“Razlaga knjige preroka Izaija”
Zavetnik vzhodnega meništva
Atributi: meniška ali škofovska oblačila, knjige, model cerkve, golob ali mrtvaška glava, ogenj
Rodil se je okoli leta 330 v kapadocijski Cezareji. Bil je škof in cerkveni učitelj. Njegovega očeta Bazilija in mater Emelijo, staro mater, strica in oba brata ter sestro časti Cerkev kot svetnike. Po novi ureditvi koledarja se isti dan spominjamo tudi sv. Gregorja Nacianškega, prav tako škofa in cerkvenega učitelja. Bazilijev brat pa je bil sv. Gregor Niški, katerega se spominjamo 9. marca.
Bazilij se je šolal v Carigradu in je šel 20 let star v vseučiliško mesto, v »zlate« Atene. Tam je sklenil prisrčno prijateljstvo z Gregorjem Nacianškim. Poznala sta samo dve poti – v šolo in cerkev. Kmalu se je okrog njiju zbral okrog enako mislečih tovarišev in so tako ustanovili prvo katoliško društvo visokošolcev. Po približno štirih letih se je Bazilij vrnil domov, kjer je nadaljeval očetovo službo. Poučeval je govorništvo in kmalu zaslovel. Čeprav mu svetna čast ni bila neprijetna, v njej ni našel pravega miru. Tedaj je obiskal sestro Makrino, ki se je bila z materjo preselila na posestvo v Pontu in ji pomagala vzgajati otroke. Zavzela se je za Bazilija. Z besedo in zgledom ga je opozarjala na vrednost notranjega življenja.
Tedaj se je dal Bazilij krstiti. Dotlej je bil samo katehumen, ponosen na svoje krščansko ime. Potem je odšel v Egipt k menihom, da bi se naučil pobožnosti. Ko se je vrnil domov, je razdelil ubogim svoje imetje in odšel k materi in sestri. Tu je preživel nekaj let v uboštvu in samoti. Leta 362 so ga poklicali v Cezarejo, da bi pomagal škofu Evzebiju, poštenemu in priljudnemu možu, ki pa ni imel kakšne posebne bogoslovne izobrazbe. Ta ga je posvetil v mašnika.
Po Evzebijevi smrti so Bazilija izvolili za njegovega naslednika. Novi škof si je privzel za prvo skrb, da je branil pravo vero pred arijanci, ki so tajili Kristusovo božanstvo. Naslednja njegova velika skrb je bila pomoč revežem. Malokateri škof je postavil toliko dobrodelnih domov. Sezidal je za tiste čase naravnost moderno bolnišnico, imenovano Bazileja.
Umrl je na dan novega leta 397, goduje pa 2. januarja.
Bazilij Veliki in Gregor Nazianški godujeta na današnji dan skupaj in ostajata povezana, podobno kot sta bila povezana v življenju:
bila sta sošolca, branitelja pravovernega nauka o Sveti Trojici in dobra prijatelja. Oba sta postala škofa in doživljala sovraštvo politično močnih arijanskih krivovercev. Tri leta po Bazilijevem pogrebu leta 379 se ga je Gregorij spominjal v poslovilnem govoru in dejal: »Sprejmi me, Bazilij, v svoje novo bivališče, ko bom tudi sam zapustil tuzemsko življenje, da bova lahko živela skupaj ter neposredno in v popolnosti zrla Presveto Trojico. Tako bova uresničila svojo največjo željo in prejela nagrado za boje, ki sva jih bojevala skupaj, in za napade, katerim sva se uprla.
Vir
Rodil se je v plemiški družini v Kapadokiji in prejel najboljšo možno izobrazbo tistega časa. Študiral je v Cezareji, Carigradu in Atenah. Na pobudo starejše sestre Makrine (ki je tudi svetnica) se je Bazilij odpravil na obisk samostanov po Bližnjem Vzhodu. Po vrnitvi na domačo posest je Bazilij na svojem domu uvedel meniško disciplino, utemeljeno na vodilu, ki je poudarjalo molitev, ročno delo in prepevanje psalmov. Za osebno pokoro si je določil spanje na tleh in spokorniško žimnato srajco. S tem svojim vodilom je postavil temelje vzhodnega meništva in je vplival na sv. Benedikta.
