Sveti Pij (1887-1968) je bil rojen v Pietrelcini v južni Italiji. Leta 1903 je vstopil h kapucinom, 1910 postal duhovnik. Leta 1916 nastavljen v San Giovanni Rotondo, kjer je ostal do smrti 23. septembra 1968. Leta 1918 je prejel Kristusove rane, ki so krvavele pol stoletja. Mistik in čudodelnik. Goreče je opravljal duhovniško službo, ustanavljal molitvene skupine in postavil moderno bolnišnico. Za blaženega razglašen 1999, za svetnika 16. junija 2002.
Stigmatik današnjega časa
P. Pij Forgione se je rodil v Petrelcini, blizu Beneventa, leta 1887. Njegovi starši so bili revni kmetje; imeli so osem otrok. Drugi otrok – poznejši p. Pij – je pri krstu dobil ime Frančišek in je bil nekaj posebnega. Igral se je sam zase, risal križe po tleh, rad je molil. Z desetimi leti je končal vso šolo, ki je bila v Pietrelcini. Oče in mati sta želela, da bi postal duhovnik, vendar za šolanje v drugem kraju ni bilo denarja. Zato se je oče podal v Ameriko, da bi tam kaj zaslužil… Poiskali so profesorja v domačem kraju, da bi fanta poučeval klasične jezike. Toda ta profesor je nad njim obupal. Javili so to očetu v Ameriko. Oče je sporočil, naj najdejo drugega profesorja. K temu je Frančišek hodil tri leta. Tako je bil nekako pripravljen.
Pri kapucinih
Frančišek je prosil za sprejem pri kapucinih. Sprejeli so ga in leta 1903 je začel noviciat v Morconeju. Doma so bili vsi srečni. V noviciatu predpisanih vaj ni samo spolnjeval, ampak jih tudi dopolnjeval. Pretiraval je posebno pri postu. Ker je izgledal zelo shujšan, so ga po noviciatu poslali domov na počitnice, da bi se okrepil. Pozneje med študijem so ga med počitnicami pošiljali v druge samostane. Večkrat je študiral na kolenih. Leta 1910 je bil posvečen za duhovnika. Ker je vedno bil tako suh, bled in imel večkrat vročino, ga je provincial poslal v službo kar v domači kraj. Stanoval in jedel je doma. Njegova maša je trajala tudi uro in pol. Po dogovoru ga je župnik z zvoncem opozarjal, če se je Pij preveč zamislil, da ni maša trajala predolgo. Doma je bil šest let, vse dokler ni bil leta 1915 poklican k vojakom, ob začetku prve svetovne vojne.
Dne 20. septembra 1915 je p. Pij med molitvijo začutil silne bolečine na rokah in nogah. Dobil je nevidne Kristusove rane, ki so ostale še tri leta nevidne. Jeseni leta 1915 je p. Pij moral k vojakom. Poslan je bil v Neapelj. Dobil je visoko vročino; v bolnišnici so mu namerili 48° C. Niso mogli verjeti, da je še živ. Poslali so ga za pol leta domov, tako še dvakrat, dokler ga niso leta 1917 odpustili.
V San Giovanni Rotondo – vidne rane
Leta 1917 je provincial poslal p. Pija v San Giovanni Rotondo, majhen zdrav kraj, ki leži 750 m nad morjem. Dobil je celico št. 5, v kateri je bival nad 50 let, v kateri je tudi umrl.
Dne 20. septembra 1918 je p. Pij pred križem opravljal zahvalo po maši. Bil je to dan 3. obletnice, kar je dobil nevidne rane. Iz Kristusovih ran je švignilo 5 svetlobnih žarkov, ki so prebodli njegove roke, noge in prsno stran. Začutil je neznosne bolečine, zgubil zavest, padel na tla, iz ran mu je tekla kri. Velikost rane je bila takšna, kot če bi ga pribili na križ. Ko je prišel k sebi, je želel biti sam.
