sveta Pulherija – cesarica

Pulherija  Imena: Pulherija, Leposlava, …
Rodila se je leta 399 v Carigradu. Bila je cesarica in je morala petnajstletna kot sovladarica in varuhinja svojega še mlajšega brata Teodozija prevzeti državne posle in bratovo vzgojo. Že tedaj je zaobljubila Bogu vedno devištvo. Da bi se te zaobljube tem bolj spominjala, je dala v carigrajski stolnici postaviti prelep oltar in ob njem z zlatom in dragulji okrašeno ploščo, na kateri so bile vklesane besede zaobljube.
Njen oče Arkadij, zlasti pa mati Evdoksija, sta naredila carigrajskemu patriarhu Janezu Zlatoustemu veliko krivico. Poslala sta ga v izgnanstvo, a je na poti umrl. Da bi vsaj nekoliko popravila to krivico, je poskrbela, da so prepeljali zemeljske ostanke v Carigrad. Z bratom sta mu šla v slovesnem sprevodu naproti in oba prosila mrtvega patriarha odpuščanja za greh svojih staršev.
Dve krivi veri sta takrat grozili krščanskemu vzhodu: monofizitska, ki je trdila, da je v Kristusu samo ena narava, in nestorijanska, ki je trdila, da v Kristusu nista samo dve naravi, marveč tudi dve osebi. Cesarice verska zmota ni mogla preslepiti, ker se je v vseh takšnih nejasnostih obračala na rimskega papeža. Pulherija ima tudi velike zasluge za dva cerkvena zbora: v Efezu leta 431 in Kalcedonu 451.
Ko je brat odrastel, mu je izbrala za nevesto lepo in duhovito Atenaido. Ta pa se je pustila naščuvati in je Pulherijo spravila z dvora. Brez pritožbe se je umaknila na neko pristavo, kjer je samotno živela in molila. Na papeževo prošnjo se je pozneje spet vrnila, da bi zavrla vpliv krivovercev na dvoru in v državi.
Po Teodozijevi smrti leta 450 je Pulherija spet postala cesarica. Iz državnih razlogov se je poročila z generalom Marcijanom pod pogojem, da bo spoštoval njeno zaobljubo devištva. Umrla je leta 453. Upodabljajo jo z žarkom in lilijo.
Goduje 10. septembra.
Vir

Pulherija je bila že kot otrok izjemno bistra, izobražena in odločna; to ji je bilo gotovo v veliko pomoč, ko je morala po smrti svojega očeta namesto mladoletnega brata prevzeti državniške posle. V mladosti je doživela marsikatero trdo preizkušnjo, od potresov, požarov, pouličnih bojev, do grdih spletk in zahrbtnih umorov. Materinsko je skrbela za vzgojo mlajšega brata in sester; brata, bodočega cesarja, je dala vzgojiti v državniških vedah in vojaških spretnostih ter ga učila vladarske vestnosti, odločnosti, pravičnosti in lepega nastopa, predvsem pa ga je prežela s pravim duhom krščanstva. Tudi za to, da bi se laže in scela posvetila vzgoji brata in sester ter državniškim poslom in skrbi za ljudstvo, se sama ni omožila in je naredila zaobljubo devištva, ki jo je dala vklesati v ploščo pri oltarju. Vse svoje delo in skrbi je vedno izročala v božje varstvo, pred vsemi pomembnejšimi posli in odločitvami je pri Bogu iskala razsvetljenja in pomoči ter v prostem času redno prebirala Sveto pismo. Ljudstvo in dvor sta jo spoštovala, saj je imela velik čut za potrebe ljudi, velikodušno pa je podpirala tudi Cerkev. Večino svojih dohodkov je razdala cerkvam in revežem, zidala je cerkve, bolnišnice in gostišča ter pospeševala umetnost. V Carigrad je poleg relikvij štiridesetih mučencev dala prepeljati tudi zemeljske ostanke sv. Janeza Zlatoustega, ki je umrl na poti v pregnanstvo, kamor ga je poslala njena mati. V vladarskih spretnostih je bila pravo nasprotje svojega neodločnega očeta, saj je z dvora odstranila vse podkupljive in spletkarske uradnike ter si poiskala modre in poštene svetovalce. Zmagovito je odbijala napade Perzijcev in Hunov ter odločno posegala v verske spore. Bila je nasprotnica vseh verskih zmot, v stalnih stikih s papežem Leonom Velikim in cerkvenimi učitelji, imela velike zasluge za cerkveni zbor v Efezu in Kalcedonu. Vsa njena skrb pa je ob tem vedno veljala bratu Teodoziju II., ki pa ji tega ni znal vedno vračati. Z ženo, ki mu jo je izbrala, Atenaido, poganko, ki je pri krstu dobila ime Evdoksija, sta ji namreč zavidala cesarski naziv in velik ugled na dvoru. Vedno bolj sta tudi podlegala vplivu monofizitskega ministra Hrizapija, kar je pripeljalo do tega, da sta dala Pulherijo zapreti v samostan. Od tu jo je rešil škof Flavijan; cesarica pa se je umaknila na podeželje in tam nekaj časa preživela v samoti, prebiranju knjig in skrbi za uboge. Ko pa je videla, da se razmere v cesarstvu vedno bolj slabšajo, da je brat pod vplivom krivovercev, ki izkoriščajo njegovo neodločnost in netijo upore, se je vrnila v Carigrad in to bratu tudi jasno povedala. Hrizapij je moral v pregnanstvo in bil obsojen na smrt. Kmalu pa je umrl tudi Teodozij, tako da je Pulherija morala vnovič zavladati. Tokrat se je odločila in se, predvsem zaradi državniških koristi, poročila s slovečim senatorjem in generalom Marcijanom, ki pa je spoštoval njeno zaobljubo deviškosti. Z njegovo pomočjo jo je uspelo odbiti vedno hujše pritiske sovražnikov na meje rimskega cesarstva.
Ime: Ime izhaja iz latinske besede pulchra, kar pomeni »lepa«.
Rodila se je 19. januarja 399 v Carigradu (Konstantinopel), umrla pa julija 453 prav tako v Carigradu.
Družina: Rodila se je cesarju Arkadiju in njegovi ženi Evdoksiji. Poleg nje sta imela še štiri otroke: Flacilo, Teodozija, Arkadijo in Marino. Poročila se je s senatorjem Marcijanom.
Zavetnica: Velja za zavetnico izgnancev, sirot, žrtev izdaje, cesaric; je priprošnjica proti smrti staršev.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot cesarico z žezlom in lilijo.
Goduje: 10. septembra.
Vir

V Carigradu, sveta Pulhérija, ki je branila in pospeševala pravo vero.
Vir