Bazilij je bil vse življenje bolan na jetrih. V pismu Evzebiju, škofu v Samosati v Siriji, se pritožuje zaradi dolgotrajne bolezni in tegob »moje stare kuge v jetrih.« Leta 370 je ravno Evzebij vplival na Bazilijevo imenovanje za škofa v Cezareji. Leta spokorništva so v njem zanetila globoko ljubezen do revnih in gorečnost za duše. V času suše se je posvetil molitvi za svoje izmučeno ljudstvo. Svoje premoženje je razdelil med uboge. Delal je v ljudski kuhinji. Pri mestnih vratih je ustanovil dom za obolele in za ljudi z obrobja družbe. Bazilij je umrl zaradi bolezni jeter 1. januarja 379. Za njim so žalovali vsi prebivalci Cezareje: kristjani, judje in pogani.
Večni Oče, na priprošnjo sv. Bazilija iz Cezareje mi vsadi v srce ljubezen do preprostosti, tišine in uboštva.
Vir
God svetega Bazilija Velikega in Gregorja Nazianškega, škofov in cerkvenih učiteljev. Bazilij, cezarejski škof v Kapadociji, zaradi učenosti in modrosti imenovan Veliki, je učil menihe premišljevanja Sveti pisma in dela v pokorščini in bratski ljubezni. Vernike je poučeval z odličnimi spisi in odlikoval se je v pastoralni skrbi za reveže in bolnike. Umrl je 1. januarja. Gregorij, njegov prijatelj, sasimski škof, potem carigrajski, slednjič nacijanški, je z veliko gorečnostjo branil božanstvo Besede, zato tudi imenovan teolog Cerkve, se veseli skupnega godu tako velikih učiteljev. († 1. januar 379)
Vir
Kapadokija, pokrajina v Mali Aziji, na vzhodnem delu današnje Turčije, je dala Cerkvi tri velike učitelje vere, tri svetniške osebnosti: Bazilija in njegovega mlajšega brata Gregorja iz Niše (v tem mestu je bil škof) ter Gregorja Nacianškega. Prvega in tretjega se spominjamo skupaj na današnji dan, ker ju je vezalo izredno prijateljstvo, da sta bila »kakor ena duša v dveh telesih«, kakor je dejal Gregor Nacianški ob pogrebu Bazilija Velikega. »Nama je bila velika čast in pomembno to, da živiš kot kristjan in se smeš imenovati kristjan.«
Bazilij je bil mož globoke pobožnosti in temeljite izobrazbe; osebnost, polna odločnosti, zakonodajalec vzhodnega meništva (po njem se vzhodni menihi imenujejo bazilijanci), neustrašen branilec prave vere in cerkvenih pravic, vnet zagovornik cerkvenega edinstva, organizator velikopotezne dobrodelnosti v vsakem oziru velik mož, da si je po vsej pravici zaslužil vzdevek Veliki. Rodil se je okoli leta 330 v kapadokijski Cezareji v družini, iz katere je poleg njega izšla še četverica svetnikov. Versko vzgojo je prejel od stare matere, svete Makrine, svetniški oče Gregorij pa mu je odpiral pot k omiki. Šolal se je v Atenah, kjer se je srečal z Gregorjem Nacianškim in sklenil z njim zaupno prijateljstvo. Po končanem študiju se je vrnil v rodno mesto, kjer je zaslovel kot odličen učitelj.
Zgled sestre, ki je svoje življenje posvetila službi drugim, je pripomogel, da se je Bazilij dal krstiti, potem pa je odšel v Egipt, kjer se je za dve leti pridružil menihom. Ko se je vrnil v domače kraje, je vse svoje premoženje razdelil ubogim in odšel v samoto. V tej samoti so v njem dozorele misli, ki so ga napravile za očeta vzhodnega meništva.
Iz samote so ga poklicali v rodno mesto Cezarejo, kjer ga je nadškof Evzebij posvetil v duhovnika, po njegovi smrti pa je bil izvoljen za škofa. Učeni škof, pisec globokih bogoslovnih razprav, je nemalokrat lastnoročno stregel revežem, ki so bili njegova velika ljubezen. Po devetih letih škofovske službe so zaradi prevelike spokornosti njegove telesne moči ugasnile 1. januarja leta 379.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.
