Zavetnik salezijank, katoliškega tiska, pisateljev, Ženeve, Annecyja, Chamberyja
Atributi: s trnjem ovito srce
Imena: Frančišek, Ferenc, Franc, Franči, Francl, Frenko, Ksaver, Frank, Franek, František; Frančiška
Živel je v letih od 1567 do 1622. Bil je škof in cerkveni učitelj, ki je poleg drugega lepega napisal čudovito navodilo za pobožno, toda »človeško« sveto življenje, FILOTEJO, za katero velja: Vzemi in beri!
Mati je svojemu prvorojencu že kmalu vcepila v srce strah pred grehom. Večkrat mu je govorila: »Sinček moj, ti veš, kako te imam rada, pa bi te rajši videla v grobu kakor v grehu.« Oče, grof, pa je sanjal, kako bo njegov prvorojenec postal slava saleškega rodu. Zato ga je poslal na vseučilišče v Pariz, da bi se učil državnega prava. Mladi visokošolec je vsak dan obiskoval sveto Rešnje telo, vsak teden prejemal obhajilo (vsakdanje obhajilo takrat še ni bilo v navadi). Tu pa ga je začela mučiti strahotna skušnjava, da bo pogubljen. Vidno je hiral od duševnih muk. Tedaj se je obrnil ko Mariji in jo z nadzemeljskim junaštvom prosil, naj mu izprosi milost, da bo vsaj v življenju iz vsega srca ljubil Boga, če ga bo moral po smrti večno sovražiti. Skušnjava je odnehala in mir se mu je vrnil v srce.
Ko se je Frančišek vrnil iz Pariza kot doktor prava, ga je že čakala senatorska čast in bogata, pa tudi blaga nevesta. Oboje je odklonil in postal duhovnik, stolni prošt, ki je po nedopovedljivih naporih pripeljal nazaj v naročje Cerkve nad sedemdeset tisoč kalvincev. Z dvaintridesetimi leti je že postal ženevski škof. S pomočjo sv. Frančiške Šantalske je ustanovil red Marijinega obiskanja. Njegov prvotni namen je bila skrb za bolnike in reveže, pozneje pa tudi vzgoja ženske mladine. Frančišek je z živo in pisano besedo duhovno vodil sv. Frančiško in očetovsko skrbel za mlado ustanovo, ki je ob njegovi smrti imela že trinajst samostanov.
Sv. Frančišek je bil izredno blag. Nekega odvetnika, ki ga je celo uro obsipal z najhujšimi žalitvami, je ves čas mirno poslušal, naposled mu je pa rekel: »Gospod, tudi če mi eno oko izderete, vas bom z drugim še vedno lepo pogledal.«
Goduje 24. januarja.
Vir
»Skrbnost in marljivost, ki naj ju imamo pri svojih opravilih, se docela razlikujeta od nemirne vneme, zaskrbljenosti in ihte. Angeli skrbijo za naše rešenje in se marljivo trudijo zanj. Skrbnost in marljivost spadata k njihovi ljubezni. Ne loti se dela vihravo! Vsaka ihta namreč moti razum in razsodnost ter nas celo ovira, da bi dobro opravili delo, ki smo se ga lotili na tak način.«
Ime: Pri krstu je dobil ime Frančišek Bonaventura. Franciscus pomeni »nanašajoč se na Franke, frankovski, Frank«, Bonaventura pa »srečna prihodnost« (v latinščini bona »dobra, srečna« in ventura »prihodnost«).
Rojen: 21. avgusta 1567.
Kraj rojstva: domači grad v kraju Thorens v Savoji v Franciji.
Umrl: 28. decembra 1622.
Kraj smrti: Lyon, prav tako v Franciji.
Družina: Oče markiz Frančišek de Boisy z gradu Sales in mati Frančiška de Sionnz sta pripadala staremu plemstvu, imela sta deset otrok, Frančišek je bil najstarejši.
Vzgojitelj: duhovnik Jean Déage, ki ga je spremljal na vseh poteh do svoje smrti.
Sodobniki: sv. Ivana Šantalska, sv. Karel Boromejski, sv. Robert Bellarmino, sv. Vincencij Pavelski, papež Klemen VIII., vojvoda Karl Emanuel I. in kralj Henrik IV.
Študij: Študiral je v Parizu (retoriko, filozofijo, bogoslovje) in Padovi ter doktoriral iz civilnega in cerkvenega prava.
Notranji boj: V času študija je zapadel pod vpliv kalvincev, ki so zagovarjali predestinacijo (da je človeku vnaprej določeno, ali se bo pogubil ali zveličal), a ga je rešilo zaupanje v Marijo in molitev »Spomni se …«.