Kljub poznejšim poskusom zdravnikov, da bi rane zacelili, so ostale sveže celih 50 let. Niso se zacelile, niso se gnojile. P. Pij je vedno nosil rokavice, ki jih je sam pral. Provincial je naročil, naj rane fotografirajo in je slike poslal v Rim generalnemu predstojniku. Razni zdravniki so večkrat pregledovali rane, iz njih je občasno prihajal čudovit vonj in neki žarki. Vsi papeži – tudi sedanji – so bili naklonjeni p. Piju, edini Pij XI najprej ni bil. Pozneje je povedal, da je bil slabo informiran. Za njegovega časa je bilo z odločbo dne 11. maja 1923 p. Piju prepovedano, da bi komurkoli kazal rane, pisal pisma, ali sploh zapuščal samostan. Od leta 1930 do 1932 pater ni smel javno maševati in ne spovedovati. Bil je to hud udarec za p. Pija, vendar je rekel: “Obljubil sem pokorščino. Moja dolžnost je ubogati.” Lep dokaz njegove svetosti.
Mistični pojavi
Bilokacija – skrivnostni obiski. P. Pija so večkrat videli tudi daleč od samosana. To se je zgodilo celo takrat, ko ni smel zapustiti samostana. Največkrat se je to zgodilo, da se je prikazal bolnikom, ki so k njemu molili, in jih je hipno ozdravil, ali koga potolažil.
Zanimiv je primer generala Cadorna. Poveljeval je italijanskim četam na soški fronti. Enajstkrat je zaman poskušal predreti avstrijske vrste. Žrtve so bile velike. Duševno strt se je sklenil usmrtiti. Cadorna je šel v sobo. Stražarju je strogo zapovedal, da ne sme nikogar spustiti noter. Vrata je zaklenil in vzel revolver v roke, ga dvignil, in nameril; tisti hip je zagledal pred seboj neznanega kapucina, ki mu je rekel: “Gospod general, ne delajte neumnosti!” Kapucin je izginil. General je ostal sam. V srce se mu je naselil mir. Stopil je k stražarju: “Koga si pustil noter? Mar ti nisem prepovedal?” “Prisegam, nikogar nisem pustil.” General se je zamislil. Ali je bil privid? Angel varuh? Karkoli je bilo, ostal je živ in pomiril se je. Tega dogodka ni pozabil. Minila je vojna. Glas o p. Piju se je raznesel po vsej Italiji. Cadorna je videl tudi njegovo sliko. Osupnil je. Na las mu je bil podoben. Hotel se je prepričati, sam je šel v San Giovanni Rotondo. Tam je videl p. Pija. Srce mu je zastalo. Srečala sta se z očmi. Pij se mu je nasmehnil in mu zapretil z roko. General je razumel; bil hvaležen p. Piju za pomoč.
Ko je nekoč p. Pij poslušal pogovor o bilokaciji, je rekel: ” Človek se dobro zaveda, kaj se dogaja, kam odhaja. Le to mi ni povsem jasno, ali potuje samo duša ali tudi telo.”
Njegovo maševanje je bilo enkratno duhovno doživetje. Maševal je kot v zanosu, žareč od ljubezni. Človek je pri njegovi maši čutil nadnaravno ozračje. Maševal je zelo zgodaj že ob 4. 30; zato da je lahko več časa spovedoval. Kljub temu pa je bilo vedno veliko ljudi, ki so hoteli biti že pri njegovi maši in to čim bolj spredaj blizu oltarja. Mnogi so prebili počitnice v San Giovanni Rotondu samo zato, da so mogli prisostvovati njegovim mašam.
P. Pij je imel dar čudežnega ozdravljanja. Sam je veliko trpel. Malo je jedel, malo spal. 50 let je hudo trpel zaradi petih ran na telesu. Večkrat je bil do smrti utrujen zaradi celodnevnega napornega spovedovanja. S tem trpljenjem si je zaslužil dar čudežnega ozdravljanja. En primer.
Ricciardi je bil zdravnik v San Giovanni Rotondo. Vere ni imel, p. Pija in njegove “čudeže” je vedno zasmehoval. Imel je raka na želodcu že v zadnjem stadiju. Bil je na smrt bolan. Domači župnik je prišel k njemu.”Ven, farjev ne maram”, je kričal.”Pustite me pri miru. Kakor sem živel, tako hočem umreti.” No, p. Piju bi se še morda spovedal. A ga ne bo, preveč sem ga zasmehoval.” Župnik je šel naravnost k p. Piju. P. Pij gre k bolniku (takrat je že smel iti ven).”Pater, pa vi? Saj sem vas tolikokrat žalil. Oprostite.” Prejel je vse zakramente. Vdano čakal smrt. Vendar mu je p. Pij izprosil zdravje: tretji dan je bil zdravnik popolnoma zdrav. Postal je iskren Pijev prijatelj.