Danes se po latinskem liturgičnem koledarju spominjamo dveh očetov in doktorjev Cerkve, svetega Gregorja iz Nazianza in svetega Bazilija Velikega, tesnih prijateljev, ki sta imela enako željo po svetosti, podobno kulturno formacijo in sta oba gojila željo po meniškem življenju.
V pričujočem hagiografskem zapisu se želimo osredotočiti predvsem na drugega, svetega Bazilija. Rodil se je v Cezareji v Kapadokiji, današnjem Kayseryju v Turčiji, okoli leta 330 bogatemu retoriku in odvetniku. Njegova družina je bila prežeta s svetostjo: njegov ded je umrl kot mučenec v Dioklecijanovem preganjanju, njegova babica, sveta Makrina, pa je bila učenka svetega Gregorja Taumaturga v Pontu. Svetnika sta bila tudi njena starša Bazilij in Emelia, ki sta imela poleg Bazilija še pet sinov, med njimi svetega Gregorja, poznejšega škofa v Nisi, in svetega Petra, škofa v Sebasti, ter pet hčera. Najstarejša hči, sveta Makrina, soimenjakinja svoje babice, je živela na svojem posestvu v Annesi, ki ga je spremenila v samostan.
Bazilijev oče, ki se je očitno preselil v Neocesarejo, je bil prvi učitelj svojega sina, ki je nato nadaljeval študij v Cezareji, v Konstantinoplu in nazadnje v Atenah, kulturni prestolnici helenističnega in poganskega sveta, kjer je sklenil tesno prijateljstvo s svojim rojakom svetim Gregorjem Nazianškim. Ko se je okoli leta 356 vrnil v domovino, je poučeval retoriko in gojil sanje o slavi, vendar je naposled podlegel sestrinim spodbudam in se predal asketskemu življenju. V skladu s takratnimi običaji je končno sprejel krst in obiskal velike askete v Egiptu, Palestini in Mezopotamiji, da bi spoznal njihov način življenja. Ko se je vrnil domov, ni okleval in je del svojega premoženja razdelil revnim ter se umaknil v samoto na bregu reke Iris, nasproti Annosi, blizu Neocesareje. Svojim privržencem, ki so bili z njim v samostanu, je dal trdno moralno in asketsko vzgojo, najprej z Velikimi pravili in nato z Malimi pravili o dolžnostih in krepostih menihov, zaradi česar si je prislužil ime „zakonodajalec vzhodnega meništva“.
Bazilij je ostal v samoti pet let, dokler ga njegov škof Evzebij, še vedno katehumena, ni posvetil v duhovnika, da bi mu lahko pomagal pri njegovi težki službi. Vendar se je kmalu raje vrnil k samotarskemu življenju, ko je spoznal, da je s svojim ugledom vzbudil ljubosumje neizobraženega pastirja. Ko je bilo pod arijanskim cesarjem Valensom pravoslavje ogroženo, je sveti Gregor Nazianški na njegovo priprošnjo dosegel vrnitev prijatelja v Cezarejo, ki si je tako lahko plodno prizadeval za ohranjanje vere, ureditev liturgije in odpravo škode, ki jo je povzročila strašna lakota. Leta 370 je Evzebij, ki je zaslovel s svojo desetdelno „Cerkveno zgodovino“, nasledil metropolita Cezareje, ki je imela približno petdeset škofij, razdeljenih v enajst pokrajin. Kljub kratkemu trajanju njegovega škofovanja je bilo pastoralno delovanje svetega Bazilija tako raznoliko in plodno, da so mu sodobniki prisodili naziv „veliki“, ki je bil, kot je znano, v zgodovini rezerviran za zelo malo osebnosti svetovnega obsega, kot so makedonski kralj Aleksander, rimska cesarja Konstantin in Teodozij, prvi rimski cesar Karel ter papeži Leon I., Gregor I. in Janez Pavel II.
