sveta Lidvina – devica

Lidvina        Zavetnica: bolnikov, drsalcev, bolniškega apostolata, šol, domov za ostarele; provinc Brabant in Utrecht
Atributi: cvetje, šopek in razpelo v roki
Imena: Lidvina, Lidva, Lidi.
Lidvina se je rodila 18. marca 1380 na Holandskem. Bila je to cvetna nedelja, ko so v cerkvi peli Matejev pasijon. To okoliščino so pozneje večkrat razlagali kot znamenje za njeno življenje. Bila je edina deklica izmed devetih otrok preproste družine. Oče, mati in bratje so s ponosom gledali, v kakšno lepotico se je razvijala. Oglašali so se snubci, ki pa jih je Lidvina zavračala. Lahkomiselno življenje vrstnikov in vrstnic jo je odbijalo in Lidvina je jasno pokazala staršem, da prav nič ne misli na možitev.
Ko se je nekoč drsala na ledu, se je vanjo zaletela vrstnica in ji zlomila rebro. Poškodba je bila tako huda, da se je Lidvina morala plaziti po berglah. Polagoma so jo zapustile vse prijateljice. Bolnica se je čutila sila zapuščena.
Prva leta je Lidvina le stežka prenašala vse to trpljenje. Kasneje ji je spovednik prigovarjal, naj premišljuje Jezusovo trpljenje in pogosto prejema obhajilo. Res se je tako zatopila v to premišljevanje in po obhajilu tako občutila Jezusovo bližino, da je pozneje rekla: »Četudi bi si z eno samo zdravamarijo izprosila zdravje, tega ne bi storila, marveč bi prepustila božji previdnosti, naj stori z mano, kar se ji zdi prav.«
Po poročilih sodobnikov je Lidvina večkrat dobila nebeško tolažbo. Bila je vesela, da je imela kot bolnica več časa kakor drugi in je zato laže več molila za uslišanje prosečih in odpuščanje za tujo krivdo. Mnogim je postala vodnica in svetovalka v duhovnem in vsakdanjem življenju. Razodevala je skrivnosti, odpirala prihodnost. Vsi so odhajali potolaženi od nje.
Umrla je po osemintridesetletni bolezni, stara triinpetdeset let, goduje pa 14. aprila.
Vir
Vir 2

LidvinaVaše poslanstvo je v tem, da se žrtvujete za druge, da delate pokoro za storjene grehe in da dejavno ljubite na najbolj vzvišen božji način.« Tako je današnji svetnici, katere ime pomeni ‘veliko trpeti’, prigovarjal njen duhovni voditelj in ona si je njegove besede vzela k srcu. Prej je nad svojo brezupno usodo jokala, potem pa je svojo voljo popolnoma podredila božji volji in premišljevala Kristusovo trpljenje in ob njegovem se ji je njeno zdelo neznatno. S Kristusovim trpljenjem se je čutila tako povezano, da je priznala, da ne trpi več sama, marveč Kristus trpi v njej.
Rodila se je 18. marca 1380 v ribiškem mestecu Schiedam pri Rotterdamu na Nizozemskem kot edina deklica izmed devetih otrok preproste družine. Na svet je prišla na cvetno nedeljo, prav tisto uro, ko so v cerkvi brali Matejev pasijon, kar je pomenljivo za njeno kasnejšo usodo. Starši in bratje so s ponosom gledali, v kakšno lepotico se je razcvetala njihova hči oziroma sestra. Začeli so se oglašati prvi snubači, toda ko je šlo zares, je Lidvina staršem povedala, da prav nič ne misli na možitev. Če bi jo pa proti njeni volji v to silili, bo prosila Boga, naj ji vzame lepoto, da se noben snubec ne bo več zanimal zanjo. Poslej je starši niso več silili, naj se poroči, in Lidvina je živela bolj zase.
Pozimi leta 1396 je zaradi dolgotrajne bolezni zelo oslabela. Ko se je nekoliko popravila, so jo prijateljice povabile, naj gre z njimi na drsališče. Po nerodnosti ene izmed deklic je Lidvina tako nesrečno padla, da si je zlomila rebro. Nesli so jo domov in jo položili v posteljo. Bilo je na svečnico, 2. februarja 1396 in od tega dne ni nikoli več stopila na tla. V veliki rani se ji je napravila bula, kmalu so se gnojne bule razmnožile po vsem telesu. Lidvina je trpela strašne muke. Spala je na golih deskah, ker se ji je posteljnina lepila na rane, kar ji je povzročalo še hujše bolečine.
Lidvina je tožila nad svojo bridko usodo in svojim vrstnicam govorila, da je živa pokopana. Počasi pa se je priborila do spoznanja, da njeno trpljenje dobi smisel, če se vda v božjo voljo. Pri tem ji je bil dragocen pomočnik njen spovednik in duhovni voditelj. Brez popolne vdanosti v božjo voljo in brez božje pomoči bi bilo popolnoma nemogoče, da bi kdo v tako hudem trpljenju vzdržal osemintrideset let. Po poročilih sodobnikov je Lidvina večkrat dobila na poseben način božjo tolažbo. Bila je vesela, da je kot bolnik imela več časa kot drugi in je zato lažje več molila. Bogu je priporočala prošnje ljudi, ki so prihajali k njeni bolniški postelji in jo prosili, naj moli zanje, ker njena molitev več zaleže. Mnogi neuki in učeni, navadni ljudje in duhovniki so prihajali k njej in postala jim je vodnica in svetovalka v duhovnem in vsakdanjem življenju.
Najgloblji pomen njenega trpljenja, njenega življenjskega poklica, je ostal nepojasnjen. Vemo le, da Bog večkrat izbere ljudi, ki trpijo in se pokorijo za druge. Takšno poslanstvo je namenil tudi sv. Lidvini, ki je živela v času, ko so bili mnogi vodilni ljudje v Cerkvi vse prej kot zgledni. Delala je pokoro zanje.
Umrla je po oseinintridesetih letih trpljenja 14. aprila 1433. Rojena na cvetno nedeljo, ki je pomenila za njeno življenje simbol Kristusovega trpljenja, je odšla tudi k večnemu počitku v velikem tednu. Njeno češčenje, ki se je kmalu po njeni smrti razširilo po Nizozemskem, je Cerkev potrdila leta 1890. Časte jo kot zavetnico bolnikov in drsalcev, upodabljajo pa jo kot s cvetjem ovenčano devico s šopkom in razpelom v roki.
Vir