Rodil se je leta 928 v Benetkah; umrl pa leta 987 v samostanu sv. Mihael v Pirinejih.
Bil je dož v Benetkah. Ponovno je pozidal porušeno cerkev sv. Marka in doževo palačo; gradil je tudi bolnice. Pri 50-tih letih je pustil mesto in družino ter se umaknil v benediktinski samostan v Pirinejih.
Vir
V samostanu Cuxa [cáša] (pri pirenejskih gozdovih), sveti Peter Orséolo, ki je iz vojvode Benečanov postal menih. Slovel je po pobožnosti in strogosti, ter živel v puščavi blizu samostana. († 10. januar 987/988)
Vir
Petrus Orseolo je bil potomec vplivne plemiške družine v Benetkah. Leta 976 je verjetno sodeloval v uporu proti dožu Pietru IV Candianu, med katerim je bil ubit, njegovo palačo pa je uničil požar, ki se je nato nenadzorovano širil in uničil tudi cerkve San Marco, San Teodoro – cerkev kanonikov katedrale – in Santa Maria Zobenigo / del Giglio ter več kot 300 stanovanjskih stavb. Naslednji dan je bil Petrus Orseolo v cerkvi beneškega patriarha San Pietro di Castello izvoljen za doža.
Peter je dal na lastne stroške v veliki meri obnoviti uničeno doževo palačo in baziliko svetega Marka; naročil in podaril je tudi „zlati oltar“ s safirji, smaragdi, rubini in emajlnimi vložki v Konstantinoplu – današnjem Istanbulu. Po izročilu je žrtvam požara in revnim ter več bolnišnicam podaril tisoč funtov v zlatu. Še naprej je vzdrževal dobre odnose z Bizantinskim cesarstvom in obnovil zaščitno pogodbo s Kapodistrijo – današnjim Koprom – v Istri. S posredovanjem cesarice Adelheid mu je uspelo doseči spravo z vdovo Candiano.
Petrus Orseolo je že leta 978 na skrivaj odpotoval iz Benetk, zapustil družino in mesto ter skupaj z Romualdom iz Camaldolija, Johannesom Gradenigo in Johannesom Morosinijem odpotoval v Pireneje in vstopil v benediktinski samostan St-Michel-de-Cuxa pri Codaletu pod vodstvom opata Garina, katerega opat je podprl to odločitev. Peter je tam živel kot menih ali v puščavniški naselbini, ki jo je v bližini samostana ustanovil Romuald; želel se je izogniti maščevanju družine umorjenega doža, sprostiti službo za doža, ki ni pripadal eni od sovražnih strani, in živeti v pokori zaradi lastne krivde.
Leta 1027 so bili Petrovi posmrtni ostanki preneseni v samostan St-Michel-de-Cuxa. Leta 1732 so bili preneseni v katedralo svetega Marka v Benetkah, relikvije pa ležijo tudi v Perpignanu.
Samostan St-Michel-de-Cuxa je bil ustanovljen v 9. stoletju in obnovljen v 10. stoletju s Clunyjskimi reformami. Največji razcvet je doživel sredi 11. stoletja v času opata Oliba, ki je stavbe razširil do danes vidne oblike; takrat je samostan hranil 90 relikvij različnih svetnikov, zato je bil cilj številnih romarjev. Leta 1059 je bilo tu napisano prvo ohranjeno besedilo v katalonščini – himna sveti Fides iz Agena. Od 13. stoletja dalje je samostan doživljal zaton, med francosko revolucijo je bil leta 1790 prodan zasebnikom; veliko umetniških zakladov je bilo izropanih, najhujša izguba pa je bila, ko je Američan v začetku 20. stoletja odnesel velik del križnega hodnika, ki je zdaj na ogled v Metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku. Od leta 1919, zdaj pa od leta 1965 benediktinci ponovno živijo v stavbah, ki jih je od leta 1950 obnavljala država.
Kanonizacija: Petrovo češčenje je papež odobril leta 1731.
DE
Pietro Orseolo se je rodil leta 928 v Benetkah v plemeniti beneški družini. Bil je poveljnik beneške flote v boju proti saracenskim piratom, ki so že stoletja pestili Sredozemsko morje. Niso se zadovoljili z napadi na trgovske ladje, temveč so pogosto izvajali tudi strašne napade na obale, plenili in pobijali, plen in zlasti sužnje pa odnašali s seboj. Iz svojih afriških skrivališč so napadli svoje žrtve in pobegnili, preden so jim dali čas za obrambo. Včasih so se odpravili celo v notranjost celine v zaledje in napadali gradove, samostane in vasi, za katere preprosto niso pričakovali, da se bodo tam pojavili Saraceni.
Ni treba posebej poudarjati, da je bila pomorska trgovina zaradi vsega tega močno okrnjena, kar je še bolj škodilo pomorskim republikam, ki so bile tako prisiljene organizirati stalne vojaške flote z edinim namenom, da bi se zoperstavile Saracenom.
Leta 976 je v Benetkah zarota v palači povzročila upor, v katerem je bil ubit dož Pietro Candiano. Kmalu se je torej začel nov srdit boj med frakcijami v Serenissimi, ko je modro prevladala možnost izvolitve nevtralne osebe na najvišji mestni položaj. Izbira je lahko padla le na Pietra Orseolo, človeka globoke krščanske vere, ki so ga vsi cenili zaradi njegovih sposobnosti in moralne strogosti.
