blažena Aleksandra Sabattini – laikinja

blažena Sandra Sabattini - laikinjaV nedeljo, 24. oktobra, je v Riminiju potekala beatifikacija 22-letne Sandre Sabattini, ki je leta 1984 umrla v prometni nesreči. Z veliko gorečnostjo je svoj prosti čas posvetila pomoči osebam s posebnimi potrebami in odvisnikom od drog.

»Bile smo polomljene, a teh ljudi ne bom nikoli zapustila«
Slovesnost je vodil kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Na začetku homilije je spomnil na Hvalnico ljubezni sv. Pavla, iz katere je bilo vzeto drugo berilo in v kateri lahko prepoznamo tudi duhovno pot, ki jo je prehodila nova blažena. »Ko je pri trinajstih letih začela obiskovati “Skupnost papež Janez XXIII.”, ki jo je ustanovil Božji služabnik don Oreste Benzi, je svoji mami o izkušnji z osebami s posebnimi potrebami zaupala: “Čisto smo bile polomljene, ampak teh ljudi ne bom nikoli zapustila.”«

Želja po služenju ubogim iz ljubezni do Boga
»Vendar pa je bil to le začetek. Kakor je zapisal škof Riminija Francesco Lambiasi, želja po služenju ubogim ni izvirala zgolj iz neke preproste čustvene želje po dobrodelnosti, ampak iz duhovnega vira: to je iz ljubezni do Boga. Ko se je postopoma njeno srce potapljalo v morje – brez dna in brez obale – brezmejne Božje ljubezni do ubogih, je izkusila, da je prava rešitev za vsak problem Jezusovo vstajenje, edini verodostojen predlog za osvoboditev.”« (Scelgo Te e basta. Sandra Sabattini, il Ponte, Rimini 2019, 29)

Odličnost ljubezni in razumevanje darov
Po besedah prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov apostol Pavel v Hvalnici ljubezni »navede nekaj primerjav, ki nam pomagajo odkriti odličnost ljubezni, ki nas more odpreti za resnični pomen vseh darov, tudi najbolj osupljivih, vznesenih in pozornost vzbujajočih: glosolalija, to so angelski in človeški jeziki; preroštvo, torej poznavanje skrivnosti; čudodelna vera, ki je sposobna opravljati dobra dela, ki osupnejo… Ljubezen je tista, ki vse opredeljuje in presoja. Če je ne bi imel, piše sveti Pavel, bi bil “kakor brneč bron ali zveneče cimbale.” “Ljubezen je velika stvar – je dejal sveti Avguštin – če je ni, je vse ostalo nekoristno; če je, vse postane koristno.”« (In Io. Evang. Tr., IX, 8: PL 35, 1462).

Sandra se je dobro naučila jezika ljubezni
»Po drugi strani nam apostol Pavel predstavi nekatere značilnosti ljubezni: je potrpežljiva, dobrotljiva … kar petnajst pridevnikov, ki nam govorijo o njeni kakovosti; to je več kot dvojno število barv, ki jih znanost prepozna v mavrici, in not v glasbeni lestvici. In Sandra se je jezika ljubezni – z njegovimi barvami in glasbo – zelo dobro naučila. S tega vidika je bila pristna umetnica. Svojo svetost je živela na vseh področjih življenja: odprta je bila za podelitev s tistimi, ki so zadnji; vse svoje mlado zemeljsko življenje je z navdušenjem, preprostostjo in veliko vero podarila, da bi služila Bogu. Prav tako je bilo poudarjeno, da je Sandra prva zaročenka, ki je bila povzdignjena na čast oltarja.«

Očetovo pričevanje
»Sandrin oče Giuseppe je o njej podal naslednje pričevanje: “Začel sem videti, da je moja hčerka sposobna velike pozornosti do drugih; z ženo sva bila presenečena, ko sva na primer opazila, da je skrivaj dajala denar od svoje plače pomoči potrebnim, ki so trkali na naša vrata. Videl sem, da je Sandra tudi podarila oblačila tistim, ki so jo prosili – včasih so bila njena, drugič jih je priskrbela drugod. […] Moja hči ni nudila le materialne pomoči, ampak je tiste, ki so jo potrebovali, sprejemala brez sodbe, saj je želela posredovati Gospodovo ljubezen.”« (Relatio et vota, str. 11)

