Blažena Marija od Spočetja, rojena kot Adela de Batz de Trenquelléon, se je rodila v Feugarollesu v Franciji 10. junija 1789, en mesec pred zavzetjem Bastilje, kar je bilo, kot vemo, povod za francosko revolucijo. Že od odroških let je čutila željo, da bi postala karmeličanka. Kljub prošnjam se je odpovedala zakonu ter se popolnoma posvetila poučevanju verouka, hišnim opravilom in molitvi. Leta 1816 je odprla nižjo osnovno šolo za revna dekleta. Leta 1817 je skupaj s prvimi tovarišicami pred duhovnikom Chaminadeom pod spovedno molčečnostjo brez posebnega obreda izpovedala zaobljube. Marijine hčere je kasneje priznal škof. Svojim sosestram je zelo priporočala pobožnost do evharistije in Device Marije. Po obdobju telesne šibkosti je umrla 10. januarja 1828 v mestu Agen.
Cvetela je zaradi obilja krščanskih kreposti
»Krstna milost je počasi oblikovala družbeno plemstvo Matere Adele tako, da je le-to postajalo evangeljska svetost. V svojem življenju ni blestela zaradi blaginje zemeljskega bogastva, ampak zaradi obilja njenih krščanskih kreposti. Zato se danes celotna Cerkev, in predvsem Cerkev v Franciji, veseli zaradi beatifikacije te svoje hčere. Kot pravi papež Frančišek, se ženski genij “kaže v ženskih stilih svetosti, ki so nujno potrebni, da odsevajo Božjo svetost na tem svetu. Omenimo lahko sv. Hildegardo iz Bingna, sv. Brigito, sv. Katarino Siensko, sv. Terezijo Avilsko, sv. Terezijo iz Lisieuxa. Prav tako bi rad spomnil na toliko neznanih ali pozabljenih žena, ki so, vsaka na svoj način, vzdrževale in preoblikovale družine ter skupnosti z močjo svojega pričevanja”. Danes Božje ljudstvo občuduje še eno izmed teh izrednih in junaških žena, ki so pustile sled dobrote v družbi, ki je pogosto zaprta v egoizem in ravnodušnost.«
Živeti vero: doživljati mučeništvo darovanja življenja
»V tako razburkanem obdobju, kot je bil čas, v katerem je živela, je živeti vero pomenilo doživljati mučeništvo darovanja življenja, biti pripravljen tudi na mučeništvo krvi. Živeti iz vere je pomenilo radikalnost ljubezni. Zaradi tega svojega prepričanja je živela duhovno razsežnost popolne odprtosti za večno življenje. Trdno je bila prepričana, da sta bili njena svetost in ustanovitev skupnosti popolnoma delo božje milosti in previdnosti. Zato je kljub nasprotovanjem, nerazumevanjem in mnogim ločitvam, vse svoje delovanje položila v Božje roke. Trdila je, da bo, če je redovna ustanova Božja volja, Božja previdnost pomagala premagati vsakršno oviro. Njej preizkušnja in križ, Gospodu zmaga.«
Vir
Adèle de Batz de Trenquelléon se je rodila na gradu Trenquelléon v bližini Néraca v Franciji v istoimenski plemiški in premožni družini le mesec dni pred vdorom v Bastiljo, 10. junija 1789, in bila istega dne tudi krščena.
Vse življenje je praznovala vsakega 10. junija, vendar ne zato, da bi praznovala svoj rojstni dan, temveč da bi se spominjala dneva, ko se je v njenem srcu nekaj spremenilo: s krstom se je vanj vtisnilo Božje obličje.
Vsi dnevi, ko je prvič prejela zakrament, so bili zanjo pomembni, saj je čutila, da so jo nekoliko približali Gospodu. V izgnanstvu, ki je za njeno družino, povezano z monarhijo, pomenilo revolucijo, je v San Sebastianu, na meji med Francijo in Španijo, leta 1801 opravila prvo obhajilo in takrat se je v njej rodila želja, da bi postala karmeličanka, tako zelo, da je, ko so se njeni starši smeli vrniti v domovino, prosila, naj ji dovolijo ostati tam in vstopiti v Karmel, kar je bil na kasneje preložen projekt. V Franciji se je leta 1803 v zakramentu svete birme ponovno srečala z Gospodom, kar je za Adèle pomenilo, da je izjavila, da želi vedno bolj spoznavati in ljubiti Kristusa.
Mlada Adèle si je bila zelo blizu z očetom, vojakom, ki je bil pogosto odsoten od doma in je kmalu spoznal, da ima namesto lutk in lepih oblačil, ki ji jih je prinašal, raje nekaj, kar lahko da revnim. Od njega je podedovala svoj odločni značaj, disciplino in občutek odgovornosti.
