Rojstvo Device Marije – mali šmaren

Marijino rojstvo  Zavetnica v vseh potrebah
Imena: Marija, Maria, Mia, Mija, Micika, Micka, Maša, Maca, Mica, Manica, Manca, Marika, Maruša, Maruška, Mara, Mare, Maja, Manja, Mariška, Marlena, Manja, Meri, Mimi, Mimica, Mimka, Mirjana, Mirjam, Rija, Mariela, Marlis; Marij, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji so zgradili okrog 320 cerkva.
Praznik zemeljskega rojstva obhaja Cerkev samo pri treh osebah, pri Jezusu, Mariji in Janezu Krstniku, ker je bilo rojstvo teh treh oseb res sveto: Jezusovo zaradi združenja božje narave s človeško naravo v eni osebi, obenem zaradi deviškega spočetja v moči Svetega Duha; Marijino zaradi njenega brezmadežnega spočetja, to se pravi zaradi tega, ker je bila kot mati prihodnjega Odrešenika po posebni božji naklonjenosti že v prvem trenutku bivanja obdarjena s posvečujočo milostjo in obvarovana izvirnega greha; Krstnikova zaradi tega, ker je bil – kakor na temelju Svetega pisma trdijo cerkveni očetje – izvirnega greha očiščen že pred rojstvom.

Marijino rojstvo »Jakobov prvotni evangelij«, katerega najstarejše prvine segajo v začetek 2. stoletja, pravi, da sta bila Marijina starša Joahim in Ana (častimo ju 26. julija) in da je bila njuna hiša v mestni četrti, kjer se pri »ovčjih vratih« nahaja vodnjak z imenom »Probatica« (od »probaton« – ovca). Tudi če je treba ta vodnjak ali kopel razlikovati od kopeli »Bethezda«, ki je po trditvi sv. Janeza imel pet stebrenikov (Jn 5, 2Jn 5, 2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

2 Je pa v Jeruzalemu pri Ovčjih vratih kopališče, ki se po hebrejsko imenuje Betesda in ima pet stebrenikov. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), je bil ta vodnjak vsaj čisto blizu Bethezde. Tako so mogli prvi kristjani to dvoje brez pomisleka istovetiti. Starša Joahim in Ana naj bi si po dolgih letih izprosila od Boga hčerko. Gotovo sta jo takoj, še pred rojstvom posvetila Bogu. Sicer pa si jo je Bog sam posvetil z njenim brezmadežnim spočetjem. Izročilo je ohranilo zahvalno pesem, ki naj bi jo bila ob rojstvu svoje hčere zapela srečna mati Ana: »Hvalno pesem bom pela Gospodu, ki me je obiskal in mi odvzel sramoto pri mojih sovražnikih ter mi dal bogat sad pravičnosti pred svojim obličjem.«

Leto pozna številne Marijine praznike: praznik božje Matere Marije, svečnica, Jezusovo darovanje, Marijino oznanjenje, Marijino obiskanje, Marijino vnebovzetje, Marija Kraljica, Marijino rojstvo, ime Marijino, Marijino brezmadežno spočetje. V umetnosti je prikazana po podatkih iz Lukovega evangelija.
Upodobljeni so številni prizori, ki se nenehno pojavljajo (oznanjenje, Marija z detetom, Sveta družina…).
Marijinega rojstva se spominjamo 8. septembra.
Vir

