V Madridu (na Španskem), blažena Marija Dolores Rodríguez Sopeña [rodríges sopénja], devica, ki je izkazala največje pričevanje krščanske ljubezni in se približala najnižjim v družbi svojega časa, predvsem v predmestjih večjih mest, in ustanovila Inštitut krščanskih gospa in Delo učiteljic za oznanjevanje evangelija, ter dvig revnih v družbi. († 10. januar 1918)
Vir
Dolores Rodríguez Sopeña se je rodila 30. decembra 1848 v Velez Rubiu v Almeriji v Španiji kot četrta od sedmih sorojencev. Njena starša, Tomas Rodríguez Sopeña in Nicolasa Ortega Salomon, sta se zaradi zaposlitve preselila iz Madrida v Velez Rubio. Don Tomas je v mladosti pridobil diplomo iz prava in zaradi tega ni mogel delati kot odvetnik. Uspelo mu je najti zaposlitev kot upravnik kmetij markizov de Velez.
Odraščala je v Andaluziji, kjer je njen oče začel delati kot sodnik, in čeprav so ga pogosto premeščali, je to obdobje svojega življenja opredelila kot „jezero miru“.
Leta 1866 je bil njen oče imenovan za sodnika v Almeriji. Dolores je bila stara 17 let in je bila uradno vpeljana v družbo, čeprav ni uživala v zabavah ali družabnem življenju. Zanimalo jo je delati dobro za druge. V Almeriji je doživela prve apostolske izkušnje: materialno in duhovno je skrbela za dve sestri, ki sta imeli tifus, in za gobavca. To je skrivala pred starši, ker se je bala, da bi ji prepovedali nadaljevati delo. Z materjo je obiskovala tudi revne v Saint Vicent de Paul. Tri leta pozneje so njenega očeta poslali v Portoriko. Tja je potoval z enim od svojih sinov, medtem ko se je preostala družina preselila v Madrid. Dolores si je izbrala duhovnega svetovalca in začela poučevati katoliški nauk ženske v zaporu, v bolnišnici Universitario de la Princesa in v nedeljskih šolah.
Leta 1872 se je družina ponovno združila v Portoriku. Dolores je bila stara 23 let in je v Ameriki ostala do svojega 28. leta. Začela je sodelovati z jezuiti in oče Goicoechea je postal njen duhovni svetovalec. V Portoriku je ustanovila Združenje bratovščin Device Marije in šole za prizadete, kjer je poučevala branje in pisanje ter katekizem.
Leta 1873 je bil njen oče imenovan za državnega tožilca v Santiagu de Cuba. To so bili težki časi, saj je na otoku divjal verski razkol. Zaradi tega je bilo njeno delovanje omejeno na obiskovanje bolnikov v vojaški bolnišnici. Prosila je za sprejem v skupnost sester usmiljenk, vendar je zaradi slabega vida niso sprejeli. Pri osmih letih je bila Dolores operirana na očesu in ta okvara jo je spremljala do konca življenja.
Ob koncu razkola je začela delati v revnih soseskah in ustanovila „centre poučevanja“. Tam je poučevala katekizem, splošni pouk in nudila zdravstveno pomoč tistim, ki so jo potrebovali. Za ta prizadevanja ji je uspelo dobiti veliko pomoči in je lahko ustanovila centre v treh različnih soseskah.
Njena mati je umrla na Kubi, oče pa je zaprosil za upokojitev. Družina se je leta 1877 vrnila v Madrid. V Madridu je svoje življenje organizirala na treh področjih: dom in skrb za očeta, apostolsko delo (isto delo je opravljala, preden je zapustila Španijo) in duhovno življenje (izbrala si je duhovnega svetovalca in se vsako leto udeleževala duhovnih vaj svetega Ignacija). Leta 1883 ji je umrl oče in ponovno se je začela spopadati s svojo poklicanostjo.
Po nasvetu svojega duhovnega svetovalca, očeta Lópeza Soldada, D.J., je vstopila v samostan salezijancev, čeprav nikoli ni razmišljala, da bi vse svoje življenje posvetila kontemplaciji. Po desetih dneh je zapustila samostan, saj je spoznala, da to ni njen poklic. Vso svojo pozornost je nato začela posvečati apostolskemu delu.
Leta 1885 je Dolores odprla center, podoben sodobnim centrom za socialno delo. V njem so se lahko revni in pomoči potrebni oglasili s svojimi težavami, ki so jih obravnavali in reševali. Med enim od obiskov pri eni od zapornic, ki so jo pravkar izpustili, je spoznala sosesko Injurias.
Ko je videla moralno, materialno in duhovno stanje ljudi, je to sosesko začela obiskovati vsak teden in povabila veliko svojih prijateljev, da ji pomagajo pri delu. Tam je ustanovila organizacijo „Dela nauka“, ki se je pozneje imenovala „Center za delavce“.
Leta 1892 je na predlog madridskega škofa D. Ciríaca Sancha ustanovila Združenje apostolskih laikov (ki je danes znano kot laiško gibanje Sopeña). Naslednje leto je prejela odobritev vlade, ki ji je omogočila, da je svoje delo razširila na osem madridskih četrti.