Z materjo je pogosto obiskovala družine, ki so živele v okolici njunega gradu, in jim prinašala hrano, zdravila in oblačila: dobrodelna dela, ki so jo naučila, da mora biti velikodušna, občutljiva, da se ne sme imeti za boljšo od drugih samo zato, ker je plemenita, in da mora ljubiti Boga nad vsem. Kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, jo opiše takole: „Milost krsta je postopoma oblikovala družbeno plemenitost matere Adèle in jo spremenila v evangeljsko svetost. V svojem življenju ni blestela z obiljem zemeljskega bogastva, ampak z obiljem krščanskih kreposti.
Leta 1804, ko je bila stara komaj 15 let in pol, je skupaj s prijateljico, ki jo je spoznala med umikom pri sveti birmi, ustanovila „malo družbo“, katere cilj je bil zdraviti duhovne bolezni kmetov na podeželju. Društvo se je kmalu razširilo in vključevalo tudi nekaj duhovnikov: člani so drug drugega spodbujali, naj bodo vsak dan na Kalvariji, naj vsak petek premišljujejo o Kristusovi smrti in vstajenju ter naj delijo svoje zasluge. Nato ji je srečanje s članom Marijine kongregacije pokazalo pot: Adèle se je posvetila Mariji Brezmadežni in se še bolj posvetila skrbi za uboge, bolnike in poučevanju katekizma.
„V nemirnem času, kot je bil njen, je življenje po veri pomenilo izkusiti mučeništvo žrtvovanja lastnega življenja, pripraviti se celo na mučeništvo s krvjo,“ je pričeval kardinal. “Življenje po veri je poudarjalo radikalnost ljubezni. To prepričanje jo je postavilo v duhovno razsežnost popolne odprtosti za večno življenje.
Bolj ali manj zavestno se je rodilo to, kar je Adèle sama imenovala „cenjeni projekt“: ustanovitev ženske skupnosti, ki bi vključevala verske zaobljube. Sanje so se uresničile leta 1816 v Agenu na jugu Francije, v samostanu, ki so ga nune ljubkovalno imenovale „zatočišče“. „Obstajajo zvezde, ki svetijo močneje, vendar ne zato, da bi druge zasenčile, temveč da bi jih osvetlile …“. Tako hčere Marije Brezmadežne opisujejo svojo ustanoviteljico.
Tu je Adèle postala Marija od Spočetja, mati predstojnica redovnic, ki so postale del velike marijanske družine. Pravzaprav je bila Marija sever, proti kateremu se je usmerila in si prizadevala, da bi se ta družina razmnožila kot morski pesek, poleg tega pa ji je bila Marija zgled, saj jo je vabila, naj bo vetrič v urah ognja in luč v temi, in jo klicala, naj postane svetnica, kar je pot, ki jo je zdaj pripeljala nekoliko dlje.
„Mati Adèle je trdno verjela, da sta uresničitev njene svetosti in utrditev kongregacije v celoti delo božje milosti in previdnosti,“ sklene kardinal, “zato je kljub težavam, nesporazumom in številnim odklonom vse svoje delo položila v Božje roke in zatrdila, da bo previdnost poskrbela, če je ustanovitev po božji volji, da bo premagana vsaka ovira.
Njej preizkušnja in križ, Gospodu zmaga.
IT
Blažena Adèle De Batz De Trenquelléon, znana tudi kot sestra Marija od Spočetja, se je rodila 10. junija 1789 v gradu Trenquelléon, Feugarolles, Lot-et-Garonne, Francija. Izhajala je iz francoske plemiške družine, saj je bila hči barona Charlesa de Trenquelléona in Marie-Ursule de Peyronnencq de Saint-Chamarand. Njena mati je bila v sorodu s svetim Ludvikom IX., kar je njenemu rodu dodalo duhovno dediščino. Adèle je bila krščena kmalu po rojstvu, saj je zakrament krsta prejela že zelo zgodaj.
Med francosko revolucijo se je njen oče leta 1791 boril na strani kralja Ludvika XVI. Zato je bila družina prisiljena v izgnanstvo in je nato novembra 1791 živela v Angliji, leta 1797 v Španiji in leta 1798 na Portugalskem. Leta 1800 so se vrnili v Španijo, leta 1801 pa v Francijo. V tem obdobju je Adèle 6. januarja 1801 v San Sebastianu v Španiji prejela prvo sveto obhajilo. 6. februarja 1803 pa zakrament svete birme po škofu v Agenu v Franciji.
