Pepelnica – praznik

PepeljenjeNa sredo po pustnem torku nastopi pepelnica in s pepelničino sredo se začenja 40 dnevni post, ki je priprava na Veliko noč.
Postni čas se zaključi s praznovanjem velikonočnega tridnevja, ki se začne s krizmeno sv. mašo na veliki četrtek. Na pepelnično sredo se po cerkvah vsako leto opravlja obred pepeljenja.
Duhovnik verniku na glavo simbolično posuje blagoslovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja razpoložljivost vernika za spreobrnjenje oziroma poboljšanje življenja. Duhovniki in ostali bogoslužni sodelavci v postnem času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi.
Pepel je znamenje minljivosti, smrti, pa tudi človekove krhkosti, saj se tudi on po smrti spremeni v prah in pepel. Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. Kakor ogenj »prenovi« nekaj v pepel, tako naj bi se človek s pokoro prerodil v novega človeka.
Pepel pomeni človekovo telesno minljivost. Ko mašnik na začetku postnega časa vernikom s pepelom na čelo začrta znamenje križa in izreče: “Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš”, napoveduje konec zemeljskega življenja. Vse sčasoma postane pepel, tako veliko in pomembno, kot tudi majhno in nevredno. V svetopisemski govorici pepel pomeni minljivost in nevrednost. Človek se v stiski in ob smrti zave bivanjske omejenosti in si v trenutkih žalosti, prošnje in pokore na glavo posipa pepel.

Postni čas je spokorni čas. Kristjani v tem času pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu. Naše notranje prizadevanje naj bi se na zunaj izražalo v poglobljeni molitvi, postu in dobrih delih. Tudi Kristus se je pred nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi, o čemer pišejo trije evangelisti (prim. Mt 4,1-11Mt 4,1-11
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Skušnjave v puščavi ; 4 1 Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da ga je hudič skušal. 2 In ko se je štirideset dni in štirideset noči postil, je bil potem lačen. 3 In pristopil je skušnjavec ter mu rekel: »Ako si božji Sin, reci, naj bodo ti kamni kruh.« 4 On je odgovoril: »Pisano je: ‚Naj človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki izhaja iz božjih ust.‘« 5 Potem ga hudič vzame s seboj v sveto mesto in ga postavi vrh templja 6 ter mu reče: »Ako si božji Sin, vrzi se dol, zakaj pisano je: ‚Svojim angelom bo zate zapovedal, in na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‘« 7 Jezus mu je rekel: »Pisano je tudi: ‚Ne skušaj Gospoda, svojega Boga!‘« 8 Zopet ga hudič vzame s seboj na zelo visoko goro, mu pokaže vsa kraljestva sveta in njihovo slavo 9 in mu reče: »Vse to ti dam, če padeš in se mi pokloniš.« 10 Tedaj mu Jezus reče: »Poberi se, satan; zakaj pisano je: ‚Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!‘« 11 Tedaj ga je hudič pustil in, glej, angeli so pristopili ter mu stregli. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
, Mr 1,12-13Mr 1,12-13
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Hudi duh skuša Jezusa ; 12 Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. 13 Bil je v puščavi štirideset dni in satan ga je skušal. Živel je med zvermi in angeli so mu stregli. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
in Lk 4,1-13Lk 4,1-13
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Hudi duh skuša Jezusa v puščavi ; 4 1 Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha; in Duh ga je vodil po puščavi 2 štirideset dni, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel; ko pa so minili, je bil lačen. 3 Tedaj mu je hudič rekel: »Ako si božji Sin, reci temu kamnu, naj bo kruh.« 4 In Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: ‚Naj človek ne živi samo od kruha.‘« 5 Nato ga je hudič popeljal na višavo in mu v trenutku pokazal vsa kraljestva sveta 6 ter mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njih slavo, 7 kajti izročena je meni in jo dam, komur hočem. Če torej padeš predme in se mi pokloniš, bo vse tvoje.« 8 Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: ‚Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‘« 9 Potem ga je peljal v Jeruzalem in postavil vrh templja ter mu rekel: »Ako si božji Sin, vrzi se od tukaj dol; 10 zakaj pisano je: ‚Svojim angelom bo zate zapovedal, naj te obvarujejo; 11 in na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‘« 12 Jezus mu je odgovoril: »Rečeno je: ‚Ne skušaj Gospoda, svojega Boga.‘« 13 Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, je do svojega časa odstopil od njega. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
).
Strogi post je na pepelnico in veliki petek, zdržek od mesa in mesnih jedi pa vsak petek v postnem času.
Namen posta ni prvenstveno v odpovedi določeni hrani in pijači, ampak v spreobrnjenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom prek molitve.
Vir

