V Bordeaux-u [bordóju] (v Galiji), blaženi Viljem Jožef Chaminade [šamenád], duhovnik, ki se je trudil, da bi zbral laične vernike za pospeševanje čaščenja Blažene Device Marije in za pospeševanje zunanjih misijonov. Zaradi tega je ustanovil Inštitut Hčera Marije Brezmadežne in Družbo Marije.
Vir
Viljem Jožef Chaminade se je rodil 8. aprila 1761 kot najmlajši od trinajstih otrok trgovca s suknom v Périgueuxu na jugozahodu Francije. Tako kot trije njegovi bratje se je odločil, da bo postal duhovnik. Pri desetih letih se je Chaminade vpisal v cerkveno šolo v Mussidanu, kjer je starejši brat že delal kot učitelj.
Po filozofskem in teološkem študiju na univerzah v Bordeauxu in Parizu je bil leta 1785 posvečen v duhovnika. V Mussidanu se je posvetil mladim ter delal kot učitelj in upravitelj kolegija. Leta 1789 je izbruhnila francoska revolucija. Duhovniki so morali priseči na civilno ustavo in bili tako prisiljeni prekiniti z Rimskokatoliško cerkvijo. Vendar oče Chaminade in njegovi bratje te prisege niso hoteli izreči. Med vladavino terorja je bila hiša, ki jo je kupil na obrobju Bordeauxa, njegovo zatočišče. Ko je bil Robespierre leta 1794 strmoglavljen in je oče Chaminade spet lahko javno opravljal svoje pastoralno delo, mu je škof naložil težko nalogo: Moral je spraviti duhovnike, ki so prisegli civilni ustavi, s Cerkvijo. Toda že takrat je bil posebej pozoren na mlade; skrbel je za zapostavljene otroke in mladostnike. Ko so 4. septembra 1797 Pariz zasedli jakobinci in je ponovno začel veljati odlok o izgonu tistih, ki so zavrnili prisego, je moral oče Chaminade zapustiti Bordeaux in po nasvetu nadškofa iz Aucha oditi v izgnanstvo v Zaragozo (Španija). Moral je opustiti prej obetavno področje delovanja. Tudi duhovniki, ki so pobegnili iz Francije in živeli v izgnanstvu v Španiji, niso smeli delati kot duhovniki. Niso smeli poučevati ali delati na področju pastorale. Dejstvo, da se je v Zaragozi nahajalo znamenito marijansko narodno svetišče Marije s stebra, je bilo za očeta Chaminada v veliko tolažbo. V tem času je širil svoje znanje teologije in cerkvene zgodovine ter obiskal več verskih domov, da bi bolje spoznal versko življenje. Vendar je večino časa preživel v molitvi pred čudežno podobo Naše Gospe s stebra. Blažena Mati mu je naročila, naj ustanovi moško združenje, sestavljeno iz laikov in duhovnikov, ter združenje za ženske, da bi z Marijo dali veri nov zagon.
Novembra 1800 se je oče Chaminade lahko vrnil iz izgnanstva v Bordeaux. Tam so prepoznali njegov talent za ustanavljanje organizacij in vodenje združenj ter ga imenovali za generalnega vikarja škofije Bazas (danes škofija Bordeaux-Bazas). Za izvajanje svojega marijanskega poslanstva pa je še vedno potreboval druge podpornike. Oče Chaminade je pridobil Therèse de Lamourous (1754-1836), ki mu je v času revolucije nudila zaščito in dala svojo hišo na razpolago za obhajanje svete maše. Ponudil ji je upravljanje obstoječega doma za moralno zanemarjena dekleta. Po premisleku je sprejela nalogo, da ogroženim deklicam ponudi zaščito in dom. Tako je nastalo „delo usmiljenja“.
Skupina mladih moških okoli očeta Chaminada je hitro rasla. Prvih dvanajst redovnikov je 2. februarja 1801 obljubilo zvestobo Mariji in se posvetilo blaženi Materi. Leta 1816 sta oče Chaminade in Adèle de Batz de Trenquelléon ustanovila versko skupnost „hčera Marije Brezmadežne“ (FMI = Filles de Marie Immaculée), ki so danes znane kot sestre marijanistke. 2. oktobra 1817 je oče Chaminade ustanovil moško versko skupnost – marijaniste (SM = Societas Mariae).
Skupnost je 12. aprila 1839 odobril papež Gregor XVI. in 11. avgusta 1865 prejela papeško priznanje.
Oče Chaminade je red vodil do leta 1845, ko je zaradi nesoglasij v kongregaciji in slabega zdravja svoje delo predal sobratom. Umrl je 22. januarja 1850 v Bordeauxu. Njegov grob je od leta 1871 na tamkajšnjem kartuzijanskem pokopališču.
Očeta Viljema Jožefa Chaminada je papež Janez Pavel II. beatificiral 3. septembra 2000 v Rimu. Njegov liturgični spominski dan je 22. januar.
DE
Ta genialni Marijin apostol, ki je živel v času dveh krvavih revolucij, se je rodil 8. aprila 1761 v Périgueuxu na jugu Francije. Bil je štirinajsti otrok skromne družine trgovcev s tkaninami. Starši so ga na dan rojstva krstili in mu dali ime Viljem. Ob birmi pa si je sam izbral ime Jožef, iz globoke pobožnosti do Marijinega ženina, prvega »najbolj vdanega« častilca Device Marije.
Mati ga je kot otroka pogosto vodila v cerkev in prav od nje se je naučil ljubezni do Marije – sinovske, močne in nežne ljubezni, ki je pozneje postala tako vsebina kot tudi sredstvo njegovega apostolskega delovanja.
Pri štirinajstih letih je mladi Chaminade zasebno izrekel zaobljube čistosti, pokorščine in uboštva. Dve leti pozneje je skupaj z bratom Louisom Xavierjem oblekel duhovniško obleko in začel študirati teologijo. Leta 1785, pri štiriindvajsetih letih, je bil posvečen v duhovnika.
Leta 1790 je bil v Bordeauxu, ko je divjalo preganjanje Cerkve s strani »ljudi revolucije«. Duhovnike, ki niso hoteli z zaprisego sprejeti Civilne ustave duhovščine, so izgnali iz Francije, Chaminade pa je ostal v domovini kot duhovnik v ilegali. Večkrat je tvegal življenje in bil tik pred tem, da ga ujamejo revolucionarji, ki so po vsem mestu iskali »duhovnika Chaminada«.
V dneh terorja je bilo na ulicah Bordeauxa mogoče srečati delavca v zakrpanih oblačilih, ki je z loncem na glavi hodil od hiše do hiše in se pod okni ustavljal ter na ves glas vzklikal: »Klepar!« Bil je oče Chaminade, ki je pod krinko skrivaj obiskoval družine in opravljal svoje duhovniško poslanstvo. V preoblačenju je postal pravi mojster. Pod podobo kleparja, potujočega prodajalca ali kmeta je bilo skrito srce gorečega duhovnika, ki je v tistih za Francijo tako temačnih časih znal postati pogumen apostol in misijonar.