V tistem času je divjal boj v proti krivovercu Ariju. Valens se je leta 371 vrnil v Cezarejo in večkrat skušal prepričati Bazilija, naj popusti, vendar si ni upal uporabiti nasilja proti njemu. Da bi zmanjšal njegov vpliv, je Kapadokijo razdelil na dva dela. Da bi ubranil pravice svojega sedeža, je Bazilij nato ustanovil več škofij in posvetil svojega prijatelja Gregorja za škofa v Sàsimi, ki je bila pomembna naselbina za komunikacije, vendar je ta nerad raje pobegnil v samoto, kot da bi prevzel oblast.
Bazilij se je izkazal za spretnega upravitelja svojega ozemlja: s trdno roko je znal odpraviti zlorabe in nepravilnosti, duhovnike in menihe spremeniti v vzor svetosti, braniti cerkveno imuniteto pred civilno oblastjo ter zaščititi revne in nemočne. Svojo gorečnost in genialnost je še posebej pokazal pri organizaciji dobrodelnih dejavnosti. V vsakem okrožju, ki ga je upravljal škof, je poskrbel za ustanovitev hospica. V Cezareji je celo zgradil mestece dobrodelnosti, skorajda „Cottolengo“ (Mala hiša Božje previdnosti) iz preteklih let, ki je imela funkcije gostilne, hospica, bolnišnice in zavetišča za gobavce, ljudje pa so jo imenovali „ Bazilijada“. Čeprav civilna oblast ni zaupala tej ustanovi, se je sveti škof tako uveljavil, da mu je Valens naročil, naj ponovno vzpostavi soglasje med škofi v Armeniji in poskrbi za izpraznjene sedeže, pri čemer je pustil ob strani njuna verska nesoglasja.
Vendar se je več sufraganskih škofov, ki so mu zavidali njegov vzpon, izogibalo njegovemu vplivu in celo dvomilo v njegovo pravovernost. Bazilij je nato napisal traktat o Svetem Duhu, da bi proti arijancem dokazal, da mu pripada enaka čast kot Očetu in Sinu. Med letoma 371 in 376 si je večkrat dopisoval s papežem Damaskom in drugimi zahodnimi škofi ter jih prosil za posredovanje, saj je bil obupan nad širjenjem herezije in tekmovanjem Melecija in Pavlina za patriarhalni sedež v Antiohiji. Vendar so v Rimu podprli Pavlina, medtem ko so bili najbolj ugledni vzhodni škofje zapriseženi Melecijevi privrženci in Bazilij se je močno pritoževal.
Ura razrešitve, po kateri je svetnik tako hrepenel, je nastopila s smrtjo Valensa, ki je leta 378 padel v boju proti Gotom. Njegov naslednik, sveti Teodozij I. Veliki, je ponovno vzpostavil versko svobodo in na predlog latinske Cerkve in s podporo svetega Bazilija postavil svetega Gregorja Nazianškega za prestolonaslednika v Konstantinoplu. To je bilo zadnje uradno dejanje tega velikega moža dejanj in misli, saj je izčrpan od skrbi, strogosti in bolezni umrl 1. januarja 379. Njegov pogreb, ki ga je imel v Cezareji v Kapadokiji, je bil pravi triumf.
Sveti Gregor iz Nazianza svojega prijatelja prikazuje z vedno bledim obrazom, z zamišljenim izrazom, ki ga še bolj poudarja brada meniha in filozofa. Zelo zanimiv je Bazilijev epistolarij, ki ga sestavlja kar 365 pisem, neprecenljivih za poglobljeno poznavanje njegovega nauka, življenja in zgodovine Cerkve tistega časa. S teološkega vidika je njegova velika zasluga, da je dokončno oblikoval trinitarično dogmo z znamenitim izrazom: „Eno bistvo v treh hipostazah“. Z literarnega vidika je Bazilij nedvomno najbolj klasičen med grškimi očeti, čeprav so bila njegova dela napisana predvsem zaradi neposrednih praktičnih potreb. Iz njegovih govorov se nenehno pojavlja tudi lik pastirja, pozornega na potrebe duš, krščanski nauk in moralo pa predstavlja v obliki, ki je najprimernejša za širšo javnost, pri čemer uporablja svojo veliko kulturo in temeljito retorično izobrazbo.
