Zavetnica Catanie, dojilj, tkalcev, pastiric, zvonarjev, zlatarjev, rudarjev, pred ognjem, potresi, nevihtami, lakoto
Priporočajo se ji v strahu pred ognjeniškimi izbruhi (zlasti okoli Etne) in pred ognjem, neurji, potresi, nesrečami.
Atributi: palma, pladenj, odrezane prsi
Imena: Agatha, Agatija, Agi, Agica, Jagica, Jaga
Med svetniki, ki se v rimskem kánonu še danes omenjajo, je tudi devica in mučenka sv. Agata. Njeno ime pomeni v našem jeziku »Dobra«. Sicilijanci jo imenujejo »ljubo hčerko in milo varuhinjo Sicilije«. Njen grob je v sicilijanskem mestu Kataniji, v stolnici, kjer hranijo njene relikvije.
Opis njenega mučeništva je nastal šele v petem stoletju in je brez posebne zgodovinske vrednosti. Cerkvena izročila jo predstavljajo kot hčerko uglednih in premožnih meščanov iz Katanije. Bila je vzgojena v krščanski veri in njeno srce je občutilo tako veliko ljubezen do Odrešenika, da se je kot mlado dekle odločila za deviško življenje njemu v čast.
Zaradi krščanske vere je pretrpela strašne muke, vendar je pogumna spoznavalka ostala stanovitna do smrti. Mučeniško smrt je najbrž pretrpela za cesarja Decija (249-251) in ne pozneje, kakor menijo nekateri starejši pisci. V dragoceni srebrni omari v kapeli katanijske stolnice hranijo relikvije, na stenah pa so upodobljeni legendarni dogodki iz Agatinega življenja in smrti. Njeno mučenje, zlasti rezanje njenih prsi, so srednjeveški umetniki pogosto upodabljali. Navadno jo prikazujejo tako, da nosi svoje deviške prsi na krožniku, včasih pa tudi z rogom enorožca kot simbolom devištva. V rokah večkrat drži škarje in klešče kot orodje svojega mučenja.
Najbolj razširjena legenda o svetnici pripoveduje, kako so kristjani položili njeno truplo v nov sarkofag in ga zelo častili. Čez leto dni je Etna bruhala velikanske množine lave, tako da je bila Katanija v nevarnosti, da jo uničijo plameni. Tedaj so nesli žarečemu morju nasproti ogrinjalo z njenega groba in takoj je bila grozeča lava ukročena. Tudi pogani so se v tej stiski zatekali k njej. Pozneje so še večkrat z njeno pomočjo srečno prestali enako nevarnost. Je zavetnica pred ognjem, potresi, nevihtami, lakoto … goduje pa 5. februarja.
O življenju sv. Agate je malo zgodovinskih podatkov, razen približnega časa njene smrti (3. stoletje) in kraja (Catania na Siciliji). O Agati se govori, da je bila podvržena mučenju z žarečo žerjavico, zato se ji zatekajo v prošnjah proti požarom. V novejšem času se je uveljavilo izročilo, da so mučitelji Agati zverinsko odrezali prsi. Zaradi tega je postala zavetnica vseh žensk, ki trpijo za rakom na dojki. Sv. Metod je zapisal: »V zgodnji Cerkvi si je Agata pridobila velik ugled zaradi svoje plemenite zmage. Tudi danes jo častimo, ker še naprej dosega zmage v številnih ozdravitvah, ki se dogajajo dnevno in večajo slavo njenega imena.«
Vir
Sv. Agata je umrla kot devica in mučenka. Zapis iz petega stoletja ji pripisuje naslednje besede: »Jezus Kristus, Gospod vseh stvari, ti vidiš moje srce, poznaš moje želje. Tebi samemu izročam vse svoje bitje. Tvoja ovca sem, naredi me vredno premagati hudiča.« Kot številne druge ženske v prvih stoletjih se je tudi Agata zaobljubila, da bo živela samo za Kristusa.
Rimljani so ta krščanski ideal močno prezirali, saj je postavil pod velik vprašaj njihovo uradno religijo. Telo device, popolnoma posvečeno Kristusu, je bilo neomajno znamenje zvestobe krščanskemu Bogu. Ni čudno, da so si Rimljani izmislili številne oblike mučenja z namenom uničiti ali skaziti deviško telo.
Ta usoda je doletela tudi Agato. Govori se, da je kot petnajstletno dekle zavrnila dvorjenje nekega rimskega prefekta, ki jo je nato dal zapreti v javno hišo in jo izpostavil raznovrstnemu ogabnemu mučenju. Po enem mesecu je bila njena deviškost še vedno čudežno ohranjena. Nato so jo zaprli v ječo, kjer so jo brez prestanka fizično mučili do smrti. V svojem Pismu otrokom leta 1994 je papež sv. Janez Pavel II. predlagal sv. Agato, sv. Nežo in sv. Tarcizija, mlade mučence prve Cerkve, za vzornike.
Večni Oče, na priprošnjo sv. Agate, device in mučenke, mi pomagaj, da postane Kristus moja edina želja.
