V Puli na Hrvaškem je bil za blaženega razglašen duhovnik in mučenec Miroslav Bulešić. Obred beatifikacije je vodil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov kardinal Angelo Amato. Z njim so somaševali številni hrvaški duhovniki in 30 škofov. Cerkev na Slovenskem so zastopali koprski škof Jurij Bizjak, novomeški škof Andrej Glavan, celjski škof Stanislav Lipovšek in upokojeni koprski škof Metod Pirih. Slovesnosti se je udeležilo 17 tisoč ljudi, veliko več pa jih je beatifikacijo bl. Miroslava Blešića spremljalo preko radia in televizije.
V nagovoru po evangeliju je kardinal Angelo Amato orisal Bulešićev lik in poudaril, da je današnja beatifikacija praznik miru nad vojno, bratstva nad razdeljenostjo, odpuščanja nad sovraštvom ter Božje ljubezni nad človeškim zlom. „Naš blaženi je imel vse ljudi za prijatelje, nihče ni bil zanj sovražnik. Pričeval je za ljubezen: nihče namreč nima večje ljubezni kot je ta, da da svoje življenje za prijatelje.“ Blaženi Bulešič je bil pristen junak vere v času, ko je bilo ubitih več kot 400 duhovnikov. Kardinal Amato je ob tem spomnil tudi na pogumnega pričevalca kardinala Alojzija Stepinca in na na mučenca Alojzija Grozdeta. Spregovoril je o komunističnem preganjanju in nenehnem zasramovanju verujočih. Miroslav Bulešić je sam doživljal nestrpnost zaradi vere. Zasramovali so otroke, ki so hodili k verouku. Zato so mu mnogi svetovali, naj pobegne v Italijo. On pa je odgovarjal „da je postal duhovnik za narod in da mora ostati med svojim ljudstvom. Ko so mu grozili, je govoril: če me bodo ubili, me bodo ubili za vero in za Boga.“ Ker se je zavedal, da je v življenjski nevarnosti, je don Miroslav večkrat ponavljal: „Gospod, povsem ti darujem moje življenje za moje ovce. S tvojo milostjo in če me ti narediš za vrednega, se ne bojim mučeništva, ampak hrepenim po njem.“ Bulešić je vedno pomagal vsem, ki so bili v potrebi, reševal ljudi iz zapora in otroke učil verouk. Moje maščevanje je odpuščanje, je nekoč dejal.
Drug vidik njegovega življenja, ki ga je izpostavil kardinal Amato, je bila njegova zvestoba papežu. Takole je govoril: „Kot je Cerkev mati vseh narodov, tako je papež, naslednik sv. Petra, oče vseh krščenih vseh jezikov in narodnosti.“ Novi blaženi nas zato spodbuja, da ostanemo zvesti Jezusu in njegovemu evangeliju, je še poudaril kardinal Angelo Amato.
Kratek življenjepis bl. Miroslava Bulešića
Miroslav Bulešić se je rodil 13. maja leta 1920 v vasi Čabrunići, v Poreško-Puljski škofiji. Z enajstimi leti je vstopil v medškofijsko semenišče v Kopru. Nadaljnjo formacijo je prejel v Gorici in zatem v Rimu na Papeški univerzi Gregoriana. 11. aprila 1943 je bil posvečen v duhovnika. Nekaj let je opravljal duhovniško poslanstvo po župnijah. Februarja 1947 je odšel v semenišče v Pazin, kjer je prevzel vlogo vicerektorja in profesorja. 24. avgusta leta 1947 je spremljal msgr. Jakoba Ukmarja, ki je šel kot škofovski delegat birmovat v župnijo Lanišće. Tam ju je napadla od komunistov nahujskana množica. Jakob Ukmar je bil resno ranjen, Miroslav Bulešić pa je pod njihovimi udarci umrl. Ko je bil že ves okrvavljen in iznakažen je večkrat ponovil prošnjo: »Jezus, sprejmi mojo dušo.« Na koncu so ga potolkli na tla in mu v vrat zasadili nož.
V štiridesetih letih prejšnjega stoletja je bilo med preganjanjem Cerkve na Hrvaškem ubitih kar 434 duhovnikov, medtem ko jih je 24 umrlo zaradi mučenja in pomanjkanja ter nečloveških pogojev v zaporih. Ubitih je bilo tudi 73 teologov in semeniščnikov, 22 laičnih bratov iz različnih verskih kongregacij in 30 redovnic.
Misel: “S tvojo milostjo in če me ti narediš za vrednega, se ne bojim mučeništva, ampak hrepenim po njem.”
Vir
Blaženi Miroslav Bulešić, prosi za nas!
»Takoj lahko povemo, da je današnja beatifikacija Miroslava Bulešića, duhovnika in mučenca, praznik miru nad vojno, bratstva nad delitvami, odpuščanja nad sovraštvom, božje ljubezni nad človeško zlobo. To je pozitivno sporočilo, evangeljsko, globoko božansko, ki poganja naša srca, da delajo samo dobro.« S temi besedami je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov pri Svetem sedežu kardinal Angelo Amato nagovoril 20.000 vernikov, ki so se v soboto, 28. septembra, zbrali na beatifikaciji Miroslava Bulešića v polni starodavni areni v Pulju.