Svetega Bazilija Velikega se Martyrologium Romanum spominja 1. januarja, na obletnico njegovega rojstva v nebesa, naslednji dan pa se njegov liturgični spomin praznuje skupaj z njegovim prijateljem svetim Gregorjem iz Nazianza.
IT
Zelo redko je svetnik deležen naziva „veliki“. Če pa se to zgodi, je bil ta svetnik v resnici velik človek. Dokaz za to je današnji svetnik, sveti Bazilij, človek, ki je bil velik po značaju, velik po delu in velik po smrti.
Po svoji naravi je bil Bazilij nadvse katoliški. Da ni mogel biti drugačen, postane takoj jasno, če upoštevamo družinske okoliščine, v katerih je odraščal. Njegov dedek je umrl kot mučenec v zadnjem rimskem preganjanju kristjanov, babica, po imenu Makrina, pa se je morala sedem let skrivati v gorah Male Azije. Ta plemenita ženska je svojim vnukom pogosto pripovedovala o preteklih časih, o strahopetnosti odpadnikov in čudovitem pogumu pričevalcev s krvjo, in to, kar jim je pripovedovala, razlagala z bleščečim zgledom krščanskega načina življenja. Tako je vseh njenih deset vnukov postalo svetnikov. Kakšen blagoslov lahko izžareva dobra babica na vso družino!
Kot mladenič je Bazilij odpotoval v Atene v Grčiji, kjer je študiral na univerzi. Tam je sklenil znamenito prijateljstvo s svetim Gregorjem iz Nazianza. Ker sta oba prijatelja poleg poti v šolo poznala le pot v cerkev, je bilo neizogibno, da bosta postala sposobna moža, za katera je bilo napredovanje na visoke položaje le vprašanje časa. Bazilij pa si je prizadeval za vzpon, ki je edini vreden, za vzpon v nebesa. Najprej je odšel v Egipt, da bi se od tamkajšnjih menihov naučil puščavniškega življenja, po vrnitvi domov pa je ustanovil samostan in napisal versko pravilo, ki je tako odlično, da ga še danes upoštevajo v številnih samostanih v vzhodni Evropi.
Zadnjih devet let svojega življenja, od leta 370 do 379, je Bazilij vladal kot nadškof v domači Cezareji. Spretno je govoril in pisal, bil je pravi človek, ki je v težkih časih prevzel vodstvo, in neustrašen borec proti lažnim učiteljem. „Sredi cerkve,“ pravi himna, “ga je Gospod spodbudil, da je odprl svoja usta. Napolnil ga je z duhom modrosti in razumevanja. Oblekel ga je v oblačilo časti.“ Prav tako je treba omeniti, da je bil Bazilij tisti, ki je v svojem škofijskem mestu Cezareja ustanovil prvi krščanski dom za bolne, ostarele in revne. Vse poznejše dobrodelne ustanove lahko zasledimo v tem prvem kraju služenja usmiljenju. Bazilij je bil torej velik v svojem delu in navsezadnje velik tudi v svoji smrti.
V tistem času je prevladovala arijanska herezija, ki jo je izpovedoval celo cesar. Bazilija so poklicali na sodišče in sodnik mu je rekel, kako si lahko zaradi svoje katoliške vere upa kljubovati cesarju, ki mu je bilo podrejeno pol sveta. Cesar bi mu lahko zaplenil premoženje, ga izgnal, ga pripeljal na mučenje in v smrt. Tako je rekel sodnik, in to, kar je odgovoril Bazilij, je treba obravnavati kot trdno katoliško; rekel je:
„Ali je to vse, kar lahko stori cesar? Ne bojim se vsega tega. Naj mi zapleni premoženje, imam samo obleko in nekaj knjig. Zame ni izgnanstva, kajti kjer je Bog, sem doma, in Bog je povsod. Tudi mučenja se ne bojim, saj sem tako vitek in šibek, da podležem že ob prvem udarcu. In končno, kar zadeva smrt, se mi ne more zgoditi nič boljšega, saj me smrt vodi k Bogu v nebesa.“
Tako je govoril Bazilij. To so čudovite besede, nadškof, in ko je sodnik pogumnemu pričevalcu odgovoril, da si z njim še nihče ni upal govoriti tako svobodno, je dobil drugi katoliški odgovor, saj je Bazilij odgovoril: „To je verjetno zato, ker še nikoli niste imeli opravka s katoliškim škofom.“
Skratka, svetnikov sijajni videz je naredil takšen vtis, da je ostal nepoškodovan. Bazilij je zato leta 379 umrl naravne smrti.