Koliko ljudi je spreobrnil p. Pij, ve edino Bog. Gotovo veliko. Saj je p. Pij vse svoje trpljenje daroval za zveličanje duš. In kako vneto je spovedoval vsak dan, tudi po deset ur na dan. Leta 1967 – leto pred smrtjo – naj bi spovedal po kroniki 15.000 žensk in 10.111 mož. Ljudje so se morali dva tedna prej najaviti, da so lahko prišli na vrsto. In mnoge je kar prekinil: priznajte še to in to – sam povedal njihove grehe.
P. Pij je tudi mnogokrat videl prihodnost. Ko se je zdravil doma v Pietrelcini, je napovedal svojemu župniku, da bosta tu stala nekoč kapucinski samostan in cerkev. To se je res zgodilo po 13 letih, leta 1926.
Nekemu karabinjerju je zaupno povedal: “V osmih dneh boš šel domov in boš umrl.” Ta odgovori: “Toda pater, jaz se počutim dobro, sem zdrav.” P. Pij: “Kar prosi za dopust in se dobro pripravi. Ne boj se. Dušo imaš čisto. Mi vsi smo popotniki… in potujemo. Čim prej pridemo na cilj, tem bolje.” Človek je domačim vse povedal. Na smrt se je resno pripravil. Zares – v osmih dneh je umrl.
Hiša lajšanja trpljenja
P. Pij je vse življenje želel, da bi pomagal čimbolj je mogoče bolnim bratom, siromašnim garganskim pastirjem in kmetom. Želel je zgraditi bolnišnico. Najbližja je bila v Foggi, 40 km daleč in predraga za reveže. Saj pomagati bolnim je pomenilo pomagati trpečemu Gospodu.
Prvič so snovali ta načrt leta 1940 p. Pij in štirje možje. Toda prišla je vojna, graditi se ni dalo in denar je propadel. Ponovno so se lotili dela spomladi leta 1947. Do konca leta 1950 so bili glavni zidovi postavljeni. Otvoritev bolnišnice je bila maja 1956. Papež Pij XII. je čestital. P. Pij je, kakor hitro so bile stvari urejene, prenesel lastništvo bolnišnice na apostolski sedež. Bolnišnica je imela več kot 1000 postelj in medicinsko šolo. Na ravni strehi lahko pristane helikopter.
Ko je bila zgrajena bolnišnica, je bilo treba zgraditi hiše, ceste, hotele. Hiše za zdravnike in uslužbence. Zgradili so novo cerkev, nov samostan. In to v kraju, kjer še leta 1950 ni bilo ne vode, ne elektrike. Srce vsega pa je bil p. Pij.
Velika ali žalostna 50-letnica
Dne 20. septembra 1968 so slovesno praznovali 50- letnico, odkar je p. Pij prejel Kristusove rane. Praznovanje je bilo v novi cerkvi.
Ob 5. 00 uri zjutraj se odpro vrata cerkve, množice so ga čakale. Toda p. Pija so pripeljali na vozičku. Začela se je sv. maša; bila je tiha, niso peli, ni bilo nagovora, ne obhajila vernikov. Trajala je le pol ure. Po kratki zahvali so bratje spet odpeljali p. Pija, množica ni ploskala, klicala kot druge dni. Vseh se je polastilo sočutje in tiha želja, da bi p. Pij še živel in da ne bi toliko trpel. Nihče ni slutil, da sta mu sojena samo še dva dneva. Samo on je to vedel. Zvečer se je pred patrovim oknom vila procesija z lučkami.
Drugi dan je bil p. Pij še slabši, maševati več ni mogel. Blagoslovili so temeljni kamen za novi križev pot. Pri peti postaji je Simon upodobljen po p. Piju. P. Pij je bil na blakonu. Blagoslovil je množice, večkrat.