Praznik zemeljskega rojstva obhaja sv. Cerkev samo pri treh osebah, pri Jezusu, Mariji in Janezu Krstniku, ker je bilo rojstvo teh treh oseb res sveto: Jezusovo zaradi združenja božje narave s človeško naravo v eni osebi, obenem zaradi deviškega spočetja v moči Svetega Duha; Marijino zaradi njenega brezmadežnega spočetja, to se pravi zaradi tega, ker je bila kot mati prihodnjega Odrešenika po posebni božji naklonjenosti že v prvem trenutku svojega bivanja obdarjena s posvečujočo milostjo in torej obvarovana izvirnega greha; Krstnikovo zaradi tega, ker je bil – kakor na temelju sv. pisma trdijo cerkveni očetje – izvirnega greha očiščen še pred rojstvom. Drugače pa Cerkev pri svetnikih redno obhaja njihov smrtni dan kot dan njihovega v polnosti resničnega rojstva, rojstva za večno blaženo življenje v nebesih, v Bogu. Pri vseh treh omenjenih osebah je že dan njihovega časnega rojstva v prav posebnem odnosu do našega odrešenja in do notranjega življenja Cerkve. O Janezu Krstniku je v evangeliju sv. Luka zapisana napoved angela Gabrijela Zahariju, Janezovemu očetu: »Mnogi se bodo radovali njegovega rojstva« (1, 14). Mišljeno je veselje, ki ga bo v verujočih povzročil nastop mesijanske dobe. Ali ne velja isto in še bolj za Odrešenikovo mater, čeprav sv. pismo tega izrečno ne trdi? Veliki cerkveni učenik sv. Janez Damaščan (u. 749) o tem nič ne dvomi; zato praznik Marijinega rojstva imenuje »rojstni dan vesoljnega, univerzalnega veselja«. Marijino rojstvo je za nas kakor sijoča zarja, ki nosi v sebi obljubo velikega prihodnjega dne. Človeško gledano je Marijino rojstvo trenutek, ki bi mu mogli reči začetek odrešenja. Bizantinska vzhodna liturgija začenja novo cerkveno leto s 1. septembrom. Od 9. stoletja naprej velja na Vzhodu že 1. september za Marijin god, prvi v vrsti štiridesetih marijanskih godov bizantinskega cerkvenega koledarja. Pečat slovesnosti pa začetku novega leta daje veliki praznik Marijinega rojstva, ki spada k najstarejšim samostojnim Marijinim praznikom (skupaj s Kristusovimi prazniki se je namreč Cerkev že tako vedno spominjala tudi njegove deviške matere).

Nastanek praznika na Vzhodu

Izvor praznika Marijinega rojstva je z gotovostjo težko dognati. Gotovo je to, da se je prvikrat pojavil v Jeruzalemu, kamor je apokrifni (nesvetopisemski, od Cerkve nepriznani) spis »Protoevangelium Jacobi« (Jakobov prvotni evangelij) postavil spomine na Marijino otroško dobo. Prvikrat je praznik izrečno omenjen pri Romanosu Pevcu (R. Melodos), ki je (med 536 in 556) spesnil slavospev v počeščenje Marijinega rojstva. V tem slavospevu so opisani ravno prizori iz »Jakobovega prvotnega evangelija«. Odlok cesarja Mavricija (582-602) je za vse njegove dežele ukazal javno obhajanje Marijinega rojstva s prav tistim odlokom, v katerem je uredil tudi praznovanje dveh drugih marijanskih slovesnosti: oznanjenje in vnebovzetje. Andrej Kretski (u. 720) pa nam je zapustil homilije, ki sodijo med najstarejše pridige, kar jih imamo ohranjenih za ta dan v spisih cerkvenih očetov.

Glede dneva praznovanja vzhodne Cerkve niso docela soglasne: v Carigradu so od Jeruzalema sprejeli 8. september kot dan obhajanja Marijinega rojstva; Antiohija je izbrala 7. september, Aleksandrija pa 9. ali 10. september. Ko je praznik prišel na Zahod, so v Rimu obdržali 8. september.

»Jakobov prvotni evangelij«, katerega najstarejše prvine segajo v začetek 2. stoletja pravi, da je bila hiša Marijinih staršev Joahima in Ane v mestni četrti, kjer se pri »Ovčjih vratih« nahaja vodnjak z imenom »Probatica« (od »probaton« = ovca). Tudi, če je treba ta vodnjak ali kopel razlikovati od kopeli »Bethezda«, ki je po trditvi evangelista sv. Janeza imel pet stebrenikov (Jan 5, 2Jan 5, 2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

2 Je pa v Jeruzalemu pri Ovčjih vratih kopališče, ki se po hebrejsko imenuje Betesda in ima pet stebrenikov. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
), je bil ta vodnjak gotovo vsaj čisto blizu Bethezde. Tako so mogli prvi kristjani to dvoje brez pomislekov istovetiti. Sv. Evzebij, sv. Hieronim, sv. Ciril Jeruzalemski in prvi romarji, npr. Aetheria (imenovana tudi Silvija) iz konca 4. stoletja, opisujejo ta vodnjak, a ne omenjajo svetišča v njegovi bližini. Verjetno je bila prva cerkev tukaj sezidana med leti 422 in 438. Posvečena je bila Materi božji. Neimenovani romar iz Piacence izrečno pravi, da je ta cerkev zasegala enega od peterih stebrenikov.

