Imena: Gregor, Greg, Grega, Gregec, Grgur, Griša, Grgulj, …
Sveti Gregor iz Nise, brat svetega Bazilija Velikega in svete Makrine, se je rodil najverjetneje okoli leta 335. Med vzhodnimi očeti velja za tistega, ki se je najbolj poglobil v mistični nauk in doživetje kontemplacije. Pot ga je vodila od učenja retorike, študija grške književnosti in filozofije do škofa v Nisi. Kot mistik in filozof se ni prav pretirano ukvarjal z zemeljskimi stvarmi, kar mu je za nekaj časa nakopalo celo obsodbo na izgnanstvo. Ko se je vrnil iz njega, se je spopadel s heretiki in bil kasneje med najvidnejšimi osebnostmi 2. vesoljnega cerkvenega zbora v Carigradu leta 381. Njegovi spisi so dogmatične, duhovno teološke, mistične in eksegetske narave, ohranjenih pa je tudi precej njegovih homilij (pridig). Nekatera bolj znana dela so: Veliki katehetski govor, O duši in vstajenju, O Mojzesovem življenju ter Homilije o očenašu in o blagrih.
»Ti, Gospod, si v resnici čist in neizčrpen vir dobrote. Zavrgel si nas, pa si nas zopet usmiljeno sprejel. Sovražil si nas, pa si se spravil; preklel si nas, in si nas blagoslovil. Izgnal si nas iz raja, pa si nas zopet pustil noter: vzel si nam oblačilo iz listov in si nas ogrnil s kraljevskim plaščem. Odprl si vrata ječe in si osvobodil obsojence … Za nas, ki smo podedovali greh, se je vse spremenilo v blestečo se radost, in vidimo, kako se odpira raj, vse do nebes. Stvarstvo – nebo in zemlja – katerega soglasje je bilo tedaj porušeno, se vrača k nekdanjemu prijateljstvu.«
»Vidim namreč, da si ljudje v sedanjem življenju za vse bolj prizadevajo kot za molitev. V duši se eden usmeri k temu, drugi k onemu, za dobrino molitve pa jim ni nič mar. Zgodaj hiti trgovec po kupčiji in se pri tem vneto trudi, da prej kakor stanovski tovariši kupcem razkaže svoje blago … Prav tako tudi kupec v skrbeh, da bi ga drug ne prehitel in bi sam ne dobil tistega, kar potrebuje, ne hiti v cerkev, ampak v prodajalno. In ker imajo vsi enako željo po dobičku in kar tekmujejo, da bi bližnjega prehiteli, jim tisto, s čimer se tako vneto ukvarjajo, krade čas za molitev – ta se je namreč spremenila v čas za kupčijo … Vsak je zaverovan v tisto, kar ima v rokah, in pozablja na molitveno dejavnost, misleč, da je čas, posvečen Bogu, izguba z ozirom na nalogo, ki si jo je zadal … Molitev opušča in se zanaša le na svoje roke, pozablja pa na Njega, ki mu je roke dal.«
Sveti Gregor Niški, škof in cerkveni učitelj, goduje 10. januarja
Gregor, ki je sprva živel v senci svojega starejšega brata Bazilija, velja za enega največjih teologov duhovnega življenja in najuglednejšega govornika (poleg Origena in Krizostoma). Bil je velik mistik in filozof, vsestransko izobražen in zagrizen nasprotnik arianizma ter med najvidnejšimi osebami 2. vesoljnega cerkvenega zbora v Carigradu.
Ime: Izhaja iz grškega imena Gregorios; glagol gregoreo pomeni »sem buden, živim«.
Rodil se je med letoma 331 in 340, najverjetneje okoli leta 335 v Cezareji v maloazijski provinci Kapadokiji, danes Turčija, umrl pa okoli leta 395 v mestu Sebaste, danes Sivas, prav tako v Turčiji.
Družina: Rodil se je v družini odvetnika sv. Bazilija st., ki je imel z ženo sv. Emilijo deset otrok. Med njimi so bili trije pomembni škofje in štirje svetniki (sv. Bazilij Veliki, Gregor, Makrina ml. in Peter iz Sebaste). Gregor se je srečno oženil, dobil sina, vendar ga je modra žena Teosebeja sama spodbudila, da je šel v samoto in se posvetil študiju svetih ved.
Izobrazba: Pridobil si je temeljito znanje govorništva, grške filozofije, predvsem pa bogoslovno znanje. Sprva je bil v cerkveni službi lektor, kasneje je postal odvetnik, nato se je umaknil v samoto v samostan ob Črnem morju, kjer je živel asketsko, dokler ni bil posvečen v škofa.