Zadnjo noč se je p. Pij mučil z naduho. Obnovil je redovne zaobljube, opravil sv. spoved, prejel bolniško maziljenje. Bil je do zadnjega pri zavesti. Po večno plačilo je šel z rožnim vencem v roki. Morda so njegove blede ustnice šepetale zadnjo Zdravo Marijo in so v nebesih nadaljevale s Slava Očetu.
Njegova krsta je bila izpostavljena v novi cerkvi. Štiri dni so ljudje prihajali in polagali svetinje na patra, da bi jih imeli za spomin. Na uro je šlo mimo njegovega odra okoli tisoč ljudi. V Pieltrecini so zvonili vsake pol ure. Tiste dni je skrbelo za red tisoč karabinjerjev. Tudi predsednik države Leone je izrazil sožalje samostanski družini.
Smrt p. Pija je povzročila po vsem svetu veliko žalost. Vsi so gledali v njem velikega klicarja k Bogu, k doslednejši ljubezni do bližnjega, k poštenosti in molitvi. Povsod so nastale molitvene skupine. Umrl je mož ponižnosti, molitve in pokore.
Pogrebna procesija je prehodila po osem kilometrov. Potem so ga položili v grobnico, ki je v kripti nove cerkve sv. Marije Milostne.
Vir
Skrivnost p. Pija je bila: bil je poklican, da neprestano trpi s Kristusom.
V prvih stoletjih krščanstva, preden se je v Cerkvi uveljavila t. i. praksa »kanonizacije«, t. j. uradnega postopka, s katerim nekoga spoznajo in razglasijo za svetnika, so bili verniki tisti, ki so »odločali« o tem, koga postaviti na oltar in ga častiti. Pravzaprav je podobno še danes in veliki svetniki današnjega časa to ljudsko čutenje lepo potrjujejo. Med njimi je prav gotovo tudi »sveti pater«, h kateremu so se že za življenja stekale množice romarjev, da bi bile deležne njegove pomoči, zlasti pri zakramentu svete spovedi. Pater Pij se je rodil 25. februarja 1887 v kraju Pietrelcina v italijanski pokrajini Benevento. Pri krstu so mu dali ime Frančišek, ko pa je leta 1903 vstopil h kapucinom, je dobil redovno ime Pij in mu dodal vzdevek »iz Pietrelcine«, po svojem rojstnem kraju. Odraščal je v revni družini, saj je njegov oče moral kar dvakrat za zaslužkom v Ameriko. Po končanem bogoslovnem študiju in redovniški vzgoji je leta 1910 prejel mašniško posvečenje. Zaradi slabega zdravja so ga predstojniki poslali v samostan San Giovanni Rotondo blizu jadranske obale, kjer je preživel skoraj vsa leta svojega redovniškega življenja. Tu je leta 1920 v mističnem zamaknjenju prejel stigme – znamenja Kristusovih ran – na rokah, nogah in prsih. Rane je moral pokrivati, prav tako pa kar dve leti ni smel javno maševati. Bil je deležen mnogih sumničenj, obtožb in obrekovanja, celo preganjanja. Sam ni dal nase nič, želel je le, da bi ljudje, ki so trumoma prihajali k njemu, nosili v sebi vero in voljo po spreobrnjenju. Za lajšanje telesnih bolečin je v kraju ustanovil najsodobnejšo bolnišnico, duše pa je zdravil v svoji spovednici. Poleg drugih nadnaravnih sposobnosti je imel tudi dar branja v dušah, s katerim je lahko pomagal spovedancem. Umrl je leta 1968, za svetnika pa je bil razglašen leta 2002.