Ustvarjalna in konkretna dejavna ljubezen
V nadaljevanju homilije je kardinal Semeraro poudaril, da v Sandrinem dnevniku zlahka ugotovimo, kako ustvarjalna in konkretna, pozorna na dramo revščine je bila njena dejavna ljubezen; zanjo je bila to pot k svetosti. »Revščina je revščina in ni dovolj narediti zaobljubo uboštva, da bi bil ubog v duhu. Če resnično ljubim, kako lahko prenašam, da ena tretjina človeštva umira od lakote, medtem ko jaz ohranjam svojo ekonomsko varnost in stabilnost? Če tako delam, bom dober kristjan, a zagotovo ne svetnik; in danes je inflacija dobrih kristjanov, medtem ko svet potrebuje svetnike.« (Dnevnik, 4. marec 1983)

Ne moremo čakati, da bodo revni potrkali na naša vrata
Ob tem je kardinal spomnil na besede papeža Frančiška v poslanici za peti svetovni dan revnih, ki ga bomo obhajali 14. novembra: »Ne moremo čakati, da bodo [revni] potrkali na naša vrata, nujno jih moramo doseči na njihovih domovih, v bolnišnicah, v domovih za ostarele, na cestah in v temnih kotičkih, kjer se včasih skrivajo, v zavetiščih in v sprejemnih centrih… Pomembno je razumeti, kako se počutijo, kaj doživljajo in kakšne želje imajo v srcu.«

»Vsaka minuta je priložnost za ljubezen«
»Sandra je v svojem duhovnem dnevniku 7. septembra 1982 zapisala naslednjo molitev: “Gospod, naj bo razlog za vsako moje dejanje dejstvo, da želim dobro otrokom; vsaka minuta je priložnost za ljubezen.” In ob teh besedah se spomnim na to, kar je zapisal sveti Bernard v svojih Govorih o Visoki pesmi: “Povsod govori ljubezen.” Dodal je, da če kdo želi razumeti jezik, mora nujno ljubiti. Kakor tisti, ki ne zna določenega jezika, ne more razumeti tistih, ki ga govorijo, “tako bo jezik ljubezni za tistega, ki ne ljubi, barbarski, in kakor brneč bron in zveneče cimbale.”« (Govori o Visoki pesmi, LXXIX, 1)
Vir

»Danes je preveč zgolj dobrih kristjanov, medtem ko svet potrebuje svetnike. Slepi smo, če mislimo, da smo mi tisti, ki delamo čudovite stvari. Če že, je čudovit On, ki za svoje orodje uporablja nas, nesrečne in uboge.« (njene misli)

Ko so leta 2009 nameravali njene posmrtne ostanke prenesti v cerkev v Riminiju, so, ko so odstranili zemljo, ki je prekrivala krsto, ugotovili, da od Sandre ni ostalo nič, niti kost. »Sandre ne smemo iskati med mrtvimi,« je takrat zatrdil don Benzi, škof Francesco Lambiasi pa je komentiral: »Pšenično zrno, ki ima Sandrino obličje in ime, je padlo tako globoko v zemljo, da se je popolnoma stopilo, postalo je zemlja.«
Ime: Je ženska različica grškega imena Alexandros, zloženega iz besed alexein »braniti« in andros »mož, moški«. Pomen imena je torej nekako »zaščitnik ljudi«.
Rojena: 19. avgusta 1961.
Kraj rojstva: Mestece Riccione blizu Riminija v Italiji.
Umrla: 2. maja 1984.
Kraj smrti: Bolnišnica Bellaria v Bologni, Italija.
Družina: Rodila se je očetu Jožefu in materi Neži, roj. Bonini. Imela je še mlajšega brata Rafaela, ki dela kot zdravnik v Riccioniju. Ko je bila stara štiri leta, se je družina preselila v Rimini, k stricu Jožefu Boniniju, ki je bil župnik v tamkajšnji župnijski cerkvi sv. Hieronima.
Značaj: Odraščala je v zdravem krščanskem okolju, bila je živahno in bistro dekle, polna veselja do življenja, rada je prepevala, se smejala in se družila.
Študij: Bila je odlična učenka, po maturi se je leta 1980 vpisala na medicinsko fakulteto v Bologni.
Duhovni voditelj: Duhovnik Oreste Benzi, ustanovitelj združenja Skupnost papeža Janeza XXIII., ki se je posvečala najbolj ubogim in odrinjenim na rob družbe.
Poslanstvo: Ob srečanju z omenjeno skupnostjo se je odločila, da bo sledila Jezusu, služabniku vseh, ter mu služila v ubogih. Začela se je razdajati zanje, za zdravljene odvisnike, invalide in druge. Ob njej so se čutili ljubljene in sprejete, ona pa jih je s svojo preprostostjo in veseljem vodila k Jezusu.
Duhovnost: Od svojega desetega leta dalje si je v dnevnik zapisovala bogate duhovne misli. V študentskih letih je vsako jutro zgodaj vstajala ter v temi sede na tleh pred Najsvetejšim meditirala in premišljevala Božjo besedo.
Zaročenec: V skupnosti Janeza XXIII. je spoznala fanta Gvida Rossija, ki je živel za podobne ideale. Začela sta hoditi, se zaljubila in zaročila. Po končanem študiju in poroki sta nameravala kot misijonarja oditi v Afriko.
Nesreča: Med pripravami na srečanje Skupnosti v kraju Igea Marina blizu Riminija jo je 29. aprila 1984 zbil mimoidoči avtomobil. Zaradi poškodb je padla v komo in po treh dneh umrla.
Zavetnica: mladine.
Beatifikacija: Papež Frančišek je njeno beatifikacijo načrtoval za 14. junij 2020, a je bila zaradi pandemije prestavljena.
Goduje: 2. maja.
Vir