Leta 1797 so ga vendarle aretirali in obsodili na izgon. Zaradi svoje globoke pobožnosti do Marije se je odločil preseliti v Zaragozo, k znamenitemu svetišču Naše Gospe s stebra. Po starodavnem izročilu naj bi se tam Jezusova mati, še za časa svojega življenja, prikazala apostolu Jakobu, da bi ga opogumila pri njegovem težkem poslanstvu med pogani.
Da bi se preživljal, je oče Chaminade izdeloval kipce, preostali čas pa preživljal v molitvi, kleče pred čudodelno podobo Device s stebra. V tej zbranosti, med molitvijo in premišljevanjem, ga je Marija skrivnostno razsvetlila glede njegovega prihodnjega poslanstva.
»Moji otroci,« je pozneje govoril svojim duhovnim sinovom, »ko ste zdaj tukaj, sem vas že videl, kakor v trenutku, pred mnogimi leti …«
Ko se je leta 1800 vrnil v Bordeaux, je začel organizirati Marijanske kongregacije. Iz njih sta pozneje nastali Marijina družba in Družba hčera Brezmadežne Marije, namenjeni vzgoji in izobraževanju mladih.
Člani kongregacij so bili laiki – moški in ženske, očetje in matere, mladi in otroci – iz vseh družbenih slojev: kmetje, uradniki, trgovci. Širili so dober katoliški tisk, obiskovali zapornike, revnim pomagali materialno in moralno, skrbeli za bolnike ter organizirali večerne šole za tiste, ki so potrebovali izobrazbo.
»Sveta vojska,« jih je imenoval oče Chaminade, »ki napreduje v Marijinem imenu …«
Bili so misijonarji v skladu s svojimi sposobnostmi in darovi, predvsem pa Marijini otroci, na poseben način posvečeni njenemu češčenju in izpovedovanju privilegija njenega brezmadežnega spočetja – še preden je Cerkev leta 1854 razglasila to versko resnico za dogmo.
Toda prihod Napoleona na oblast je francosko politično prizorišče znova postavil na glavo. Leta 1809 je sprejel zelo ostre ukrepe proti Cerkvi in ukinil vse »kongregacije«, saj jih je imel za grožnjo svoji oblasti.
Oče Chaminade se ni prestrašil. Prav nasprotno: iz te preizkušnje je začel dobivati podobo drugi del načrta, ki ga je »zagledal« ob vznožju Device s stebra v Zaragozi – ustanovitev redovne skupnosti.
Leta 1817 je nastala Marijina družba, ki jo je njen ustanovitelj nenavadno poimenoval »človek, ki ne umre«. Redovniki niso nosili posebnega redovnega oblačila; kot znamenje pripadnosti so nosili zlat prstan na prstancu desne roke.
Odprli so prvo šolo in kmalu so ji sledile druge. Njihovo širjenje se odtlej ni več ustavilo.
Zakaj je Družba Marijina?
Ustanovitelj je odgovoril: »Cerkev nam pravi, da so vse herezije sklonile glavo pred presveto Devico … Danes pa je velika vladajoča herezija verska brezbrižnost, ki duše omamlja v otopelosti sebičnosti in zmedi strasti … Trdno verujemo, da bo premagala tudi to herezijo, kakor je premagala vse druge.«
Po misli blaženega Chaminada je namreč Marija v središču načrta odrešenja, ki ga je hotel Bog. Govoril je tudi:
»Duh Družbe je Marijin duh – in to pojasni vse!«
Iz Marije je izhajal ves program njihovega življenja in delovanja. Oče Chaminade je apostolat svojih duhovnih sinov videl kot nadaljevanje Marijinega dela v svetu, kot »zavezo« z njo za Kristusovo zmago.
Posvetitev kot zaveza. Prav v tem je posebnost karizme marijanistov, ki so danes navzoči na vseh petih celinah: v Marijini družbi so redovniki, sestre Družbe hčera Brezmadežne Marije ter laiki Marijanske bratovščine.
Ta redovna družina, ki jo navdihujejo Marijine besede strežnikom v Kani: »Kar koli vam reče, storite«, je odprta za vsa sredstva evangelizacije, kakor jih narekujejo potrebe časa in krajev, kamor jih kliče Božja previdnost.
»Vsi ste misijonarji,« jim je pogosto govoril ustanovitelj.
Ena sama karizma torej – za mnoga poslanstva.
Gre za posebno marijansko karizmo, ki bi jo lahko – kakor je že poudaril sveti Janez Pavel II. – opredelili kot karizmo, v celoti osredinjeno na »Marijo, vzgojiteljico«.
Vzgoja mladih je namreč v središču delovanja marijanistov v Italiji in po svetu. Vodijo šole vseh stopenj, univerze in zavode, ki jih zaznamuje značilna črka »M«, nad katero je križ.(…)
22. januarja 1850 je pri devetinosemdesetih letih »dobri oče«, kakor so ga imenovali, odšel k Bogu.
V zadnjih letih se je umaknil v Bordeaux in velik del časa preživljal ob rožnem vencu pred Marijinim oltarjem. To so bila precej bridka leta. Preizkušnje, ki so zaznamovale njegovo življenje, se niso končale. Še naprej je moral trpeti zaradi nasprotovanj in nerazumevanja svojih duhovnih sinov. Čas preizkušnje še ni bil končan.
Toda »dobri oče« je bil prepričan, da z Jezusom in Marijo nič ne bo izgubljeno.
Ko je bil že skoraj popolnoma slep, so ga spremljali na vrt, kjer je stala podoba Brezmadežne z nogo na glavi kače. Tam je s tresočo in negotovo roko pritiskal na kačjo glavo in s trdnim, ganjenim glasom govoril:
»Ona ti je zdrobila glavo … in vedno ti jo bo drobila!«
Pavel VI. je leta 1973 priznal junaško stopnjo njegovih kreposti. 3. septembra je sledila slovesna beatifikacija v baziliki svetega Petra.
Ob tej priložnosti je Janez Pavel II. dejal:
»Ljubezen očeta Chaminada do Kristusa, ki se vpisuje v duhovnost francoske šole, ga je spodbujala, da je v težkem obdobju verske zgodovine Francije neutrudno nadaljeval svoje delo z ustanavljanjem duhovnih družin … Njegova skrb za vzgojo človeka je za vso Cerkev klic k obnovljeni pozornosti do mladih, ki potrebujejo tako vzgojitelje kot pričevalce, da bi se obrnili h Gospodu in sodelovali pri poslanstvu Cerkve.«
IT
Rodil se je leta 1761. Po duhovniškem posvečenju je kot skrivni duhovnik doživel najbolj krvava obdobja francoske revolucije. Te preizkušnje so ga utrdile v prepričanju o pomenu popolnega zaupanja v Devico Marijo.