Sv. Sofronij Jeruzalemski l. 636 prvikrat govori o tej cerkvi kot Joahimovi hiši in kot kraju, kjer se je rodila Marija, in vzklika: »Ali naj bi torej šel skozi ta kraj, ne da bi na svoji poti pazil na mesto, kjer je bila v sobi svojih dedov rojena Princesinja?« Nekako 100 let pozneje pa sv. Janez Damaščan proslavlja to svetišče v pridigi, ki je ostala znamenita: »Pozdravljena, Probatika, presveti tempelj Matere božje! Pozdravljena, Probatika, družinski dom kraljice! Pozdravljena, Probatika, nekoč ovčja staja Joahimove črede, sedaj cerkev, podobna nebesom, cerkev razumne Kristusove črede« (Anachr. 20: PG 57, 3821).
V tej cerkvi je bila postaja (statio) za procesijo na cvetno nedeljo; a procesija je bila tukaj tudi na praznik Marijinega rojstva 8. septembra. Verjetno je ravno prvotna posvetitev te »bazilike sv. Marije pri vodnjaku Probatika« nagnila jeruzalemsko cerkveno občino, nato tudi druge vzhodne kristjane, da so obhajali spomin Marijinega rojstva ravno 8. septembra. V bizantinski liturgiji je to eden od najslovesnejših praznikov, ki ga obhajajo s predpraznikom (kar ustreza vigiliji na Zahodu) in nato še s peterimi poprazniškimi dnevi, tako da praznovanje preneha šele 12. septembra (ki je na Zahodu postal god Marijinega imena).

Praznik na Zahodu

Zanimiva je ugotovitev, kako zelo je Zahod odvisen od Vzhoda posebno v vsem tistem, kar zadeva prve temelje češčenja Matere božje. V pogledu na praznik Marijinega rojstva je ta odvisnost še posebno vidna. Dnevi posvečenja Marijinih cerkva v mestu Rimu niso mogli povzročiti, da bi postali veliki prazniki vsaj v vsej zahodni Cerkvi. Pač pa so to dosegle glede na Vzhod in na Zahod obletnice posvečenja skromnih Marijinih cerkva v Jeruzalemu. Dve takšni posvečenji sta na izvoru največjih Marijinih praznikov cerkvenega leta: 15. avgust in 8. september. To sta tista dva praznika, ki so jima naši predniki dali še danes znano slovensko ime: veliki šmaren in mali šmaren ali velika maša in mala maša, pa tudi velika in mala gospojnica. In še danes naše verno ljudstvo v času med tema dvema praznikoma posebno rado hodi na »božja pota« v Marijina svetišča.

Zdi se, da je praznik Marijinega rojstva prešel v rimsko liturgijo na tako rekoč zaseben način. V letih 660-670 je skupina »župnijskih« cerkva (»tituli«) v Rimu sprejela 8. september kot Marijin rojstni praznik. V naslednjih desetih letih se je slovesnost na ta dan v Rimu že zelo razširila, čeprav je v samo papeško liturgijo prešla šele med 680-690. Pod papežem Sergijem so med leti 687 in 701 začeli ta praznik obhajati s slovesno procesijo, ki je šla od sv. Hadrijana do sv. Marije Velike, podobno kakor se je to vršilo na tri druge velike Marijine praznike: očiščevanje Marije device (ali svečnica), oznanjenje in vnebovzetje.