Adèle je že od zgodnjega otroštva čutila poklicanost k redovniškemu življenju. Sprva si je želela vstopiti h karmeličankam, vendar ji je mati svetovala, naj odločitev preloži na polnoletnost. Adèle je 5. avgusta 1803 skupaj s podobno mislečimi prijateljicami ustanovila Malo družbo, skupino za duhovni študij in podporo. Z aktivnim dopisovanjem je Adèle to skupino, ki je do leta 1808 zrasla na približno 60 članov, med katerimi so bili tako laiki kot duhovniki, spodbujala in opogumljala. Adèle je začela obiskovati bolnike in na svojem domu poučevala vero revne otroke.
Ko je Adèle izvedela za Marijino družbo (Sodalitete), skupino, ki jo je ustanovil blaženi William Joseph Chaminade v Bordeauxu v Franciji in je imela podobne cilje kot Mala družba, si je začela dopisovati s Chaminadom. Leta 1809 se je družba pod Chaminadovim vodstvom spremenila, da bi se tesneje uskladila s Sodaliteto.
20. novembra 1808 je Adèle zavrnila ponudbo za poroko in se odločila za redovniško življenje. Vendar so različne družinske obveznosti in vladne omejitve njene načrte odložile do leta 1816. S pomočjo Chaminada se je Adèle odpovedala dediščini v korist svojega brata in se poslovila od družine. Skupaj s članicami Družbe in Sodalitete se je preselila v prazen samostan v Agenu v Franciji in ustanovila Hčere Marije Brezmadežne (sestre marijanistke). Ta nova verska skupnost je združevala kontemplativne vidike karmeličank s pedagoškim poslanstvom. Adèle je bila imenovana za prvo predstojnico in 25. julija 1817 so sestre naredile prve zaobljube.
Leta 1819 je Adèle sklenila prijateljstvo s sveto Emilijo de Rodat, s katero si je redno dopisovala. Medtem ko so sestre še naprej rasle, se je Adèlino zdravje začelo slabšati, zato je od leta 1825 omejila svojo službo na dopisovanje. V zadnjih mesecih svojega življenja se je še naprej posvečala širjenju prepoznavnosti in dosega sester.
Blažena Adèle De Batz De Trenquelléon je umrla 10. januarja 1828 v Agenu, Lot-et-Garonne, Francija, zaradi naravnih vzrokov. Pokopali so jo v samostanu sester marianistk v Agenu. Papež Janez Pavel II. jo je 5. junija 1986 zaradi njenih zglednih kreposti razglasil za častitljivo. Papež Frančišek jo je 10. junija 2018 razglasil za blaženo, beatifikacijsko slovesnost pa je vodil kardinal Angelo Amato v Agenu v Franciji. Čudež, ki ga pripisujejo njeni priprošnji in je privedel do njene beatifikacije, je vključeval ozdravljenje v škofiji Novara v Italiji.
Danes sestre marijanistke nadaljujejo dobro delo, ki ga je začela blažena Adèle De Batz De Trenquelléon, s približno 340 članicami, ki so razporejene po različnih državah, med drugim v Togu, Slonokoščeni obali, Združenih državah Amerike, Braziliji, Čilu, Kolumbiji, Ekvadorju, Argentini, Južni Koreji, na Japonskem, v Indiji, Španiji, Franciji in Italiji.
EN
Leta 1789 je bila Adèle de Batz de Trenquelléon stara le pet tednov, ko je bila zavzeta Bastilja. Njena starša sta bila plemiča. Njen oče je bil baron. Emigrirali so na Portugalsko. Po koncu revolucije so se prek Španije vrnili v Francijo. V Španiji je Adèle opravila prvo obhajilo. – Želim ostati tukaj in vstopiti v španski karmeličanski samostan! – Počakaj, da boš stara petindvajset let,“ so ji rekli starši. Deklica je bila stara komaj dvanajst let.
Adèle ni manjkalo ne ljubezni ne gorečnosti ne domišljije. Gojila je piščance in izkupiček delila revnim ljudem, ki jih je srečevala. Otroke v svoji vasi je učila katekizem. Okoli sebe je zbrala veliko prijateljev.
Pri devetnajstih letih je bila „gospa ženska“. Bila je vodja skupnosti približno šestdesetih mladih deklet. S svojega gradu v Trenquelléonu jih je vodila in jim pisala. Povezovala jih je. Pod njeno spodbudo je vsaka od njih v svoji vasi ali mestu množila dobrodelna dela: pomoč revnim, obiskovanje bolnikov, poučevanje, kateheza …
Leta 1808 je pisala očetu Guillaumu-Josephu Chaminadu in ga prosila, naj se njena skupnost pridruži kongregaciji, ki jo je ustanovil. Ta se je strinjal. Z njo se je srečal leta 1810. Nekaj let pozneje so bile kongregacije mladih deklet ustanovljene v vseh mestih, kjer je imela Adèle prijatelje: Agen, Tonneins, Lompian …
Adèle de Trenquelléon je z nekaterimi tovarišicami želela iti še dlje. Živeti v skupnosti, biti redovnica. Ustanovitelj je okleval: člani kongregacije so bili žive priče evangelija v svojih skupnostih. Apostoli. Če bi bili združeni v skupnosti, bi se njihov vpliv zmanjšal…
Pojavila se je še ena težava. V tistem času je biti redovnik pomenilo dati zaobljubo zaprtosti. To je bilo težko uskladiti s ciljem očeta Chaminada, da bi pomnožil število kristjanov in podpiral kongregacije, kjerkoli so obstajale.
