sveta Hedvika (Jadviga) – kneginja

Hedvika Zavetnica: Poljske, Šlezije, Berlina, izgnancev iz domovine, ženinov in nevest
Imena: Hedvika, Jadviga, Heda, Hedi, Hedika, Hedvi, Hedvica, Hedviga, Hedvina, Vika, Viki, Vikica, …

Hedvika (po poljsko Jadviga) se je rodila okoli leta 1174 na gradu Andechs (Bavarska). Andechs-Meranske grofe je cesar Friderik Barbarossa povzdignil v vojvodski stan. Jadvigin oče je imel naslov tudi istrskega mejnega grofa in dalmatinskega vojvoda. Eden izmed njenih bratov, Bertold, je postal oglejski patriarh. Petletno Hedviko so starši pripeljali v šolo k benediktinkam, prav gotovo ne z namenom, da bi za vse življenje ostala v samostanu, marveč zato, da bi dobila ustrezno vzgojo in izobrazbo.

Ko je je bilo dvanajst let, jo je zasnubil osemnajstletni šlezijski vojvoda Henrik I. Tako je odšla v daljno Šlezijo, v Vroclav (Breslau). Na njeno prizadevanje je poklical Henrik v deželo, ki je bila v njej krščanska omika šele v povojih, razne redovnike. Žal ni bilo dovolj slovanskega redovništva in tako je dežela (danes znana kot Spodnja Šlezija) začela polagoma izgubljati poljski značaj. Hedvika je ustanovila ženski cistercijanski samostan v Trebnici, kamor so hodile Poljakinje pa tudi poganke iz Prusije, ki so se dajale krstiti. Hedvika je bila številnim krstna botra. Da bi ljudstvu laže bila mati, se je naučila poljščine. V veri je poučevala tudi svojega moža, saj je v začetku znal samo očenaš.

Z grajskimi gospemi je šivala cerkveno obleko in oblačila za siromake. Eno graščino je spremenila v bolnišnico in ob njej dala postaviti sirotišnico. Kmetom je rada odpuščala različne dajatve, da so se pisarji šalili: »Saj zapisujemo le še to, kdaj komu ni treba priti na tlako ali prinesti desetine.« Ko se jima je rodilo šest otrok, je pregovorila moža, da sta se pred škofom zavezala za popolno zdržnost in sta v njej živela trideset let – do moževe smrti. Čeprav vedno bolehna, se je še posebej pokorila. Ko so jo opozorili, da se preveč posti, je odgovorila: »Jem, kolikor mi zadošča.« Po moževi smrti se je umaknila v trebniški samostan in tam umrla 15. oktobra 1243.
Goduje 16. oktobra.
Vir

sveta Hedvika (Jadviga) - kneginja»Hedvika je vedela, da je treba te žive kamne, vzidane v stavbo nebeškega Jeruzalema, na tem svetu zgladiti z udarci in pritiski ter da bo potrebno veliko trpljenja, preden bo lahko prišla v svojo nebeško domovino. Zaradi pogostih vsakdanjih postov in odpovedi je postala tako suha, da so se mnogi začudeni spraševali, kako lahko tako šibka in občutljiva žena prenaša te muke. Čim bolj je bila čuječa, tem bolj je v njej rasla moč duha in je napredovala v milosti in bolj je v njej plamtel ogenj predanosti in božje ljubezni. Tako kot jo je ta predanost vedno bolj obračala k Bogu, prav tako jo je njena velikodušna pobožnost usmerjala k bližnjemu, ko je radodarno podarjala miloščino pomoči potrebnim. Nihče, ki je prišel k njej po pomoč, ni odšel praznih rok.« (iz življenjepisa)
Ime: Hedvika ali Jadviga izhaja iz starovisokonemških besed hadu in wig, oboje pa pomeni »boj«. Ime bi lahko prosto prevedli »bogata bojevnica« ali »srečna v boju«.
Rojena: leta 1174.
Kraj rojstva: bavarski grad Andechs v Nemčiji.
Umrla: 15. oktobra 1243.
Kraj smrti: Trzebnica pri Vroclavu na Poljskem.
Družina: Njen oče, grof Bertold IV. Meranijski (Andeški), je bil tudi istrski mejni grof ter dalmatinski vojvoda. Mati Agnes (Neža) pa je izhajala iz družine Groitzsch. Imela sta osem otrok, sin Bertold je postal oglejski patriarh, Ekbert bamberški škof, hči Jedrt pa mati svete Elizabete Ogrske.
Izobrazba: Bila je izobražena, šolala se je pri benediktinkah, kjer se je naučila branja in pisanja, latinščine, ročnih in gospodinjskih del, glasbe in zdravilstva.
Zakon: Poročila se je s šlezijskim vojvodo Henrikom I. in mu rodila sedem otrok, od katerih so preživeli Jedrt, Hen­rik in Konrad.
Dela: Skrbela je za versko vzgojo podložnikov, pripomogla h gradnji ženskega samostana v Trzebnici, zgradila prvo bolnišnico v Šleziji in dom za gobavce.
Kreposti: Poleg pristne in globoke pobožnosti (vsak dan je hodila k maši) je bilo vse njeno notranje življenje naravnano na Kristusa. Bila je zelo stroga do sebe, pritrgovala si je v hrani in obleki, nosila je spokorni pas ter vse razdala za reveže, ki jim je stregla.
Zavetnica: Je zavetnica Poljske in Šlezije, Berlina, Vroclava, Trzebnice in Krakova; izgnancev iz domovine, težkih zakonov, ženinov in nevest; žrtev ljubosumja, vdov.
Upodobitve: Upodabljajo jo kot vojvodinjo, s knežjim plaščem in krono poleg sebe; redkeje kot redovnico cistercijanko. Pogosto drži v roki model cerkve, včasih moli pred razpelom ali deli miloščino. Večkrat ima ob sebi Marijin kipec ali čevlje v rokah (ker naj bi iz ponižnosti hodila bosa).
Beatifikacija: Papež Klemen IV. jo je 26. marca 1267 razglasil za svetnico.
Vir