Galija (današnja Francija) je, kakor se zdi, v posnemanju vzhodnih običajev v liturgiji tukaj prehitela Rim. Saj je v »gotskem misalu« od 7. stoletja naprej na praznik Marijinega vnebovzetja rečeno: »Kakor smo se radovali njenega (Marijinega) rojstva, kakor smo poskakovali od veselja, ko je deviško rodila (Kristusa), tako jo poveličujemo ob njenem vstopu v nebesa.« Omenjeni so trije prazniki: Marijino rojstvo, božič in vnebovzetje. – Vendar pa »gotski misal« v nedoslednosti s samim seboj ne vsebuje mašnega obrazca za Marijino rojstvo. To pa zaradi tega ne, ker cela vrsta frankovskih škofov najprej ni hotela sprejeti tega praznika. Šele rimski zgled je vplival, da so v Galiji v 5. stoletju povsod začeli obhajati ta praznik.

V Nemčiji so naš praznik sprejeli prej kakor v Francij. Sv. Bonifacij, ki je prišel iz Britanije, ga je brez nasprotovanja uvedel že pred l. 755 in sinoda v Salzburgu je določila, naj se praznik Marijinega rojstva obhaja slovesno. To je veljalo tudi za Slovence, kolikor so bili v območju salzburške nadškofije.

Vsebina praznika

Praznik Marijinega rojstva je predvsem odrešenjski praznik, nekakšen advent za Kristusov prihod, in stoji v vrsti Marijinega oznanjenja in rojstva Janeza Krstnika. Zato pa je bogoslužje tega praznika vse prepojeno z veseljem. Saj z Marijinim rojstvom prihaja na svet tista, ki naj postane Odrešenikova in naša mati. Vsako človeško rojstvo prinaša veselje članom družine; tukaj pa je vzrok veselja dvignjen visoko nad vse naravno veselje.

Kardinal Schuster, ki je odličen poznavavec liturgije, označuje naš praznik z besedami: »Kakor je prva Eva izšla iz Adamove strani sijoča od lepote in nedolžnosti, tako je Marija svetla in neomadeževana izšla iz srca večne Besede. Sam božji Sin je, kakor uči liturgija, s Svetim Duhom izoblikoval Marijino telo in dušo, da bi mu služila kot oltar in tabernakelj. To je temeljna misel današnjega praznika. Marija je jutranja zarja, je predznanilka dneva, ki se dviga izza večnih višav; Marija je skrivnostna mladika iz plemenite Jesejeve korenine; je nova reka, ki izvira v raju in namaka ves zemeljski krog; je simbolično runo, razprostrto na izsušenih tleh zemlje, da bi priklicalo navzdol nebeško roso; je nova Eva, mati živih, ki je danes rojena tistim, katerim je prva Eva prinesla greh in smrt«.

V bogoslužnem obhajanju praznikov se Cerkev ne ustavlja ob kakem ozkem gledanju na dogodek, katerega se spominja. Ta dogodek marveč postavlja v veliko povezanost s celotno skrivnostjo odrešenja in gleda nanj kot na živi del mnogo širšega gibanja. Nikoli ne odmišlja od središčnega dejstva, ki daje dogodku njegov smisel in njegove resnične razsežnosti. In to središčno dejstvo je Kristusovo trpljenje, njegova smrt in vstajenje. Velikonočna skrivnost Kristusove smrti in poveličanega vstajenja kot ene same enote je v očeh Cerkve navzoča v svoji celoti v vsakem obhajanju praznika. Praznik Marijinega rojstva zaradi svoje zveze z velikonočno skrivnostjo razliva veselje in upanje na človeštvo, saj naznanja bližnje učlovečenje in odrešenje.

Kakor da bi hotel pokazati, da je samo on tisti, ki je z odrešilnim učlovečenjem dvignil naš rod, je Bog izbral trenutek, ko je bila človekova onemoglost najbolj očitna: človeško gledano v družini Ane in Joahima rojstvo otroka ni bilo več mogoče, a Bog je z izrednim posegom svoje previdnosti dal, da je iz ostarelih staršev pognal »cvet iz Jesejeve korenine«. Bog, ki je z odrešenjem hotel prenoviti stvarstvo, je to delo začel tako, da je vzpostavil novi raj, kjer naj bi novi Adam popravil krivdo prvega. Grški bogoslovec Gregorij Palamas (u. 1359) pravi o prazniku Marijinega rojstva: »Na ta dan je nastopil nov svet, čudovit raj, v katerem in iz katerega se bo rodil novi Adam, da bi preoblikoval starega Adama in prenovil celotno stvarstvo.«

