sveta Emerencijana – devica in mučenka

EmerencijanaMučenka v Rimu okoli leta 304.
Ime pomeni “zelo zaslužna, častna” (lat.);  Ema
Vir

Kot navaja rimski martirolog, je bila sveta Emerencijana (ali Emerencija) posvojena sestra svete Neže. Ko je bila še katehumen, so jo našli poganski vojaki, ko je molila na grobu svoje predhodno mučene in ubite sestre ter jo do smrti posuli s kamenjem. Njeno čaščenje je že zelo staro, o njem poročajo martirologiji sv. Hieronima, sv. Bede in drugih. Kljub temu nam ni znan točen datum njene smrti.  Obstaja verjetnost, da je bila mučena skupaj s svetim Viktorjem, Feliksom in Aleksandrom. Trdijo, da so našli njene relikvije skupaj z relikvijami njene sestre v bližini cerkve svete Neže na Via Nomentana, ko so v času Papeža Pavla V.  cerkev obnavljali. Njena povezanost s sveto Nežo je še povečala njeno priljubljenost. Slikajo jo kot mlado dekle s kamenjem ali pa kako jo kamnajo na grobu svete Neže.
Vir

Niso še niti trije dnevi minili od mučeništva svete Neže, že nas liturgija, zvesta varuhinja vseh izročil, spet kliče k njenemu grobu. Tja je namenjena devica Emerencijana, sestra po mleku in prijateljica naše trinajstletne junakinje, da bi molila in jokala na kraju, kjer počiva telo nje, ki ji je bila tako okrutno odvzeta. Emerencijana se še ni prerodila v vodi krsta, šele pripravlja se v katehumenatu, njeno srce pa že pripada Kristusu po veri in želji.
Medtem, ko mlado dekle izliva svojo žalost in občudovanje na Nežinem grobu, pridejo pogani. Z motenjem njenega žalovanja nameravajo prekiniti izkazovanje spoštovanja njihovi žrtvi. Tedaj se Emerencijana, vneta v želji, da bi se združila s Kristusom in kmalu objela svojo drago, opogumi na tem slavnem grobu, se obrne k poganom, izreče za Kristusa, prekolne malike, njih pa pograja zaradi zverinske okrutnosti, s katero so pogubili nedolžno Nežo.
Razvnamejo se poganska srca teh ljudi, ki služijo satanskemu kultu in komaj deklica utihne, že pade na grobnico svoje prijateljice pod težo smrtonosnega kamenja, ki ga mečejo tisti, katerim se je drznila nasprotovati. Krščena z lastno krvjo zapušča Emerencijana na zemlji svoje krvavo telo, njena duša pa se naslanja na prsi Emanuelove, kjer se bo večno radovala v Njegovih božanskih objemih in dragi prisotnosti Nežini.
(prevod priredbe po: Dom Guéranger: L’Année Liturgique)
Vir