Septembra 1797 je bil po državnem udaru izgnan v Zaragozo, kjer je tri leta preživel v tišini, zbranosti in molitvi. Tam so se v njem prvič porodile misli in navdihi o njegovih prihodnjih redovnih ustanovah.
Proti koncu leta 1800 se je oče Chaminade lahko vrnil v Francijo, kjer je ustanovil dve redovni skupnosti: leta 1816 Hčere Brezmadežne Marije, leta 1817 pa marijaniste.
Čeprav je bil v zadnjih letih obsojen na osamljenost in molk, je še naprej verjel v Božjo previdnost, ki je vodila njegove ustanove. Umrl je 22. januarja 1850.
Papež Janez Pavel II. ga je 3. septembra 2000 razglasil za blaženega.
IT
Viljem Jožef Chaminade, štirinajsti od petnajstih otrok steklarja in trgovca s tkaninami Blaisa Chaminada, ki je imel hišo v bližini katedrale, je bil leta 1785 posvečen v duhovnika.
Kot mlad duhovnik je v Bordeauxu doživel posledice francoske revolucije. Ker je zavrnil prisego zvestobe Civilni ustavi duhovščine, ki je bila uvedena leta 1790, je moral svoje duhovniško poslanstvo opravljati skrivaj. Pri tem se mu je prikazala Marija in mu pomagala, da se je skril pred revolucionarnimi vojaki.
Leta 1797 je pobegnil v izgnanstvo v Zaragozo v Španiji, saj je tam znamenito svetišče Naše Gospe s stebra, ki mu je bilo zelo pri srcu.
Po vrnitvi leta 1800 je v Bordeauxu deloval kot zavzet župnik, pri svojem pastoralnem delu pa je posebej poudarjal Marijino pobožnost. Leta 1801 je izdal svoje delo *Manuel du serviteur de Marie* (Priročnik Marijinega služabnika).
Za duhovno prenovo ljudstva je Chaminade ustanovil “Kongregacijo Brezmadežne Device Marije” (Congrégation de l’Immaculée), ki je leta 1804 dobila svojo matično hišo v Bordeauxu. Iz nje sta izšli dve veji marijanističnega reda: ženska, ki jo je leta 1816 ustanovila Adèle de Batz de Trenquelléon, in moška, ustanovljena leta 1817. Chaminade je bil do leta 1841 vrhovni predstojnik reda, ki je ustanovil številne šole.
Viljem Jožef Chaminade je bil pokopan na pokopališču Chartreuse v Bordeauxu. Njegove relikvije so bile pozneje prenesene v cerkev matične hiše v Bordeauxu.
3. septembra 2000 je bil razglašen za blaženega. Razglasitev je opravil papež Janez Pavel II.
DE
Blaženi Viljem Jožef Chaminade se je rodil v Bordeauxu v Franciji in bil leta 1785 posvečen v duhovnika. Med francosko revolucijo je zavrnil prisego na »Civilno ustavo duhovščine« in kljub velikemu osebnemu tveganju skrivaj opravljal duhovniško službo med verniki.
Od leta 1797 do 1800 je bil prisiljen živeti v izgnanstvu v Španiji. V bližini svetišča Naše Gospe s stebra je našel navdih za ustanovitev duhovne družine laikov in redovnikov s posebno karizmo: da jih Marija oblikuje za Kristusovo poslanstvo.
Po vrnitvi v Bordeaux leta 1800 je oče Chaminade začel uresničevati svojo vizijo. Ustanavljal je majhne skupnosti vernikov, imenovane kongregacije. V deželi, kjer je bilo versko poučevanje že desetletje prepovedano, je verjel, da bodo prav te tesno povezane skupnosti najučinkovitejši način za ponovno oživitev krščanstva v Franciji.
Leta 1817 je ustanovil Marijino družbo ter s tem postavil temelje skupnosti marijanističnih bratov in duhovnikov.
3. septembra 2000 je papež Janez Pavel II. na Trgu svetega Petra očeta Chaminada razglasil za blaženega.
»Marijino apostolsko poslanstvo je oblikovati vse ljudi, da bi postali kar najbolj podobni Bogu-Človeku Kristusu, njenemu Sinu.«
EN
1. Varno in spokojno otroštvo in mladost
16. marca 1789 so se v Périgueuxu zbrali predstavniki treh stanov Périgorda, ki jih je bilo treba izvoliti za poslance na generalne stanove. Med člani duhovščine sta bila tudi dva mlada duhovnika, brata Louis-Xavier in Viljem Jožef Chaminade, stara 31 oziroma malo manj kot 28 let. Oba sta prišla iz Mussidana, kjer je njun starejši brat Jean-Baptiste še nekaj časa – bil je namreč hudo bolan – vodil semeniško šolo Saint-Charles.
Seveda nobeden od bratov ni slutil, da je to srečanje začetek vrste dogodkov, ki bodo Francijo dobesedno postavili na glavo in jo korenito spremenili. Vendar tudi nobeden od njiju ni bil sovražno nastrojen do novih idej. Tako kot večina njunih sodobnikov sta z zaupanjem pričakovala reforme, ki jih je kralj Ludvik XVI. nedvomno nameraval uvesti v kraljestvu.
Toda kdo je bil Viljem Jožef?
Rodil se je 8. aprila 1761 v Périgueuxu kot najmlajši otrok številne družine. Njegov starejši brat Jean-Baptiste, rojen leta 1745, je dve leti prej v Bordeauxu vstopil v noviciat jezuitov. Toda leta 1763 je bil jezuitski red v Franciji ukinjen. Takrat je Jean-Baptiste, ki je bil še bogoslovec, verjetno vstopil v semenišče-kolegij v Mussidanu, kjer je morda že začel poučevati, obenem pa nadaljeval študij, ki ga je leta 1769 pripeljal do duhovniškega posvečenja.
Leta 1771 je dejansko postal predstojnik semenišča. K njemu sta prišla tudi njegova dva mlajša brata: najprej Louis, ki si je ob birmi za drugo ime izbral Xavier, nato pa še Viljem, ki je po birmi postal Viljem Jožef.
Brata sta tako nadaljevala šolanje pod ljubečim vodstvom svojega starejšega brata. V skladu z navado tistega časa sta kmalu začela pomagati tudi mlajšim sošolcem in jim svetovati pri učenju – šlo je za obliko poučevanja, ki bi jo danes lahko označili kot nekakšno vzajemno učenje.
Prav v prvih letih šolanja se je zgodila znana nesreča, ki je Viljema Jožefa za vse življenje povezala z marijanskim svetiščem v Verdelaisu, nedaleč od Bordeauxa.
Med nekim izletom se je mladi Viljem s sošolci igral v kamnolomu, ko ga je zadela skala in mu izpahnila gleženj. Domov so ga morali odnesti. Po šestih tednih se stanje gležnja še vedno ni izboljšalo.