24. oktobra 2021 je Sandra Sabattini postala prva blažena zaročenka v zgodovini Cerkve
Sandra je umrla pri 23 letih, ko sta z zaročencem Guidom želela ustanoviti posebno skupnost v Afriki, ki bi bila namenjena služenju zadnjim med zadnjimi.
Mlada italijanska laikinja se je pripravljala na poroko z Guidom Rossijem, ko je pri 23 letih doživela prometno nesrečo in jo je do smrti povozil avtomobil. Z bodočim možem sta se nameravala preseliti v Afriko, da bi ustanovila posebno katoliško skupnost in bila na razpolago najbolj ubogim.
Sandrino beatifikacijo je vodil kardinal Marcello Semeraro, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Potekala je v italijanskem mestu Rimini, kjer se je rodila 19. avgusta 1961.
Ko je bila Sandra stara štiri leta, se je njena družina preselila v župnijsko hišo sv. Hieronima, saj je bil tamkajšnji župnik Giuseppe Bonini mamin brat.
Kot najstnica je začela januarja 1972 pisati osebni dnevnik. Tri leta pozneje je spoznala duhovnika Oresteja Benzija, ustanovitelja Skupnosti papeža Janeza XXIII., in njegovo karizmo služenja zadnjim v družbi. Mlado dekle je postalo del skupnosti. Prav duhovnik Oreste je bil tisti, ki je dal pobudo za začetek postopka Sandrine beatifikacije.
Sandra je študirala medicino in je kot prostovoljka obiskovala bolnike. Poleg tega je vsak dan molila rožni venec, premišljevala Božjo besedo ter ohranjala globoko duhovno življenje. Vsako leto je 31. decembra pred Najsvetejšim molila od polnoči do enih zjutraj.
Pri 20 letih je spoznala Guida Rossija, ki je imel podobne cilje kot ona. Z Guidom sta se kmalu zaročila. 29. aprila 1984 sta se zaročenca odpravila na srečanje skupnosti Janeza XXIII. Ko je Sandra izstopila iz avtomobila in čakala, da bo prečkala cesto, jo je povozil avtomobil, ki je peljal v nasprotno smer. Hitro so jo odpeljali v bolnišnico v Bologni, vendar so bile poškodbe prehude. 2. maja je svojo dušo izročila Bogu.
19. julija 2007 je bil 41-letni Italijan Stefano Vitali po molitvi na Sandrino priprošnjo čudežno ozdravljen metastatskega raka. Svojo zgodbo je zapisal v knjigi Eu vivo por um miraculo (Živim za čudež). Stefanovo pričevanje je bilo zelo odmevno.
V enem od intervjujev je izjavil, da njegovo ozdravljenje ni le fizično, ampak predvsem duhovno, saj mu je Sandrin življenjski primer pokazal “pot do spokojnosti in izpolnitev moje poklicanosti”. Dodal je: “Če ji je to uspelo z mano, ki sem trmast, ji bo še toliko bolj s toliko ljudmi, ki se bodo v prihodnosti srečali z njo.”
O Sandri Sabattini takole pričuje škof v Riminiju, msgr. Francesco Lambiasi:
“Je lik, ki ga lahko postavimo za ikono zanesljive in privlačne svetosti, ki je na naši strani: niso nam potrebne izjemne izkušnje asketske zavzetosti ali mističnega izkustva. Vse, kar je potrebovala naša draga Sandra, je bilo blago skupnega življenja, stkano skupaj z živo vero, podprto z intenzivno in obsežno molitvijo. Življenje, posvečeno srečnemu in zvestemu izpolnjevanju dolžnosti, ki ga napolnjujejo majhna dela ljubezni do konca, v resničnem prijateljstvu z ubogimi in Kristusom, v velikodušni in neutrudni službi v prid revnim.”
Potem ko je Jezusa osebno spoznala, ga ni mogla več nehati ljubiti, osredotočila se je nanj in živela zanj v Cerkvi.
Vir