Te ovire so bile premagane. Junija 1816 je oče Chaminade prišel v Agen in odprl prvi samostan hčera Marije Brezmadežne. Leto pozneje je šest redovnic naredilo večne zaobljube. Rodil se je Inštitut hčera Marije Brezmadežne.
Adèle de Trenquelléon je bila predstojnica samostana. Nun so bile gostiteljice srečanj Upokojene dame v kongregaciji mladih deklet. Uredile so delavnico, v kateri so potekali tečaji šivanja. Kmalu so odprle brezplačne tečaje za revne otroke iz Agena.
Kljub težavam v prvih letih je število hčera Marije Brezmadežne naraščalo. Od leta 1820 so lahko ustanovile nov samostan in ustanove so si sledile ena za drugo: Tonneins (1820), Condom in Bordeaux (1824) ter Arbois (1826).
Umrla je 10. januarja 1828 v Agenu. Mater Adèle so pokopali v kapeli zavoda Sainte Foy na ulici Lakanal v Agenu.
FR
„Delajmo na tem, da postanemo svetniki, in našim skupnostim bo šlo dobro.“
Blažena Adèle de Batz de Trenquelléon se je rodila 10. junija 1789, pet tednov pred vdorom v Bastiljo, na začetku francoske revolucije na gradu Trenquelléon v Feugarollesu pri Agenu (departma Lot-et-Garonne, Francija). Njen oče, baron Charles de Batz de Trenquelléon, je imel v lasti več posesti in je bil v službi francoskega kralja. Adèle si je bila z očetom zelo blizu in mu je bila podobna po discipliniranem značaju in visokem občutku za odgovornost. Tudi njena mati Uršula de Peyronnencq je izvirala iz plemiške družine in je prevzela vzgojo svojih otrok. Adèle jo je pogosto spremljala na obiskih pri revnem podeželskem prebivalstvu. Prinašali so hrano, oblačila in zdravila ter skrbeli za bolnike. Adèle se je od svoje matere zgodaj naučila, da mora biti radodarna in velikodušna do revnih ter da mora vse obravnavati enako dostojanstveno, ne glede na njihov izvor.
Leta 1797 je morala Adèle z materjo in bratom Charlesom oditi v izgnanstvo; najprej na Portugalsko, nato v Španijo, kjer je leta 1801 v San Sebastianu prejela prvo sveto obhajilo. Od takrat je Adèle čutila željo, da bi se pridružila karmeličanskemu redu. Ko so se razmere izboljšale, se je družina leta 1801 vrnila na družinski grad v bližini Agena.
Leta 1803 je Adèle od škofa v Agenu prejela zakrament birme, ki je nanjo močno vplival. S prijateljico je nato ustanovila „la Petite Société“ („mala skupnost“), katere duhovnost je bila podobna duhovnosti skupnosti, ki jo je v Bordeauxu ustanovil pater Wilhelm Joseph Chaminade.
Leta 1808 je pisala očetu Chaminadu in ga prosila, da bi njena skupnost postala del kongregacije. Naloga skupnosti naj bi bilo misijonarsko delo. Oče Chaminade in Adèle sta se prvič srečala leta 1810. Junija 1816 je o. Chaminade prišel v Agen in odprl prvi inštitut Marijinih hčera, ki je pozneje postal Skupnost hčera Marije Brezmadežne (Filles de Marie), le leto pozneje pa je šest sester naredilo večne zaobljube. Adèle de Trenquelléon je postala predstojnica samostana. Sestre so odpirale brezplačne šole in internate, ponujale brezplačne tečaje za otroke, jih pripravljale na zakramente, poučevale katekizem ženske s podeželja in si po svojih močeh prizadevale za širjenje vere. Kljub težavam v prvih letih je število hčera svete Marije hitro naraščalo. V kratkem času so bile ustanovljene nove skupnosti v Tonneinsu (1820), Condomu in Bordeauxu (1824) ter v Arboisu (1826). Adèle, ki jo je oslabila bolezen, je umrla 10. januarja 1828 v starosti 39 let. Na svoj rojstni dan, 10. junija, je bila leta 2018 v Agenu razglašena za blaženo.
DE