Takrat mu je Jean-Baptiste predlagal, naj se obrne na Marijo. Brata sta obljubila, da bosta, če bo Viljem ozdravel, peš poromala v Verdelais.
Ozdravljenje je bilo tako hitro, da ga je Viljem Jožef vse življenje imel za čudežnega.
Brata sta seveda izpolnila svojo obljubo in se peš odpravila v marijansko svetišče v Verdelaisu. Oče Chaminade je temu svetišču ostal globoko predan vse svoje življenje.
Nekaj let pozneje znova najdemo brata Louisa-Xavierja in Viljema Jožefa v semenišču v Laonu, nato pa še v Parizu – vsaj Viljem Jožef tam očitno ni ostal dolgo –, kjer sta se pripravljala na duhovništvo.
Ko sta bila eden za drugim posvečena v duhovnika, sta se vrnila v Mussidan. Viljem Jožef je tam med drugim poučeval matematiko, obenem pa je skupaj z bratoma sodeloval pri vodenju zavoda. Postal je tudi njegov oskrbnik oziroma upravitelj (nekakšen ekonom). Šola si je v tistem času očitno pridobila precejšen ugled.
V Mussidanu niso bili odrezani od sveta! Prav nasprotno: zelo dobro so bili seznanjeni z novimi idejami, ki so se širile po Franciji.
Tako sta bila leta 1789 pri volitvah predstavnikov duhovščine Périgorda udeležena dva izobražena in razgledana mlada duhovnika.
Toda kdo bi si takrat lahko predstavljal dogodke, ki bodo sledili?
2. V vrtincu revolucije
Kljub prvim revolucionarnim nemirom, katerih odmevi niso zaobšli niti območja Bordeauxa, je kolegij Saint-Charles v Mussidanu nadaljeval svojo pot, vendar je bilo njegovo vodstvo kmalu žal prikrajšano za svojega vodjo: Jean-Baptiste Chaminade, starejši brat Louisa-Xavierja in Viljema Jožefa, je 24. januarja 1790 umrl v sluhu svetosti. Položaj se je še poslabšal, ko je bila sprejeta Civilna ustava duhovščine, zlasti pa, ko je ustavodajna skupščina sklenila, da morajo vsi duhovniki priseči na to ustavo (konec leta 1790). Kljub kraljevi potrditvi sta brata Chaminade prisego zavrnila in se tako znašla med »nepriseženimi duhovniki«. Če preganjanje proti njima ni nastopilo takoj, sta se vendarle kmalu prepričala, da v Mussidanu ne moreta več ostati. Iz razlogov, ki jih ne poznamo, se je Viljem Jožef konec leta 1791 odločil preseliti v Bordeaux.
Takrat še ni bil skrivni duhovnik, ki se bo moral med terorjem skrivati, preprosto zato, ker teror še ni vladal in ker se Viljem Jožef Chaminade, čeprav je zavrnil Civilno ustavo duhovščine in zato ni mogel zasedati uradne službe, za svoje življenje ni čutil ogroženega. Nasprotno, prav takrat je kupil posestvo v neposredni okolici Bordeauxa, imenovano Saint-Laurent. V tej hiši je aprila 1792 nastanil svoja že ostarela starša, ki sta tam ostala ves čas revolucije.
Vendar so se prvi pravi revolucionarni nemiri že začeli, položaj pa se je občutno poslabšal od julija 1792, potem ko je postalo znano, da je zakonodajna skupščina razglasila domovino za ogroženo. V Bordeauxu je množica pobila dva neprisežena duhovnika, med njima tudi generalnega vikarja. Tako kot mnogi njegovi sobrati se je Louis-Xavier, ki se je naselil v Périgueuxu, odločil za izselitev in po kratkem postanku v Bordeauxu odšel v Španijo. Viljem Jožef pa je ostal v Franciji.
Tako je Viljem Jožef v Bordeauxu preživel ves čas terorja, pri čemer se je moral skrivati v različnih preoblekah in je bil ves čas na milost in nemilost prepuščen možnosti, da ga kdo ovadi. Izročilo pripoveduje, da je hodil po ulicah preoblečen v kotlarja ali prodajalca bucik in da se je večkrat le za las izognil aretaciji! Toda Bog je bedel nad svojim služabnikom, ki je užival pomoč zvestih prijateljev. Druga pripoved pravi, da ga je rešila prisebnost služkinje, ki ga je skrila pod velikim čebrom za perilo, nato pa preganjajočim sanskilotom ponudila pijačo! V tem času je spoznal tudi gospodično de Lamourous, poznejšo ustanoviteljico sester usmiljenja … Ko se je teror končal (julija 1794), je bil še vedno v Bordeauxu in pripravljen, da znova začne javno opravljati svoje duhovniško poslanstvo.
Žal le za kratek čas. Leta 1797 ga je namreč »suhi teror«, ki ga je uvedel Direktorij, prisilil, da je tudi sam odšel v izgnanstvo. Povsem naravno se je pridružil drugim francoskim duhovnikom v Zaragozi, med njimi tudi svojemu bratu Louisu-Xavierju. Življenje izgnancev še zdaleč ni bilo lahko. Toda prav v preizkušnjah se oblikuje človekov značaj. Tam, ob vznožju Naše Gospe s stebra, je Viljem Jožef Chaminade dobil navdih za delo krščanske prenove, ki se ga je po vrnitvi v Francijo lotil z Marijino pomočjo in pod njenim varstvom.
Končno se je revolucija končala s prihodom novega režima, konzulata (konec leta 1799), katerega ena prvih odločitev je bila dovolitev vrnitve izseljencev (20. oktobra 1800). Ko sta izvedela to dobro novico, sta se Viljem Jožef in Louis-Xavier Chaminade povsem naravno odpravila nazaj v Francijo. Konec leta 1800 sta vstopila v Bordeaux. Prišel je čas za delovanje … Viljem Jožef je bil takrat star 39 let …
3. Cerkev, ki jo je bilo treba obnoviti
Ko Viljem Jožef Chaminade novembra 1800 vstopi v Bordeaux, tam znova najde Cerkev, potopljeno v kaos. Redovne duhovščine ni več. Škofijska duhovščina je razdeljena. Ustavni duhovniki so bili od septembra 1794 praktično prepuščeni sami sebi. Konvent je namreč 18. septembra sklenil, da republika odslej ne bo več plačevala stroškov ali plač nobenega verskega kulta. Nekaj mesecev pozneje, 21. februarja 1795, je ista skupščina izglasovala ločitev Cerkve in države. Mnogi duhovniki so opustili opravljanje bogoslužja: nekateri so se poročili, drugi pa so se, bolj ali manj pod pritiskom revolucionarjev, preprosto »odrekli duhovništvu«. Kljub temu je ustavna duhovščina še naprej obstajala in je bila načeloma edina, ki jo je država priznavala; celo poskušala se je organizirati. Preveč smo navajeni gledati na to duhovščino kot na skupino »slabih duhovnikov«. Ni bilo nujno tako! Zlasti mnogi župniki so prisego, ki jo je zahtevala civilna ustava duhovščine, izrekli samo zato, da ne bi zapustili svojih župljanov! Drugi pa so to storili iz političnega prepričanja; vendar zato še niso bili slabi kristjani! Še naprej so, kakor so najbolje znali, ohranjali življenje župnij, kadar cerkve niso bile zaprte ali porušene, preživeli škofje pa, saj jih je bilo precej obglavljenih na giljotini, so še naprej upravljali svoje škofije oziroma se trudili, da bi jih upravljali.