_ _ _
Veliki doktor Cerkve se je rodil leta 330 v Cezareji v Kapadokiji. Njegovi premožni starši so sinu zagotovili osnovno izobrazbo na takrat znanih šolah v Konstantinoplu in Atenah, kjer je spoznal svetega Gregorja Nazianškega. Leta 356 se je vrnil v Cezarejo in tam poučeval retoriko. V tem času je intenzivno preučeval vzhodnjaško meništvo in se nato sam umaknil v dolino. Tu je okoli sebe zbral somišljenike, ki so z njim živeli po njegovem pravilu.
Bazilijeva osamitev je trajala le nekaj let. Leta 360 je spremljal svojega škofa v Konstantinopel, leta 364 je postal duhovnik in leta 370 nadškof v Cezareji.
V tej vlogi si je prizadeval pomagati revnim in bolnim v svoji škofiji. Ustanovil je bolnišnice in domove ter velik socialni center.
Vendar so ga bolj kot socialni problemi zanimale teološke razprave njegovega časa. Neustrašno se je boril za mir in edinost Cerkve.
S cesarjem Valensom se je spopadel enako pogumno kot z arijanci. Ker se je zavedal nevarnosti, si je na vsak način prizadeval odpraviti antiohijski razkol ter združiti vzhodno in zahodno Cerkev.
Bazilij je umrl 1. januarja 379 v Cezareji, še ne petdesetleten.
„Po smrti cezarejskega škofa, ki se je zgodila okoli sredine leta 370, je bil Bazilij izvoljen za njegovega naslednika, kot že omenjeno. To novo dostojanstvo je pokazalo kreposti svetega Bazilija v svetlejšem sijaju kot kdaj koli prej; zdelo se je, da zdaj tako zelo presega samega sebe, kot je prej prekašal druge. Noben škof ni šel dlje od njega v ljubezni do ubogih, za katerih zaščitnika in očeta se je imel. Ne le da je dajal obilno miloščino, ampak je v Cezareji ustanovil tudi veliko bolnišnico, ki jo je sveti Gregor Nazianški zaradi njenega ustanovitelja imenoval Bazilijada in ki je ostala slavna še dolgo po smrti svetega škofa.
S posebnim sočutjem je gledal na žalostno stanje tistih, ki so zaradi pokvarjenosti, razkola in herezije zašli s poti odrešenja, ter jih z gorečimi molitvami in nenehnimi solzami prosil za spreobrnjenje k Bogu usmiljenja. Niti težave niti nevarnosti niso mogle ustaviti njegove gorečnosti, ko je šlo za vračanje izgubljenih k Bogu. Nič ne dokazuje bolje moči in dejavnosti te gorečnosti kot zmaga, ki jo je svetnik dosegel nad cesarjem Valensom.
Ko je ta cesar videl, da Bazilij stoji kot nepremagljiva trdnjava, proti kateri so vsi napadi herezije nemočni, se je odločil, da bo proti njemu uporabil strogost; s tem je namreč že prestrašil več pravoslavnih škofov. Po potovanju po več pokrajinah, kjer je dal tistim, ki se niso hoteli pokloniti arijanski hereziji, občutiti svojo polno jezo, je prišel tudi v Kapadokijo. Njegov namen je bil doseči padec cezarejskega nadškofa, ki se je njegovi volji upiral odločneje kot kateri koli drug škof.