Posvečenje: 18. decembra 1593.
Pastorala: Slovel je po svojih preprostih in poučnih pridigah in bil iskan kot spovednik.
Misijonsko Leta 1594 je odšel na vzhod v pokrajine ob Ženevskem jezeru, kjer je začel »boj« proti kalvincem in z velikim uspehom pridobival vernike za katolištvo.
Škofija: 8. decembra 1602 je bil posvečen za ženevskega škofa. Kot škof je skrbel zlasti za pravo vzgojo in izobrazbo duhovnikov, tudi kot škof je veliko misijonaril.
Prednik: Claude de Granier (1579–1602).
Naslednik: Jean-Francois de Sales (1622–1635).
Ustanovitelj: Skupaj z Ivano Šantalsko je leta 1610 ustanovil družbo žena, red Marijinega obiskanja (vizitantk). Ta je prvotno skrbela za bolnike in reveže, pozneje pa za vzgojo ženske mladine.
Zavetnik: Vizitantk, katoliškega tiska, pisateljev in časnikarjev, spovednikov, učiteljev; Ženeve, Annecyja, Chamberyja.
Upodobitve: Velikokrat ga upodabljajo skupaj z Ivano Frančiško Šantalsko. Poleg njega je pogosto s trnjem ovito srce.
Vir
Dragi bratje in sestre!
»Dieu est le Dieu du coeur humain« [Bog je Bog s človeškim srcem] (Razprava o božji ljubezni, I, XV): v teh navidez preprostih besedah lahko dojamemo sledi duhovnosti velikega učitelja, o katerem bi vam rad danes spregovoril, sv. Frančiška Saleškega, škofa in cerkvenega učitelja.
Mir v božji ljubezni
Rodil se je leta 1567 v obmejni francoski pokrajini, bil je sin grajskega gospoda iz Boisyja, iz stare savojske plemiške družine. Živel je na prelomu med 16. in 17. stoletjem in je v sebi povzel najboljše od poučevanja in kulturnih dosežkov stoletja, ki se je končevalo, ter v sebi spravil dediščino humanizma z vzgibom k absolutnemu, ki je lastna mističnim tokovom. Njegova izobrazba je bila zelo dosledna; v Parizu je opravil višje šolanje in se posvetil tudi teologiji, na Univerzi v Padovi pa še pravu, kakor je želel njegov oče; študij je končal sijajno z diplomo in utroque iure, v kanonskem in civilnem pravu. V svoji sicer skladni mladosti, ko je v sebi premleval misli sv. Avguština in sv. Tomaža Akvinskega, je doživel globoko krizo, ki ga je napeljala, da se je začel spraševati o svojem večnem odrešenju in o božji vnaprejšnji odločitvi glede njega; tako je temeljna teološka vprašanja svojega časa trpeče doživljal kot duhovno dramo. Močno je molil, dvom pa ga je tako mučil, da nekaj tednov ni mogel skoraj nič jesti in spati. Ko je preizkušnja dosegla vrhunec, se je odpravil v dominikansko cerkev v Parizu, odprl svoje srce in takole molil: »Gospod, naj se zgodi karkoli, ti, ki vse držiš v svoji roki in čigar pota so pravičnost in resnica; karkoli si odločil glede mene …; ti, ki si vedno pravični sodnik in usmiljeni Oče, jaz te bom ljubil, Gospod […] O Gospod Jezus, ti boš vedno moje upanje in moje odrešenje v deželi živih« (I Proc. Canon., zv. I, čl. 4). Dvajsetletni Frančišek je našel mir v koreniti in osvobajajoči resničnosti božje ljubezni: ljubiti ga, ne da bi karkoli prosil za povračilo, in zaupati v božjo ljubezen; nič več se spraševati, kaj bo Bog naredil z mano: preprosto ga ljubim, neodvisno od tega, kaj mi da in česa ne. Tako je našel mir in vprašanje o vnaprejšnji določitvi – o katerem so razpravljali v tistem času – je bilo rešeno, ker ni več iskal, kaj vse bi lahko dobil od Boga, ampak ga je preprosto ljubil, se prepuščal njegovi dobroti. In to je bila skrivnost njegovega življenja, ki se je kasneje pokazala v njegovem poglavitnem delu, Razpravi o božji ljubezni.