Puljska arena je bila ponavadi prizorišče iger, tokrat pa je gostila veličastno duhovno in zgodovinsko prireditev. Nanjo so prišli verniki iz mnogih krajev Istre in Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Slovenije, Italije ter tudi iz Črne gore in Srbije. Beatifikaciji so prisostvovali hrvaški škofje, škofje iz sosednjih držav ter predstojniki voditelji, poleg njih pa še 670 duhovnikov. Od slovenskih škofov so se je udeležili predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Glavan, koprski škof Jurij Bizjak, upokojeni koprski škof Metod Pirih in beograjski nadškof Stanislav Hočevar, poleg njih tudi nekateri duhovniki.
Poreško-puljski škof Dražen Kutleša je zaprosil papeževega odposlanca, da razglasi Miroslava Bulešića (1920–1947) za blaženega, potem pa je bil predstavljen lik in življenjepis tega hrvaškega mučenca. Kardinal Amato je prebral apostolsko pismo papeža Frančiška in razglasil Bulešića za blaženega. Pri tem so odkrili veliko sliko z likom novega blaženega. Na oder je Miroslavov brat Josip Bulešić prinesel relikviarij, ki je vseboval blago z Bulešićevo krvjo iz časa umora. Predal ga je Ivanu Milovanu, ki je bil poreško-puljski škof v času, ko je bil končan postopek za Bulešićevo razglasitev za blaženega. Milovan ga je predal kardinalu Amatu, da ga je blagoslovil.
V ospredju je bila rdeča barva, simbol mučeništva, in motiv lilije, povzet z Bulešićeve novomašne štole, simbol čistosti in nedolžnosti. Slovesnost je bogatil glasbeno-meditativni program pred mašo, v katerem je sodelovalo 120 izvajalcev. Med mašo je pelo 210 pevcev združenih zborov iz Pulja, Svetvinčenata, Trviža, Žminja in Umaga. Na koncu so izvedli himno v čast novemu blaženemu.
Kardinal Amato je poudaril, da je blaženi Bulešić resnični junak Cerkve na Hrvaškem, ki je v 40. letih 20. stoletja pretrpela hudo preganjanje. »Zgodovinarji navajajo, da je bilo v vaših škofijah barbarsko ubitih celo 434 duhovnikov (škofijskih in redovniških), poleg tega pa jih je zaradi mučenja in trpljenja v nečloveških razmerah zapora umrlo še 24. To je bil pravi pokol. Ubite je bilo 17 % tedanje duhovščine. Poleg teh je bilo ubitih še 73 semeniščnikov, 22 bratov laikov iz različnih redovniških skupnosti in 30 redovnic. Vsemu svetu je poznano ime blaženega Alojzija Stepinca, kardinala svete rimske Cerkve. Pogumni branilec verske svobode v vaši domovini je bil aretiran, zaprt in prisiljen v hišni zapor v Krašiću, njegovem rojstnem kraju, kjer je leta 1960 kot mučenec umrl od bolezni, dobljene v zaporu.«
Papežev odposlanec je spomnil, da naša mati Cerkev ne pozablja na pogum in moč svojih sinov in se jih spominja s spoštovanjem in zahvalo. »Pred nekaj leti, 4. oktobra 2008, je papež Benedikt XVI. v Trstu počastil s slovesno beatifikacijo mučenca Francesca Bonifacia. Tudi on je bil kot mlad duhovnik mučen, kamenjan, zaklan in vržen v jamo. Tudi v Sloveniji je bil 13. junija 2010 razglašen za blaženega dvajsetletni mladenič Alojzij Grozde, ki je bil prav tako mučeniško ubit zaradi sovraštva proti veri.«
Vir
Miroslav Bulešić je bil rojen 13. maja leta 1920 v škofiji Poreč-Pula kot tretji od petih otrok v družini. Z enajstimi leti je vstopil v medškofijsko semenišče v Kopru, pozneje se je izobraževal še v Gorici in nato v Rimu na Papeški univerzi Gregoriana. 11. aprila 1943 je prejel duhovniško posvečenje. Nekaj let je opravljal duhovniško poslanstvo po župnijah.
Februarja 1947 je odšel v semenišče v Pazin, kjer je prevzel vlogo vicerektorja in profesorja. 24. avgusta leta 1947 je spremljal msgr. Jakoba Ukmarja, ki je šel kot škofovski delegat birmovat v župnijo Lanišće. Tam ju je napadla od komunistov nahujskana množica. Jakob Ukmar je bil resno ranjen, Miroslav Bulešić pa je pod njihovimi udarci umrl.
Tisto nedeljo, ko je mučeniške smrti umrl Miroslav Bulešić, je bila birmanska slovesnost iz previdnosti prestavljena eno uro naprej, ker so bila že vidna znamenja, da bo prišlo do protestov. Kljub strahu in incidentom pred cerkvijo je birma minila nemoteno in birmanci so se skupaj s starši vrnili domov. Razdraženi zaradi spremembe urnika pa so takoj nato v župnišče vdrli oboroženi miličniki in drugi, ki so začeli preklinjati, uničevati pohištvo, razbijati okna, posodje in cerkveno opravo. V nastalem kaosu so nasilneži napadli mladega duhovnika in ga kruto pretepli s palicami. Ko je bil že ves okrvavljen in iznakažen, je večkrat ponovil prošnjo: »Jezus, sprejmi mojo dušo.« Na koncu so ga potolkli na tla in mu v vrat zasadili nož. Morilec novega blaženega je bil na procesu oproščen.
Vir