sveta Lurška Mati božja – svetovni dan bolnikov

Lurška Mati BožjaNa dan 11. februarja leta 1858, četrto leto potem, ko je papež Pij IX. razglasil versko resnico, da je Marija brez madeža izvirnega greha spočeta, se je prikazala v skalnati votlini blizu francoskega mesta Lurda Devica Marija štirinajstletni Bernardki Soubirous. Marija je bila oblečena v belo, prepasana z modrim pasom in imela je zlato rožo ob nogah. Bernardka je videnje takole opisala: »Gospa je bila mlada in tako lepa, da nisem še nikdar videla kaj takšnega. Pogledala me je, se mi nasmehnila in mi pomignila, naj stopim bliže, kakor da mi je mati. Kakor iz navade sem vzela v roke rožni venec in pokleknila. Gospa mi je prikimala in tudi sama spustila med prste rožni venec, ki ga je nosila na desni roki.«

Bernardki se je Marija prikazala osemnajstkrat. Obljubila ji je, da jo bo osrečila, toda ne na tem svetu, temveč na onem. Učila jo je prav delati znamenje sv. križa, jo spodbujala, naj ima rada rožni venec, naj dela pokoro in moli za grešnike. Ukazala ji je tudi, naj poskrbi, da ji na tem kraju postavijo kapelo. Zdaj je v Lurdu najslavnejša Marijina božja pot, kjer se godijo čudeži ob čudodelnem studencu, ki je začel izvirati iz čisto suhih tal pod Bernardkinimi prsti, še več pa ob procesiji s sv. Rešnjim telesom. Takrat kličejo bolniki mimoidočemu božjemu Zdravniku kot svoj čas v Sveti deželi: »Jezus, Sin Davidov, usmili se me!«

Ko je pri predzadnjem prikazanju Bernardka vprašala Gospo, kdo je – to vprašanje ji je tudi že prej večkrat zastavila – je slednjič na tretje vprašanje Gospa sklenila roke, jih dvignila na prsi, se zazrla proti nebu, roke spet polagoma razklenila, se nagnila proti dekletu in odgovorila: »Brezmadežno spočetje sem.«

V prvih letih po Marijinem prikazovanju je Bernardka morala veliko pretrpeti zaradi ljudi, ki so jo hoteli, nekateri tudi s slabim namenom, natančno izpraševati o njenih videnjih. Ona je odgovarjala mirno in stvarno. Nikoli ni vzela nobenega denarja, ki so ji ga ponujali zanjo (bila je bolehna) in za njene domače, ki so živeli v revščini. Končno je odšla k redovnicam v Nevers in tam umrla 16. aprila 1879.
Lurške Matere božje se spominjamo 11. februarja.
Vir

MARIJINO PRIKAZOVANJE V LURDU

Ob prikazovanjih Matere božje sv. Bernardki v Lurdu je potrebno, da se seznanimo s pojmom in pomenom »zasebnih« ali »posebnih« razodetij, ki jih je treba dobro razlikovati od »javnega« ali »splošnega« razodetja.

1. Razlika med javnim in zasebnim razodetjem

Javno, za vso Cerkev in preko nje za vse človeštvo vseh časov obvezno razodetje se je končalo s smrtjo zadnjega apostola. Javno razodetje ima svoj višek v Kristusu, ki »z vso svojo navzočnostjo in nastopom, z besedami in dejanji, z znamenji in čudeži, predvsem pa s svojo smrtjo in s poveličanim vstajenjem od mrtvih in končno z Duhom resnice, ki ga je poslal, v polnosti dovršuje razodetje in potrjuje z božjim pričevanjem, da je z nami Bog, da bi nas rešil iz teme greha in smrti in nas obudil k večnemu življenju« (2 Vat. BR4). Nobeno drugo razodetje ne more k temu dodati kake nove verske resnice, ki bi bila za zveličanje potrebna. »Krščanski zveličavni red kot nova in dokončna zaveza ne bo nikdar prešel in pred veličastnim razodetjem našega Gospoda Jezusa Kristusa (tj. pred njegovim drugim prihodom) ne moremo pričakovati nobenega novega javnega razodetja« (prav tam).