Marijino rojstvo je v nekem pogledu prvo vidno dejanje drame odrešenja. To so tiste prvine odrešenja, ki jih Bog podarja človeštvu. Pri velikih večernicah praznika je v vzhodni liturgiji rečeno: »Na ta dan začenja milost prinašati svoje sadove… Ta dan je predigra vesoljstvenega veselja; na ta dan so začeli pihati vetrovi, ki prinašajo odrešenje.« To še ni polni dan. To je šele naznanilo Sonca, ki naj ga prav Marija rodi. Jezus Kristus začenja svitati v svoji Materi, dan krščanstva že odseva svoje prve žarke. Naša narava bo prenovljena; končno se začenja osvobajati svoje postaranosti in svojih madežev; vsa mladost prihodnjega sveta se nahaja osredotočena za trenutek v krhkem detetu Mariji. Spet pravi vzhodna liturgija: »Stvarnik je pregnetel in prenovil s tem prečistim kvasom, preoblikoval je s svojimi božjimi rokami vse naše postarano testo.«

Na Zahodu je zlasti sveti opat Raymond Jourdain (u. 1381), ki je sam sebe imenoval »Preprosteža« (Idiota), Marijino rojstvo slavil kot naznanilo polnega dneva odrešenja: Marija je »jutranja zvezda, ker oznanja prihod velikega dne; ko se je Ona prikazala, tedaj se je približalo odrešenje. Zvezda danica, zvezda z vsem sijajem, ti žariš in svetiš, preden se je izza gore dvignil dan – saj se je tvoje rojstvo izvršilo že pred rojstvom Jezusa Kristusa, tvojega blagoslovljenega Sina, ki je luč in dan.«

Ko obhajamo Marijino rojstvo, nas prevzame vesela zavest: Tukaj je tista, ki uvaja k nam Besedo življenja; Življenje samo bo kmalu podarjeno človeštvu. »Vzhodna vrata se dvigajo in čakajo, da bo vstopil veliki Duhovnik,« poje bizantinska liturgija pri velikih večernicah.

Liturgija – vzhodna in zahodna – nekako pozablja na vmesne stopnje in jih prehiteva ter vidi odrešenje že dovršeno. (In ali ni v resnici že izvršeno vsakokrat, ko obhajamo praznik? Le da so seveda pred koncem sveta njegovi učinki še zastrti in čakajo na sodelovanje s strani človekove svobodne volje pri rasti tega, kar je kakor v kali že tukaj.) Liturgija pozdravlja Marijo kot osvoboditeljico prvih staršev in kot tisto, ki je v svojem Sinu uničila začetni greh. Na god Marijinega rojstva polaga bizantinska liturgija naši pramateri Evi v usta: »Moje rešenje je rojeno; to je tista, po kateri bom rešena vezi pekla.« Saj je izbrisanje greha v zvezi z Odrešenikovim delom dejansko neposredni podaljšek Marijinega božjega materinstva, ki je na neki način vsebovano že v njenem rojstvu.

Sv. Janez Damaščan deva na jezik prvih staršev pozdrav Mariji, njuni najimenitnejši hčerki: »Bodi pozdravljena, o ti hčerka, ki nama jo je Bog obljubil na večer najinega padca. Ti odstranjaš kazen, ki jo je zaslužil najin prestopek. Od naju si prejela umrljivo telo, ti pa nama vračaš oblačilo nesmrtnosti. Od naju prejemaš bivanje; ti pa nama podarjaš blagor. Ti preganjaš bolečino in uničuješ obleko smrti. Spominjaš naju na najino prvotno bivališče. Midva sva zaprla vrata raja; ti pa napravljaš prosto pot do drevesa življenja.«

Velikonočna skrivnost ima tudi boleči vidik – trpljenje in smrt, ki pa se preliva v radost poveličanega vstajenja. A na praznik Marijinega rojstva se ta boleči vidik ne pojavlja; v tej prvi uri obstoji le sreča otroštva in radost zibelke. Na ozadju pa se že odražajo vse dobrote, ki bodo pritekle za svet iz dovršitve velikonočne skrivnosti, ki je z Marijinim rojstvom vidno začeta in obljubljena: »Ona prihaja na svet in z njo se svet prenavlja; ona je rojena in Cerkev si nadeva svojo lepoto,« tako poje vzhodna liturgija.

