sveta Martina – mučenka

MartinaZavetnica mesta Rima.
Atributi: mučilna orodja, lev
Imena: Martina, Martinka, Martinca, Tina, Tinca, Tinita, Tinka, Tinkara, …
O tej svetnici, ki so jo v pozni rimski dobi zelo častili in občudovali zaradi njene junaške stanovitnosti, vemo zanesljivo samo za ime in za lego njenega groba ob cesti iz Rima v Ostijo. Po legendi naj bi bila Martina hči uglednega in bogatega Rimljana, lepa in bistroumna. Oklenila se je krščanstva in postala diakonisa. Odklanjala je vse snubce. Ko je cesar Aleksander Sever (222-235) zvedel, da je kristjanka, naj bi jo dal zgrabiti in ji ukazal darovati bogu Apolonu. Martina je vneto molila za stanovitnost. Med njeno molitvijo se je zrušil Apolonov tempelj. V razvalinah je pogane zadela smrt, ona pa je ostala nedotaknjena. Cesar je nato odredil raznovrstna mučenja, ona pa je z božjo pomočjo ostala stanovitna. Prenesla je kljub telesni šibkosti z močno dušo vsa trpinčenja, tako da so jo končno zunaj mesta obglavili.
Znamenje, kako so rimski kristjani častili mučenko Martino, je tudi to, da so cerkev njej na čast postavili ob trgu Forum Romanum, toda šele v 8. stoletju. V stavbi ob cerkvi je papež Sikst V. (1585-1590) naklonil prostor umetniški akademiji sv. Luka. Ko so leta 1650 cerkev preuredili in dozidali, je dobila sedanjo obliko in ime po sv. Luku in Martini. Malo prej, pod papežem Urbanom VIII., so bili prepričani, da so odkrili njen grob, zato je ta papež v himnah poveličeval njeno mučeništvo.
Goduje 30. januarja.
Vir