»Svoje versko in nravno življenje smo kot kristjani dolžni oblikovati iz javnega razodetja, predvsem iz evangelija, ki je »vir vse zveličavne resnice in nravnega življenja« (pr. t., čl. 7, 1).

Vsa poznejša razodetja, kar jih je res bilo, so »zasebna« razodetja. Kolikor so pristna, niso namenjena vsej Cerkvi, vsaj ne vsej Cerkvi vseh časov, marveč le posamezni osebi, ki je deležna videnj in prikazovanj (kolikor niso le sad domišljije), ali tudi več osebam, včasih več ali manj tudi blagru vse Cerkve, ki je v kakem času v posebnem položaju.

Namesto o zasebnem ali privatnem razodetju danes neredki teologi s tridentinskim koncilom (Denz. 805) rajši govorijo o »posebnem« razodetju. Ta beseda se jim zdi bolj primerna. Izraz »zasebno« razodetje more namreč zavesti v zmoto, kakor da takšno razodetje ni namenjeno tudi širši javnosti Cerkve; beseda »posebno« razodetje pa opozarja, da more biti namenjeno tudi širšim krogom ali celo vsej Cerkvi kakega časa in položaja. V nasprotju s »posebnim« razodetjem moremo v tem primeru »javnemu« razodetju reči tudi »splošno« razodetje, ker je namenjeno vsej Cerkvi vseh časov; nahaja se v sv. pismu in apostolskem izročilu, ki sta splošna, za vse in v vseh verskih in nravnih stvareh odločilna vira celotnega cerkvenega oznanjevanja.

2. Ali smo zasebnim ali posebnim razodetjem dolžni verjeti?

Tisti, ki so bili takega razodetja sami deležni, so mu po mnenju neredkih teologov dolžni pritrditi z »božjo« vero, to se pravi s takšno vero, kakršna gre Bogu: seveda le, če so o dejstvu razodetja popolnoma prepričani. Drugi ljudje, ki so enako trdno prepričani, morejo, niso pa dolžni dati enako pritrditev; če o dejstvu takega razodetja niso docela prepričani, bodo tudi potem, ko je Cerkev tisto razodetje potrdila, v skladu z znamenji za resničnost zasebnega razodetja ostali le pri pametni, zgolj človeški pritrditvi. Nikdar pa zasebno razodetje in njegova vsebina ne postane predmet tako imenovane »božje in katoliške« vere, naj ga Cerkev še tako jasno in brez omahovanja potrdi. To se pravi: če kdo zasebnega razodetja in tega, kar vsebuje, ne sprejme, ni še zaradi tega krivoverec, ki bi mogel biti izobčen iz Cerkve. Cerkev zasebnih razodetij nikoli ne razglasi in ne more razglasiti za verske resnice ali dogme.

Seveda more Bog tudi zasebnemu razodetju dati docela razvidno potrdilo, tako, da oseba, katera to razodetje prejme, lahko s popolnoma trdnim prepričanjem ugotovi: Tukaj gre v resnici za božji poseg, tu ne more biti samoprevare. Za druge ljudi, ki niso bili sami deležni tega razodetja, je pozitivni in nedvomni kriterij (merilo) resničnosti razodetja pač samo čudež, to se pravi tak izreden dogodek v vidni naravi, kakršnega ni mogoče razlagati iz delovanja naravnih sil, ampak ga je mogoče pripisovati le vsemogočnemu Bogu. Če pri »razodetjih« manjka tak božji pečat, ki ga daje čudež, je treba preiskovati predvsem dvoje: 1. fizične, razumske in moralne lastnosti osebe, ki o sebi trdi, da ji je bilo v zvezi s prikazovanji in videnji dano razodetje; 2. to razodetje samo v njegovi vsebini in okoliščinah. Iz raziskave teh kriterijev, ki so mnogokrat zgolj negativni, bo v ugodnem primeru mogoče razbrati bolj ali manj utemeljeno verjetnost glede resničnosti dogodkov in pojavov.