Voditelj duš
Ko je Frančišek premagal očetov odpor, je sledil Gospodovemu klicu in bil 18. decembra 1593 posvečen v duhovnika. Leta 1602 je postal ženevski škof, in to v času, ko je bilo mesto trdnjava kalvinizma, tako da je bil škofijski sedež »v izgnanstvu« v Annecyju. Kot pastir revne in preizkušane škofije v gorski pokrajini, katere trdoto, a tudi lepoto je dobro poznal, je zapisal: »[Boga] sem srečal med našimi visokimi in strmimi gorami, kako je poln miline; tukaj ga mnogo preprostih duš ljubi in časti v vsej resnici in iskrenosti; in kozorogi in gamsi tekajo sem ter tja med strašnimi ledeniki, da oznanjajo njegovo hvalo« (Pismo Chantalini materi, oktobra 1606, v: Oeuvres, ur. Mackey, XIII. zv., str. 223). In vendar je vpliv njegovega življenja in poučevanja na Evropo tistega časa in naslednjih stoletij neizmeren. Je apostol, pridigar, pisatelj, človek dejanja in molitve; zavzet za udejanjanje idealov tridentinskega koncila; vpleten v spor in dialog s protestanti, kjer je vedno bolj izkušal, kako sta onstran nujnega teološkega soočenja še bolj učinkovita osebni odnos in ljubezen; nosilec diplomatskih misij na evropski ravni in zadolžen za naloge posredovanja in sprave v družbi. Predvsem pa je sv. Frančišek Saleški voditelj duš. Srečanje z mlado ženo, gospo iz Charmoisyja, je sprožilo pisanje ene najbolj branih knjig v moderni dobi, Uvod v pobožno življenje; iz globoke duhovne povezanosti z izjemno osebnostjo, sv. Ivano Frančiško Šantalsko se je kasneje rodila nova redovna družina, red vizitatink, zaznamovan – kakor je to hotel naš svetnik – s popolno posvetitvijo Bogu, ki naj jo živijo v preprostosti in ponižnosti, tako, da naj navadne reči delajo nenavadno dobro: » … hočem, da moje hčere nimajo drugega ideala, kot je ta, da slavijo [našega Gospoda] s svojo ponižnostjo« (Pismo msgr. de Marquemondu, junija 1615). Umrl je leta 1622 pri petinpetdesetih letih. Njegovo življenje sta zaznamovali trdota časov in apostolska vnema.
Pričevalec krščanskega humanizma
Sv. Frančišek Saleški je živel relativno kratko, a zelo dejavno. Iz lika tega svetnika proseva vtis izjemne polnosti, ki se kaže v jasnosti njegovega umskega raziskovanja pa tudi v bogastvu njegovih čutenj, v »sladkosti« njegovega poučevanja, ki je imelo velik vpliv na krščansko vest. Udejanjil je različne vidike besede »človečnost«, ki je pomenila tedaj in lahko še danes pomeni kulturo in vljudnost, svobodo in nežnost, plemenitost in solidarnost. Njegova pojava je imela nekaj veličastnosti pokrajine, v kateri je živel, ohranjal pa je tudi njeno preprostost in naravnost. Starinske besede in podobe, s katerimi se je izražal, tudi ušesom današnjega človeka zvenijo nepričakovano domače.
Filoteji, izmišljeni naslovljenki Uvoda v pobožno življenje (1607), namenja Frančišek Saleški vabilo, ki se je v tisti dobi utegnilo zdeti revolucionarno. Gre za vabilo, naj bo popolnoma božja, ko v polnosti živi sredi tega sveta in opravlja naloge svojega stanu. »Moj namen je poučiti tiste, ki živijo po mestih, v zakonskem stanu, na dvoru […]« (Predgovor k Uvodu v pobožno življenje). Dokument, s katerim ga je dve stoletji za tem papež Pij IX. razglasil za cerkvenega učitelja, še posebej poudarja to razširitev klica k popolnosti, k svetosti. Tam piše: »[prava pobožnost] prodre vse do kraljevega prestola, v šotor vojaških poveljnikov, v sodne palače sodnikov, v urade, v trgovine in celo v pastirske koče […]« (Breve Dives in misericordia, 16. novembra 1877). Tako se je rodil tisti klic laikom, tista skrb za posvetitev časnih dobrin in za posvečevanje vsakdanjika, ki ju tako poudarjata drugi vatikanski koncil in duhovnost našega časa. Prikazan je bil ideal spravljenega človeštva, kjer vlada skladje med delovanjem v svetu in molitvijo, med življenjem v svetu in iskanjem popolnosti, to pa s pomočjo božje milosti, ki preveva človeškost in jo očiščuje, ne da bi jo uničila, ko jo dviga do božanskih višin. Teotimu, odraslemu kristjanu, duhovno zrelemu, na katerega je sv. Frančišek Saleški nekaj let kasneje naslovil svojo Razpravo o božji ljubezni (1616), daje še zahtevnejši pouk. Že na začetku predpostavlja točno določeno gledanje na človeško bitje, svojsko antropologijo: človekov »razum«, to je »razumna duša« je prikazana kot skladna arhitektura, kot svetišče, razdeljeno v več prostorov, okrog središča, ki ga skupaj z velikimi mistiki imenuje »vrh«, »konica« duha ali »dno« duše. Ko razum preteče vse stopnje, na tej točki »zapre oči« in spoznanje postane eno z ljubeznijo (prim. I, 12). Sv. Frančišek Saleški je dejstvo, da je ljubezen v svoji teologalni, božanski razsežnosti razlog za obstoj vsega, in to na vedno vzpenjajoči se lestvici, ki ne pozna prelomov in brezen, povzel v slavnem stavku: »Človek je dopolnitev vesolja; duh je dopolnitev človeka; ljubezen je dopolnitev duha in darujoča se ljubezen dopolnitev ljubezni« (prav tam X, 1).