Besedila, ki jih za ta praznik uporablja rimska liturgija, nam znova dokazujejo, kako Cerkev na Marijine praznike že od nekdaj misli izrazito kristocentrično. Vsi mašni spevi npr. izražajo v bistvu isto misel: Marija je zato tako velika in vredna našega češčenja, ker je mati božjega Sina in našega Odrešenika ter sodelavka pri njegovem delu. Takšno je bilo tudi prepričanje enega od največjih marijanskih svetnikov, sv. Ludovika Marije Grignion de Montfort, ki v svojem slovitem delu »O pravi pobožnosti do Marije« piše (št. 62): »Ako se zavzemamo za pravo pobožnost do presv. Device, se to godi le zato, da utrdimo pobožnost do Jezusa, da podamo bogato in gotovo sredstvo priti do Kristusa. Če bi vodila pobožnost do Marije proč od Kristusa, bi jo morali zavreči kot hudičevo prevaro. Pa tega se nam ni bati. Nasprotno, ta pobožnost nam je le zato potrebna, da najdemo popolneje Kristusa, da ga nežneje ljubimo in mu zvesteje služimo.«

Na Kristusa usmerjeni in radostni značaj praznika Marijinega rojstva je lepo in vsebinsko izredno bogato izražen v »odgovorih« nočnic rimskega brevirja, npr. v temle:

»Tvoje rojstvo, o deviška božja mati, je oznanilo veselje vsemu svetu. – Kajti iz tebe je vzšlo Sonce pravice, Kristus naš Bog, – On, ki je odvzel prekletstvo z nas, prinesel blagoslov, uničil smrt in podaril večno življenje. – Blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa.«

Veliki pesnik Dante Alighieri opeva v svoji »Božanski komediji« ob koncu nebesa kot nedopovedljivo veličastno rožo, ki je vzrasla ob toploti božje ljubezni, ki vabi svoje stvari k svobodnemu odgovarjanju na to ljubezen. Docela edinstveno nalogo ima v večnih božjih zamislih skupaj s Kristusom prebl. Devica Marija. Pesnik polaga v usta sv. Bernardu spev, iz katerega nam sije radostni pomen praznika Marijinega rojstva:

Devica, Mati, ki si hčerka sina,
ponižnejša in višja od stvari,
zamisli večne trdna korenina,

ti si požlahtnila človeško kri,
da Stvarnik njenega počela
zavrnil ni, da se iz nje rodi.

V telesu tvojem zopet se je vnela
ljubezen, ki od nje toplote v sreče
neskončnosti ta roža je vzcvetela.

Tu si ljubezni sonce nam žareče,
tam doli pa, za smrtnih si množine
nadeje vrelo, venomer kipeče.

Gospa, mogočna in take si miline,
da kdor, želeč si milost, te ne zove,
ravna željam polet brez kril v višine.
(Prev. Alojz Gradnik)
Anton Strle
Vir = Leto svetnikov

 