Cerkev – vsaj za »uradno« Cerkev to velja – je bila zaradi možnosti prevar in samoprevar ter prividov, ki izvirajo iz duševne obolelosti, pri teh stvareh vedno zelo previdna. Kakšne preskušnje in težave je morala prenesti npr. sv. Bernardka, ko je začela hoditi pred lurško votlino, češ da se ji prikazuje Brezmadežna in ji daje posebna naročila! Šele ob dogajanjih, ki so rasla iz duha krščanske ponižnosti, evangeljske spokornosti, resnične bogoljubnosti in nadnaravne ljubezni do ljudi, in so tudi rodila in še danes kar naprej rode sadove pristne evangeljske prenovitve, je Cerkev prišla do sodbe: »Božji prst je tukaj! Marija je tukaj v resnici na izreden način posegla v življenje Bernardke in njenega okolja.« Če Cerkev posebna razodetja kdaj potrdi, kakor je to storila glede Lurda, je s tem mišljeno troje: 1. da v tistem razodetju ni ničesar takega, kar bi bilo zoper vero in nravnost; 2. da se sme širiti v javnosti; 3. da mu je zaradi dovolj zanesljivih znamenj mogoče brez nasprotovanja krščanski razumnosti in pobožnosti dati pritrditev človeške (ne božje) vere. Ne moremo pa tajiti, da more cerkvena odobritev imeti različno »barvo«, to se pravi večjo ali manjšo tehtnost. Če Cerkev osebo, ki je bila baje deležna zasebnega razodetja, povzdigne k častem oltarja kakor sv. Bernardko, je s tem dana le potrditev njenim krepostim, ne pa njenim karizmatičmm (tj. izrednim nadnaravnim) darovom in zato tudi ne razodetju (prim. AAS 1932, str. 57).

Kaj pa, če prikazovanje samo postane predmet praznovanja, kakor se je to zgodilo ravno glede Lurda? V takih primerih praznik temelji na priznanem dejstvu, da se je tisto prikazovanje res izvršilo. Vendar pa moramo pri tem upoštevati, da versko češčenje po nauku Cerkve vedno velja navsezadnje samo osebi. Na sliko, dogodek, relikvije in podobno se nanaša samo t. i. »relativno češčenje«; to se pravi, le zaradi osebe, katero slika predstavlja, gre tudi sliki spoštljivost, a nikdar ne zaradi slike same. »Absolutno« češčenje pa je vedno usmerjeno samo na osebo svetnikov, ki jih častimo, ali na Mater božjo in na troedinega Boga, ki je edini končni vir vse veličine svetnikov in Matere božje. (Iz tega je razumljivo, zakaj Cerkev potrpežljivo dopušča kdaj tudi češčenje takšnih relikvij, o katerih ni gotovo, če so pristne – saj tudi v takem primeru češčenje vendarle ne izgubi svojega pomena, kajti na »absolutni« način velja le osebi).

Tako moramo glede praznika lurške Matere božje reči: Tudi če bi kdo ne sprejel lurških prikazovanj kot nekaj, kar se je nedvomno v resnici zgodilo, bi vendar mogel mirno in celo z navdušenjem obhajati ta praznik – saj gre tukaj le za češčenje troedinega Boga, čigar veličastvo se razen v Kristusovi človeški naravi nam ljudem najsijajneje razodeva v Mariji.

Seveda pa po pameti glede Lurda ni mogoče dvomiti, da je po sklepih božje previdnosti Devica Marija s svojim osebnim nadnaravnim vplivom pred dobrimi sto leti v resnici posegla v življenje preproste deklice Bernardke in preko nje v veliki meri v življenje vse Cerkve našega časa. Res je sicer, da ne bi mogli dolžiti krivoverstva tistega človeka, ki bi na prikazovanja v Lurdu nič ne dal. Vendar pa nas dogodki v Lurdu z vsemi svojimi okoliščinami in nato še tolikera skrbno preiskana čudežna ozdravljenja (doslej ok. 2000), zlasti tista, ki jih je Cerkev posebej potrdila (doslej nekaj nad 50) in ki se dogajajo še danes, z docela zanesljivo človeško gotovostjo nagibljejo k temu, da resničnosti nadnaravnega božjega in Marijinega poseganja tukaj ne bomo tajili – sicer bi se težko izognili očitku, da smo predrzno samoglavi.