Nasproti tej duhovščini je bila tudi nekdanja, prisegi neposlušna duhovščina razdeljena. Čeprav je novi režim dovolil izseljencem vrnitev v Francijo, je od vseh duhovnikov zahteval obljubo, da bodo spoštovali novo ustavo, ustavo konzulata. Vsi nekdanji ustavni duhovniki so seveda ubogali, prav tako pa tudi precejšnje število duhovnikov, ki so bili prej neposlušni, saj je bila ta obljuba zgolj politične narave in se ni nanašala na ureditev Cerkve; vendar niso ubogali vsi. Tako je nastala nova delitev. Če k temu dodamo še, da so bili politični voditelji večinoma odkrito ateistični ali vsaj sovražno nastrojeni do katolištva, medtem ko je francosko ljudstvo kot celota ostajalo globoko navezano na vero, vendar ni več prav dobro vedelo, »h kateremu svetniku naj se obrne«, dobimo vsaj približno predstavo o kaotičnih razmerah, s katerimi se je moral soočiti pater Chaminade.
Toda te razmere ga niso ujele nepripravljenega! Kot mnogi duhovniki v izgnanstvu, zlasti številni tisti, ki so bili izgnani v Španijo, je namreč globoko premišljeval … in molil pred Marijo iz Zaragoze. Po vsem sodeč je tam izoblikoval tudi načrt delovanja: ne enega tistih načrtov, pri katerih je vse vnaprej določeno, temveč splošno zamisel, ki ji bo odslej sledil in se na poti ne bo pustil odvrniti od svoje smeri zaradi nepredvidenih okoliščin.
In najprej: delovati skupaj z Devico Marijo! Omeniti velja, da bo v začetku 19. stoletja ustanovljenih več redovnih skupnosti, ki se bodo postavile pod Marijino varstvo; vsaj dve izmed njih bosta celo prevzeli ime »Družba Marijina«: Družba Marijina (marianisti) in Družba Marijina (maristi), poleg Sinov Marije Brezmadežne, bolj znanih kot očetje iz Chavagnesa, katerih ustanovitelj pater Baudoin je bil prav tako izgnan v Španijo. Verjetno je tudi on, podobno kot pater Chaminade, poznal načrte, ki jih je pripravljal mladi Bernard Daries, nekdanji učenec v Mussidanu, ki je umrl prezgodaj, vendar je že razmišljal o ustanovitvi Družbe Marijine, ki naj bi na neki način nadomestila tedaj ukinjeno Družbo Jezusovo (jezuiti). Vemo, da bo posebnost patra Chaminadeja v tem, da se ne bo toliko postavil pod Marijino varstvo, ampak bo »deloval z njo«, tako rekoč kakor z zaveznico.
Druga intuicija patra Chaminadeja je bila v deželi, ki si je takrat še bolj kot leta 1943 zaslužila naziv »misijonska dežela«, v tem, da se je pri ponovni evangelizaciji Francije oprl na laike. Konec koncev, kaj pa so bili prvi kristjani drugega kot laiki? (Knjiga “La France, pays de mission?”, ki je izšla leta 1943 je opozorila na močno razkristjanjevanje Francije.) Tako se Viljem Jožef v Bordeaux naseli kot človek, ki ga je preizkušnja izgnanstva dozorela, vendar je bil trdno odločen delovati; poleg tega tam ni bil brez prijateljev! In brez odlašanja v neki zasebni hiši odpre oratorij, kjer se bodo kmalu začeli zbirati verniki in kjer bo pridobil svoje prve učence.
4–5. Kongregacija
Da bi Francijo ponovno pokristjanil, je Chaminade med svojim bivanjem v Saragozi po vsej verjetnosti razmišljal o ustanovitvi marijanske kongregacije. Takšne kongregacije so v Franciji obstajale že v času starega režima, vendar so združevale predvsem »elito«, tako v krščanskem kot družbenem pogledu. Tudi tu je bila posebnost patra Chaminadeja v tem, da si je zamislil kongregacijo, ki ne bi združevala elite, ampak preproste kristjane iz vseh družbenih okolij, ki bi se želeli poučiti o veri in napredovati v krščanskem življenju; skratka, da bi evangelizirali drug drugega. Vsakdo naj bi bil tako rekoč »nenehno na misijonu«. In brez odlašanja se je lotil dela.
Legenda pripoveduje, da je pater Chaminade že decembra 1800 med mašo, ki jo je daroval v svojem oratoriju, opazil dva mladeniča. Po maši ju je poklical k sebi, ju povabil, naj se spoznata, in jima naročil, naj se vsak vrne še z enim novim članom. Mladeniča sta se vrnila in njuno število je postopoma naraslo na dvanajst; ti so postali začetniki Kongregacije, ustanovljene 2. februarja 1801. V resnici med ustanovitelji, katerih imena so se ohranila, najdemo tudi mladeniče, ki jih je pater Chaminade poznal že pred svojim odhodom v izgnanstvo. Toda to niti ni tako pomembno. Februarja 1801 se je rodila marijanska kongregacija, ki bo kmalu združevala desetine, nato pa stotine članov. Da bi bilo delovanje učinkovitejše, jo je pater Chaminade kmalu razdelil na skupine: najprej mladeniče, nato dekleta, pri čemer mu je pomagala Marie-Thérèse de Lamourous, ki je pravkar ustanovila Miséricorde, delo, namenjeno sprejemanju deklet, ki so jih tedaj imenovali »spokornice«, nato zrele moške, žene in druge. Vsaka skupina je imela svojo organizacijo in svoja srečanja, vendar so se redno odvijala tudi skupna srečanja, običajno pa so se vsi zbirali pri nedeljski maši, še posebej ob velikem prazniku Kongregacije, 8. decembra. Šlo je za takrat zelo izvirno organizacijo, ki dobro ponazarja misel patra Chaminadeja: »združenost brez zmešnjave«. Leta 1804, ko je število članov Kongregacije doseglo skoraj 500, je pater Chaminade vzel v najem kapelo Magdalene, ki jo je nekoliko pozneje odkupil, skupaj z manjšo sosednjo stavbo. Končno je imel idealen prostor za organizacijo vseh srečanj.