Cerkev nima običajno za praznik rojstnega dne svetnikov na zemlji, ampak za svoj rojstni dan na nebu – dan smrti. Izjema sta dva največja svetnika v Cerkvi: Devica Marija in Sveti Janez Krstnik. Praznujemo ne le njihov nebeški, temveč tudi zemeljski Božič.
Ena od velikih praznikov, ki stoji na začetku pravoslavnega cerkvenega leta, je praznik Marijinega rojstva. Kot je razvidno iz besed Troparja praznika, je ta še posebej vesel in pomemben. Veselje, ker je rojstni dan Matere Božje in kraljice Nebes in zemlje. Pomembno je, za dokazovanje veliko resnico svete vere v Bogomaterinstvo Marije, iz katere “je zasijalo Sonce Pravice, Kristus naš Bog”. Za zgodnje vstalo zvezdo, tako da je v bližini Sončni vzhod. Na velik pomen tega praznika označuje tudi njeno veličastno ime v naših molitvenikih: “Rojstvo presvete Gospe naše Bogorodice in Device Marije (Різдво Пресвятої Владичиці нашої Богородиці і Приснодіви Марії)”.
Na čem bazira ustanovitev tega praznika? Kakšna je njena zgodovina in pomen?
Osnova za ustanovitev praznika
Sveti Evangeliji so nam zapisali malo dogodkov iz življenja Marije. Tako ne pove nič o njenem rojstvu, njene mladosti, ali o njenih svetih učiteljih, ampak ni celo imen njenih pravih staršev. Kako pa vse to vemo o njej? To vemo iz tradicije Cerkve, in iz apokrifov. Apokrifi – to so knjige, ki nam povedo o nekaterih dogodkov v življenju Jezusa Kristusa, ali o Bogorodici, kar ni rekel v Evangelijih. Čeprav sveta Cerkev meni, da apokrifi niso avtentične knjige ali za določene zgodovinske vire, vendar še vedno vsebujejo veliko tradicije in prepričanj prvinske Cerkve.
Glavni vir vzhoda življenja Marije – je apokrifna knjiga, napisana med leti 170-180 n.št., ki jo imenujemo Jakobov Protoevangelij. Ta knjiga je dala motiv za ustanovitev takih praznikov: Spočetje Marije svete Ane, prihid Marije v tempelj, in praznik na čast Joahima in Ane. Zato smo se naučili o okoliščinah rojstva Device Marije, kdo so bili njeni starši, in da sta bila imenovana Joahim in Ana.
Jakobov apokrifni Protoevangelij je bil v davnini veliko čaščen, na njega so se sklicevali ali pojasnevali veliko sveti Očetje, med njimi sv.Epifanij, sveti Andrej Kretski, sveti Sofronij, patriarh Herman I, sveti Janez Damaščan in patriarh Fotij.
V Protoevangeliju Jakoba beremo, da je Devica Marija po očetovi liniji potomka kraljeve Davidove hiše, in po materi – iz duhovniške družine Arona. Njeni starši so živeli v Nazaretu in bili razkošni, vendar so bili veliko pravični in žrtvovali svojo ljubezen do Boga in do Bližnjega. Svoj dar je Joahim delil na tri dele: en del je žrtvoval za Boga, drugi del za revne, in tretji del je zadržal zase. Velika žalost za Joahima in Ano, je bila njuna neplodnost. V Judovski tradiciji se je neplodnost smatrala, da nimajo blagoslov od Boga, ampak tudi, da je to Božja kazen. Zaradi tega sta utrpela veliko žalost. Bilo je malo čudno, da sta ves čas molila k Bogu za otroka. To je bil glavni cilj njunih molitev, posta in miloščin. In na koncu je Bog, je jima v starosti dal otroka, ki je bil dodeljen za Mater Božjega Sina.
Zgodovina praznovanja Praznika
Praznik rojstva Matere Božje v Vzhodni Cerkvi pripada k zelo starim Marijinim praznikom, čeprav ne moremo natančno določiti časa, kdaj se je pojavil. O njem so ga omenjevali sveti Janez Zlatousti, sveti Proklij, sveti Epifanij, sveti Avguštin, in sveti Roman Sladkopivec. Palestinska izročilo pravi, da je sveta Helena († 330), mati cesarja Konstantina, zgradila v Jeruzalemu tempelj, v čast Marijinega praznika. V tem stoletju na ta praznik opozarja Misal papeža Helasija (492-496).