Škof: Leta 372 ga je brat Bazilij posvetil v škofa Nise, nepomembnega mesteca v cezarejski metropoliji. Med letoma 376 in 378 je moral v izgnanstvo zaradi krivih obtožb arijancev. Leta 380 je bil proti svoji volji izbran za nadškofa Sebaste, a se je kmalu vrnil na škofovski sedež v Niso.
Kreposti: Bil je samonikla in močna osebnost, nagnjen h globokemu razmišljanju in treznemu presojanju. Bil je radodaren do revežev, saj jim je sproti razdajal svoje dohodke, in velik zagovornik cerkvenega nauka v boju proti heretikom.
Dela: Njegovo najpomembnejše delo je »Veliki katehetski govor« (Velika kateheza), napisal pa je še številna druga dela, med njimi: Zoper usodo, O pokojnih, Življenje svete Makrine, O duši in vstajenju, O devištvu, O Mojzesovem življenju, različne eksegetske spise, homilije in 30 pisem.
Zavetnik: Nima posebnega patronata.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot grškega škofa z omoforom (»podoben« latinskemu paliju) in evangeljskim kodeksom. Pogosto je naslikan tudi z drugimi škofi, zlasti sv. Bazilijem in Janezom Krizostomom.
Grob: Nič ni znanega o tem, kje je bil pokopan, v samostanu Iviron (na Atosu) kažejo relikvijo, ki naj bi bila njegova glava.
Goduje: 10. januarja, v koptski Cerkvi pa 14. oktobra in 22. novembra. Tudi 9. marca.
Vir
V Nisi (v Kapadókiji, v današnji Turčiji), sveti Gregor, škof, brat svetega Bazilija Velikega, ki je slovel po življenju in nauku. Bil je izgnan iz svojega mesta pod arijanskim cesarjem Valensom, zaradi izpovedovanja prave vere.
Vir
Sv. Gregor iz Nysse je eden od velikih „kapadoških očetov“, ki kot filozof, teolog in mistik ne zaostaja za nobenim od njih. Rojen je bil v Cezareji okoli leta 335. Bil je brat svetega Bazilija Velikega in svete Makrine, katere življenje je popisal. Doma in v svoji zelo verni in bogati družini se je posvečal študiju književnosti. Zdi se, da ni imel priložnosti obiskovati velikih šol tistega časa, zlasti ker je bil njegov oče retorik in odvetnik.
Gregor je že opravljal službo lektorja v svoji cerkvi, ko se je, zapeljan s strani sveta, zaljubil v umetnost Libanija, sofista in poganskega retorika, postal profesor lepih črk in se poročil z mlado Teofijo. Vendar pa je kmalu zaradi prepričevanja svojega brata in svetega Gregorja iz Nazianza spoznal nečimrnost sveta. Zato je opustil profesuro in se okoli leta 360 pridružil svojim prijateljem v skupnosti, ki jo je ustanovil sveti Bazilij na bregu reke Iris v Pontu, da bi se posvetil askezi ter študiju Svetega pisma in velikih teologov, zlasti Origena. O njegovem takratnem duševnem stanju si lahko ustvarimo predstavo, če preberemo knjigo De Virginitate, ki jo je napisal po naročilu svojega učitelja Bazilija. Iz njegovih besed je razvidno, da se je popolnoma zadovoljen posvečal kontemplativnemu življenju, daleč od poslovnega vrveža.
V tej samoti je Gregor ostal več kot deset let, dokler ga brat, izvoljen za metropolita Cezareje v Kapadokiji, leta 371 ni poklical nazaj, da bi ga kljub njegovemu upiranju posvetil v škofa v Nisi. Sveti Bazilij se nikoli ni mogel pohvaliti z upravnimi sposobnostmi izvoljenega. V več pismih se je pritoževal nad svojo naivnostjo. Tistim, ki so leta 375 predlagali, naj ga pošljejo na misijo v Rim, da bi premagal težave, ki so nastale s papežem Damazom, ki ni dobro poznal razmer na Vzhodu, je odgovoril, da se zaveda svoje popolne neizkušenosti v cerkvenih zadevah: „Gregorja bi dobrohoten človek gotovo spoštoval in cenil, toda pri vzvišenem človeku, kot je Damaz, ki se zaveda svoje pomembnosti, je visoko postavljen in prav zato ne more razumeti tistih, ki mu od spodaj govorijo resnico, obisk nekoga kot je Gregor, ki mu je oboževanje tako tuje, ne bi bil koristen.“
Kljub temu mu je sveti Bazilij popolnoma zaupal, saj je vedel, da je zvest podpornik nicejskega koncila. Pravzaprav je prav zaradi svoje stalne privrženosti nauku svetega Atanazija pritegnil sovraštvo in preganjanje arijancev. Spomladi leta 376 je sinoda dvornih škofov, ki jo je sklical Demosten, guverner Ponta, in je potekala v sami Nisi, odstavila Gregorja med njegovo odsotnostjo pod lažnim izgovorom, da je zapravil cerkveno premoženje. Gregor se je želel upokojiti, vendar ga je sveti Gregor iz Nazianza pozval, naj vztraja. Smrt cesarja Valensa 9.8. 378 v boju proti Gotom mu je omogočila, da se je zmagoslavno vrnil na svoj sedež.