Medtem je zgodovina šla svojo pot. Konkordat, ki sta ga leta 1801 podpisala prvi konzul Bonaparte in papež Pij VII., je maja 1802 končno začel veljati. Prvi konzul je tako imenoval nove škofe, pri čemer je poskrbel, da so bili nekateri izmed njih nekdanji neposlušni škofje, drugi pa nekdanji ustavni škofje. Tako je bil ustavni škof Bordeauxa, msgr. Lacombe, imenovan za škofa v Poitiersu, medtem ko je nekdanji neposlušni škof iz Vienne, msgr. d’Aviau, postal nadškof Bordeauxa. Ta je prispel konec julija 1802. Najtežje delo ga je še čakalo: ponovno je moral organizirati svojo nadškofijo, predvsem imenovati župnike. To ni bilo prav nič preprosto! Za to je potreboval skoraj eno leto … Pater Chaminade, ki se je želel posvetiti izključno svojemu delu, saj je leta 1801 na svojo prošnjo od papeža Pija VII. že prejel naziv »apostolski misijonar«, je bil pri novem nadškofu preprosto imenovan za kanonika. Nadškof mu je kmalu izkazal zaupanje, če že ne kar prijateljstva, ki se nista nikoli omajala. Poleg tega mu je bil tudi iskreno hvaležen: ko je lahko msgr. d’Aviau leta 1804 končno ponovno odprl semenišče, je bila večina prvih semeniščnikov članov Kongregacije!
Toda verski mir ni trajal dolgo. Od leta 1807 sta bila cesar Napoleon in papež v sporu. Ker se papež ni hotel pridružiti celinski zapori, ki jo je Napoleon uvedel proti Angliji, se je cesar leta 1809 odločil, da bo Papeško državo preprosto priključil svojemu cesarstvu. Papež se je na to zaplembo odzval z bulo o izobčenju. Cerkev in francoska vlada sta se tako znova znašli v položaju, ki sicer ni bil vojna, vendar je pomenil vsaj globoko nesoglasje. Kaj se bo v takšnih razmerah zgodilo s Kongregacijo?
Kolikor lahko vemo, pater Chaminade nikoli ni bil politično dejaven! Res je, da je bil po vsej verjetnosti po srcu rojalist, vendar je modro menil, da kot apostolski misijonar nima naloge, da bi se vpletal v politične spore ali zarote. Tako kot številni katoličani je bil tudi hvaležen Bonapartu, da mu je uspelo v Francijo vrniti vero. Toda od leta 1807, še posebej pa od leta 1809, kot smo videli, so se odnosi med Cerkvijo in cesarjem zaostrili in vsak katoličan je postal sumljiv v očeh cesarske policije. Ta namreč ni mogla preprečiti, da bi novica o cesarjevi izobčitvi postala znana. Mladi francoski plemič Alexis de Noailles, član pariške marijanske kongregacije, s katero je pater Chaminade vzdrževal pisne stike, je uspel prinesti bulo o izobčenju v Francijo in jo razširiti. Zelo hitro je zaokrožila med katoliškimi krogi. Vlada se je odzvala tako, da je ukinila pariško Kongregacijo, za vsak primer pa tudi bordojsko Kongregacijo, konec leta 1809. K temu je pripomoglo tudi dejstvo, da je mesto Bordeaux kot celota kazalo močno protinapoleonsko razpoloženje. Treba je povedati, da je mesto, katerega največje bogastvo je bilo pristanišče, pod cesarstvom zelo trpelo zaradi vojne z Anglijo, ki je povzročila propad pomorske trgovine.
Od leta 1809 do 1814 torej Kongregacija Magdalene ni več obstajala. Vsaj uradno ne. Domnevamo lahko, da so se člani še naprej srečevali, predvsem pa srečevali svojega duhovnega očeta. Prav v teh letih ali nekoliko prej se je po vsej verjetnosti več mladih članov Kongregacije s slovesnimi obljubami posvetilo življenju, ki so ga želeli živeti v svetu kot redovno življenje, kar je bilo zametek prihodnjih redovnih skupnosti in prvega marianističnega svetnega inštituta. Pater Chaminade je medtem nadaljeval svoje delovanje pri Magdaleni in med svojimi različnimi duhovnimi varovanci, med katerimi je bila seveda Marie-Thérèse de Lamourous, že nekaj časa pa tudi mlado dekle iz okolice Agena, s katerim si je redno dopisoval: Adèle de Trenquelléon.
1814: Francijo so napadli. Napoleon je zaman, potem ko je »obul škornje generala italijanske vojske«, v Šampanji nizal vojaške uspehe in skušal zaustaviti svoje sovražnike. Na jugu so Angleži, ki so prihajali iz Španije, prečkali Pireneje. Marca 1814 so vstopili v Bordeaux in spremljali vojvodo Angoulêmskega, sina bodočega Karla X., v čast katerega je mesto izobesilo zastave! Konec istega meseca so zavezniki vstopili v Pariz. Nato so hitro sledili Napoleonova abdikacija in njegov odhod na otok Elbo, medtem ko je bila monarhija obnovljena. In že nekaj dni pozneje je bila Kongregacija ponovno vzpostavljena.
1815! Komaj leto dni po tem, ko je Bordeaux navdušeno pozdravil vojvodo Angoulêmskega, je prišla novica: Napoleon se je vrnil!!! Konec marca je prav on vstopil v Pariz in ponovno vzpostavil cesarstvo. Seveda so bili vsi pretreseni, še posebej v Bordeauxu, katerega gospodarstvo je imelo od morebitne ponovne vojne z Anglijo vse prej kot dobro pričakovati. Kongregacija Magdalene je bila znova razpuščena, pater Chaminade pa je bil konec maja celo aretiran in nato izgnan iz Bordeauxa. Toda 18. junija je bil Napoleon poražen pri Waterlooju! Minilo je le še nekaj dni in sledila je druga cesarjeva abdikacija, nato pa vrnitev kralja Ludvika XVIII. po stotih dneh odsotnosti! Chaminade, ki je bil osvobojen in se je vrnil v Bordeaux, je zdaj lahko v miru nadaljeval delo, ki ga je začel petnajst let prej …
6. Mlado dekle po imenu Adèle …
Precej mlajša od patra Chaminadeja se je Adèle de Trenquelléon, poznejša ustanoviteljica Hčera Marije Brezmadežne, rodila 10. junija 1789 na gradu Trenquelléon pri majhni vasi Feugarolles v pokrajini Néracais, v departmaju Lot-et-Garonne. Revolucija se je pravkar začela … in dogodki so se zelo hitro začeli vrstiti. Adèlin oče, baron Charles de Trenquelléon, je odšel v Pariz, da bi branil kralja, saj je menil, da je to njegova dolžnost, konec leta 1792 pa je emigriral in za seboj pustil mlado ženo, ki je pričakovala drugega otroka. Ta, deček, se je rodil januarja 1793. Gospa de Trenquelléon je tako ostala sama z dvema majhnima otrokoma v deželi, ki jo je pretresala krvava revolucija. Družina je bila očitno priljubljena med okoliškim prebivalstvom, saj je preživela obdobje terorja. Toda leta 1797 je Francijo znova zajel teror … na srečo »suhi« teror (torej brez giljotine)! Gospa de Trenquelléon se je po pomoti znašla na seznamu emigrantov in je morala naglo zapustiti Francijo. Seveda je s seboj vzela oba otroka in odšla v Španijo, nato na Portugalsko, kjer se ji je kmalu lahko pridružil tudi mož. Tako so čakali, dokler prvi konzul ni dovolil emigrantom vrnitve v domovino. Novembra 1801 se je lahko vsa družina, zdaj povečana še za tretjega otroka, z veseljem vrnila na svoj dom.