Verze in hvalnice, na čast tega praznika so sklenili patriarh Anatolij (449-458), Štefan Jeruzalemski (6. stol.), sveti Andrija Kretski in patriarh Sergij (7. stol.), sveti Janez Damaščan in patriarh German (8. Stoletja), sveti Jožef Študent (9. stoletja). Uradna uvedba tega praznika v Bizantinskem cesarstvu pripisujejo cesarju Mauriciju (582-602).
Iz Vzhoda je praznik Marijinega rojstva prišel na Zahod, najprej v 7. stol. do Rima, in se je v naslednjih stoletjih razširil na celotno Latinsko Cerkev. Dne 8.septembra je postal ta praznik, ker se je na ta dan izpolnilo devet mesecev od spočetja Device Marije v maternici svete Ane, in tako je na ta dan moral biti dan posvetitev templja v Marijino čast v Jeruzalemu. Naša Cerkev obhaja ta dogodek 9 decembra. Ta praznik je eden od 12 večjih praznikov cerkvenega leta. Ima en dan predpraznika, in le štiri dni popraznika, glede na praznik poveličevanje Svetega Križa.
Rojstvo Bogorodice – Svetovni dan veselja
S prihodom na svet tega dne, ker naj bi bila to Mati Božja, je bil poseben vir veselja za njene starše, za Joahima in Ano, na nebu, na zemlji in vseh živih bitij. To duhovno veselje Marijinega rojstva, poudarjajo že razni sveti Očetje. Sveti Andrej Kretski v svoji pridigi na ta praznik Marije Božjematere, da je kot tista, prek katere se izpolnjujejo vse prerokbe in osebe iz Stare Zaveze. In spodobno zveličavno so njeni najboljši priporočljivi naslovi, so vzklili, da sodeluje v veselju Nebes, zemlje, morja in vseh živih bitij, ter se konča z besedami: “Ker se je danes rodil otrok, ki je odrešenik Kristus Bog in Beseda, ki je bil in prihaja prebivati na veke”. In tudi sveti Janez Damaščan, je v svoji pridigi na ta dan je rekel: “Rojstvo Marije je dan veselja na svetu, ker je Marija za vso človeštvo obnovila tudi žalost pramatere Eve, spremenila v veselje”.
Tako so tudi bogoslužja na ta dan polna veselja, kot da bi bil to Božič ali Velika Noč. Glavni razlogi za to veselje – končni otrok, ki se je rodil neplodnima in pravičnima Joahimu in Ani, začetek našega odrešenja, čudovito dostojanstvo Bogomaterinstva, posebna vloga in pomen Bogorodice v delu Božjega odrešenja človeštva.
Za rojstvo Marije so bili najprej veseli njeni starši. V majhnih verznih Stihih jih zvečer Cerkev poziva: “Veselita se, Joahim in Ana, veselita se, ker je neplodna rodila vzrok našega veselja in odrešenja”.
Z rojstvom Bogorodice so se veselili angeli in ljudje: “Češčeno tvoje Rojstvo, presveta Devica čista, – pojemo na “Gospod postavi”mali večerji, – množica angelov v nebesih in ljudje na zemlji slavijo, ker si ti Mati Stvarnika vseh Kristusa Boga. S tem znamenjem, neprenehoma molijo za nas, za vas, da na tebe po Bogu upanje nalagamo, Bogorodica Vsehvalna in Nedolžna”.
V tem veselju sodelujejo vsi svetniki Stare in Nove Zaveze: “Obnovi, Adam, – pravi jutrnji svetilec – veselite se, glejte, veselite se preroki z apostoli in pravičnimi, ker je zdaj skupno veselje angelov in ljudi zasijalo na pravična Joahima in Ano: Bogorodica Marija”.
Na koncu, pa Cerkev vabi vse vernike na večerno petje, da se poklonijo na čast Božji Materi: “Pridite vsi verniki in stecimo do Novorojenke, ker se je ta rodila, ki je bila že pred svojim spočetjem izbrana za Mater našega Boga. Ona je posoda devištva, vzcvetela palica Arona iz korenine Jeseja, ki so jo že napovedovali preroki in plod pravičnega Joahima in Ane. Ona je rojena, in tudi z njo se svet obnavlja. Ona je rodila tudi Cerkev v svoji veličini obleke. Ona – sveti tempelj, ki je mesto Božje, deviška jed, kraljevska svetilka, v kateri se je prinesla čudovita skrivnost nepopisno edinost nrave združeni v Kristusu. Dajanje časti Njej, mi prepevamo Rojstvo vsedeviški Devici”.
Vir