Leta 379, devet mesecev po bratovi smrti, se je sveti Gregor udeležil Antiohijskega koncila, ki je bil sklican, da bi pogasil tam nastalo melejsko shizmo, in kjer so mu koncilski očetje zaupali zelo zaupno poslanstvo pri nesoglasnih škofih v Pontu in Armeniji. Med opravljanjem naloge je bil leta 380 izbran za nadškofa v Sebasti. Proti izvolitvi je protestiral, vendar je za nekaj mesecev začasno prevzel vodenje verske uprave škofije.
Škof iz Nise je bil sicer poslovno neizkušen, vendar se je uveljavil s svojo zgovornostjo ter širokim filozofskim in teološkim znanjem. Na 2. ekumenskem koncilu, ki ga je leta 381 v Konstantinoplu sklical Teodozij I., so ga razglasili za „steber pravovernosti“. V skladu s 3. kanonom koncila je cesar odredil, da bodo tisti, ki niso v občestvu s škofi Eladijem iz Cezareje, Otrejem iz Mitilene v Mali Armeniji in Gregorjem iz Nise, kot heretiki izključeni iz cerkva v pokrajini Pont. Verjetno je, da je bil svetnik pooblaščen za pisanje izpovedi vere, s katero se je zaključilo delo koncila. Zdi se, da je dobil tudi nalogo, da vzpostavi red v cerkvah v Palestini in Arabiji. Sveti Gregor se je večkrat pojavil v Konstantinoplu za priložnostne govore in za velike pogrebne govore ob smrti princese Pulcherije in cesarice Flacille. Leta 394 je sodeloval na koncilu, ki je potekal pod predsedstvom patriarha Nektarija. Po tem se njegovo ime ne pojavlja več v dokumentih tistega časa. Sklepamo, da je kmalu zatem umrl.
Sveti Gregor je bil cenjen govornik, vendar manj živahen kot sveti Gregor iz Nazianza; bil je mož dejanj, vendar slabši od Bazilija. Namesto tega je bil najbolj spekulativen med Kapadokijci in najbolj poglobljen med grškimi očeti 4. stoletja. Proti Eunomiju, arijanskemu škofu iz Cizika, je odločno branil svojega brata pred obtožbami, proti Apolinarisu iz Laodiceje pa je za Kristusa trdil, da ima človeško telo in razumsko dušo. V trinitaričnem sporu je zastopal katoliško ortodoksijo in sledil terminologiji, ki so jo že uveljavili drugi kapadočani. Pri teološki razlagi dogem je bil včasih zelo drzen, drugič pa zelo nenatančen. Duhovnega življenja Gregor ne razume kot kontemplacijo Boga, ki je navzoč v duši, temveč kot približevanje duše Bogu in zedinjenje z njim v ekstazi ljubezni. Pot k popolnosti se tako začne z razsvetljenjem vere, ki sovpada z očiščenjem duše; gre skozi drugo fazo, ki je zatemnitev čutnih resničnosti, medtem ko duša v sebi odkriva podobo Svete Trojice; v zadnji fazi vodi do spoznanja Boga v temi, ki dušo žene v neutrudno iskanje božanskega Ženina, saj najti Boga ne pomeni počivati v njem, ampak ga nenehno iskati.
O Gregorjevi eshatologiji se veliko razpravlja, ker po eni strani potrjuje večnost peklenskih bolečin, po drugi strani pa – opirajoč se na učinkovitost neizmerne ljubezni Utelešene Besede in končno zmago Božjega kraljestva – uči univerzalno obnovo, teorijo, ki je bila tako draga Origenu, a jo je Cerkev grajala.
IT
Sina dveh svetnikov, Bazilija in Emilije, sta v današnji Turčiji vzgajala njegov starejši brat, sveti Bazilij Veliki, in njegova sestra Macrina. Gregorjev uspeh pri študiju je nakazoval, da ga čakajo velike stvari. Ko je postal profesor retorike, so ga prepričali, naj svoj nauk in prizadevanja posveti Cerkvi. Takrat je bil že poročen, a je začel študirati za duhovnika in bil posvečen (v času, ko celibat za duhovnike še ni bil zakonsko predpisan).
