo je prisrčno pozdravil in olajšal vrnitev v cerkveno občestvo. Sv. Bazilij je izrekel mnenje, da samo Atanazij more vzdržati ali obnoviti popolno edinost v celotnem krščanstvu. Ko je ta umrl, je spet zapisal, da se je vrnila k Stvarniku “velika in apostolska duša”. Bil je med prvimi škofi, ki niso mučenci, prištet med svetnike vesoljne Cerkve.
Goduje pa 2. maja.
Vir
Nikar se jih ne boj! Saj sem s tabo, da te obvarujem!« je slišal prerok Jeremija, ko ga je Bog poklical v preroško službo, ki jo je potem pogumno vršil. Besede, izrečene preroku Jeremiju, v polni meri veljajo za sv. Atanazi– ja, enega največjih in najuspešnejših branilcev pravovernosti v zgodovini Cerkve. V skoraj petdesetletnem boju, polnem preganjanja in težkih žrtev, je zmagovito zagovarjal misel, da je Cerkev samo božja ustanova, ‘en dom’ Kristusovih učencev, ‘ena tunika’ Kristusova, oblita z njegovo krvjo, ‘ena sama Luč’, ki razsvetljuje človeka in zato ne sme otemneti zaradi človeške zaslepljenosti. Čudež njegovega življenja je trajno mučeništvo, čeprav za Kristusa ni prelil krvi.
AtanazijAtanazij je bil po rodu Grk iz Aleksandrije v Egiptu, kjer se je rodil najbrž leta 295. Odraščal je v času zadnjega in najhujšega preganjanja kristjanov pod Dioklecijanom. Njegovi starši, globoko verni, so ostali živi, čeprav se mučeništva niso bali. Sinu so omogočili vsestransko izobrazbo. Poznal je spise grških filozofov, še temeljiteje pa nauke cezarejske in aleksandrijske krščanske visoke šole. Nekaj časa je bil v asketski šoli pri sv. Antonu puščavniku. Z nastopom moške dobe je bil Atanazij zrel božji mož, pripravljen za boj, ki ga je čakal.
Po vrnitvi iz puščave okoli leta 320 ga je aleksandrijski patriarh sv. Aleksander posvetil za diakona in ga vzel za svojega tajnika.
V Aleksandriji je bilo tedaj več struj: pravoverni kristjani, razkolni meletijci, samozavestni poganski modrijani in žilava judovska skupnost. Vsem je Atanazij posvetil svoje moči in sposobnosti. Kmalu pa se je moral spoprijeti z nevarnim gibanjem, ki ga je sprožil njegov ognjeviti rojak Arij. Krščanstvo je hotel približati poganskim predstavam in na plitev demagoški način učil, da je bil Jezus nekak heroj človekoljubja, v začetku navaden človek, zaradi svoje pokorne smrti iz ljubezni do Boga pa šele poveličan v božanstvo. Atanazij se je ogorčen uprl nezaslišanemu pačenju krščanskih resnic o sveti Trojici in odrešenju človeškega rodu, ki sploh ne bi bilo doseženo, če Kristus ni bil pravi Bog že spočetka, ko si je privzel človeško naravo. Spustil se je zoper Arija v boj, ki je trajal blizu petdeset let. Boj je bil večkrat na zunaj videti že izgubljen, vendar Atanazij nikoli ni klonil ob porazih in nazadnje je mimo umrl v zavesti, da je zmaga že blizu.
Arijeve krive nauke je obsodil prvi splošni koncil v Niceji leta 325, na katerem je bila sprejeta veroizpoved, ki jo molimo pri maši. Leta 328 je bil Atanazij izvoljen za patriarha v Aleksandriji in s tem je postal voditelj več kot sto škofij v Egiptu. Arij je imel svoje pristaše na dvoru in cesarji so Atanazija večkrat pregnali s patriarškega sedeža. Kar petkrat je moral v pregnanstvo, ki je navadno trajalo po več let. Prvič je bil izgnan v sedanjo Nemčijo, enkrat v Rim, enkrat se je moral celih šest let skrivati v okolici Aleksandrije. Zadnjič so ga izgnali, ko je bil že starček pri sedemdesetih letih. Papeži so ga vedno podpirali pa tudi večina škofov je bila na njegovi strani.
Za zmerom se je vrnil na svoj škofovski sedež 1. februarja 366 in je egiptovsko Cerkev vodil še sedem let. Ta leta je imel živahne pisne stike z vzhodnimi in zahodnimi škofi. Sv. Bazilij Veliki je izrekel mnenje, da samo Atanazij more ohraniti ali obnoviti popolno edinost v celotnem krščanstvu. Ko je Atanazij 2. maja 373 blaženo umrl, je sv. Bazilij spet zapisal, da se je vrnila k Stvarniku ‘velika in apostolska duša’. Naslov cerkvenega učitelja mu je dal že peti koncil v Carigradu leta 553.
Ime Atanazij kot krstno ime je pri nas praktično neznano. Nekdaj so ga dajati redovnikom.
Vir
Spomin svetega Atanázija, škofa in cerkvenega učitelja, zelo slavnega po svetosti in nauku, ki se je v Aleksandriji (v Egiptu) neutrudno boril za pravo vero, v času od cesarja Konstantina do cesarja Valenta, ter pretrpel od Arijancev mnogo zahrbtnosti. Bil je večkrat peljan v izgnanstvo, slednjič se je vrnil v njemu izročeno Cerkev. Po mnogih bojih in mnogih vencih potrpežljivosti, se je v miru v Kristusu odpočil, po šestinštiridesetih letih svojega duhovništva.
Vir