Leta 1896 je začela delovati tudi zunaj Madrida. V štirih letih je opravila 199 potovanj po vsej Španiji, da bi vzpostavila in utrdila „Dela naukov“. Hkrati je spremljala očeta Tarina v Andaluzijo, kjer je pomagala v misijonih.
Leta 1900 se je Dolores udeležila romanja v Rim ob praznovanju svetega leta. Tam se je udeležila rekolekcij na Petrovem grobu in prejela odobritev za ustanovitev verskega inštituta, ki bi zagotovil nadaljevanje njenega „dela naukov“ in pomagal duhovno vzdrževati laiško gibanje Sopeña. Kardinal Sancha, takratni nadškof v Toledu, je predlagal, da se ustanovi tam.
„Dame katehetskega inštituta“ je bil ustanovljen 24. septembra 1901. Dolores se je z osmimi tovarišicami pravkar udeležila duhovnih vaj v Loyoli, kjer se je rodil sveti Ignacij, 31. oktobra pa so v mestu Toledo začele živeti kot verska skupnost.
Eden največjih navdihov, ki jih je imela Dolores, je bil, da je istočasno ustanovila Civilno združenje, ki je danes znano kot OSCUS ali Socialno in kulturno delo Sopeña (danes Dolores Sopena Foundation). Leta 1902 je združenje uradno priznala španska vlada.
Leta 1905 je zavod od Svetega sedeža prejel stopnjo pohvale. Dve leti pozneje, 21. novembra 1907, je Dolores prejela odobritev neposredno od papeža Pija X. Danes je inštitut znan kot „Katehetski inštitut Sopeña“.
V teh letih so se njene „Delavnice nauka“ počasi spreminjale v Središča za poučevanje delavcev. To se je zgodilo, ker so na mnoge delavce, ki so sodelovali v centrih, vplivala protiklerikalna čustva in poučevanja ni bilo mogoče imenovati versko naravnost. Protiklerikalno razpoloženje je bilo pomemben dejavnik pri odločitvi, da verska skupnost tega inštituta ne bo nosila „habitov“ in ne bo nosila nobenih zunanjih znakov vere. Te spremembe so bile sprejete z namenom, da bi se približali delavcem, ki so bili „odtujeni od cerkve“, ki niso bili deležni kulturnega, moralnega ali verskega pouka, in da bi združili tiste, ki so bili družbeno oddaljeni.
Eden od glavnih ciljev centrov je bil združiti ljudi in jim dati priložnost, da se učijo drug od drugega. Rezultat teh srečanj naj bi bilo medsebojno spoštovanje in želja pomagati drug drugemu.
Njena globoka vera, bogata z duhovnostjo, je bila razlog za njeno predanost služenju drugim. Njena zavzetost za dostojanstvo ljudi se je rodila iz izkušnje, da je bil Bog, Oče vseh, ki nas ljubi z neskončno nežnostjo in želi, da bi živeli kot sinovi, bratje in sestre, gonilna sila vsega, kar je počela. Od tod je izhajala njena velika želja, da bi iz vseh naredila eno družino v Jezusu Kristusu. Njena popolna potopitev v Kristusa ji je omogočila, da ga je videla v vsem in čutila v vseh, zlasti v tistih, ki so najbolj potrebovali dostojanstvo in ljubezen.
Proti koncu 19. stoletja je bilo nepredstavljivo najti žensko, ki bi šla delat v revno sosesko. Skrivnost njene neustrašnosti je bila njena globoka vera in brezmejno zaupanje. To je prepoznala kot svoje največje bogastvo in zaradi tega je čutila, da je postala orodje Božjega dela, orodje ljubezni, upanja, dostojanstva in pravičnosti.
V nekaj letih ji je uspelo ustanoviti skupnosti in centre v industrializiranih mestih. Leta 1910 je skupnost praznovala prvi generalni kapitelj in Dolores je bila ponovno izvoljena za generalno predstojnico. Leta 1914 je ustanovila skupnost v Rimu in leta 1917 odprla njihovo prvo hišo v Ameriki.
Naslednje leto, 10. januarja 1918, je Dolores Sopeña umrla v Madridu. Že takrat se je začelo govoriti o tem, da je svetnica.
Janez Pavel II. je 11. julija 1992 razglasil Doloresino življenjsko delo za junaško, 23. aprila 2002 pa je potrdil čudež, pripisan Dolores Sopeñi, s čimer je napredovala v status beatifikacije.
Družino Sopeña, ki vključuje tri ustanove, ki jih je ustanovila Dolores Sopeña, in sicer: Katehetski inštitut Sopeña, Laiško gibanje Sopeña ter Družbeno in kulturno delo Sopeña, trenutno najdemo v Španiji, Italiji, Argentini, Kolumbiji, na Kubi, v Čilu, Ekvadorju, Mehiki in Dominikanski republiki.