Deklico, ki se je na začetku stoletja vrnila v Francijo, so pretresi tistega časa gotovo zaznamovali, vendar verjetno manj, kot bi lahko pomislili, saj jo je varovala izjemna mati, polna prisebnosti in poguma. Tudi sama je bila živahna in bistra deklica ter kljub svoji mladosti že globoko pobožna. Ali ni želela ostati v Španiji in vstopiti v karmel? Pri dvanajstih letih … Njeni starši so z razlogom menili, da je za to še nekoliko premlada, in deklica je ubogljivo sprejela njihove razloge!
Adèle je odraščala. Vedno zelo živahna, nagla in spontana, vendar z zlatim srcem ter živo in razsvetljeno pobožnostjo. Dobila je skrbno izobrazbo po zaslugi učitelja svojega brata, gospoda Ducourneauja, ki jo je znal usmerjati tudi na duhovnem področju. Pri štirinajstih letih je bila birma. Takrat je spoznala svojo bodočo zvesto prijateljico Jeanne Diché, štiri leta starejšo od nje, poznejšo gospo Belloc. Po nasvetu gospoda Ducourneauja sta ustanovili majhno združenje, ki je povezovalo dekleta, podobna njima, in so želela postati apostolke. Prometne povezave tedaj seveda niso bile takšne kot danes! Potovanja so bila dolga, srečanja pa redka. Ta »majhna družba« je bila povsem duhovne narave, v vseh pomenih besede, saj so se članice srečevale predvsem v duhu, povezovale pa so se s pismi. Kmalu je prav Adèle, čeprav je bila najmlajša, postala duša tega združenja. To pa je bila precejšnja naloga: pisati pisma, spodbujati, odgovarjati na vprašanja … ni bilo tako malo! Adèle pa se s tem ni zadovoljila; tudi zunaj pisanja ni ostajala nedejavna! Med drugim se je posvečala otrokom iz okolice, ki jih je sama poučevala, seveda predvsem o veri. V njenih pismih se pogosto ponavlja stavek: »Zdaj vas zapuščam, ker prihajajo moji učenci …« Da bi si priskrbela denar, potreben za svojo dobrodelnost, se je brez pomisleka lotila celo živinoreje! …
Leta 1808 so se začele spletati vezi med Adèle de Trenquelléon in patrom Chaminadejem, sprva samo po pismih. Adèle je v duhovniku zelo hitro našla duhovnega voditelja, ki ga je čutila kot potrebnega, saj je gospod Ducourneau medtem sledil njenemu bratu Charlesu v Pariz; pater Chaminade pa je v njej našel učenko, ki jo je pričakoval. Zavrnila je poroko, ki so ji jo predlagali starši. Toda prav v tem času je gospod de Trenquelléon hudo zbolel. Adèle je z vso predanostjo skrbela zanj vse do njegove smrti leta 1815, prav na dan bitke pri Waterlooju, 18. junija 1815. Adèle in nekaj njenih prijateljic so tedaj lahko uresničile sanje, ki so jih gojile že nekaj let: ustanoviti misijonsko redovno skupnost. Toda kje? In kako?
7. Ustanovitev dveh marianističnih inštitutov (1816–1817)
25. maja 1816 je. Adèle de Trenquelléon se skupaj s tremi prijateljicami pripelje pred staro hišo, imenovano »Zatočišče«, ki jim jo je našla zvesta prijateljica Jeanne Diché, gospa Belloc, ki je prišla že prej. Še isti večer iz Bordeauxa prispe Marie-Thérèse de Lamourous, ki jo je poslal pater Chaminade, saj sam ni mogel priti, da bi mladim dekletom pomagala pri organizaciji. Msgr. Jacoupy, škof v Agenu, blagoslovi majhno skupino, ki v sebi nosi celotno prihodnost: prihodnost inštituta Hčera Marije Brezmadežne.
Nekaj dni pozneje v Agen prispe tudi pater Chaminade. S serijo predavanj bo bodočim redovnicam pomagal prodreti v duha njihovih prihodnjih pravil, da bi postale to, kar si je že tako dolgo želel: misijonarke, ki delujejo skupaj z Marijo. Toda med njim in agenškim škofom se kmalu pojavi nepričakovana težava. Pater Chaminade si namreč želi, da bi »njegove hčere« izrekle večne zaobljube, ki bi poudarile njihovo popolno podaritev Gospodu. Toda to je v tistem času pomenilo klavzuro, kar se je zdelo nezdružljivo z misijonskim delom, ki sta si ga želela tako msgr. Jacoupy kot Adèle. Kljub temu sta oba sprejela razloge, ki jih je navedel mož, ki se je še vedno predvsem imel za apostolskega misijonarja: bodoče redovnice, katerih prva predstojnica bo postala Adèle, bodo izrekle večne zaobljube [Prve večne zaobljube bodo izrečene 25. julija 1817, skoraj skrivaj, saj je bilo še vedno treba računati na odziv vlade. Konkordat iz leta 1801 je bil namreč še vedno v veljavi, in tako bo v bistvenem ostalo tudi po dolgih in težavnih pogajanjih; ta konkordat ni priznaval redovnih skupnosti. Nobeno združenje ni smelo obstajati brez dovoljenja vlade.] in bodo zato živele v klavzuri. To pa jim ne bo preprečilo, da bi znotraj samostanskih zidov razvile zelo živahno delovanje: sprejemale bodo otroke in dekleta ter jih poučevale, iz »majhne družbe« pa bodo po zgledu Magdalenske kongregacije oblikovale kongregacijo, ki se bo kmalu začela širiti, zlasti po zaslugi neutrudnega delovanja gospe Belloc. Leta 1836 se bo končno oblikoval pravi redovni tretji red, ki bo delovanje redovnic razširil tudi navzven. Adèle, ki je žal prezgodaj umrla 10. januarja 1828, tega uresničenja ne bo dočakala. Tretji red bo obstajal vse do leta 1921, ko se bo združil s Hčerami Marije.