3. Pomen zasebnih razodetij za krščansko življenje

Tudi če kako zasebno razodetje postane znano po vsem svetu, kakor velja za dogodke v Lurdu, ostane vendar še vedno le »zasebno« ali »posebno« razodetje. Zato ga nikoli ne smemo postavljati v isto vrsto skupaj z javnim ali splošnim razodetjem. Če bi tako ravnali in pripisovali npr. romanju v Lurd večjo važnost kakor izpolnjevanju osnovnih verskih dolžnosti, zlasti dolžnosti do bližnjega, v katerem moramo kot kristjani gledati Kristusa samega, potem bi naša »pobožnost« bila brez dvoma prazna in bi žalila Boga in preblaženo Devico, ki je hotela v vsem biti Gospodova dekla in sodelavka pri odreševanju človeštva.

Značilno je, da so največji krščanski mistiki, med njimi npr. sv. Janez od križa, svojo globoko vero in življenje po njej vedno izrazito opirali ne na posebna razodetja, ki so jih bili mnogokrat sami deležni, marveč na sv. pismo in izročilo, kakor ju razlaga cerkveno učiteljstvo, kateremu je Kristus izročil zaklad javnega razodetja v varstvo in oznanjevanje.

Vendar morejo zasebna razodetja, podrejena nadzorstvu Cerkve, biti zelo koristna ne le osebam, ki so bila teh razodetij neposredno deležna, marveč celotni Cerkvi v nekem času. Biti morejo npr. potrdilo za kako versko resnico, čeprav le zunanje in dodatno, nikakor pa ne odločilno potrdilo. Tako se je v Lurdu zgodilo z resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju: 1854 je bila slovesno razglašena, 1858 pa se je neuki Bernardki »lepa Gospa« predstavila: »Brezmadežno spočetje sem!« Predvsem pa dajo pobudo za vse večji vpliv kake verske resnice ali evangeljskega načela na dejavno versko-nravno življenje v Cerkvi. – K. Rahner pravi: Posebna razodetja niso »indikativi«, marveč »imperativi«, niso povedniki, marveč velelniki; to se pravi, ne odkrivajo nam novih resnic božjega razodetja in jih tudi ne morejo, kajti s Kristusovo smrtjo na križu in z njegovim vstajenjem je nastopil »poslednji čas« in s smrtjo apostolov, avtentičnih prič Kristusovega vstajenja, se je javno in splošno božje razodetje končalo. Pač pa »posebna« razodetja izražajo naročila določenim vernikom ali preko njih – celo vsej Cerkvi, kaj je treba kristjanom storiti v določenem zgodovinskem položaju. V bistvu torej zasebno razodetje ne vsebuje nobene nove trditve, kakršna ne bi bila vsebovana že v javnem razodetju; pač pa vsebuje nov ukaz, katerega Bog navdihne kakemu udu Cerkve, ukaz, ki odgovarja na vprašanje: Kaj je treba v skladu s splošnimi načeli vere v tem zgodovinskem položaju še posebno storiti?

Danes se razen tega vedno bolj uveljavlja spoznanje, da v pojavih zasebnih razodetij nastopajo preroške prvine Cerkve, se pravi, tisti izredni darovi, o katerih je sv. Peter govoril na prvi binkoštni praznik: »V posledinjih dneh, govori Bog, bom izlil od svojega Duha na vse človeštvo… Celo na svoje hlapce in na dekle bom v tistih dneh izlil svojega Duha in bodo prerokovali…« (Apd 2, 17Apd 2, 17
Slovenian: Ekumenski prevod (1974) - EKU

17 ‚In v poslednjih dneh, govori Bog, bom izlil od svojega Duha na vse človeštvo: in vaši sinovi in vaše hčere bodo prerokovali; vaši mladeniči bodo videli prikazni in vaši starčki bodo gledali v sanjah. Ekumenska izdaja, © 1974

WP-Bible plugin
sl.). II. vatikanski cerkveni zbor je sam pokazal v to smer, ko opozarja, kako velik pomen za vse življenje Cerkve morejo imeti čisto »navadni« verniki, ki jih Sveti Duh napravlja deležne posebnih darov (prim. C 12, 2; 27, 3).