Besede patra Elije, italijanskega redovnika, ki živi v ekumenski skupnosti:
(Joel 2, 12-18Joel 2, 12-18
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

Ponovni poziv k pokori 12 Zdaj torej, govori Gospod, obrnite se k meni z vsem srcem, s postom in z jokom in s srčno bolečino! 13 Pretrgajte svoja srca in ne svojih oblačil, vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu, zakaj milostljiv je in poln usmiljenja, počasen za jezo in bogat v milosti, pripravljen preklicati kazen, 14 Kdo ve, če se ne vrne, se usmili in pusti za seboj blagoslov, jedilno in pitno daritev za Gospoda, vašega Boga? 15 Dajte s trobento znak na Sionu! Zapovejte post, razglasite slovesni shod, 16 zberite ljudstvo, očistite srenjo, skličite starčke, zberite otroke in dojenčke na prsih; naj pride ženin iz svoje izbe in nevesta iz svoje spalnice! 17 Naj jokajo med lopo in oltarjem duhovniki, služabniki Gospodovi! Naj govore: »Usmili se, Gospod, svojega ljudstva! Ne daj svoje dediščine v zasramovanje, da bi bili v zabavljico narodom! Zakaj bi govorili med ljudstvi: ‚Kje je njihov Bog?‘« 2. Gospodov odgovor Uslišana molitev 18 Tedaj se je Gospod vnel za svojo deželo, in se je usmilil svojega ljudstva. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Ps50; 2 Kor 5, 20-6,22 Kor 5, 20-6,2
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

20 Namesto Kristusa smo poslani, kakor da Bog opominja po nas. Prosimo v imenu Kristusa: Spravite se z Bogom! 21 Njega, ki ni poznal greha, je za nas storil nosilca greha, da bi mi po njem postali božja pravičnost. Preskušnja v apostolski službi 6 1 Kot sodelavci vas pa tudi opominjamo, da milosti božje nekoristno ne prejemajte. – 2 Pravi namreč: »Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal.« Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve! Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
; Mt 6,1-18Mt 6,1-18
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

O namenu pri dobrih delih 6 1 Glejte, da dobrih del ne boste opravljali pred ljudmi, da bi vas oni videli; sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih. 2 Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in po ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo. 3 Kadar pa ti daješ miloščino, naj tvoja levica ne vé, kaj dela tvoja desnica, 4 da bo tvoja miloščina na skrivnem; in tvoj Oče, ki vidi v skrivno, ti bo povrnil. Molitev na skrivnem 5 In kadar molite, ne bodite kakor hinavci; ti namreč radi molijo stojé po shodnicah in uličnih vogalih, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam, svoje plačilo so prejeli. 6 Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in k svojemu Očetu moli na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi v skrivno, ti bo povrnil. Prava molitev. Očenaš 7 Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani zaradi svojih mnogih besed. 8 Ne postanite jim podobni; zakaj vaš Oče vé, kaj potrebujete, preden ga prósite. 9 Vi torej takole molite: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime; 10 pridi tvoje kraljestvo; zgôdi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. 11 Daj nam danes naš vsakdanji kruh; 12 in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom; 13 in ne vpelji nas v skušnjavo; temveč reši nas hudega. 14 Če namreč odpustite ljudem njih pregreške, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. 15 Če pa ljudem ne odpustite, vam tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših pregreškov. Postite se na skrivnem 16 In kadar se postite, ne bodite kakor čemerni hinavci; grdijo si namreč obraze, da bi ljudem pokazali, da se postijo. Resnično, povem vam, svoje plačilo so prejeli. 17 Kadar pa se ti postiš, pomazili svojo glavo in si umij obraz, 18 da ne pokažeš ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi v skrivno, ti bo povrnil. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
)