Novi dož ni razočaral pričakovanj in je v kratkem času uspel umiriti mesto ter sredstva svoje vlade usmeril v številna dobrodelna in javno koristna dela. Dal je obnoviti patriarhalno baziliko svetega Marka in doževo palačo, ki so jo uničili zarotniki, ki so ubili njegovega predhodnika. Bil je tudi velikodušen pri gradnji novih cerkva in je iz lastnega žepa financiral celo gradnjo hospica.
To sta bili dve leti „serenissimi“, v katerih so si Benetke pod vodstvom svetega doža tako dobro zaslužile svoj sloviti naziv. Le dve leti, saj je Peter I. Orseolo v tem času dozorel za drugačno življenjsko odločitev: pred zemeljskim kraljestvom je dal prednost kraljestvu duha. V soglasju z ženo in otroki ter pod vplivom opata Guarina je začel versko življenje v benediktinskem samostanu Cuxa ob vznožju Pirenejev. Po zgledu in nauku svetega Romualda, ustanovitelja kamaldulov, se je zaprl v tako tesno celico, da v njej ni mogel ne stati ne ležati. Bil je globoko ponižen in strog, Bog pa ga je obdaril s preroškim duhom. Svoje življenje je končal v molitvi in pokori v Cuxu 10. januarja 987.
Martyrologium Romanum se ga spominja na obletnico smrti, kamaldulska menologija pa njegov praznik prav tako postavlja na 19. januar.
IT
Sveti Peter Orseolo, znan tudi kot Peter Urseolus, se je rodil leta 928 v kraju Rivo alto v Videmski pokrajini v Benetkah v Italiji v bogati, plemeniti in ugledni družini. Pri 18 letih se je poročil s Felicitas in imel sina Petra, ki je leta 991 postal beneški dož. Peter je že v mladosti pokazal izjemne vodstvene sposobnosti. Pri 20 letih je postal admiral in poveljnik beneške flote. V tem času se je lotil ključne naloge, da bi Jadransko morje očistil piratov ter tako zagotovil varnost in blaginjo beneških trgovskih poti. Pomembna prelomnica v Petrovem življenju se je zgodila 12. avgusta 976, ko je bil izbran za beneškega doža. Ta odločitev je prišla dan po uporu, umoru njegovega predhodnika in uničujočem požaru, ki je opustošil velik del mesta. Kljub velikim izzivom, s katerimi se je soočal, je Peter pokazal izjemno vodstveno sposobnost in odpornost. Kot beneški dož se je lotil številnih pobud za izboljšanje svojega mesta in njegovih prebivalcev. Zavzemal se je za gradnjo bolnišnic in sirotišnic, saj se je zavedal, kako pomembna je skrb za bolne in ranljive. Poleg tega je nadzoroval obnovo katedrale svetega Marka, simbolnega in duhovnega središča Benečanov. Peter je vzpostavil tudi socialne programe za podporo vdov, sirot, romarjev in zapuščenih, s čimer je pokazal svojo neomajno zavezanost socialni pravičnosti. Za financiranje teh ambicioznih projektov je Peter prostovoljno vložil velik del svojega osebnega premoženja. V samo dveh letih mu je v Benetkah uspelo vzpostaviti red in mir ter obnoviti velik del mesta, zaradi česar so ga mnogi imeli za enega največjih vladarjev v zgodovini Benetk. Kljub izjemnim dosežkom, ki jih je dosegel kot posvetni voditelj, pa je Peter v sebi čutil globoko duhovno hrepenenje. V noči na 1. september 978, ko so bile njegove dolžnosti do sveta navidezno izpolnjene in je bil morda preobremenjen s svojimi odgovornostmi, je Peter skrivaj zapustil Benetke in odšel v benediktinski samostan Saint-Michel-de-Cuxa v Pirenejih, na meji med Francijo in Španijo. Svoj odhod je skrival celo pred svojo družino. V samostanu je Peter sprejel življenje benediktinskega meniha. Postal je duhovni učenec svetega Romualda, ki je živel v Saint-Michel-de-Cuxa. Po Romualdovem vodstvu si je Peter zgradil puščavniški dom, odmaknjen od sveta, ter se še bolj umaknil v samoto in molitev. Peter je preostanek življenja preživel v opatiji Saint-Michel-de-Cuxa in se popolnoma posvetil duhovnemu življenju. Kljub fizični izolaciji sta se njegova zgodba in sloves predanega in nesebičnega vladarja razširila daleč naokoli. Mnogi so iskali njegovo vodstvo in priprošnjo, njegov grob v opatiji pa je postal kraj romanj in čudežev. Zaradi njegovega zglednega življenja in velikega vpliva, ki ga je imel na Benetke, je škof v Elnu v Franciji leta 1027 Petra Orseolo kanoniziral kot svetnika. Njegov kult ali čaščenje je leta 1731 potrdil papež Klemen XII. Svetega Petra Orseolo kot zavetnika še posebej častijo beneški doži in prebivalci Benetk v Italiji. Njegovo življenje je navdih za voditelje, tako na posvetnem kot na duhovnem področju, saj jih opominja na pomen služenja in predanosti drugim. Praznik svetega Petra Orseola praznujemo vsako leto 10. januarja, ko se spominjamo dneva njegovega rojstva in njegove predanosti Božjemu delu.
EN