sveta Jedert (Gertruda) – opatinja

GertrudaV domači družini je ob svojih svetniških starših Jedert prejela ne samo odlično izobrazbo, pač pa tudi vzgojo, ob kateri so se lahko razvijale vse njene plemenite kreposti, zlasti ljubezen do Boga, veselje do molitve in čistega, bogoljubnega življenja. V sebi je zato že kmalu začutila redovni poklic in z dvajsetimi leti vstopila v samostan Nivelles južno od Bruslja, ki ga je ustanovila in sezidala njena mati Itta. Tu se je s preprostostjo srca in z močno voljo vadila v vseh krepostih, zlasti še v ljubezni do revežev in bolnikov. Njena posebna skrb je bila, da je svoje obilno znanje, zlastiodlično poznavanje Svetega pisma, posredovala ostalim. Z velikimi žrtvami je kupovala in zbirala knjige, tako da je njen samostan kmalu zaslovel po veliki duhovni učenosti. Poleg tega so se nune ukvarjale tudi z ročnim in vrtnarskim delom. Čez trideset let je kot predstojnica vodila samostan, tri leta pred smrtjo pa se je vodstvu odpovedala. Njena svetost je kmalu po smrti zaslovela daleč po svetu, tudi pri nas, kjer ji je posvečenih kar 11 cerkva.
Ime: Ime Jedert izhaja iz nemškega Gertrud, to pa je zloženo iz starovisokonemških besed ger, »kopje«, in trut, »ljub, zvest«.
Rodila se je leta 626 v Landenu, umrla pa 17. marca 659 v Nivellesu v Belgiji.
Družina: Njen oče Pipin starejši ali landenski je bil dvornik frankovskega kralja in začetnik slavnega rodu Karolingov. Prištevamo ga k blaženim, njegovo ženo Itto (Idubergo) pa med svetnice.
Zavetnica: Je zavetnica bolnišnic, romarjev in popotnikov, revežev in vdov, vrtnarjev, poljskih in travniških sadežev; proti mišji in podganji nadlogi; zoper mrzlico in možganske bolezni.
Upodobitve: Večinoma je upodobljena kot opatinja z opatsko palico, lahko tudi z lilijo v roki, včasih je v knežjih oblačilih, redkeje s plamenečo krono na glavi ali puščico v srcu. Na skoraj vseh upodobitvah pa ima ob sebi miši, ponekod drži tudi preslico.

Običaji/pregovori: Sveta Jedert je znanilka pomladanskega dela na prostem. Takrat je potrebno prenehati z domačim delom; miš pregrizne nit, preje je konec in kolovrati morajo v kraj. Predice so prenehale presti in ponekod ženske na ta dan tudi šivale niso. Na Jezerskem so govorili, naj se na ta dan ne dela na njivah, ker sicer miši napadejo pridelek. Sv. Jedert je izpodrinila neko pogansko žensko božanstvo, ki je po smrti prevzemala človeške duše; te so imele podobo miši. Tako naj bi sv. Jedert varovala duše umrlih prvo noč po smrti, nakar jih prepusti sv. Mihaelu, ki jih stehta, da lahko stopijo pred sodbo. »Če ne prej, na sv. Jederti dan gotovo gorka sapica pripihlja. Kolikor ima ovca o sv. Jederti jesti, toliko krava o sv. Juriju.«
Goduje: 17. marca

GertrudaMisel: »Ženina sem si že izbrala. Njegova lepota je večna in on sam kraljuje nad lepoto vseh stvari. Neizmerno je bogat; pred njim padajo na obraz angeli in ga molijo.« (S temi besedami je odbila bogatega snubca.)
Vir

Jedrt štejemo med svetnice, ki jih je slovensko ljudstvo že zgodaj vzljubilo, jih častilo in se jim priporočalo. Njen god so praznovali kot pomemben dan in zelo zaupali v njeno priprošnjo. Ta domačnost sv. Jedrti pri nas je še toliko bolj zanimiva, ker je bila njena domovina Belgija in je živela v času, ko smo se Slovenci že naselili v sedanji domovini, nismo pa še sprejeli krščanstva.

Bila je hči prvega dvornika frankovskega kralja Dagoberta Pipina in Ite, ki ju oba Cerkev šteje za blažena. Zgodaj je zaobljubila devištvo. Ko je oče nekoč naredil kralju in njegovim velikašem gostijo, jo je zasnubil sin nekega vojvoda. Jedrt je zažarela in dejala: »Ženina sem si že izvolila. Njegova večna lepota je izvir lepote vseh stvari, njegovo bogastvo neizmerno, pred njegovim obličjem trepetajo angeli, padajo pred njim na obraz in ga molijo.«

Po očetovi smrti je svetoval škof sv. Amand, ki je tudi med Slovenci oznanjal evangelij (god 6. februarja), materi Iti, naj palačo, v kateri živi, spremeni v samostan in naj v njem s hčerjo služi Bogu. Ita je tako tudi storila. Škof Amand je ostrigel Jedrti lepe lase v obliki venca in jo zagrnil z redovnim pajčolanom. Kmalu je postala opatinja. Posebno je skrbela za veličastno božjo službo in preučevala tudi bogoslovske nauke. Ko se ji je bližala smrt, je poslala svetniškemu menihu Altanu vprašanje, naj ji pove, kdaj bo umrla. Pristavila je: »Smrti se ne bojim, vendar me je nekoliko strah, ker tudi pravični ne ve, ali je vreden jeze ali božje milosti.«

Altan ji je odgovoril: »Danes je 16. dan meseca. Ko se bo jutri ob tem času pela sv. maša, bo Jedrt, božja služabnica in Kristusova nevesta, dokončala tek življenja.« – Na njenih upodobitvah, kjer jo označujeta opatska palica in temna redovna obleka, vidimo navadno tudi miši. V stari umetnosti je miš podoba hudobnega duha, ki ga je svetnica junaško premagovala. Od tod tudi priporočanje k sv. Jedrti, da kmete obvaruje pred nadlogami poljskih in vrtnih miši.
Vir