PepelZačenja se nov liturgični čas. Začenja se čas posta s strogostjo in z obredom pepelenja. Pred razmišljanjem o evangeljskem odlomku se želim ustaviti ob duhovnem pomenu tega obreda.
Ali nas morda mora Cerkev spomniti, da bomo morali umreti? Ali sploh imamo potrebo po tem, da nas nekdo o tem prepriča? Gotovo malokrat razmišljamo o smrti, in se vedemo kot nesmrtni, in dobro je, če nas kdaj pa kdaj kdo spomni, da resničnost ne sledi našim sanjam.
Toda smisel obreda pepelenja ima zelo drugačen pomen in težo. Omenimo najprej pripoved o stvarjenju Adama, ko je Bog vzel prah zemlje, ga oblikoval in mu s svojim dihom vdahnil življenje.
V psalmu 50 vidimo, da je Bogu všeč skrušeno in skesano srce. Ta izraz pride iz besede conterere (lat.) in meri prav na to: spremeniti srce v prah.
Kadar smo žalostni in potrti, ko pretrpimo neko žalitev in krivico, ko trpimo v preizkušnji, ne da bi se upirali ali razjezili, takrat je naše srce kot zmleto ali stolčeno v prah.
Postane prah, kadar nima več pravice, da bi napredovalo ali zahtevalo nekaj svojega nazaj.

Takrat začne delati Bog. Kot je prej vzel prah zemlje, vzame sedaj naše srce in ga oblikuje na novo, ga preoblikuje, in naše srce se prerodi kot novo. Sposobno je novih sentimentov (čustva, doživljanje), bolj človeških in bolj Božjih hkrati.
To je pravi smisel postne spokornosti: ponovno izročiti Bogu svoje srce, da bi ga on lahko na novo oblikoval. Torej, če se naučimo doumeti smisel skrivnosti, ki jo živimo, bo srce odkrilo nove moči, da bi to skrivnost živelo v globino in končno našlo veselje, ki ga išče, kljub vedno prisotnim bolečinam.
V oči nam lahko pade nasprotje med strogostjo obreda in med vso spokorno postno potjo z njeno navidezno »lahkotnostjo«, h kateri Jezus vabi svoje učence: »Kadar se vi postite, se ne držite čemerno kakor hinavci /…/. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz …«
To je nasprotje med spokornostjo po meri in okusu človeka ter med spokornostjo, ki je všeč Bogu.
»Spokornost« zahteva neko žalost, nekakšno »sceno« v kateri se človek giblje in ki privlači poglede drugih. »Spreobrnjenje« pa zahteva prenovo, nov pogled, nove okuse, nov čut. Lastnosti prenove pa so lahkotnost, svežina in veselje. Resni smo, a ne resnobneži. Smo veseli, a ne površinski. Zakaj je tako?
Spreobrnjenje je vrnitev k intimnosti in zaupnosti, k temu, da vedno bolj intenzivno zaznavamo prisotnost Tistega, ki nas je vzljubil in nas kliče v svojo ljubezen. Takrat zgine »scena«, bodisi notranja ali zunanja. Scena, kjer ni intimnosti, in takšno sceno lahko igramo na zunaj, da bi nas drugi fizično opazili. Je pa tudi notranja »scena«, ki zadeva nas same.

V nas je nekakšna skrivna tv kamera, ki nas skuša poboljšati in nas nikoli ne zapusti (naši ideali popolnosti, podobe o nas samih, ki jih skrbno čuvamo, občutek pomembnosti, ki jo želimo ohraniti za vsako ceno …).
A tako nam nikoli ne uspe vstopiti v skrivno kamrico in biti z Bogom ter mu služiti brez egocentričnih razlogov. Namen spokornosti je, da se umaknemo s te scene, da odstranimo tudi sceno samo. Če spokornost ne rojeva intimnosti, je pač zgrešila svoj namen.
Drug vidik spokornosti imamo v Pavlovi spodbudi, naj bomo sodelavci Božji, sodelavci skrivnosti sprave, kjer bi ljudje lahko izkusili Božjo ljubezen.
Ljudje večkrat izvršujemo dela pred ljudmi in zaradi ljudi. S tem jih oropamo priložnosti, da bi se priklonili pred Bogom in mu dajali slavo.
Izvrševati dela pred Bogom pa pomeni vstopiti v skrivnost sprave, vanjo vključiti potrebo našega srca po tem, da bi mi bilo odpuščeno in bi si lahko medsebojno odpuščali. To je znamenje Božje ljubezni, ki nas je dosegla. Vsaka oblika spokornosti, ki je Bogu všeč, nam omogoča vstop v to skrivnost sprave, kjer po resničnosti doživete ljubezni ni več prostora za »sceno« na zunaj niti v nas samih. (Prevedla s. Meta Potočnik)