V dobi močnega mističnega razcveta je Razprava o božji ljubezni prava in resnična summa in obenem presenetljivo književno delo. Opis potovanja k Bogu izhaja iz priznanja »naravnega nagiba« (prav tam I, 16), vpisanega v človekovo srce, čeprav je ta še grešnik, da nadvse ljubi Boga. Po vzorcu Svetega pisma sv. Frančišek Saleški govori o zedinjenju med Bogom in človekom, tako da razvije vrsto podob medosebnih odnosov. Njegov Bog je oče in gospodar, ženin in prijatelj, ima značilnosti matere in dojilje, je sonce, ki ga skrivnostno razodeva celo noč. Tak Bog vleče k sebi človeka z vrvicami ljubezni, to je z vezmi prave svobode: »Kajti ljubezen nima prisilnih delavcev niti sužnjev, ampak vse pritegne k poslušnosti s tako prijetno silo, da ni – če ni nič tako močnega kot ljubezen – nič tako ljubkega kakor njena sila« (prav tam I, 6). V razpravi našega svetnika najdemo globoko premišljevanje o človeški volji in opis njenega pritekanja, minevanja, umiranja, da bi živeli v popolni predanosti ne le božji volji (prim. prav tam IX, 13), ampak tudi temu, kar mu ugaja, njegovemu »bon plaisir« (prim. prav tam, IX, 1). Na vrhuncu zedinjenja z Bogom najdemo poleg vznesenosti kontemplativne ekstaze tudi pretok oprijemljive dobrote, ki je pozorna na vse potrebe drugih in jo on poimenuje »ekstaza življenja in del« (prav tam VII, 6).
Ko beremo knjigo o božji ljubezni in še prej v tolikerih pismih duhovnega vodstva in prijateljstva, dobro opazimo, kakšen poznavalec človekovega srca je bil sv. Frančišek Saleški. Sv. Ivani Šantalski piše: »[…] To je vodilo naše pokorščine, ki vam ga pišem z velikimi črkami: VSE DELATI IZ LJUBEZNI, NIČ NA SILO – BOLJ LJUBITI POKORŠČINO, KOT SE BATI NEPOKORŠČINE. Puščam vam duha svobode, ne tistega, ki bi izključeval pokorščino, ker je to svoboda tega sveta; ampak tistega, ki izključuje nasilje, tesnobo in tankovestnost« (Pismo 14. oktobra 1604). Ne najdemo brez razloga v izvoru mnogih pedagoških in duhovnih poti današnjega časa sledove prav tega učitelja, brez katerega ne bi bilo niti sv. Janeza Bosca niti junaške »male poti« sv. Terezije iz Lisieuxa.
Dragi bratje in sestre! V dobi, kakršna je naša, ki išče svobodo tudi z nasiljem in nemirom, nam ne sme izginiti izpred oči aktualnost tega velikega učitelja duhovnosti in miru, ki na vrhuncu
presenetljivega in popolnega poučevanja o ljubezni učencem izroča »duha svobode«, resnične svobode. Sv. Frančišek Saleški je zgleden pričevalec krščanskega humanizma; s svojim domačnim slogom, s prilikami, ki imajo pogosto poetične poteze, opominja človeka, da globoko v sebi nosi vpisano domotožje po Bogu in da lahko najde resnično veselje in svoje najbolj popolno uresničenje samo v njem.
Papež Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 2. marca 2011.
Prevedel br. Miran Špelič
Vir
Spomin svetega Frančiška Saleškega, škofa v Ženevi (v Švici) in cerkvenega učitelja, ki je, kot pravi pastir duš, privedel mnogo bratov v katoliško skupnost, od nje ločenih, ter skupaj s Ivano Šantalsko ustanovil Red obiskanja. Živeč v ponižnosti pa je v Lyonu, izročil dušo Bogu 28. decembra in bil na ta dan pokopan v Annecyju.
Vir