Peter je bil član slavne družine: njegova starejša brata sta bila znameniti Bazilij Veliki in Gregor iz Nise. Ker so starši zgodaj umrli, gaje vzhajala sestra Makrina. Brat Bazilij, ki je medtem postal cezarejski škof, ga je leta 370 posvetil v duhovnika. Približno deset let pozneje je bil imenovan za škofa v kraju Sebaste v Armeniji, kjer je tudi umrl leta 392.
Vir
V Sivasu (v Armeniji), sveti Peter, škof, mlajši brat svetega Bazilija Velikega, ki je bil odličen branilec katoliške vere proti arijancem.
Vir
Peter je bil sin zemljiškega posestnika Bazilija in Emelije, brat Bazilija Velikega in Gregorja iz Nise. Njegova sestra Makrina ga je vzgajala po zgodnji smrti njunih staršev. Brat Bazilij ga je postavil za člana in pozneje vodjo samostana, ki ga je ustanovil, in ga leta 370 posvetil v duhovnika. Od leta 379 do 381 je bil škof v Sebasti in je sodeloval na prvem koncilu v Konstantinoplu, kjer je branil pravoslavno vero pred arianizmom.
Petra so že v 4. stoletju častili kot svetnika zaradi njegove pokončne obrambe pravoslavne vere.
DE
Sveti Peter iz Sebaste je izhajal iz zelo stare in plemenite družine. Po svetem Gregorju iz Nazianza ima dolgo vrsto slavnih junakov. Toda njihova imena so bila dolga stoletja pokopana v temo pozabe in sploh ne bi vedeli, da so kdaj obstajali, če njihov rod ne bi rodil svetnikov, katerih spomin se je spoštljivo ohranil v cerkvenih kronikah. Trije od njih so bili hkrati škofje. In kako veliki škofje! Sveti Bazilij, sveti Gregor iz Nise, sveti Peter iz Sebaste! V najbolj vzvišeno krepost jih je vzgojila starejša sestra Makrina, ki je prevzela skrb za njihovo vzgojo. Njuna starša sta bila sveti Bazilij Starejši in sveta Emilija (oba sta bila zaradi vere izgnana pod Maksimijanom Galerijem in sta se morala umakniti v puščavo Ponta. Rimski martirologij omenja njuni imeni 30. maja). Njena babica je bila Makrina z imenom Starejša, ki jo je sveti Gregor Čudodelnik poučil o znanosti odrešenja.
Sveti Peter, ki ga Cerkev danes časti, je bil najmlajši od desetih otrok iz zakona svetega Bazilija in svete Emilje. Ker je v svojih najnežnejših letih izgubil očeta, je imel srečo, da je prišel v roke sestre Makrine, ki ga je vzgojila po najbolj vzvišenih načelih krščanske pobožnosti. Ni želela, da bi se zanimal za posvetno učenje, in je vedela, kako mu izmenjevati različne vaje tako, da ni imel niti trenutka časa za nepomembne stvari. Zaradi te raznolikosti dejavnosti mali Peter ni čutil nadležnega dolgčasa in se je neopazno navadil na resno in dejavno življenje. Učen od glasu svoje častitljive sestre, ki ga je učila bolj s svojim zgledom kot z besedami, je vsak dan napredoval v spoznavanju božanskih stvari in v potovanju k popolnosti.
Sveta Emilija je ustanovila dva samostana, enega za moške, drugega za ženske, in vodenje prvega zaupala sinu Baziliju, drugega pa hčeri Makrini. Peter, katerega edina želja je bila, da bi seme pobožnosti, ki je bilo v zgodnjem otroštvu posajeno v njegovo srce, zraslo v sad za večnost, se je združil z učenci svojega brata, ki ga je leta 362 nasledil kot opat svete skupnosti. To službo je vodil več let z enako modrostjo kot svetostjo. Strašna lakota, ki je takrat prizadela Pont in Kapadokijo, pa mu je dala priložnost, da je dal najbolj bleščeč dokaz svoje dobrodelnosti. Opat, ki ni bil svetnik, bi svojo miloščino razdelil s tako imenovano preudarno varčnostjo pod pretvezo, da bi svojim bratom zagotovil zanesljiv vir proti najhujši kugi. Toda Peter se je naučil načel krščanske ljubezni v šoli, ki ni bila šola človeške previdnosti. Z očetovsko ljubeznijo je sprejel vse uboge, ki so se vsak dan zgrinjali k njemu, in za lajšanje njihove stiske ni uporabljal le samostanskih prihodkov, ampak tudi neizmerne vsote, ki jih je prejemal od številnih človekoljubov.