Pepelnica in pomen pepela

PepelnicaSpreobrni se in veruj evangeliju! – Izreče duhovnik, ko na pepelnično sredo potrese pepel na glavo. Verovati evangeliju pomeni verovati v držo ljubezni – in ne egoizma, pa naj ves svet še tako trdi, da je le-ta edini način preživetja. Verovati v pot odnosov in povezanosti – in ne zaskrbljenosti zase, pa čeprav je včasih veliko silnic, ki človeka držijo zagledanega vase.
Pepel – simbol človekove minljivosti, krhkosti, moralne in bivanjske omejenosti. S tem je zaznamovana naša eksistenca. Kdo ne izkuša trpljenja in nesmisla trpljenja? Kdo ne izkuša na tak ali drugačen način zaznamovanosti z grešnostjo? Kristus prihaja prav za to in prav za tebe.
Pepel – znak spokornosti, da bi priznal/-a svoje zgrešnosti ter upal/-a v Božje usmiljenje.
Pepel – simbol človekove pokore, spokorjenosti, želje spremeniti kaj v življenju, morda celo spremeniti kakšno področje v življenju.
Morda se niti ne zavedam, da hodim napak, morda pa že dolgo časa vem, da moram kaj spremeniti – pa niti ne upaš, da je sploh mogoče, oz. nikdar se ne obrneš na Kristusa, ki ti v tem želi pomagati.
Vir

1 Mz 3,191 Mz 3,19
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

19 V potu svojega obraza boš užival kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, ker si vzet iz nje; zakaj prah si in v prah se povrneš.« Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin

V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš.
Po letu 1091 je Cerkev postavila začetek postnega časa na pepelnično sredo. Protiutež temu je tudi nastal pust. Prej pusta niso poznali. Podobno je poznano že prej in v stari zavezi zasledimo, da so se ljudje oblekli v raševino in se potresli z pepelom:

1 Mz 37,341 Mz 37,34
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

34 In Jakob je pretrgal oblačila, si ogrnil z raševino ledja ter žaloval za sinom dolgo časa. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin

In Jakob je pretrgal svoja oblačila, si ogrnil ledja z raševino in dolge dneve žaloval za sinom.

Joz 7,6Joz 7,6
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

6 Jozue je raztrgal svoja oblačila in padel z obrazom na tla pred skrinjo Gospodovo in ležal do večera, on in Izraelovi starešine, in potresli so prahu na svoje glave. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin

Józue je tedaj raztrgal svoja oblačila. Padel je z obrazom na zemljo in tako ostal pred GOSPODOVO skrinjo do večera, on in Izraelovi starešine; in potresali so si pepel na glave.
Pepeljenje se opravlja v obliki križa, križ pa je znamenje premagane smrti (Jezusova smrt na križu). Pepeljenje nas spominja, da smo zapisani smrti, spokornost pa je prvi korak na poti k vstajenju. S pepelnico se začenja postni čas, v katerem moramo odmreti grehu in se pripraviti, da s Kristusom vstanemo k novemu življenju. Postni čas pa traja od pepelnične srede 40 dni do Velike noči.

POSTNA POSTAVA
Pepelnična sreda in veliki petek sta dneva posta in zdržka mesa. Vsi, ki so dopolnili osemnajsto leto in še niso stari šestdeset let, so se dolžni postiti.
Strogi post je na pepelnično sredo in na veliki petek. Ta dva dneva se le enkrat na dan najemo do sitega in se zdržimo mesnih jedi.
Samo zdržek od mesnih jedi je na vse petke v letu. Na vse druge petke v letu, razen na praznike, je mogoč zdržek mesa nadomestiti s kakšnim drugim dobrim delom (spodaj našteta). V postnem času je priporočljivo, da katero od spodaj naštetih stvari dodamo zdržku mesa:

-molitev: npr. udeležba pri sv. maši; osebna ali družinska molitev; obisk cerkve ali kapele; branje Svetega pisma; molitev križevega pota ipd.
-post: poleg zdržka mesa so še druge možnosti: vzdržek od sladkarij in poobedkov; zdržek od kave ali kajenja; zdržek od televizije, računalnika in namesto tega več časa posvetiti stikom z bližnjimi; omejitev v hrani in pijaci, z namenom, da prihranjeno namenimo revnim, ipd.
-pomoč drugim: npr. posebna skrb za koga v bližini, ki je ostarel, bolan, osamljen, reven ipd.
Postni čas je čas pokore. V tem obdobju za nas verne velja spodbuda k poglobljeni molitvi in ljubezni do bližnjega; k zatajevanju samega sebe.
Vir