Leta 372 je bil izvoljen za škofa v Nisi, v obdobju velikih napetosti zaradi arijanske herezije, ki je zanikala Kristusovo božanstvo. Po lažni obtožbi, da je poneveril cerkvena sredstva, je bil Gregor za kratek čas aretiran, vendar je bil leta 378 vrnjen na svoj sedež, kar so njegovi ljudje sprejeli z velikim veseljem.
Po smrti svojega ljubljenega brata Bazilija se je Gregor zares uveljavil. Zelo učinkovito je pisal proti arijanizmu in drugim dvomljivim naukom ter si pridobil sloves zagovornika ortodoksije. Poslali so ga na misije, da bi se zoperstavil drugim herezijam, na koncilu v Konstantinoplu pa je zasedel ugledno mesto. Njegov ugled ga je spremljal do konca življenja, vendar se je skozi stoletja postopoma zmanjševal, saj je bilo avtorstvo njegovih spisov vse manj gotovo. Toda po zaslugi znanstvenikov v 20. stoletju je njegov ugled ponovno cenjen. Sveti Gregor iz Nise namreč ne velja le za steber ortodoksije, ampak tudi za enega največjih avtorjev mističnega izročila krščanske duhovnosti in samega samostanstva.
EN
Gregor je bil sin ugledne in pobožne družine: njegov oče je bil Bazilij Starejši, mati Emelija, bil je drugi najmlajši brat Bazilija Velikega, ki mu je dal odlično filozofsko in teološko izobrazbo. Najprej je postal lektor, nato orator, najprej se je poročil, po smrti žene Evzebije pa je vstopil v samostan, ki ga je ustanovil Bazilij. Leta 371 ga je Bazilij posvetil v škofa v Nyssi – današnji hrib pri Harmandalıju blizu Kırşehirja 1. Z Bazilijem je prišlo do sporov zaradi poneverjanja sredstev njegove škofije in stikov z zagovornikom monarhizma in zanikovalcem nauka o Trojici Marcelom iz Ancyre – današnje Ankare. Zaradi prevlade privržencev arijanizma je bil Gregor leta 374 odstavljen in se je do leta 378 skrival. Po Bazilijevi smrti je postal vodilni teolog v obrambi sklepov prvega nicejskega koncila, na primer na sinodi v Antiohiji – današnji Antakiji – leta 379.
Leta 380 je bil Gregor imenovan za metropolita v Sebasti. Zaradi svoje stroge ortodoksne drže je bil odločen nasprotnik arijanizma. Na koncilu v Konstantinoplu leta 381 in na naslednjih sinodah leta 382 in 383 je branil svoja stališča proti arijancem. Cesar Teodozij I. ga je razglasil za „standardnega škofa“, v svojih spisih pa je predstavljal ortodoksni nauk.
Do leta 381 je Gregor napisal vrsto del, v katerih je razlagal vero, kot so „O devištvu“, „O stvarjenju človeka“, „O hexaëmeronu“ – šestih dneh stvarjenja, „Evstatiju o Sveti Trojici“ in „O Svetem Duhu“. „O duši in vstajenju“ je dialog z Makrinom ‚mlajšim‘ v razpravi s Platonovim ‚Faidonom‘. Med Gregorjevimi pomembnimi traktati je tudi pamflet „Proti Evnomiju“, v katerem od leta 381 do 383 zagovarja nicejsko veroizpoved in opisuje Božjo naravo kot neomejeno in neskončno, kot absolutno popolnost, ki velja za vse osebe Trojice; ker Božja narava vključuje tudi neprepoznavnost, je vera razumljena kot neskončen vzpon k Bogu. Po letu 391 podobno trdita „O Mojzesovem življenju“ in „Razlaga Visoke pesmi“. Njegovo glavno delo, „Velika katehetska razprava“, poudarja pravilnost krščanskega nauka do Judov in poganov. Poleg njegovih eksegetskih in dogmatičnih spisov so se ohranile tudi pridige, pogrebni govori in pisma.
Gregor je antično filozofijo naredil plodno za vero. Platonovo idejo o asimilaciji z božanskim je razumel v smislu teologije stvarjenja in utelešenja Boga v Jezusu Kristusu kot premagovanje človekovega padca v sledenju Kristusu po zaslugi pomoči Svetega Duha. Nerazpoznavni Bog se razodeva v Svetem pismu in po Svetem Duhu; postal je človek, da bi premagal človeško naravo, za katero sta značilna greh in smrt. V pravoslavnih cerkvah velja Gregor za cerkvenega doktorja.
Kraj Gregorjevega pokopa ni znan; njegova domnevna glava je kot relikvija razstavljena v samostanu Iviron na gori Atos.
DE