»Samo ena misel mora zaposlovati vsega tvojega duha: ljubiti Boga ter delati in oznanjati dobro.«
»Usmerjajmo svoje misli vedno na nebesa, našo pravo domovino, saj je zemlja le njena podoba, ter ostanimo vedri in mirni ob vsakem dogodku, veselem ali žalostnem.«
»Zemlja bi prej vzdržala brez sonca kakor brez svete maše.«
»Molite, molite, molite. Molitev je ključ do božjih zakladov, je bojno in zmagovito orožje v boju zoper dobro in zoper zlo. Česa ne more molitev v češčenju, spokornosti, prošnji, zahvaljevanju? Rožni venec je orožje, s katerim premagamo demona in dosežemo milost … Je povzetek naše vere, opora našega upanja, razcvet naše ljubezni.«
»Najlepše dejanje vere je tisto, ki privre na ustnice v temi, v žrtvovanju, v bolečini, v skrajnem naporu neupogljive volje, da bi delali dobro.«
»Svetost pomeni presegati sebe; pomeni popolno zmago nad vsemi našimi strastmi; pomeni resnično in stalno prezirati sebe in zemeljske stvari, dokler nimamo rajši uboštva kot bogastva, ponižanja bolj kot časti, bolečine bolj kot užitka.«
»Ne smeš izgubiti poguma na poti, po kateri stopaš, ker je Bogu všeč vse; samo, da mu bo tvoje srce vedno hotelo biti zvesto, pa ti ne bo nalagal težjih bremen, kakor jih zmoreš nositi in pomagal ti jih bo nositi, ko bo videl, da rad upogneš svoj hrbet.«
»Molitve so kakor puščice, ki zadenejo Božje srce in ga primorajo – in ta beseda v tem primeru sploh ni pretirana – povem vam, primorajo ga, da nam podeli svojo milost in pomoč pri vseh stvareh.«
»Molitev je kisik duše.«
»Moli, ljubi in ne skrbi.«
»Molitev je naše najboljše orožje; je ključ, ki odpira Božje srce.«
»Hudič je kakor stekel pes, privezan na verigo; onkraj dolžine svoje verige ne more zgrabiti nikogar. Ti pa: ohranjaj zadostno razdaljo. Če se mu preveč približaš, se mu lahko pustiš ujeti.«
»Človeška duša je bojno polje med Bogom in Satanom.«
»Demon ima ena sama vrata, skozi katera vstopi v našo dušo: voljo; skrivnih vrat ni. Noben greh ni greh, če ga ne storimo z lastno voljo. Če volja ne sodeluje, to ni greh, temveč zgolj človeška šibkost.«
»Ne bojte se nobene prihodnje škode, ki bi se vam lahko zgodila na tem svetu, ker se morda sploh ne bo zgodila, ampak v vsakem primeru, če bi se to zgodilo, vam bo Bog dal moč, da to prenesete … Če vam Bog dovoli, da hodite po viharnih vodah stiske, ne dvomite … ne bojte se. Bog je z vami. Bodite pogumni in rešeni boste.«
»Jezus je vedno s teboj, tudi če ne čutiš njegove navzočnosti. Nikoli ti ni tako blizu kot med tvojimi duhovnimi bitkami. Vedno je tam, blizu tebe, spodbuja te k dobremu boju; On je tam, da odbija sovražnikove udarce, da ti ne bi bil poškodovan.«
»Ljubezen je glavna sestavina za lajšanje trpljenja.«
»Krščanski Bog je Bog spremenjenja. Vi vržete v njegovo naročje bolečino in iz njega zajamete mir; vanj vržete obup in videli boste, kako priplava na površje upanje.«
»Vedno bodite blizu nebeški Materi, saj je ona morje, čez katero moramo, da bi dosegli obalo večne lepote.«
»Marija naj bo zvezda, ki nam razsvetljuje stezo, kaže naj nam varno pot, po kateri bomo prišli do nebeškega Očeta; naj bo kakor sidro, ki se ga moramo v trenutkih preizkušnje čedalje močneje oklepati.«
»Težko je postati svet. Težko, vendar ni nemogoče.«
»Postanimo sveti, da bomo potem, ko smo bili skupaj na zemlji, tudi za vedno skupaj v nebesih.«
»Čas, ki ga porabimo v Božjo slavo in za rešenje duše, ni nikoli slabo porabljen.«
Pater Pij iz Pietrelcine, redovnik, spovednik in mistik, goduje 23. septembra
Molitev sv. patra Pija po obhajilu
Ostani z menoj, Gospod, saj je potrebno, da si vedno navzoč in te ne pozabim. Veš, kako zlahka te zapustim.
