sveta Frančiška Rimska – redovnica

Frančiška Rimska  Sveta Frančiška Rimska se je rodila leta 1384 v Rimu, 7 let po avignonskem suženjstvu papeža. Zaradi tega je Večno mesto veliko pretrpelo in izgubilo, pretresale pa so ga tudi neprestane borbe med plemiškimi rodbinami Colonna in Orsini. Preživela je tudi eno od najtežjih časov v zgodovini Cerkve, tako imenovani zahodni razkol, ko je imelo krščanstvo hkrati kar tri papeže in je bilo razdvojeno. Ljubila je svoje rodno mesto, živela je in se žrtvovala zanj. Še kot deklica je v spremstvu pobožne matere Jacobelle de Roffredeschi pogosto obiskovala sedem glavnih rimskih cerkva, klečala je na grobovih mučenikov, pri vhodu pa delila miloščino številnim revežem.
Imela je poklic redovništva, pa se je vseeno morala poročiti s plemičem Lorenzom Ponziani, ker je tako zahteval njen oče Paolo de Bussi. Rodila mu je šest otrok, ki jim je bila dobra in vzorna mati, a ne samo njim, tudi številnim rimskim sirotam. Ob vsem tem je našla vedno čas, da se je umaknila v svojo celico, ki si jo je uredila na podstrešju, tam pa se je posvečala molitvi – pogovoru z Bogom.
Po smrti svojega moža in otrok se je pridružila bratovščini  tako imenovanih  Oblatinj v Tor de Specchi v Rimu, ki jo je sama ustanovila leta 1433  ob pomoči drugih rimskih odličnih plemiških žena, ter se vsa posvetila skrbi za uboge in bolnike. Umrla je leta 1444. Mesto Rim jo še danes spoštuje kot svojo veliko zaščitnico. Od leta 1925 se ji, ob sv. Krištofu in sv. Eliju, priporočajo kot zaščitnici avtomobilistov.
Življenje svete Frančiške Rimske je prepleteno z videnji, razodetji in duhovnim zrenjem. Rešile so je še posebno te kreposti: ponižnost, poslušnost, ljubezen, potrpežljivost, duh vere. Živo je čutila prisotnost in zaščito svojega svetega angela varuha. Živela je strogo spokorniško življenje. Jedla je samo zelenjavo, nosila spokorni pas, hodila je od hiše, do hiše ter prosila miloščine za uboge. Veliko je molila, še posebno za grešnike. Njene duhovne borbe in videnja je opisal njen spovednik, duhovnik Giovanni Mattiotti, župnik bazilike Santa Maria v Trasteveru.

Vir

Frančiška RimskaČe kdo, potem si Frančiška Ponziani več kot upravičeno zasluži naziv »Rimska«. Živela je v času, ko so mesto Rim in njegovi prebivalci doživljali eno najhujših preizkušenj: vojske, kuga in lakota so ga strahotno prizadele, da je bil podoben pravemu pokopališču. Papeži so bivali v Avignonu, prebivalstvo je bilo zdesetkano in obupano. Frančiška pa je kot angel miru in ljubezni hodila po opustošenih rimskih ulicah in delila pomoč ter tolažbo. Njena telesna, še bolj pa duhovna dela usmiljenja so delala prave čudeže, njene molitve in žrtve pa so po splošnem prepričanju odločilno pripomogle h koncu cerkvenega razkola in krize v Cerkvi.
Ime: Frančišek izvorno pomeni »frankovski, Frank«, iz nemščine izhajajoč pa lahko tudi »svoboden«.
Rodila se je leta 1384 v Rimu v Italiji, 
umrla pa 9. marca 1440, prav tako v Rimu.
Družina: Rodila se je v plemiški rodbini Bussa de’Leoni. Očetu je bilo ime Pavel, materi Jakobella dei Roffredeschi. Komaj trinajstletna se je poročila z mladim plemičem Lorenzom Ponzianijem in v zglednem ter ljubečem zakonu preživela štirideset let. Rodila je šest otrok, trije so umrli kmalu po rojstvu, hčerka Agneza pri petih letih, sin Evangelist pri devetih, tako da je starše preživel samo Janez Baptist.
Skupnost: Frančiška je želela že kot mlado dekle oditi v samostan, a ji domači tega niso dovolili. Kasneje se je kot oblatinja pridružila olivetanskemu redu (beli benediktinci) ter ustanovila žensko vejo »plemenitih oblatinj iz Tor de’Specchi«. Skupnost se je posvečala karitativni dejavnosti, po moževi smrti pa je vanj leta 1436 vstopila tudi sama. 
Kreposti: Frančiška je poleg skrbi za svojo družino in hišo vsak dan pomagala neštetim rimskim revežem, stregla bolnikom v bolnišnicah in bila vedno na voljo ljudem, ki so pri njej iskali pomoč in nasvet. Pri tem nikoli ni zanemarjala svojega duhovnega življenja, molitve in premišljevanja. 
Videnja:Bila je velika mistikinja, ohranjenih je 97 njenih mističnih videnj, ki jih je sama narekovala. Nadlegoval in mučil jo je hudič, imela je vizije o peklu, a je vse prenesla ob pomoči angela, ki ji je vedno stal ob strani, lahko ga je videla in mu sledila. Ohranjena so pričevanja za več kot šestdeset bolnikov, ki jih je sama ozdravila.
Zavetnica: Ljudi, ki jih zasmehujejo zaradi njihove pobožnosti, žena, vdov, rimskih gospodinj, priprošnjica proti kugi in proti smrti otrok. Leta 1925 je postala tudi zavetnica avtomobilistov, taksistov, pilotov, motociklistov. Je tudi zavetnica Rima.
Upodobitve: Upodabljajo jo v črni benediktinski redovni obleki s pasom in belo tančico, ob njej je angel, oblečen kot diakon; klečečo pred monštranco, katere žarki prodirajo v njeno srce; s krušnim peharjem v roki. 
Beatifikacija 9. maja 1608 jo je papež Pavel V. razglasil za svetnico.
Grob: Pokopana je v kristalni krsti pod velikim oltarjem v cerkvi, ki so jo najprej imenovali S. Maria Nuova, kasneje pa so jo posvetili njej. Na njen god vsako leto krsto toliko odprejo, da se lahko vidijo njene kosti. 
Goduje: 9. marca.
Vir