Prefekt Modestus je moral z grožnjami ali obljubami že prej poskusiti prepričati Bazilija, da bi se pridružil arijancem; slednji je, sedeč na sodniškem sedežu in obkrožen s služabniki svoje oblasti, pred sebe poklical tudi Bazilija, ki se je pojavil z veselim in mirnim obrazom. Modest ga je vljudno sprejel in ga z laskavimi besedami spodbujal, naj izpolni cesarjevo željo; ko pa mu s tem ni uspelo doseči svojega cilja, je postal grozeč in v jeznem tonu dejal: „Ali misliš, Bazilij, da nasprotuješ tako velikemu cesarju, čigar volji se podreja ves svet? Ali pa se ne bojiš učinkov moči, s katero smo obdarjeni?“
Bazilij: „Do česa se lahko razširi ta moč?“
Modest: „Do zaplembe premoženja, izgnanstva, mučenja in smrti.“
Bazilij: „Torej mi grozite s čim drugim, ker nič od tega name ne naredi nobenega vtisa.“
Modest: „Kaj praviš?“
Bazilij: „Tistim, ki nimajo ničesar, se ni treba bati zaplembe blaga. Jaz nimam ničesar razen nekaj knjig in krp, ki jih nosim; mislim, da mi jih ne boš hotel vzeti. Morda vam ne bo lahko obsoditi me na izgnanstvo, kajti za očetovo zemljo imam nebesa in ne deželo, v kateri prebivam; mučenja se ne bojim preveč; moje telo je tako izčrpano in šibko, da ga ne bo moglo dolgo prenašati; prvi udarec bo končal moje življenje in moje trpljenje. Še manj se bojim smrti, saj se mi zdi blagoslov, ker me bo raje združila z mojim Stvarnikom, za katerega edinega živim.“
Modest: „Modestu še nihče ni spregovoril s takšno drznostjo.“
Bazilij: „To je morda prvič, da imaš opravka s škofom. V običajnih okoliščinah smo škofje najbolj blagi in pokorni med vsemi ljudmi; najbolj zlobnem človeku se ne upiramo, še toliko bolj s tistimi, ki so odeti v takšno moč. Ko pa gre za vero, imamo v mislih samo Boga in vse drugo zaničujemo. Ogenj, meč in divje zveri, železni kremplji so tedaj naše veselje. Uporabite vse svoje grožnje in mučenje, nič nas ne bo moglo pretresti.“
Modest: „Za izbiro vam dam čas do jutri.“
Bazilij: „To odlašanje je nepotrebno; jutri bom enak, kot sem danes.“
Prefekt si ni mogel kaj, da se ne bi čudil nad neustrašnostjo svetega nadškofa. Naslednji dan je šel k cesarju, ki je prišel v Cezarejo, in mu povedal vso zgodbo. Ta je zaradi slabega uspeha srečanja razjezil cesarja in želel, da se organizira še eno, ki se ga je udeležil z Modestom in enim od svojih dvorjanov, imenovanim Demosten. Vendar ta poskus ni prinesel srečnejšega rezultata kot prejšnji. Prefekt je pripravil še tretjega, ki se je tako kot prejšnja dva izkazal za največjo svetnikovo čast. Na koncu je Modest cesarju dejal: „Poraženi smo, ta človek je nad grožnjami.“ Valens ga je zato nekaj časa pustil pri miru; ko je na praznik Gospodovega prikazanja prišel v veliko cerkev, sta ga čudovita urejenost in spoštljivost, s katero je potekala maša, enako presenetila kot poučila. Posebej pa sta ga presenetila pobožnost in zbranost duha, s katerima je bil prežet nadškof pri oltarju. Čeprav si ni upal sodelovati pri Gospodovi večerji, ker se je bal, da bi mu jo odrekli, je daroval svojo žrtev, ki je bila sprejeta kot žrtev ortodoksnih, saj je Bazilij menil, da ob taki priložnosti previdnost zahteva, da se cerkvena disciplina ne upošteva v vsej svoji strogosti.“
Zgodnje podobe prikazujejo Bazilija v škofovski obleki latinske Cerkve z mitro in palico. Na poznejših upodobitvah nosi škofovsko oblačilo grške Cerkve in v rokah drži goloba.
V vzhodni Cerkvi praznujejo praznik svetega Bazilija 1. januarja. Ker se v nemško govorečem svetu na ta dan praznuje praznik „Gospodovega imena“ hkrati s slovesnostjo Device Marije, so obeležitev svetnika ob prenovi rimskega koledarja prestavili na 2. januar.
DE