Medtem pa bo pater Chaminade po vrnitvi v Bordeaux kmalu doživel verjetno največje veselje svojega življenja in videl, kako se uresničujejo sanje, ki jih je gojil že od izgnanstva v Saragozi in jih dozoreval ob nogah Naše Gospe s stebra. Leta 1817 ga je namreč, morda 1. maja, po nekem izročilu obiskal mladi član Kongregacije in član »države«, gospod Lalanne, ki mu je prišel zaupati svojo željo, da bi postal redovnik prav v skladu z načrti patra Chaminadeja. Ta naj bi bil tako ganjen, da so mu privrele solze v oči, in vzkliknil: »Bog bodi zahvaljen! Njegova volja se razodeva in prišel je trenutek, da uresničimo načrt, ki mi ga je navdihnil pred tridesetimi leti! … Ustanovimo torej redovno združenje s tremi redovnimi zaobljubami … in vse postavimo pod varstvo Marije Brezmadežne, ki ji je njen božji Sin namenil zadnjo zmago nad peklom … Bodimo, moj otrok, bodimo v svoji ponižnosti peta žene!« In 2. oktobra istega leta se je ta isti Lalanne skupaj s štirimi drugimi mladeniči uradno vključil v novi inštitut.
Tako je lahko Adèle de Trenquelléon, ki se je odslej imenovala mati Marija od Spočetja, nekaj mesecev pozneje prijateljici napisala: »Ne vem, ali sem vam že povedala, da je naš dobri pater v Bordeauxu z dovoljenjem gospoda nadškofa ustanovil majhno skupnost našega reda. Še zelo malo jih je, vendar so zelo zgledni; imenujejo jih ‘Marijina Družba’.«
8. Leta težkega dela (1817–1850)
Od leta 1818 dalje se zgodovina patra Chaminada prepleta z zgodovino Marijine družbe, ki so jo kmalu začeli imenovati »marianisti«. Novi redovni inštitut je pod ustanoviteljevim vodstvom zelo hitro dobil zunanje značilnosti, ki so mu ostale vse do danes. Najprej mešana sestava, torej združenje redovnikov duhovnikov in redovnikov laikov v isti skupnosti; odsotnost posebnega oblačila: duhovniki so bili oblečeni kot preprosti župnijski duhovniki, laiki pa kot drugi možje svojega časa; in kmalu tudi glavno apostolsko poslanstvo: vzgoja mladih po šolah. Prva šola je bila odprta v Bordeauxu leta 1819. Kmalu je postala premajhna, zato je bilo treba poiskati večje prostore. Nova šola je dobila ime Zavod svete Marije in je bila prva v dolgi vrsti šolskih ustanov, ki so najprej v Franciji, nato pa zelo hitro tudi v Evropi, Ameriki in drugod nosile Marijino ime. Pater Chaminade je bil pravi inovator: posvečal se je izobraževanju učiteljev in načrtoval ustanovitev učiteljskih šol. Leta 1825 je po težkih pogajanjih dosegel, da je država Marijini družbi priznala civilnopravni status.
Kot smo že videli, se pater Chaminade ni ukvarjal s politiko. Zato je – morda ne brez pomislekov – sprejel julijsko revolucijo leta 1830 in kralja Ludvika Filipa ter prisegel prisego, ki jo je zahteval novi režim. Čeprav je revolucija prekrižala njegove načrte glede učiteljskih šol, ni preprečila nadaljnjega razvoja Marijine družbe. Ta se je zelo hitro razširila tudi daleč zunaj Bordeauxa in jugozahodne Francije, kjer je nastala. Spomniti se moramo, da so bila potovanja v tistem času še počasna in nevarna, da bi bolje razumeli, kako je Marijina družba že v začetku dvajsetih let 19. stoletja uspela prodreti na vzhod Francije, v Franche-Comté in nato v Alzacijo, »iz katere so izšli vsi blagoslovi širjenja marianistov zunaj Francije«, piše pater Vasey (v svoji knjigi G. –J. Chaminade, un nouveau portrait). Za to je bil zaslužen mladi redovnik alzaškega rodu, ki je prišel v Bordeaux, da bi se seznanil s svetom trgovine: Louis Rothéa. V teh istih letih je pater Chaminade upal, da bo svetišče v Verdelaisu zaupano marianistom. Škof d’Aviau mu je bil pri tem povsem naklonjen, vendar je temu nasprotovala njegova okolica. Ostareli škof d’Aviau se ni mogel ali ni upal postaviti po robu. Po njegovi smrti leta 1826 ga je nasledil škof de Cheverus, za katerega je veljalo, da redovnikom ni posebej naklonjen! In čakati bo treba vse do 21. stoletja, da bo svetišče v Verdelaisu zaupano sinovom patra Chaminada!
Leta 1839 je pater Chaminade končno doživel veliko veselje: papež Gregor XVI. je odobril njegove redovne ustanove! Veliko veselje, a morda tudi zadnje, preden so prišle preizkušnje, ki naj bi zaznamovale konec njegovega življenja. Že nekaj časa je zaradi vse večje starostne utrujenosti razmišljal o možnosti, da bi odstopil kot predstojnik Marijine družbe, pri čemer si je pridržal pravico, da imenuje svojega naslednika. Do odstopa je prišlo prej, kot je pričakoval: zaradi nejasne zgodbe o neporavnanem dolgu, ki so ga sklenili nekateri marianistični redovniki, so mu svetovali, naj odstopi, da njegovo ime ne bi bilo omadeževano v sodnem postopku, ki se je obetal. To je storil leta 1841. Toda v svojih mislih je ostal predstojnik, dokler ne bi imenoval svojega naslednika. Člani sveta Marijine družbe, ki so bili trije, pa tega niso razumeli tako. Leta 1844 so izvedeli, da je bil sodni proces izgubljen. Pater Chaminade je tedaj želel uveljaviti svojo pravico do imenovanja naslednika, vendar je svet oktobra 1845 sklical generalni kapitelj, ki je za predstojnika izvolil patra Cailleta. Pater Chaminade je bil nad tem globoko prizadet in se je znašel tako rekoč izključen iz lastne redovne družine. Kot je leta 1873 dejal kardinal Donnet: »Pater Chaminade je moral veliko trpeti, celo od svojih otrok … ne dvomim, da bo nekega dne povzdignjen na oltar.«
Pater Chaminade je umrl v Bordeauxu 22. januarja 1850. Za blaženega je bil razglašen ob zori 21. stoletja, 3. septembra 2000. Svojim duhovnim otrokom je zapustil geslo: vsi ste misijonarji!
FR
Spletna stran reda
Vsi prevodi so neuradni, za osebno, pastoralno in študijsko rabo.
Prevod in ureditev: svetniki.org. Besedilo nima statusa uradnega cerkvenega prevoda.
Views: 19