Vidiki njene duhovnosti
Duhovnost Dolores Sopeña ima štiri posebej pomembne vidike: kristocentrično, evharistično, marijansko in ignacijansko.
Njena kristološka izkušnja poudarja dva temeljna vidika Jezusa: Jezusa kot utelešenega Boga in Jezusa kot Odrešenika. Bog je prevzel človeško stanje in prihaja naproti vsakemu človeku v njegovih tegobah in radostih, potrebah in željah ter mu brezplačno ponuja svojo brezpogojno ljubezen in vse svoje življenje. On je središče njenega življenja in njenega srca.
Z Jezusom se pogovarja na vsem svojem dolgem potovanju, posebno navzočnost pa prepozna v sveti evharistiji. Njene običajne prakse vključujejo: obiske Najsvetejšega zakramenta, Sveto uro in brevir. Veliki četrtek je imenovala inštitutski dan, saj je to praznik ljubezni, ko je bila uvedena evharistija. Pred tabernakljem je sprejemala najpomembnejše odločitve; pred njim je vsako jutro, ko se je zbudila, „določila dnevni red dneva,“ dobila tolažbo, moč in navdih.
Njen odnos z Bogom se izraža v sinovski drži, polni zaupanja.
Prepoznava prisotnost Blažene Matere na svoji poti, v svojem srcu, v pomembnih osebnih dogodkih in dogodkih v inštitutu.
Njen stik z ignacijansko duhovnostjo sega v čas, ko je bila še zelo mlada, prek duhovnih voditeljev in prakse duhovnih vaj, in daje njeni duhovnosti in družini Sopeña jasen ignacijanski značaj, v katerem je mogoče odkriti:
– močan apostolski značaj. Celotno njeno življenje preveva želja, da bi prepotovala ves svet, da bi drugi lahko spoznali Boga.
– dialektično sintezo med delovanjem in kontemplacijo, pri čemer sprejema milost, da vidi Boga navzočega v vsem in vsakomur, zlasti v obrazu delavca in delavke, ki potrebujeta napredek in jima nihče ni pokazal nežnega obraza Boga, ki ju ljubi z neskončno nežnostjo.
– nenehno prizadevanje za odkrivanje Božje volje. In ko je enkrat spoznala njegovo voljo, velika trdnost, moč volje ter sposobnost nesebičnosti in žrtvovanja, da bi izpolnila njegovo voljo, ne glede na ceno.
Njeno življenje je „nenehno delovanje“, vendar delovanje z jasno zavestjo, da je orodje v Božjih rokah. Ta izkušnja v njej razvije tak občutek popolnega zaupanja, da jo naredi pogumno, sposobno premagovati ovire in razvijati apostolat, ki je za žensko njenega časa neverjetno tvegan.
EN
Marija Dolores Rodríguez Sopeña je bila četrta od sedmih otrok sodnika Tomása Rodrígueza Sopeña in Nicolase Ortege Salomón. V njeni mladosti je družina živela v Almeriji, kjer je po srečanju z gobavcem in skrbi za dve sestri, ki sta zboleli za tifusom, spoznala, da ni pomembno druženje, ampak dobrodelnost. Ko so očeta premestili v Portoriko, se je družina preselila v Madrid, kjer je poučevala verouk v ženskem zaporu, bolnišnici in nedeljskih šolah. Ko je družina odšla v Portoriko, je tam ustanovila Marijine hčere in nedeljske šole za revne ljudi. Ko so očeta premestili v Santiago de Cuba, je obiskovala bolnike v tamkajšnji bolnišnici in s pomočjo nekaterih zaposlenih v treh revnih okrožjih ustanovila izobraževalne centre za črnce in mestice. Ko ji je umrla mati, se je družina leta 1877 vrnila v Madrid.
Marija je v revnih četrtih Madrida ustanovila tudi centre za usposabljanje, leta 1892 pa združenje za laični apostolat, ki se danes imenuje „laično gibanje Sopeña“. Da bi se zoperstavila antiklerikalizmu delavcev, je zanje ustanovila tudi izobraževalne ustanove, ki so se od leta 1896 razširile po vsej Španiji, zlasti v industrializiranih mestih. Leta 1901 je Marija ustanovila katehetski inštitut, ki danes nosi njeno ime: „Obra Social y Cultural Sopeña (OSCUS)“, „Kulturna in socialna organizacija Sopeña“. Leta 1914 so tak zavod odprli tudi v Italiji, od leta 1917 pa so kateheti delovali tudi v Ameriki, zlasti v Čilu. Leta 1915 mu je kralj podelil red Alfonza XII.
Marijino delo, ki ga sestavljajo tri veje: „Katehetski inštitut Dolores Sopeña“, „Laično gibanje Sopeña“ in „Kulturna in socialna organizacija Sopeña“, je danes dejavno v Španiji, Italiji, Argentini, Kolumbiji, na Kubi, v Čilu, Ekvadorju in Mehiki.
Kanonizacija: Maríjo Dolores Rodríguez Sopeña je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo 23. marca 2003.