Ostani z menoj, Gospod, ker sem slaboten in potrebujem tvojo moč, da ne bom tako pogosto padel.
Ostani z menoj, Gospod, ker si ti moje življenje in brez tebe postanem mlačen.
Ostani z menoj, Gospod, ker si ti moja luč in sem brez tebe v temi.
Ostani z menoj, Gospod, in mi pokaži svojo voljo.
Ostani z menoj, Gospod, da bom slišal tvoj glas in hodil za teboj.
Ostani z menoj, Gospod, da si te bom želel močno ljubiti in vedno biti v tvoji družbi.
Ostani z menoj, Gospod, ker se mrači in se dan končuje, življenje mineva, bliža se smrt, sodba in večnost.
Obnoviti moram svoje moči, da se ne bom ustavil na poti, zato te potrebujem. Pozno je, prihaja smrt. Strah me je teme, skušnjav, suhote, križa, skrbi. O, kako te potrebujem, moj Jezus, v tej noči izgnanstva.
Ostani z menoj, Gospod, v življenju in vseh njegovih nevarnostih, potrebujem te.
Naj te prepoznam, kot so te prepoznali tvoji učenci pri lomljenju kruha. Naj bo evharistično obhajilo luč, ki odžene temo, moč, ki me podpira, edino veselje mojega srca.
Ostani z menoj, Gospod; ob uri svoje smrti hočem ostani združen s teboj, če ne po obhajilu, pa vsaj po milosti in ljubezni.
Ostani z menoj, Gospod; ne prosim za božjo tolažbo, ker si je ne zaslužim, marveč za dar tvoje navzočnosti, da, zanj te prosim!
Ostani z menoj, Gospod, saj iščem le tebe. Tvojo ljubezen, tvojo milost, tvojo voljo, tvoje srce, tvojega Duha, ker te ljubim in ne iščem nagrade, marveč le to, da bi ljubil bolj in bolj.
S trdno ljubeznijo te ljubim z vsem svojim srcem tu na zemlji in te bom v polnosti ljubil vso večnost.
Amen.
Vir
Vrsto let so se množice romarjev zbirale pri samostanu v italijanskem kraju San Giovanni Rotondo z željo videti duhovnika s stigmami. Ta vidna znamenja Kristusovega trpljenja je p. Pij prejel na svojih rokah, stopalih in na strani leta 1918, potem ko je izročil samega sebe kot žrtev za končanje 1. svetovne vojne. V začetku je rotil Jezusa: »Umakni ta zunanja znamenja, ki me spravljajo v takšno zadrego in neznosno ponižanje.«
Poleg teh, izrednih fizičnih bolečin, so p. Pija pestile številne »običajne« tegobe. Že v mladih letih je dobil vnetje tankega črevesa in tifus. Zdravniki so mu diagnosticirali več kroničnih bolezni: astmatični bronhitis, ledvične kamne, gastritis in dolgotrajno nosno in ušesno vnetje.
Podvržen je bil kirurškim posegom in zdravljenju s sevanjem. Leta 1956 ga je za štiri mesece na posteljo priklenilo vnetje prsne mrene z izlivom v plevralno votlino.
Osrednje mesto v življenju p. Pija pa je zavzemala molitev. »Sem zgolj ubog Frančiškov brat, ki moli,« je rad ponavljal. Ustanovil je »Domove za lajšanje trpljenja« in molitvene skupine, ki so podpirale njihovo delo. P. Pij je v spovednici potolažil nešteto posameznikov, med njimi tudi mladega Karla Wojtyła. V pridigi ob razglasitvi za svetnika je, že kot papež Janez Pavel II., dejal: »Kako primerna je duhovnost križa, ki jo je živel ponižni kapucin iz Pietrelcine. Naš čas potrebuje novo odkritje vrednosti križa, da bi lahko svoja srca odprli upanju.«
Dobri Oče, na priprošnjo sv. Pija iz Pietrelcine vzbudi v meni željo po molitvi in popolnem sprejemanju svojega križa.