Kakšen »imperativ« torej daje Bog Cerkvi po Marijinih prikazovanjih v Lurdu? Tukaj pač ni težko najti odgovor. V Lurdu gre v bistvu za zelo važne točke evangelija: za pokoro in molitev, ki zavzemata v Jezusovem oznanjevanju in v oznanjevanju apostolov zelo važno mesto, pa nanju vse preveč pozabljamo. Znani protestantovski pisec svetniških življenjepisov Walter Nigg pristavlja še tole: Marijiina prikazovanja v Lurdu in drugod v deželah krščanskega Zahoda vsebujejo zagotovilo, da je tisti »propad Zahoda«, katerega nekateri evropski misleci vztrajno napovedujejo, mogoče premagati in ga preprečiti. A če hočemo to doseči, si moramo z vso resnostjo vzeti k srcu vedno znova ponavljano Marijino svarilo o potrebnosti pokore, tisto svarilo, s katerim je Jezus sploh začel oznanjati blagovest odrešenja. To je nadvse resen opomin, a hkrati vsebuje tolažljivo resnico, da »se Bog tudi še danes razodeva v drami zgodovine« (W. Nigg). V tej drami pa moramo z evangeljskim življenjem tudi dejavno sodelovati, če nočemo doživeti propada.

Lurd je nekaj drugega, kakor pa je tisto nezdravo hlastanje po vedno novih »prikazovanjih«, ki se ponekod pojavlja, in sicer v nemajhno škodo resnično krščanskemu življenju in tudi v veliko škodo pravemu češčenju Matere božje. II. vatikanski koncil pravi: »Verniki naj pomnijo, da prava pobožnost ne obstoji v neplodnem in kratkotrajnem čustvu ne v kaki prazni lahkovernosti, temveč da izvira iz prave vere, katera nas vodi k priznavanju vzvišenosti božje Porodnice in nas spodbuja k otroški ljubezni do naše Matere ter k posnemanju njenih kreposti« (C 67).

V zadnjih stoletjih je vodstvo Cerkve glede zasebnih razodetij po pravici bolj in bolj previdno in zadržano. S tem se ne le izogne nepotrebnemu izzivanju napadov s strani nevernih, ampak tudi varuje ude Cerkve pred nevarnostjo, ki ni majhna: da bi precenjevali važnost izrednih milosti na škodo velikih sredstev božjega življenja v človeku. Vedno se Cerkev drži pravila: Samo tam, kjer se javlja duh molitve in pokore, ki je bistvena vsebina razodetja pri vseh pristnih prikazovanjih, samo tam je mogoče smiselno domnevati kako resnično nadnaravno dogajanje.

Za stalno velja tisto, kar je proti koncu 1. 1965 v zvezi s poročili o domnevnih prikazovanjih v Garabandalu v Španiji pisal časopis »Romische Warte«: Vsemogočni Bog in naša ljuba Gospa res ne potrebujeta, da bi prejemala čast na temelju neresničnih prikazni ali navideznih čudežev. To bi bila le nečast, ker bi tukaj imeli opraviti z zmoto in neresnico prav v temeljih, z zablodo ali celo lažjo. V vsakem primeru torej vedno mirno čakajmo na odločitev Cerkve in se držimo namesto izrednosti rajši tega, kar je popolnoma zanesljivo: najprej sv. pisma, liturgije in zakramentov; držimo se tistih »nebeških pričevanj«, ki so od Cerkve priznana. Kar je zapisano v evangeliju: opomin k molitvi, žrtvi in pokori – to nam mora kot kristjanom biti že tako in tako pri srcu. In Marija, »Mati Cerkve«, nam v vsakem primeru, npr. v Fatimi, a navsezadnje vedno znova pretresljivo polaga na srce to »redno« oznanilo evangelija. V izpolnjevanju tega oznanila pa nimamo pravice »mirno čakati«, ampak moramo začeti z delom takoj in v vedno večji polnosti in zvestobi.

»Nebeškega pričevanja« v Lurdu se smemo mirno držati. Ne samo mirno, marveč s tistim zveličavnim nemirom, h kateremu nas spodbuja z vso močjo Jezusov evangelij – kajti samo tako bomo dosegli in ohranili pravi mir, ki je v sv. pismu povzetek vseh resničnih in najvišjih dobrin ter polnost nadvse osrečujoče dejavnosti.

Dr. A. Strle

Vir = Leto svetnikov