Jezus Kristus, Kralj vesoljstva – praznik

Kristus Kralj vesoljstvaNedeljo Kristusa, Kralja vesoljstva praznujemo kot zadnjo nedeljo cerkvenega leta pred prvo adventno nedeljo. Na ta dan se pri bogoslužju spominjamo Gospodove obljube na njegov drugi prihod v slavi in dovršitve človeške zgodovine.
Vir

Praznik Kristusa Kralja je novejšega datuma. Vendar pa moramo reči, da je krščanska skupnost že od vsega začetka priznavala in dajala Kristusu kraljevski naslov “Kyrios“ – Gospod.
Ime Gospod (Kyrios) najbolje izraža Kristusovo človečnost in božanstvo, njegovo slavo na Očetovi desnic‹ in njegov eshatološki prihod kot sodnika. Kristus je posebej od svojega vnebohoda dalje tudi kot človek deležen tiste najvišje časti in oblasti nad vesoljstvom, ki jo ima Bog.
Praznik Kristusa Kralja je uvedel papež Pij XI. za vso zahodno Cerkev v svetem letu 1925 in določil, naj se praznuje zadnjo nedeljo v oktobru. Navedel je tudi notranji razlog za njegov nastanek:
„Za verski pouk ljudstva in za dviganje k veselju notranjega življenja imajo vsakoletni prazniki svetih skrivnosti mnogo več učinka kakor najgloblji bogoslovni dokazi.
Dočim so ti namenjeni za manjše število in le za izobražene ljudi, pa cerkveni prazniki razmajejo in poučujejo vse vernike; verski dokazi govorijo samo enkrat, prazniki pa tako rekoč vsako leto in vedno; dokazi so predvsem za razum, prazniki pa v korist celega človeka, za um in srce.
Da, ker sestoji človek iz duše in telesa, je treba, da ga zunanje praznovanje svetih dni tako prevzame in spodbudi, da se po raznovrstni lepoti svetih obredov obilno navzame Božjih naukov, ki mu morejo, ko so mu prešli v kri in meso služiti v napredovanje duhovnega življenja“
Tako ta praznik govori, da je bil Kristus s svojim vstajenjem postavljen za Gospoda, kateremu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji, in z močjo svojega duha že deluje v srcih ljudi; in ne budi v njih le hrepenenja po prihodnjem veku, ampak že s tem samim tudi oživlja, očiščuje in krepi tiste velikodušne težnje, s katerimi si družina ljudi prizadeva, da bi napravila svoje življenje bolj človeško in bi si v ta namen podvrgla vso zemljo“ (CS 38, I).
Božje kraljestvo ali Božje kraljevanje, ki je med ljudmi vidno nastopilo z učlovečenjem Božjega sina, je po svojem bistvu odrešenjsko. Saj je to kraljevanje spolnitev človekovega hrepenenja po Bogu, da bi mogel biti združen z Bogom na tak način, kakor bi s svojimi naravnimi močmi nikakor ne mogel biti.

Kristus kralj – hvalospev

To kraljevanje je Božji dar – milost. Začelo se je uresničevati z Jezusovo smrtjo in poveličanjem, v vsem sijaju in moči pa se bo izkazalo in uveljavilo ob koncu časov. To Božje kraljevanje izredno lepo izraža praznični hvalospev:
Kristus Kralj vesoljstvaSvojega edinorojenega Sina,
našega Gospoda Jezusa Kristusa,
si mazilil za večnega duhovnika in kralja vesoljstva,
da bi se na oltarju križa daroval
kot brezmadežna in spravna žrtev
ter izvršil skrivnost človeškega odrešenja.
Vse stvari bo uklonil svojemu vladarstvu
in izročil tvojemu neizmernemu veličastvu
večno in vesoljno kraljestvo:
kraljestvo resnice in življenja,
Kraljestvo svetosti in milosti,
kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni.

Po reformi bogoslužnega koledarja drugega vatikanskega koncila je praznik prestavljen na zadnjo nedeljo bogoslužnega leta. „Zadnja nedelja med letom (zadnja navadna nedelja) je slovesni praznik našega Gospoda Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva.“
Zdaj je tudi že v naslovu izraženo dejstvo, da je Kristus Kralj vesoljstva. Praznik povzema vidike Kristusove skrivnosti, ki so značilni za posamezne dobe bogoslužnega leta: tako Kristus Kralj, veliki duhovnik, božič, razglašenje, vstajenje in vnebohod.
Praznik kot zadnja nedelja bogoslužnega leta bolje izraža aktualno tematiko kot prva adventna nedelja, in to je: pričakovanje drugega Kristusovega prihoda, vesoljna sodba, prenovitev vesolja, ko bo Kristus izročil kraljestvo Očetu, in bo Bog vse v vseh.
Vir