Bazilij, ki je bil leta 370 izvoljen za škofa v Cezareji v Kapadokiji, ga je posvetil v duhovnika, sveti opat pa je to vzvišeno dostojanstvo razumel kot novo obvezo, da si mora vedno bolj prizadevati za evangeljsko popolnost. Zato se je z dvojno vnemo posvetil vajam pobožnosti in izpolnjevanju svojih uradnih dolžnosti. V svojem samostanu je živel do smrti Evstacija (zapriseženega arijanca), ki ga je leta 380 nasledil na škofovskem sedežu v Sebasti. To škofijo je našel v najbolj žalostnem neredu. Arianizem, ki ga je javno poučeval njegov predhodnik, se je globoko ukoreninil. Toda nihče ni bil bolj usposobljen kot on, da bi na ruševinah zmote obnovil zgradbo resnice, in ni dvoma, da je bila njegova izvolitev posledica posebne Božje skrbi za Cerkev v Sebasti.
Čeprav nam zgodovina ne pove ničesar o tem, kaj je počel med svojim škofovskim pastirstvom, vemo le, da se je leta 381 udeležil splošnega cerkvenega zbora v Konstantinoplu in skupaj z drugimi škofi podpisal obsodbo makedoncev, ki so zanikali božanskost Svetega Duha. Vsa častitljiva antika pa soglasno hvali njegovo svetost, gorečnost in modrost. Umrl je najpozneje okoli leta 387. Med cerkvene pisatelje ga prištevamo zaradi pisma, ki ga je napisal svetemu Gregorju iz Nise in ga najdemo na čelu knjig tega očeta proti Eunomiju. Pri svetem Gregorju iz Nise beremo (zdi se, da se je to zgodilo v prvih letih po njegovi smrti), da so prebivalci Sebaste javno počastili njegov spomin skupaj s spominom več mučencev svojega mesta. Rimski martirologij omenja njegovo ime 9. januarja.
Nič ni bolj vredno našega občudovanja kot družina, ki jo v celoti sestavljajo svetniki. Toda komu naj pripišemo ta čudež? Bogu, nato pa zgledom, molitvam in opominom svete Makrine Starejše. Predvsem pa je svojim potomcem vcepila duha zatajevanja, brez katerega ni pravega krščanstva. Vsi svetniki iz njene družine so si prizadevali, da bi obnovili svoje življenje v sebi in tudi drugim vcepili ljubezen do kreposti, ki je bila duša vseh njihovih dejanj, namesto da bi se v svojih običajih oddaljili od svoje častitljive babice. Poslušajmo svetega Gregorja iz Nise o umirjanju čutov: „Ne smemo gojiti nobene navezanosti na kar koli, zlasti če se bojimo, da bi užitek, ki ga doživljamo, v nas podžgal strast. Naša prva skrb bi morala biti, da se obvarujemo čutnosti v hrani, ki je pokvarjenost človeškega rodu, mati pokvarjenosti. Vedno moramo upoštevati pravila najstrožje zmernosti, nikoli ne smemo narediti zadovoljevanja čutov za svoj končni cilj in namen ter si le po nujnosti dovoliti uživanje stvari, s katerimi je povezan užitek.“ Prav tako želi, da bi bilo umiranje volje združeno z umirjanjem čutov. „Kristjan,“ pravi, “ki prezira svet, naj se odreče samemu sebi tako, da nikoli ne bo deloval po svoji volji, da bi v vsem iskal le Božjo voljo. Bog je naš Gospod, zato mora biti njegova volja nespremenljivo vodilo našega ravnanja.“ Sveti Bazilij prav tako zelo odločno vceplja dolžnost, da se odrečemo sebi, tako da v nas živi Jezus Kristus in da vsa naša nagnjenja in dejanja nosijo odtis njegovega duha.
DE