Vir
V Katániji (na Sicíliji), spomin svete Agáte, device in mučenke, ki je med divjanjem preganjanja, še kot deklica ohranila v mučenju nedotaknjeno telo in vero in se izpostavila v pričevanje za Gospoda Kristusa.
Vir
Življenjepis današnje svetnice, ki ga je na podlagi legende za mohorsko knjigo Življenje svetnikov in svetnic Božjih pred več kot sto leti napisal Josip Rogač, duhovnik ljubljanske škofije, se bere kot roman. Na začetku pisec pove, da je ta svetniški cvet zrastel v plemeniti družini v mestu Katanija na Siciliji. Bila je “nežna, telesno in dušno visoko obdarjena deva ter je zaslužila svoje lepo ime Agata”, ki po naše pomeni Blaga ali Dobra. Njena lepota je privabljala številne snubce, med katerimi je bil tudi Kvintijan, “glavar sicilskega otoka”. Agata, ki je svoje srce oddala Božjemu Ženinu, je vse gladko zavrnila. Tudi Kvintijana. Ko je pod cesarjem Decijem leta 250 izbruhnilo preganjanje kristjanov, se je Kvintijan spomnil, da je Agata odbila njegovo ponudbo, ker je kristjanka. Nastopila je ura maščevanja. Poklical jo je pred svoj sodni stol in jo najprej zlepa, potem s številnimi krutimi mukami hotel pripraviti do tega, da bi prelomila svojo zaobljubo devištva in da bi se odpovedala svoji veri. Vse zaman. Agata je junaško vztrajala do konca.
Agata, že s svojim imenom vabiš, naj vneto hitimo tebi naproti, in s svojim zgledom učiš, naj si vsi brez prenehanja prizadevamo za dosego prave in resnične dobrine, ki je le v Bogu. (iz govora sv. Metodija Sikula, škofa iz Carigrada)
Opis njenega mučeništva je nastal šele v 5. stoletju in zgodovinsko ni zanesljiv. Ohranjena cerkvena izročila soglašajo v naslednjih potezah: deviška mučenka Agata je bila nedvomno doma iz Katanije, njeni starši so bili premožni in ugledni meščani. Bila je vzgojena v krščanski veri in že kot mlado dekle se je odločila, da bo v čast Kristusu, svojemu Odrešeniku, živela deviško. Zaradi krščanske vere je pretrpela strašne muke, vendar je pogumna spoznavavka ostala stanovitna do smrti. Mučeniško smrt je prestala med preganjanjem za časa cesarja Decija, najbrž leta 251. Njeno mučenje, zlasti kruto rezanje njenih deviških prsi, so srednjeveški umetniki pogosto upodabljali. Navadno jo prikazujejo tako, da nosi svoje deviške prsi na krožniku, včasih pa tudi z rogom samoroga kot simbolom devištva. V rokah pogosto drži škarje in klešče ali pa sta ti orodji njenega mučeništva ob njej.
Ta svetnica je res dobra; kot Božjo mater jo je sam Bog, vir dobrote, prepustil in dal v dar njenemu Ženinu, potem pa še nam, da bi tudi mi postali deležni dobrote, ki jo oznanja že samo njeno ime, kajti ‘Agata’ pomeni ‘dobra’. (iz govora sv. Metodija Sikula, škofa iz Carigrada).
Sveto Agato časte kot posebno zavetnico mesta Katanije in celotne Sicilije; za svojo zavetnico so si jo izbrali tudi livarji zvonov, tkalci in pastirice. Verniki se ji priporočajo, da bi jih obvarovala ognja, nevihte, lakote in potresa. Zavetništvo glede slednjega ji pripisujejo zaradi izročila, da je Agata ob izbruhu ognjenika Etna rešila mesto Katanijo pred uničenjem.
Na evropsko celino so češčenje sv. Agate prenesli nemški vitezi v 12. in 13. stoletju. Na nemškem območju se je sveta Agata priljubila kot ‘krušna svetnica’ (v prsih na krožniku, ki ga je imela v rokah svetnica, je ljudstvo videlo dva hlebčka). V Nemčiji delijo na njen god blagoslovljene hlebčke med vernike. »Kruhu svete Agate«, ve povedati Niko Kuret, »pripisujejo čudodelne lastnosti: ne plesni, poslom preganja domotožje, napoveduje prihodnost, pokaže, kje leži utopljenec …«
IME in GOD: Ime Agata prihaja iz grščine in pomeni ‘dobra’. Pri nas se češčenje sv. Agate ni posebej uveljavilo, zato so tudi osebna imena Agata dokaj redka (1. 1. 2017 – 465 deklet in žena).
Ob Agati je znana še različica Agica (62). Agata je glavna junakinja znanega Tavčarjevega romana Visoška kronika.
ZAVETNICA: Sv. Agata je zavetnica dojilj, pastiric, zvonarjev, tkalcev, rudarjev; priprošnjica proti raku na prsih in vnetjih; proti neurju, ognju, različnim nesrečam …
CERKVE PRI NAS: Edina cerkev sv. Agate pri nas stoji na pokopališču v Dolskem (župnija Sv. Helena-Dolsko).
Vir
Iz knjige Svetnik za vsak dan Silvestra Čuka se vsak dan na Radiu Ognjišče prebira o svetniku dneva.