Vir
Sveti Pij iz Pietrelcíne [pjetrelčíne] (Frančišek) Forgione [fordžióne], duhovnik iz kapucinskega reda, ki se je v mestecu San Giovanni [džováni] Rotondo v Apúliji, zelo posvečeval vodstvu vernikov in spravi spokornikov in je imel tako veliko skrb za potrebne in revne, da je na ta dan dopolnil zemeljsko romanje, upodobljen po Križanemu Kristusu.
Vir
»Življenje tega ponižnega Frančiškovega sina ni bilo nič drugega kot nenehna vaja v veri, ki jo je krepilo upanje v združenje s Kristusom v nebesih,« je dejal papež Janez Pavel II., ko je 2. maja 1999 med slovesno mašo na Trgu sv. Petra v Rimu razglasil za blaženega kapucinskega redovnika p. Pija iz Pietrelcine. Njegova vera in upanje sta se uresničevala v ljubezni, s katero je sprejemal ljudi kot zdravnik duš – spovednik, pomagal pa je lajšati tudi telesne bolezni, ko je v kraju San Giovanni Rotondo ustanovil najsodobnejšo bolnišnico. V tamkajšnjem samostanu je prebil skoraj vsa leta svojega redovniškega življenja in tja so se že tedaj zgrinjale velike množice romarjev.
Pij iz PietrelcineRodil se je 25. maja 1887 v kraju Pietrelcina blizu mesta Benevento kot četrti od sedmih otrok v družini Forgione, ki je bila tako revna, da je moral oče dvakrat iti v Ameriko služit denar za preživljanje družine. Pri krstu so mu dali ime Francesco; ko je leta 1903 vstopil h kapucinom, je dobil redovno ime Pij (Pio), po rojstnem kraju pa je ohranil vzdevek ‘iz Pietrelcine’ (da Pietrelcina). Po končani redovniški vzgoji in bogoslovnem študiju je leta 1910 prejel mašniško posvečenje. Leta 1916 so ga predstojniki zaradi slabega zdravja poslali v samostan v San Giovanni Rotondo blizu mesta Foggia nedaleč od jadranske obale. Tam je mladi redovnik 20. septembra 1920 v mističnem zamaknjenju prejel stigme – znamenja Kristusovih ran – na rokah, nogah in na prsih. Cerkveni predstojniki so mu naročili, naj te rane skrije in nosi rokavice. Redovnik je ubogal. Prav tako je v duhu pokorščine sprejel ukaz iz Rima, da ne sme maševati javno, temveč le v samostanski kapeli. To je trajalo dve leti. Hoteli so ga zavarovati pred navalom ljudi, ki so od vseh strani vreli v San Giovanni Rotondo, da bi videli ‘svetega patra’. Pater Pij je bil žrtev sumničenj, obtožb, obrekovanjain preganjanja, pa vse je junaško prenašal. Prav nič ni bil vesel tistih, ki jih je v San Giovanni Rotondo prignala zgolj radovednost. Želel je, da bi romarji prihajali z vero in voljo po spreobrnjenju. Tja dol je poromal tudi milanski nadškof kardinal Montini, poznejši papež Pavel VI., in bil pri njegovi maši, pri kateri je zbrano sodelovala množica vernikov. »Ena maša patra Pij a za mnoge pomeni veliko več kot deset dni misijona,« je zapisal potem.
»V tukajšnji cerkvi poznam samo oltar in spovednico,« je pisal pater Pij nekemu prijatelju leta 1926. Dolga desetletja je bil v spovednici celo jutro. Zadnja leta je od šestih do devetih dopoldne spovedoval ženske, od pol treh do pol petih popoldne pa moške. Imel je dar, da je bral v dušah. Zadostovala je štiriminutna spoved, da je spovedanec bolje razumel, kaj naj stori, da bo pravi kristjan. Nekega dne je prijatelja, ki je napovedal obisk nekega igralca, opozoril: »Pazite, kajti ko mi pripeljete nekoga in mu jaz po božji milosti odprem oči, pred Bogom ne bo mogel reči: nisem vedel!« Njegovo blagoslovljeno zemeljsko poslanstvo se je izteklo 23. septembra 1968. Od njegove razglasitve za blaženega se obhaja njegov god na ta dan. Med svetnike katoliške Cerkve je bil blaženi pater Pij slovesno uvrščen 16. junija 2002.
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.