Kristus Kralj vesoljstvaCerkveno leto pri bogoslužju v Katoliški Cerkvi zaključujemo z nedeljo, ki je posvečena Kristusu, Kralju vesoljstva. Cerkev je Kristusa za kralja vesoljstva priznavala že v najzgodnejših veroizpovedih in s tem poudarjala, da je Kristus kot Božji sin in odrešenik sveta posebej od vnebohoda dalje deležen najvišje časti in oblasti nad vesoljstvom. Naslov Kristus Kralj nam prikliče v spomin dejstvo, da je Kristus gospodar človeštva, stvarstva in časa.
Slovesni praznik je leta 1925 uvedel papež Pij XI. (1922–1939) z namenom, da bi lik Kristusa, Kralja vesoljstva prišel bolj jasno do izraza. Smisel praznika in njegove poudarke lahko razumemo le v veri. Praznik je zasnovan kot nadaljevanje in dovršitev čaščenja Srca Jezusovega, s čimer je poudarjena Kristusova ljubezen, ki vse zaobjema in ne prezre nobenega ustvarjenega bitja.
Božje kraljevanje pomeni dokončno izpolnitev človekovega hrepenenja po Bogu in željo, da bi mogel biti združen in povezan z Bogom. To kraljevanje je presežen Božji dar. Ob dovršitvi sveta se bo Kristusovo gospostvo z njegovim drugim prihodom razodelo v dokončnem odrešenju ljudi in v preoblikovanju ustvarjenega sveta. – Drugi Kristusov prihod za kristjane ni razlog za strah in tesnobo, ampak predvsem povod za upanje, veselje in hrepenenje.
Drugi vatikanski koncil (1962–1965) je poudaril pomen in vlogo Jezusa Kristusa kot osrednje osebnosti v cerkvenem letu. Cerkveno leto je zato tesno povezano z bogoslužnim koledarjem Cerkve, ki se je oblikoval skozi stoletja. Kakor navaja priloga tednika Nedelja z avstrijske Koroške z naslovom Živeti v ritmu časa, je »srce cerkvenega leta skrivnost Kristusove smrti in njegovega vstajenja. Iz tega srca v prispodobi teče kri v vse dele telesa in se konec koncev v srce spet vrne«.
Dnevi Kristusovega življenja nas spomnijo na Kristusovo darovanje za ljudi in njegovo poslanstvo na zemlji, praznik Kristusa Kralja pa na zgodovino odrešenja in (ne)vidno Božje delovanje v času.
Vir

Cerkveno leto se v Katoliški Cerkvi sklene s praznikom Kristusa, Kralja vesoljstva, ki bo letos 20. novembra. Cerkev je Kristusa za kralja vesoljstva priznavala že v najzgodnejših veroizpovedih in s tem poudarjala, da ima Kristus kot Božji sin in Odrešenik sveta, zlasti po svojem vnebohodu, najvišjo čast in oblast nad človeštvom in zgodovino.
Zgodovina praznika

Kristus Kralj vesoljstvaPraznik Kristusa Kralja je leta 1925 uvedel papež Pij XI. (1922–1939). Uvedbi praznika pogosto pripisujejo naslednji zgodovinski pomen: Cerkev je v obdobju totalitarizmov želela utrditi Kristusov kraljevski status in tako relativizirati prizadevanja režimov, ki so si lastili absolutno oblast nad človekom in stvarstvom. Pred drugim vatikanskim cerkvenim zborom (1962–1965) je obstajalo pričakovanje, da bo cerkveni zbor Kristusovo kraljestvo razglasil za dogmo Cerkve, vendar se to ni zgodilo, v čemer so nekateri videli znamenje slabosti in popuščanja komunizmu.
Po prenovi cerkvenega koledarja leta 1960 je bil praznik Kristusa Kralja opredeljen kot praznik prvega reda. Papež Pavel VI. (1963–1978) je z motu proprijem Mysterii Paschalis leta 1969 praznik preimenoval v praznik Našega Gospoda Jezusa Kristusa, kralja vesoljstva in določil nov datum na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu. S tem je poudaril eshatološki pomen te nedelje in jo razglasil za slovesni praznik. Poudarjena sta bila pomen in vloga Jezusa Kristusa kot osrednje osebnosti v cerkvenem letu, ki je tesno povezana z bogoslužnim koledarjem Cerkve.

Verski pomen praznika

Božje kraljevanje pomeni dokončno izpolnitev človekovega hrepenenja po Bogu in željo, da bi mogel biti združen in povezan z Bogom. To kraljevanje je presežen Božji dar. Ob dovršitvi sveta se bo Kristusovo gospostvo z njegovim drugim prihodom razodelo v dokončnem odrešenju ljudi in v preoblikovanju ustvarjenega sveta. Drugi Kristusov prihod za kristjane ni razlog za strah in tesnobo, ampak predvsem povod za upanje, veselje in hrepenenje. Dnevi Kristusovega življenja nas spomnijo na Kristusovo darovanje za ljudi in njegovo poslanstvo na zemlji, praznik Kristusa Kralja pa na zgodovino odrešenja in (ne)vidno Božje delovanje v času.
Vir